OKOLJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00044314
Direktiva 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 2, 2/a, 2/b, 4, 4/1, 4/3, 4/5, 4/6. ZVO-1 člen 51, 51/2, 51/3, 51/4, 51a, 51a/1, 51a/3, 51a/4, 51a/5, 51a/7, 51a/8, 57, 63, 63/1, 161, 161/1, 161/1-4.
varstvo okolja - že zgrajen objekt - predhodni postopek - obvezna presoja vplivov na okolje - okoljevarstveno soglasje - soglasje h gradnji - vloga za izdajo soglasja - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Direktiva o presoji vplivov na okolje določa jasno obveznost, da je treba v zvezi s projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, opraviti presojo vplivov na okolje pred njihovo izvedbo. To obveznost določa tako za projekte za katere je ta presoja obvezna (Priloga I) kot tudi za tiste, za katere je treba to ugotoviti po izvedenem predhodnem postopku (Priloga II). Če je treba presojo vplivov na okolje opraviti pred posegom, je logično, da je treba tudi odločitev o tem, ali je treba opraviti tako presojo ali ne, sprejeti pred nameravanim posegom.
ZVO-1 nima določb, ki bi na splošno urejale naknadno izvedbo predhodnega postopka, niti določbe 51.a člena ne omogočajo take razlage. Izvedba predhodnega postopka na naknadno vlogo nosilca posega, tj. po tem, ko je bil poseg že izveden, na podlagi določb ZVO-1 ni možna.
Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča EU je treba pri morebitni naknadni presoji okoljskih vplivov upoštevati tudi vplive od vzpostavitve objekta dalje in ne le morebitnih bodočih vplivov, zato odločanje o tem ni mogoče le na projektni dokumentaciji in brez upoštevanja stanja v naravi.
Na postavljeno vprašanje iz predloga za dopustitev revizije je glede na obrazloženo treba odgovoriti, da, v primeru že izvršenega posega v okolje, določbe 51. a člena ZVO-1 ne omogočajo in ne dopuščajo naknadne izvedbe predhodnega postopka na vlogo nosilca posega, tj. odločanja o vlogi nosilca posega, ali je treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, dopuščajo pa, da pristojni organ na vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja ugotovi, da presoja vplivov na okolje ni potrebna.
V primeru, ko je poseg že izveden, se lahko odločitev, da za obravnavani poseg presoja vplivov na okolje po kriterijih iz četrtega odstavka 51.a člena ZVO-1 ni potrebna, sprejme le, če je nosilec posega vložil zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja iz 57. člena ZVO-1.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - OKOLJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00035177
Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv člen 11. Uredba o ravnanju z izrabljenimi gumami (2009) člen 3, 3/1, 3/1-1, 3/1-2, 4, 4/1.
dopuščena revizija - odpadki - ukrep inšpektorja za okolje - odločba o ravnanju z odpadki - odstranitev odloženih odpadkov - reciklaža avtomobilskih gum - zavrnitev revizije
Iz stališč SEU je razvidno, da metoda obdelave ali način nadaljnje uporabe snovi nista odločilna glede tega, ali se ta opredeli kot odpadek ali ne, in da pojem odpadek ne izključuje snovi in predmetov, ki jih je mogoče gospodarsko ponovno uporabiti. Namen sistema nadzora in upravljanja, ki je določen z Direktivo, je namreč zajeti vse predmete in snovi, ki jih lastnik zavrže (ker jih ne more ali noče več uporabljati), čeprav imajo gospodarsko vrednosti oziroma so zbrani s komercialnim namenom recikliranja, predelave ali ponovne uporabe.
Izraz uporaba gume se lahko tolmači le na način, da je s tem mišljena uporaba za (osnovni) namen, za katerega je bila guma izdelana, torej za uporabo za osebne avtomobile, avtobuse, tovornjake in priklopna vozila, motorna kolesa, dvokolesa, kmetijska in gozdarska vozila ter stroje (to velja tako za nove kot za rabljene gume, ki jih imetnik uporablja za namen, za katerega so bile izdelane). Čim pa gume (npr. zaradi izrabljenosti, poškodbe, izteka življenjske dobe ali drugih vzrokov) imetnik v ta namen ne more ali ne želi več uporabljati, se taka guma šteje za izrabljeno gumo in s tem odpadek. Posledično je treba s takimi gumami ravnati kot z odpadki.
ZPP člen 367a, 367c. URS člen 2. ZVO-1 člen 2, 2/1, 2/2-1, 2/2-2. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) člen 12, 12/4.
predlog za dopustitev revizije - okoljska dajatev - ustavnost in zakonitost podzakonskih aktov - zavrnitev predloga
ZUS-1 člen 32. ZVO-1 člen 7, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 191, 191/2.
inšpekcijski ukrep - začasna odredba - okoljevarstveno dovoljenje - ireverzibilna škoda - verjetnost uspeha s tožbo - odlog izvršbe - previdnostno načelo - neizkazana težko popravljiva škoda
Ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. V obravnavanem primeru je to le škoda v smislu negativnih posledic izvršitve izpodbijanega akta, ki izhajajo iz pritožnikovih razmer, torej ob upoštevanju njegovih subjektivnih okoliščin. Povedano drugače, zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Drugačna razlaga bi namreč že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi se že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.
ZUS-1 člen 32. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 191, 191/2. ZVO-1 člen 7, 8. Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode člen 2, 2-10.
začasna odredba - inšpekcijski ukrep - varstvo okolja - izkazanost nastanka težko popravljive škode - niso posledica izpodbijane odločbe - stečaj - uvedba stečajnega postopka - insolventnost - zmanjšan obseg dela oziroma poslovanja - izguba bodočega dobička - bodoče negotovo dejstvo - previdnostno načelo
Čeprav je pritožnik (predlagatelj začasne odredbe) izkazal dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost uvedbe stečaja, pa ni izkazal, da so ta dejstva in s tem morebitni stečaj posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.
Visoka prezadolženost pritožnika ni mogla nastopiti v zadnjih mesecih in zato v večjem delu ne more biti posledica izrečenega ukrepa ter tudi zato pritožnik ni izkazal, da mu prezadolženost grozi oziroma je posledica izrečenega ukrepa.
V zadevah, kjer gre za inšpekcijski ukrep, katerega namen je varstvo okolja pred dodatnim čezmernim obremenjevanjem, je treba tudi pri odločanju o izdaji začasne odredbe upoštevati previdnostno in preventivno načelo.
ZVO-1 člen 54, 54/2-6, 64, 64/1, 64/2. ZUP člen 8, 9, 9/2, 43, 138, 138/1, 145, 145/1, 167. Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Konvencija ZN o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija, 1998) člen 9, 9/3.
priznanje statusa stranskega udeleženca - okoljevarstveno soglasje - vplivno območje - lastnik sosednje nepremičnine - pravni interes za udeležbo v postopku - verjetnost kot dokazni standard - sodna praksa SEU - sprememba pravnega stališča - ugoditev reviziji - dopuščena revizija
Določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da razmerje do upravnega postopka odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja izkazuje le oseba, ki dokaže (tj. upravni organ oziroma sodišče prepriča), da je vplivno območje, kot je opredeljeno v predloženem poročilu, napačno. Izpodbijanje pravilnosti opredelitve vplivnega območja namreč po vsebini pomeni izpodbijanje pravilnosti poročila o vplivih na okolje. To pa je predmet ugotovitvenega postopka za izdajo okoljevarstvenega soglasja, saj se presoja vplivov na okolje izvede prav na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje, katerega sestavni del je opredelitev vplivnega območja. Povedano drugače, v zadevah okoljevarstvenega soglasja se pravni interes oseb za udeležbo v postopku, ki ne sodijo v krog oseb iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, presoja z odgovorom na vprašanje, ali bi jim lahko bila kršena pravica in ne z odgovorom na vprašanje, ali jim je kršena pravica.
ZVO-1 člen 64, 64/2. ZUP člen 43, 43/1, 43/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - okoljevarstveno soglasje - lastnik sosednje nepremičnine - pravica do udeležbe v postopku
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se v postopku odločanja o vprašanju priznanja stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja določbi drugega odstavka 64. člena ZVO-1 in prvega ter drugega odstavka 43. člena ZUP pravilno razlagata tako, da se vsebinsko in meritorno presoja predložena mnenja izvedbenih prič o obstoju zatrjevanih obremenitev na zemljiščih stranskega udeleženca, ali pa se o tem lahko meritorno odloča le v glavnem postopku?
ZPP člen 367a, 367a/1-2, 367c, 367c/3. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv člen 11. Uredba o ravnanju z izrabljenimi gumami (2009) člen 3, 3-2.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se izraz "uporaba" v zvezi z definicijo "izrabljene gume" lahko tolmači le na način, da je s tem izrazom mišljena uporaba za namen, za katerega je bila guma izdelana?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00023218
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZVO-1 člen 51a, 51a/5, 51a/7.
dopuščena revizija - že zgrajen objekt - predhodni postopek - obvezna presoja vplivov na okolje - okoljevarstveno soglasje - soglasje h gradnji
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali so v primeru že zgrajenih objektov določbe 51.a člena ZVO-1 (zlasti petega in sedmega odstavka) zadostna podlaga za naknadno izvedbo predhodnega postopka in s tem za presojo obveznosti izvedbe presoje vplivov že izvršenega posega na okolje?
ZTNP-1 člen 13, 13/1-28, 74, 74/1, 75. ZTNP člen 12, 12/1-15.
naravovarstveno soglasje - dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - gradnja v Triglavskem narodnem parku - razlaga zakonske določbe - prehodne določbe zakona - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Drugi stavek prvega odstavka 75. člena ZTNP-1 ureja prehodno obdobje, v katerem se v tretjem varstvenem območju obstoječih rekreacijskih središč na Voglu, Rudnem polju, Zatrniku in Pokljuki gradbeno dovoljenje izda po do sedaj veljavnih predpisih, torej po ZTNP, če je tak poseg skladen z občinskim prostorskim aktom, veljavnem v času uveljavitve ZTNP-1. Pred izdajo gradbenega dovoljenja pa je treba glede na četrti odstavek 75. člena ZTNP-1 pridobiti pravnomočno naravovarstveno soglasje, s katerim se preveri skladnost nameravane gradnje s cilji narodnega parka.
ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 4, 4/1, 36, 36/1-1. Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode člen 1, 11, 2, 2/1, 12, 12/1. ZVO-1 člen 14, 14/1, 152, 152/1, 110g, 110g/1, 110d, 110d/3.
varstvo okolja - okoljska škoda - preventivni ukrepi - izostanek procesnih predpostavk za meritorno odločanje - ni sodne pristojnosti - aktivna legitimacija - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija
Upravni spor je namenjen zagotavljanju sodnega nadzora nad zakonitostjo odločitev in delovanja javne oblasti. Tovrsten nadzor logično zahteva obstoječi predmet nadzora, to je upravni akt, posamični akt ali dejanje oblastvenega organa. Če tega ni, tudi sodna presoja v upravnem sporu ni mogoča. Zato je napačno pritožnikovo razumevanje, da lahko v upravnem sporu doseže prepoved bodočih ravnanj upravnega organa ‒ morebitne izdaje upravnih dovoljenj in soglasij tretji osebi.
Odločanje o preventivnih ukrepih za sanacijo in preprečitev okoljskih škod ni v pristojnosti sodišča.
V skladu z ZVO-1 so upravičene uveljavljati pravice, povezane z varstvom okolja, le tiste nevladne organizacije, ki delujejo tudi v javnem interesu.
ZUS-1 člen 32, 32/3. ZVO-1 člen 46, 46/5. ZPNačrt člen 3, 3/1,38, 39, 40, 52, 52/1, 95, 95/4, 96, 96/3, 96/5.
ureditvena začasna odredba - začasna ureditev stanja - neizkazanost nastanka težko popravljive škode - vsebinska odločitev - vplivi na okolje - občinski prostorski načrt (OPN) - enovitost akta
Začasna odredba ni namenjena preprečevanju posledic morebitnega slabega delovanja državne uprave, niti splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.
Začasna odredba ne sme onemogočiti doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala morebitna zavrnilna sodba in s tem povezana pravnomočna odločitev upravnega organa. Tega pogoja predlagana začasna odredba v delu, ki se nanaša na dopustitev sprejetja OPN, ne izpolnjuje, saj bi bila z njo vzpostavljena podlaga za končanje postopka sprejemanja predpisa, ne glede na to, da pred odločitvijo o tožbi ni jasno, ali za to sploh obstojijo pogoji.
Ker je OPN enovit akt, ki ga občina sprejme za svoje celotno teritorialno območje, predlagana ureditev stanja (sprejem delnega OPN) tudi iz tega razloga ni mogoča.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - odlagališče odpadkov - že rešeno pravno vprašanje - poroštvo
Na vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja, je Vrhovno sodišče že odgovorilo v sklepu X Ips 116/2014 z dne 10. 12. 2015, na podlagi katerega je bila v ponovljenem (novem) sojenju izdana s to revizijo izpodbijana sodba. V tem sklepu je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je treba poroštveno izjavo presojati po določbah OZ.
ZUS-1 člen 2, 4, 5, 5/4, 36, 36/1-4. Uredba o vodnih povračilih člen 8.
vodno povračilo - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni akt po 2. členu ZUS-1 in ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 - cena vodnih povračil mora temeljiti na ekonomskem vrednotenju obremenjevanja voda - primernost konkretnih cen za osnovo vodnega povračila je strokovno-tehnično in ne pravno vprašanje - zavrženje tožbe - sodno varstvo zoper odločbo, izdano na podlagi sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč v celoti niti v izpodbijanem delu, ki se nanaša na pristanišče, kakršno upravlja pritožnica, ni akt iz 2. člena ZUS-1. Ni namreč javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi bilo vsebinsko odločeno o pritožničinih materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih in s tem poseženo v njen pravni položaj. Ta sklep tudi ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Gre namreč za akt, ki ga je Vlada RS izdala na podlagi 8. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki na abstraktni ravni določa ceno za osnovo vodnega povračila in se ne nanaša določno na pritožnico, ampak na vse zavezance za plačilo vodnega povračila ter je bil kot tak podlaga za izdajo odločbe o odmeri vodnega povračila, ki jo je pritožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-215/11, Up-1128/11 izhaja tudi, da mora Vlada na podlagi 8. člena Uredbe z vsakoletnim sklepom določiti konkretno ceno vodnih povračil, ki mora temeljiti na ekonomskem vrednotenju obremenjevanja voda. Večja ali manjša primernost konkretnih cen za osnovo vodnega povračila je strokovno-tehnično in ne pravno vprašanje.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 83, 83/2-1, 93, 93/1. ZV-1 člen 124, 124/1, 124/5. Uredba o vodnih povračilih člen 6, 8.
dovoljena revizija - vodno povračilo - odmera - bistvena kršitev določb postopka - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, sprejet po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih - obveznost plačila vodnega povračila - sporna cena za vodno povračilo za leto 2010 - nesorazmernosti cene glede na ceno leta 2009 - neenaka obravnava primerljivih položajev - neopredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanih ugovorov - sklicevanje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, če ga Vlada sprejme po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih (Uredba), sam po sebi ni nezakonit. Pravna podlaga za plačilo vodnega povračila je namreč v prvem odstavku 124. člena ZV-1. Ker je obveznost plačila vodnega povračila predpisana z zakonom, bi bilo stališče, da lahko zgolj kasnejša določitev cene vpliva na to obveznost, v nasprotju z zakonom. Določbe, ki so zakonska podlaga za določitev cene vodnega povračila, niti določbe Uredbe se niso spreminjale.
Revidentka je v tožbi uveljavljala nesorazmernost cene po Sklepu za leto 2010 v primerjavi s ceno, določeno v Sklepu za leto 2009, zato je najprej treba opraviti presojo, ali je cena v Sklepu za leto 2010 določena zakonito, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Vrhovno sodišče je sicer res že v več zadevah odločalo o zakonitosti odločb o odmeri vodnega povračila, vendar so bile te zadeve drugačne od obravnavane glede vrste rabe vode in/ali spremembe višine cene v primerjavi s ceno za prejšnje leto. Ker se Vrhovno sodišče v dveh zadevah (pa tudi v zadevi X Ips 9/2013) glede na drugačno pravno podlago in revizijske ugovore ni opredelilo do ugovorov, relevantnih za obravnavano zadevo, se sodišče prve stopnje (ki je pri tem sledilo razlogom v odločbi drugostopenjskega organa) ne bi smelo nekritično sklicevati na stališča Vrhovnega sodišča v teh odločbah. Ob morebitni presoji, da je bila cena v sklepu za leto 2010 določena zakonito, pa je glede na tožbene navedbe treba opraviti še presojo utemeljenosti ugovora, ali je ob upoštevanju predpisanih meril prišlo do neenakopravne obravnave dveh primerljivih položajev. Revidentka namreč zatrjuje, da je bila cena za pristanišče, ki ga upravlja, brez razumnega razloga določena bistveno višje kot za večja pristanišča (drugi odstavek 14. člena Ustave).
ZVO-1 člen 111, 111/1-1, 111/1-4, 112, 112/1-4, 113, 113/2-2, 113/2-4, 114, 117, 118, 118/2-2. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 43/05 in naslednji) člen 2, 9, 9/4, 15, 15/2-2, 18, 22. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 47/13 in naslednji) člen 26. Ustava člen 2, 15, 125.
dovoljena revizija - okoljska dajatev - obračun okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva - inšpekcijski nadzor - pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve - dovoljenje oproščenega proizvajalca - trgovanje z emisijskimi kuponi
V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon (ali podzakonski akt) ne določa drugače.
V polju proste presoje zakonodajalca (uredbodajalca) je, kje bo postavil mejo za oprostitev plačila okoljske dajatve, Uredba 47/13 je to mejo začrtala že pri dovoljenju zavezanca za izpust toplogrednih plinov, predhodna Uredba 43/05 pa je zahtevala še pridobitev dovoljenja za oproščenega proizvajalca. Ta sprememba, ki je revidentu celo olajšala pravni položaj (z učinkom za naprej), ne more nasprotovati načelu varstva zaupanja v pravo, saj Uredba kot podzakonski predpis (torej tudi Uredba 43/05) ne pridobi narave dokončno urejenega razmerja.
Okoljska dajatev (1. točka prvega odstavka 111. člena ZVO-1) in trgovanje s pravicami do emisije (5. točka prvega odstavka 111. člena ZVO-1) sta dva ekonomska in finančna instrumenta varstva okolja, ki sta med seboj kompatibilna, se dopolnjujeta, vendar uporaba enega ne izključuje uporabe drugega.
V obravnavanem postopku ne gre za odločanje o oprostitvi okoljske dajatve, ampak za nadzor nad izvajanjem Uredbe 43/05, torej, ali je bila okoljska dajatev revidentu upravičeno obračunana. V tem primeru pa je podana pristojnost carinskih organov (primerjaj z določbo prvega odstavka 29. člena Uredbe 43/05).
Prepis tožbenih navedb v reviziji, nanašajočih se na odločitev organa prve stopnje, ne morejo pripeljati do uspeha v revizijskem postopku, saj je sodišče prve stopnje na te očitke materialnopravno že pravilno odgovorilo.
vodno povračilo - odmera - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni akt po 2. členu niti po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 - zavrženje tožbe
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč ni akt iz 2. člena ZUS-1, prav tako tudi ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Gre namreč za akt, izdan s strani Vlade RS na podlagi 8. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki na abstraktni ravni določa ceno za osnovo vodnega povračila in se ne nanaša določno na pritožnico, ampak na vse zavezance za plačilo vodnega povračila in je bil kot tak podlaga za izdajo odločbe o odmeri vodnega povračila, ki jo je pritožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 83, 83/2-1, 93, 93/1. ZV-1 člen 124, 124/1, 124/5. Uredba o vodnih povračilih člen 7.
dovoljena revizija - vodno povračilo - odmera - bistvena kršitev določb postopka - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč sprejet po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih - obveznost plačila vodnega povračila je predpisana z zakonom - sporna cena za vodno povračilo za leto 2010 - vprašanje nesorazmernosti te cene glede na ceno leto poprej - vprašanje neenake obravnave primerljivih položajev - neopredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanih ugovorov - neupravičeno sklicevanje na drugi odstavek 721. člena ZUS-1 - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, če ga Vlada sprejme po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih (Uredba), sam po sebi ni nezakonit. Pravna podlaga za plačilo vodnega povračila je namreč v prvem odstavku 124. člena ZV-1. Ker je obveznost plačila vodnega povračila predpisana z zakonom, bi bilo stališče, da lahko zgolj kasnejša določitev cene vpliva na to obveznost, v nasprotju z zakonom. Določbe, ki so zakonska podlaga za določitev cene vodnega povračila, niti določbe Uredbe se niso spreminjale.
Revidentka je v tožbi uveljavljala nesorazmernost cene po Sklepu za leto 2010 v primerjavi s ceno, določeno v Sklepu za leto 2009, zato je najprej treba opraviti presojo, ali je cena v Sklepu za leto 2010 določena zakonito, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Vrhovno sodišče je sicer res že v več zadevah odločalo o zakonitosti odločb o odmeri vodnega povračila, vendar so bile te zadeve drugačne od obravnavane glede vrste rabe vode in/ali spremembe višine cene v primerjavi s ceno za prejšnje leto. Ker se Vrhovno sodišče v dveh zadevah (pa tudi v zadevi X Ips 9/2013) glede na drugačno pravno podlago in revizijske ugovore ni opredelilo do ugovorov, relevantnih za obravnavano zadevo, se sodišče prve stopnje (ki je pri tem sledilo razlogom v odločbi drugostopenjskega organa) ne bi smelo nekritično sklicevati na stališča Vrhovnega sodišča v teh odločbah. Ob morebitni presoji, da je bila cena v sklepu za leto 2010 določena zakonito, pa je glede na tožbene navedbe treba opraviti še presojo utemeljenosti ugovora, ali je ob upoštevanju predpisanih meril prišlo do neenakopravne obravnave dveh primerljivih položajev. Revidentka namreč zatrjuje, da je bila cena za pristanišče, ki ga upravlja, brez razumnega razloga določena bistveno višje kot za večja pristanišča (drugi odstavek 14. člena Ustave).
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida člen 26, 26/3. ZVO-1 člen 11, 11/1-1, 11/1-5, 113, 113/2-2, 113/4, 119, 119/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES člen 1. Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije člen 17.
dovoljena revizija - okoljska dajatev zaradi onesnaževanja zraka z emisijo ogljikovega dioksida – časovna veljavnost uredbe
V sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta se zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe presoja na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ugotovljenega v času izdaje upravne odločbe na prvi stopnji. Inšpekcijski postopek je bil v tej zadevi končan z izdajo odločbe dne 15. 10. 2012, medtem ko je Uredba 47/13 skladno z njenim 31. členom začela veljati 1. 6. 2013, torej po izdaji izpodbijane odločbe. Revizijski ugovori v zvezi z ustavitvijo inšpekcijskega postopka po 26. členu Uredbe 47/13 zato niso utemeljeni. Morebitne kasnejše okoliščine, ki bi lahko vplivale na ustavitev postopka, bi lahko bile podlaga za izdajo morebitnega novega upravnega akta, kar pa ni predmet tega upravnega spora.
Plačevanje okoljske dajatve in trgovanje z emisijskimi kuponi sta dva ekonomska in finančna instrumenta varstva okolja, ki se dopolnjujeta, pri čemer uporaba enega ne izključuje uporabe drugega. Zato niso utemeljeni revizijski ugovori, da je bila okoljska dajatev revidentki neutemeljeno odmerjena, ker naj bi jo že v celoti plačala s trgovanjem z emisijskimi kuponi.
OZ člen 131, 131/3, 153. ZON člen 92, 92/1, 92/2, 93. ZŽiv člen 28. ZDLov-1 člen 54.
dopuščena revizija - povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - objektivna odgovornost - varstvo javne koristi - varstvo narave - zavarovane živalske vrste - škoda, ki jo povzročijo živali - krokarji - skrbnost dobrega gospodarja - ravnanje oškodovanca - rejec živali - ekološka reja - sonaravna reja
Mogoč in dopusten ukrep rejca bi bil, da bi ogrožene primerke (breje ovce) zaprl v stajo za toliko časa, kot je potrebno, da novo skoteni jagenjčki niso več potencialen plen krokarjev. Ker gre za mogoč, dopusten in učinkovit ukrep, gre tudi po presoji revizijskega sodišča za ukrep, ki ustreza standardu dolžnega, skrbnega ravnanja iz prvega odstavka 92. člena ZON.