Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi železniškega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikom, ki so mu bili izpostavljeni, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem ko je opravilo tehtanje med družbeno koristjo sporne železniške proge in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa, upoštevajoč tudi ukrepe toženke za zmanjšanje motenja in dejstvo, da tožniki niso storili ničesar za zmanjšanje škode, Vrhovno sodišče zaključuje, da protipravnost toženkinega ravnanja ni podana. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meje pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. V okoliščinah konkretnega primera, ko so bilo okoljski standardi le minimalno preseženi, toženka pa je pri uresničevanju svojih nalog v javnem interesu sprejela in izvajala ukrepe za zmanjšanje motenja s hrupom, je bil poseg v osebnostno sfero tožnikov utemeljen. Nepravično bi bilo toženki naložiti odškodninsko odgovornost zgolj zato, ker ni dovolj hitro poskrbela za zamenjavo oken pri tožnikih.
Direktiva o presoji vplivov na okolje določa jasno obveznost, da je treba v zvezi s projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, opraviti presojo vplivov na okolje pred njihovo izvedbo. To obveznost določa tako za projekte za katere je ta presoja obvezna (Priloga I) kot tudi za tiste, za katere je treba to ugotoviti po izvedenem predhodnem postopku (Priloga II). Če je treba presojo vplivov na okolje opraviti pred posegom, je logično, da je treba tudi odločitev o tem, ali je treba opraviti tako presojo ali ne, sprejeti pred nameravanim posegom.
ZVO-1 nima določb, ki bi na splošno urejale naknadno izvedbo predhodnega postopka, niti določbe 51.a člena ne omogočajo take razlage. Izvedba predhodnega postopka na naknadno vlogo nosilca posega, tj. po tem, ko je bil poseg že izveden, na podlagi določb ZVO-1 ni možna.
Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča EU je treba pri morebitni naknadni presoji okoljskih vplivov upoštevati tudi vplive od vzpostavitve objekta dalje in ne le morebitnih bodočih vplivov, zato odločanje o tem ni mogoče le na projektni dokumentaciji in brez upoštevanja stanja v naravi.
Na postavljeno vprašanje iz predloga za dopustitev revizije je glede na obrazloženo treba odgovoriti, da, v primeru že izvršenega posega v okolje, določbe 51. a člena ZVO-1 ne omogočajo in ne dopuščajo naknadne izvedbe predhodnega postopka na vlogo nosilca posega, tj. odločanja o vlogi nosilca posega, ali je treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, dopuščajo pa, da pristojni organ na vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja ugotovi, da presoja vplivov na okolje ni potrebna.
V primeru, ko je poseg že izveden, se lahko odločitev, da za obravnavani poseg presoja vplivov na okolje po kriterijih iz četrtega odstavka 51.a člena ZVO-1 ni potrebna, sprejme le, če je nosilec posega vložil zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja iz 57. člena ZVO-1.
Iz stališč SEU je razvidno, da metoda obdelave ali način nadaljnje uporabe snovi nista odločilna glede tega, ali se ta opredeli kot odpadek ali ne, in da pojem odpadek ne izključuje snovi in predmetov, ki jih je mogoče gospodarsko ponovno uporabiti. Namen sistema nadzora in upravljanja, ki je določen z Direktivo, je namreč zajeti vse predmete in snovi, ki jih lastnik zavrže (ker jih ne more ali noče več uporabljati), čeprav imajo gospodarsko vrednosti oziroma so zbrani s komercialnim namenom recikliranja, predelave ali ponovne uporabe.
Izraz uporaba gume se lahko tolmači le na način, da je s tem mišljena uporaba za (osnovni) namen, za katerega je bila guma izdelana, torej za uporabo za osebne avtomobile, avtobuse, tovornjake in priklopna vozila, motorna kolesa, dvokolesa, kmetijska in gozdarska vozila ter stroje (to velja tako za nove kot za rabljene gume, ki jih imetnik uporablja za namen, za katerega so bile izdelane). Čim pa gume (npr. zaradi izrabljenosti, poškodbe, izteka življenjske dobe ali drugih vzrokov) imetnik v ta namen ne more ali ne želi več uporabljati, se taka guma šteje za izrabljeno gumo in s tem odpadek. Posledično je treba s takimi gumami ravnati kot z odpadki.
Določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da razmerje do upravnega postopka odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja izkazuje le oseba, ki dokaže (tj. upravni organ oziroma sodišče prepriča), da je vplivno območje, kot je opredeljeno v predloženem poročilu, napačno. Izpodbijanje pravilnosti opredelitve vplivnega območja namreč po vsebini pomeni izpodbijanje pravilnosti poročila o vplivih na okolje. To pa je predmet ugotovitvenega postopka za izdajo okoljevarstvenega soglasja, saj se presoja vplivov na okolje izvede prav na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje, katerega sestavni del je opredelitev vplivnega območja. Povedano drugače, v zadevah okoljevarstvenega soglasja se pravni interes oseb za udeležbo v postopku, ki ne sodijo v krog oseb iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, presoja z odgovorom na vprašanje, ali bi jim lahko bila kršena pravica in ne z odgovorom na vprašanje, ali jim je kršena pravica.