NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSC00022229
ZDZdr člen 39, 39/1.
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
ZDZdr v 1. alineji prvega odstavka 39. člena določen pogoj opredeljuje kot pogoj, če zadržana oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Na zaključek o tem, ali takšno ogrožanje obstaja, lahko vpliva tudi že izkazano preteklo ravnanje osebe, vendar pa je za izkazanost tega pogoja odločilna ugotovitev, ali je duševna motnja (stanje) osebe takšno, da zaradi nje ta lahko ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih. Izvedenec psihiatrične stroke, v katerega strokovno področje spada v primeru ugotovljenega napredujočega stanja ugotovljene konkretne duševne bolezni tudi mnenje o tem, ali takšno napredujoče stanje duševne bolezni lahko povzroči heteroagresijo ali samoagresijo in s tem realno in hudo ogrožanje življenja ali zdravja nasprotne udeleženke in njenih bližnjih oseb, je o navedenem podal svoje strokovno mnenje. Sodišče prve stopnje za svoje nesprejemanje takšnih strokovnih zaključkov, čeprav je sicer izvedeniško mnenje izvedenca kot strokovnega sprejelo in mu v preostalem sledilo, ni imelo podlage.
ČLOVEKOVE PRAVICE - OSEBNOSTNE PRAVICE - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM0023498
URS člen 34, 35, 37. OZ člen 131. ZDR člen 6, 146. ZSPJS člen 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 2, 4.
diskriminacija in neenako obravnavanje na delovnem mestu - poseg v čast in dobro ime - pravica do tajnosti pisem in drugih občil - pravica do zasebnosti
Pošta, ki je bila naslovljena na šolo s pripisom za tožnico (brez posebne oznake osebno ali zaupno), in katerega pošiljatelj je bil učbeniški sklad, se je nanašalo na tožničino delo v šoli in ne gre za osebno pošto tožnice, ki jo sicer varuje pravica do tajnosti pisem in drugih občil (37. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Kot naslovnik je bila v pismu namreč določena šola in ne tožnica, zato jo je toženka kot ravnateljica smela odpreti.
URS člen 27. ZKP člen 18, 18/1, 83, 83/2. ZVOP-1 člen 77.
izločitev dokazov - nezakonito pridobljen dokaz - dokaz pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - posnetek nadzornih kamer - video nadzor znotraj delovnih prostorov - pisna obveščenost zaposlenih o izvajanju video nadzora - tehtanje pravic - varstvo zasebnosti - pravica do varnosti oškodovanca - varovanje premoženja družbe
Namen video nadzora je bilo varovanje premoženja družbe, pri čemer se je izvajal na odprtem skladiščnem prostoru. Na takem prostoru obdolženec ne more uživati varstva zasebnosti, ker video nadzor zagotavlja pravico do varnosti oškodovanca in za snemanje ni potrebno soglasje oseb, ki se znajdejo v nadzorovanem območju.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE – ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL0086038
EKČP člen 3. URS člen 21. OZ člen 179. ZPP člen 154, 154/2.
povrnitev nepremoženjske škode – kršitev osebnostnih pravic – prepoved mučenja – varstvo človekove osebnosti in dostojanstva – prestajanje kazni zapora – prezasedenost zapora – premajhni bivanjski prostori – velikost bivalnega prostora – prostorska stiska – pravična denarna odškodnina – odmera odškodnine – epileptik – padec – vzročna zveza – meja trpljenja – sekundarni vir materialnega prava – povrnitev pravdnih stroškov
Sodišče ni moglo z zadostno stopnjo prepričanosti ugotoviti, da je tožnik doživel epileptični napad ravno zaradi (protipravne) stresne situacije v zaporu, zato je pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v zvezi s tem neutemeljen. Vzročna zveza med epileptičnim napadom in ravnanjem toženke ni bila izkazana. Za zdravstveno stanje tožnika, ki je imel epileptične napade že pred prestajanjem zaporne kazni, tako toženka ni odgovorna.
Tožnikova motnja (tesnobnost) se je potencirala, zaradi prezasedenosti je trpel duševne bolečine. Sodišče je pravilno zaključilo, da prostorska stiska v sobi št. 8 v obdobju, ko je imel tožnik na razpolago le 3,11 m2 ni bila dovolj kompenzirana z drugimi dejavniki, in za prestane duševne bolečine tožnika zaradi kršitve osebnostnih pravic tožniku odmerilo tudi ustrezno odškodnino.
URS člen 25, 33. ZOPNI člen 5, 5/3, 9, 9/2, 27, 27/2, 27/3, 28, 28/1, 29, 29/1. ZPP člen 214, 337.
pravica do zasebne lastnine – premoženje nezakonitega izvora – sorazmerje med premoženjem in dohodki – ugotavljanje nesorazmernosti – odvzem premoženja – začasno zavarovanje – izvor premoženja – dokazno breme – povezana oseba – izpodbijanje domneve – nedovoljene pritožbene novote – priznana dejstva
V postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema se smiselno uporabljajo (vsebinske) določbe III. poglavja ZOPNI ter procesne določbe ZIZ. Tudi v tem postopku velja prepoved pritožbenih novot, ki skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in zagotoviti koncentracijo dokazov, pri čemer je hitrost postopkov po ZOPNI eno njegovih bistvenih vodil. Ob odsotnosti slehernega razloga v pritožbi, zakaj so nova dejstva zatrjevana in novi dokazi ponujeni sodišču prvič šele v pritožbenem postopku, jih ni mogoče upoštevati. Meja preizkusa izpodbijanega sklepa je torej zožena in omejena.
V primeru povezanih oseb je bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlagi navedb tožeče stranke izhaja, da je „povezana“, dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora. Pri ocenjevanju nesorazmernosti med premoženjem in dohodki te osebe sodišče ni vezano na opravljeno finančno preiskavo, temveč se upošteva vrednost vsega premoženja. Z drugačnim tolmačenjem bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavne pravice te osebe.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086188
URS člen 39, 39/1. KZ-1 člen 158, 159, 160, 160/4. ZKP člen 299, 299/2, 329, 329/2, 358, 371, 371/1, 371/1-11, 391.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – obrekovanje – razžalitev – zavrnitev dokaznih predlogov – prosta presoja dokazov – dokaz resnice – utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav – resničnost trditev – pravica do svobode izražanja – verodostojnost izpovedb prič – trditev oziroma raznašanje informacij – motiv storilca – zavrnitev pritožbe
V okviru načela proste dokazne presoje sodišče izvede le materialnopravno relevantne dokaze, dokazne predloge strank pa zavrne, kadar so odločilna dejstva v zadostni meri razčiščena že na podlagi izvedenih dokazov, nadaljnje dokazovanje pa bi pomenilo zgolj zavlačevanje postopka.
Ne samo, da je imel obtoženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost izjav, ki bi sicer mogle škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Prepričljiva dokazna ocena kaže, da je bila v bistvenem dokazana resničnost trditev.
S posplošenim navajanjem, da se priči zaradi svojega poklicnega delovanja že vrsto let poznata z obtožencem, ni mogoče omajati verodostojnosti njunih izpovedb.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL0085919
EKČP člen 6. URS člen 23, 23/1, 25. OZ člen 131, 148, 148/1.
povrnitev premoženjske škode – sojenje v razumnem roku – kršitev pravice do sojenja v razumen roku – protipravnost – vzročna zveza – začetek stečajnega postopka – naravna vzročnost – adekvatna vzročnost – zapadlost odškodninske terjatve
Država je odškodninsko odgovorna za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja na sodišču. Država je v tem primeru odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi lahko sodišča uresničevala zahteve iz 6. člena EKČP oziroma prvega odstavka 23. člena Ustave RS.
Nekaj letni zastoj v postopku ni odločilni vzrok za nastanek škode. Glavni razlog za neizpolnitev tožnikove terjatve s strani njegovega dolžnika je od 30. 9. 2010 dalje njegova insolventnost, kar pa ne izhaja iz sfere toženke.
Tožnikova terjatev na plačilo odškodnine zoper toženko še ni zapadla, saj stečajni postopek nad njegovim dolžnikom še ni zaključen. Zato ni mogoče ugotoviti, kakšna je višina tožnikove škode. Višino tožnikove škode bo namreč mogoče ugotoviti šele, ko bo stečajni postopek zaključen in bo znano, koliko je (bo) tožnik v stečajnem postopku prejel.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – SODSTVO
VSL0086121
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23, 23/1, 31. KZ člen 111, 111/1, 111/1-5, 112, 112/6, 169, 169/1, 169/2, 178, 178/2. KZ-1 člen 91, 91/2. ZKP člen 10, 293, 293/3, 357, 357-4, 370, 370/1, 370/1-2, 372, 372-3, 402, 402/3. ZS člen 1, 1/3.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – razžalitev – ustavitev kazenskega postopka – absolutno zastaranje kazenskega pregona – kršitev kazenskega zakona – zmotna uporaba materialnega prava – pravnomočnost sodbe – prenehanje teka zastaranja kazenskega pregona – načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS – razveljavitev pravnomočne sodbe – izredna pravna sredstva – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – preizkus zakonitosti razveljavljene pravnomočne sodbe – neobrazložen odstop od poenotene sodne prakse – trajanje postopka po razveljavitvi pravnomočne sodbe – 2-letni rok za pravnomočen zaključek novega sojenja – odločba Ustavnega sodišča – obvezna veljava odločb Ustavnega sodišča RS – odnos strožjega oziroma milejšega kazenskega zakona – ustavna pritožba – pravno sredstvo sui generis – presoja pravnih posledic razveljavitve pravnomočne sodbe z ustavno odločbo – jezikovna (gramatikalna) in namenska (teleološka) razlaga določb kazenskega zakona ter odločb Ustavnega sodišča RS – kršitev ustavnih pravic – enakost pred zakonom – enako varstvo postopkovnih pravic – prepoved oblastne samovolje – pravna varnost – načelo zaupanja v pravo – Republika Slovenija kot pravna država – sojenje v razumnem roku – prepoved spremembe na slabše v postopku po razveljavitvi obsodilne sodbe – prepoved reformatio in peius – pravni interes – kazenskopravna rehabilitacija – ugoditev pritožbi tožilca – razveljavitev sklepa
S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če je pravnomočna sodba razveljavljena, se zakonske določbe o zastaranju v postopku nove razsoje ne uporabljajo. Gre namreč za postopek, ki je namenjen sanaciji instančno ugotovljenih kršitev, ne pa za vnovični kazenski pregon.
Postopek novega sojenja mora biti končan v roku dveh let od razveljavitve prejšnje pravnomočne sodbe. V primeru uporabe KZ-1 kot materialnega predpisa se mora sodišče pri tem opreti na določbo drugega odstavka 91. člena, v primeru uporabe KZ pa na ustavno odločbo U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008. Ureditvi sta vsebinsko enaki, zato ni mogoče govoriti o odnosu strožjega ali milejšega zakona.
Ne glede na to, da drugi odstavek 91. člena KZ-1 (strogo jezikovno) ureja procesno situacijo razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku odločanja o „izrednem pravnem sredstvu“, je v skladu z namensko razlago pravne ureditve kot temelj za razveljavitev pravnomočne sodbe treba šteti tudi ustavno odločbo v postopku presoje ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva. Tudi v tem primeru velja 2-letni rok za pravnomočen zaključek ponovljenega sojenja.
Pravilo o prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius) preprečuje, da bi bila odločitev v novem postopku v obtoženčevo škodo. Nedvomno pa je v pravnem interesu obtoženega, da doseže kazenskopravno rehabilitacijo večje teže, ki jo v odnosu do ustavitve kazenskega postopka ali zavrnitve obtožbe zaradi zastaranja kazenskega pregona predstavlja (potencialna) oprostilna sodba.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – SOCIALNO VARSTVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – USTAVNO PRAVO
VSL0071286
URS člen 8, 26, 56, 56/1. ZOR člen 376, 383. OZ člen 186, 186/3, 186/4, 352, 360. ZSV člen 5. ZZZDR člen 2, 3, 3/2.
kršitev pravic osebnosti – odgovornost države – protipravnost – izbris tožnikove matere iz registra stalnega prebivalstva – vzročna zveza – teorija o adekvatni vzročni zvezi – ravnanje CSD – zaščita tožnika pred družinskim nasiljem – solidarna odgovornost – zastaranje – zadržanje zastaranja – nepremagljive ovire – neposredni oškodovanec – izvirnost otrokovih pravic in obveznosti – pravice otroka iz ZSV
Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV.
Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP, nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mladoletnemu otroku.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – MEDIJSKO PRAVO
VSL0084012
URS člen 39, 39/1. OZ člen 134, 178, 183.
odškodninska odgovornost – kršitve osebnostnih pravic – okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe – objava sodbe – svoboda izražanja – članek v časopisu – poročanje javnosti o posledicah izdaje odločbe – vrednostna sodba – protipravnost – povprečen bralec – objektivna informacija – informacija splošnega pomena in interesa – kršitev pravice do obrambe
Zaradi javnega interesa je ne le dopustno, pač pa zaželeno, da se informacije objavijo večkrat, objava takšnih informacij pa mora biti popolna. Pravica do obveščenosti državljanov v zadevah javnega pomena se ne izčrpa z enkratno objavo določenega dejstva.
NEPRAVDNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL0053140
ZDZdr člen 39, 39/1, 53.
prisilna hospitalizacija – sprejem na zdravljenje brez privolitve – omejitev pravice pridržane osebe do prisotnosti pri izvajanju dokazov – omejitev obiskov – omejitev dopisovanja
Udeleženec starše nadleguje z vsemi možnimi komunikacijskimi sredstvi, jima grozi in ju ustrahuje, zato je izrek ukrepa omejitve pravice do dopisovanja in uporabe elektronske pošte, do sprejemanja obiskov ter do uporabe telefona, na mestu.
USTAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0069739
Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah člen 12, 12/1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 3. EKČP člen 8. URS člen 19, 19/1, 26, 26/1, 35, 51, 51/3, 56, 56/1, 158. OZ člen 6, 6/2, 179, 179/1, 299, 378. ZZZDR člen 5a, 105, 105/3, 106, 106/7, 107, 107/1, 113, 113/2, 213. ZIZ člen 51, 238d, 238e, 23e/1, 238e/2, 289. ZPP člen 12, 113, 113/3, 165, 165/2, 347, 347/2, 351, 351/1, 355, 406, 406/2, 408, 409, 421, 421/4. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 128.
odškodninska odgovornost države - protipravnost - pravica do družinskega življenja - dodelitev v vzgojo in varstvo - korist otroka - neposredna izvršba - odgovornost izvršiteljev - odgovornost policije - odgovornost socialnih delavcev - odgovornost države za delo sodišča - izvedensko mnenje - mnenje CSD - hospitalizacija - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - obravnava pred sodiščem druge stopnje
V postopkih urejanja razmerij med staršema in mladoletnim otrokom je na prvem mestu korist otroka. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače, kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipuliran.
V postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu staršu, v njegovo največjo korist, in ne ugotavlja se (več), ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen.
Vzrok za nastanek zatrjevane škode niso bila ravnanja ali opustitve sodišč, CSD, policije in javnih zdravstvenih zavodov, temveč ravnanja in opustitve tožničinih staršev.
Sodišče lahko v korist otroka izda začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL0083544
OZ 131, 131/1, 179.
razžalitev časti in dobrega imena - satira - cenzura satire - izjava v medijih - kontekst podanih izjav - svoboda izražanja - svoboda umetniškega ustvarjanja - žaljivost - namen zaničevanja - vulgarnost - kvánta - turbo anus - homo erectus - povprečni bralec - povprečni gledalec - kritika - kritika ad rem - kritika ad personam - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - ustavna pritožba
Izjavo je treba presojati kot celoto, glede na njen običajen, navaden pomen, pri tem pa imeti v mislih povprečnega bralca (poslušalca, gledalca), saj ima lahko neka izjava več različnih razlag in pomenov.
Povprečni bralec je nekaj vmes med izjemno sumničavim človekom in izjemnim naivnežem; je v bistvu pošten in razumen ter ne dela sovražnih zaključkov na podlagi trhlih argumentov, vendar pa ga lahko okrivimo določene lahkomiselnosti, saj senzacionalističnih novic ne sprejema posebej previdno ali kritično.
Čeprav provokativno izražanje na splošno, vključno z uporabo metafor, še ne pomeni, da nimamo opravka z resno kritiko, je bilo v konkretnem primeru zunaj satiričnega konteksta v ospredju blatenje tožnika, njegovih lastnosti, kot jih vidi toženec, ne pa obravnavanje vprašanj, ki zanimajo javnost (tj. cenzura satire).
Kritika ni bila usmerjena v predmet javne razprave (ad rem), pač pa je prešla na osebno raven (ad personam). Predmet žaljivk je bila oseba, ne njeno problematično ravnanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL0076367
EKČP člen 8. OZ člen 133.
prekomerne imisije - hrup - krajevno običajna meja imisij - odškodninska odgovornost države
Vsakič je treba najti pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti. Kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi.
Prometni hrup ob tožnikovi hiši ne presega krajevno običajnega. Vsekakor je moteč, kolikor ga je, vendar to sodi k temu, da tožnikova hiša stoji ob cesti. Da bi bila posebej prekomerno, nadobičajno obremenjena glede na tip, vrsto oziroma razred ceste, ni prepričljivo utemeljeno.
časovna veljavnost zakona - izrek sodbe - vsebina izreka sodbe - nerazumljiv izrek - izrek nasprotuje sam sebi - preizkus sodbe - dokazni postopek - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - pravica do zasebnosti - pravica do zaslišanja - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - obtožba upravičenega tožilca - kršitev kazenskega zakona - razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena - pravica do obrambe - prikriti preiskovalni ukrepi - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - pravica do komunikacijske zasebnosti - načelo materialne resnice - hišna preiskava - preiskovalna dejanja - kibernetska kriminaliteta - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov - stroški kazenskega postopka - krivda - denarna kazen - zaporna kazen - odmera kazni - dokazi, pridobljeni v tujini - zakonitost dokazov - sestavni del kazenskega spisa - odgovornost ponudnika storitev - pravna jamstva v kazenskem postopku - branje izpovedbe priče - preiskava elektronske naprave - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - vštevanje pripora v izrečeno kazen - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - izdelovanje ali pridobivanje orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje - pranje denarja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - velika premoženjska škoda - navidezni odkup - enakopravnost strank v postopku - načelo enakost
Sodišče, kadar obdolženčevo kaznivo ravnanje sega v časovno obdobje veljavnosti dveh kazenskih zakonov, vselej uporabi le en zakon za pravno opredelitev kaznivega dejanja in le po enem zakonu izreče kazensko sankcijo. Pri tem opravi na podlagi vseh kriterijev presojo, kateri zakon mora uporabiti.
- Okoliščina, da sodišče prve stopnje v izrek sodbe iz obtožnice ni prepisalo očitkov in podatkov v zvezi s kaznivimi ravnanji storilcev M.L., D.G., A.B. in F.C.R. ter J.J.B.R., temveč se je, očitno zaradi boljše preglednosti in koncentriranosti na izvršitvena ravnanja nudenja pomoči obdolženca slednjim, zgolj s poudarjenim tiskom na opise njihovih kaznivih dejanj v obtožnici in dejstva v zvezi z njimi sklicevalo, izreka ne dela nerazumljivega in iz tega razloga izrek tudi ne more biti sam s seboj v nasprotju.
- Uporabljena tehnična rešitev, ko se izrek sodbe v opisih kaznivih dejanj sklicuje na opis ravnanj soobdolžencev oziroma podatke v zvezi s storilci kaznivih dejanj v obtožnici, preizkusa sodbe ne onemogoča.
- Gre za dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno od naše države in zakonodaje, torej ne da bi za pridobivanje dokazov naša država zaprosila tujo državo, zaradi česar ni mogoče presojati zakonitosti zbiranja dokazov po naših predpisih. Kadar je dokaz zbran neodvisno od sodelovanja naše države, za potrebe tujega postopka (kot v obravnavanem primeru, kjer je bila v ZDA zoper obdolženega M.Š. prav tako vložena obtožnica), se presoja le, ali je bil dokaz pridobljen v skladu z našimi ustavnimi zahtevami.
- Tuje države za potrebe svojega postopka zbirajo dokaze skladno z njihovo zakonodajo, zato ni mogoče pričakovati, da bo zbiranje dokazov izvedeno povsem enako, kot je določeno v našem zakonu.
- Opisano ravnanje organov pregona v ZDA, namenjeno preprečitvi izvrševanja kaznivih dejanj in zagotavljanju varnosti ljudi in države, ne more kršiti pravice do zasebnosti, ker oglaševanje prodaje zlonamernega programa na spletnem forumu ne pomeni zasebne komunikacije. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pravilno pojasnilo, da se ne more sklicevati na zasebnost komunikacije tisti, ki na javno dostopni spletni strani reklamira prodajo zlonamerne programske opreme in na spletu objavi svoj spletni naslov z namenom, da z nedoločenim številom kupcev po svetu vzpostavi stik in takšno opremo proda, pa se nato odkrije njegova identiteta.
- V sodbo sodišče ni dolžno prepisovati vsebine zakonskih določb, ki jih je uporabilo. Zakoni držav so javno objavljeni in dostopni (tudi na uradnih spletnih straneh držav), javni pa postanejo z razglasitvijo, tako tudi Zakonik Združenih držav Amerike.
- Sodišče v sodbi ni dolžno pojasnjevati, ali je citirani zakon veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je to očitno, sicer ne bi bil uporabljen.
- Sestavni del kazenskega spisa ni zakonodaja, ki jo sodišče uporabi, zakoni so javno objavljeni in s tem je z njimi seznanjena javnost, zato se nihče ne more sklicevati na to, da se ni mogel seznaniti z vsebino predpisa in da bi ga moralo sodišče v tiskani obliki (ob dostopnosti predpisov na svetovnem spletu) priložiti spisu. Glede zahteve obrambe po vključitvi izvedencev za tuje pravo v postopek pa se pritožbeno sodišče strinja s pojasnilom sodišča prve stopnje, da za to (tudi iz prej navedenega razloga) ni bilo nobene potrebe.
- Zakonitost zbiranja dokazov v tujini ne more biti presojana po predpisih naše države, kadar jih zbirajo organi tuje države za potrebe svojega postopka, in zato ni mogoče trditi, da so bili dokazi v tujini pridobljeni zakonito le, če glede tega, kdo je odredil zbiranje in ali so bili časovno omejeni, ustrezajo zahtevam iz naših predpisov.
- Tožilec tuje države ni presojal procesnih predpostavk po zakonodaji Republike Slovenije, temveč so bila preiskovana kazniva dejanja, ki so bila nato opredeljena po predpisih ZDA, zato zakonitost pridobivanja dokazov v tujini ne more biti odvisna od pri nas predpisane kazenske sankcije za kazniva dejanja. Dejstvo, da navedeno kaznivo dejanje pri nas ni kataloško kaznivo dejanje, ne pomeni, da so bili dokazi pridobljeni nezakonito in jih zaradi tega v našem postopku ne bi bilo dovoljeno uporabiti.
- Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so za razjasnitev dejanskega stanja nepomembna, pa tudi ne za vsak predlagan dokaz posebej pojasnjevati, zakaj ga ni bilo potrebno izvesti oziroma zakaj za razjasnitev dejanskega stanja ni pomemben.
- Osvetljevanje okoliščin delovanja tujih agentov, kot je predlagala obramba, ni bilo potrebno in sodišče prve stopnje je predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo ter s tem ni kršilo pravico obrambe do zaslišanja obremenilnih prič. Za takšno kršitev gre namreč takrat, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na njihove izjave. V obravnavani zadevi je priča J.C. pojasnil okoliščine, ki so jih ugotovili pri raziskavi spletnega kriminala, kdo in na kakšni pravni podlagi je v ZDA deloval z namenom preprečitve izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj, kaj je bilo ugotovljeno, preden je sam prevzel postopek raziskovanja v zadevi I., izpovedba navedene priče in zbrani podatki iz tajne operacije v ZDA pa niso edini dokazi, na podlagi katerih temelji sodba.
- Ne le, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v verodostojnost teh podatkov, ki jih potrjujejo drugi izvedeni dokazi (izpovedbe prič in soobdolžencev), za dokaze, ki izvirajo iz forenzične kopije trdega diska računalnika, tudi sicer ni mogoče trditi, da so nezakoniti zato, ker forenzična kopija ni bila narejena takoj po zasegu računalnika. Tudi če bi bili dokazi tako zbrani pri nas in bi se presojali po naših predpisih, dokazov ne bi bilo potrebno izločiti iz spisa, saj ZKP določa, da sodišče svoje odločbe ne sme opreti na zapisnik o preiskavi in na tako pridobljene podatke, kadar je bila preiskava elektronske naprave opravljena brez odredbe sodišča ali v nasprotju z njo ali brez pisne privolitve iz drugega odstavka 219.a člena ZKP (enajsti odstavek 219.b člena ZKP), torej ne v primeru, ki ga navaja pritožba zagovornika.
- Po 8. členu ZEPT mora policija pridobiti odredbo sodišča takrat, ko gre za odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj, ne pa takrat, ko je bilo, kot v obravnavanem primeru, kaznivo dejanje že odkrito in že poteka preiskava izvršenega kaznivega dejanja. Takrat se, kot določa 8. člen ZEPT, uporabi področni zakon, to je ZKP in v obravnavanem primeru so policisti zakonito opravili poizvedbe pri ponudniku storitev na podlagi 148. člena ZKP, saj je bil pogoj, to je obstoj utemeljenega razloga za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, podan (prvi odstavek 148. člena ZKP).
- Pritožbeno sodišče glede ureditve tega področja v ZKP in ZEPT pojasnjuje, da daje tretji odstavek 149. člena ZKP policiji, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, oziroma da se pripravlja kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, pooblastilo, da od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke. Policija lahko torej sama pridobi te podatke od operaterja ne le v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, temveč tudi, če se kaznivo dejanje pripravlja (preventivno ravnanje policije). Kadar želi pridobiti podatke od ponudnika storitev, pa mora, kadar gre za odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj, dobiti odredbo sodišča (8. člen ZEPT), torej takrat, ko še niso podani razlogi za sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, medtem ko lahko (po 8. členu ZEPT) brez odredbe sodišča od ponudnika storitev zahteva podatke, če tako določa področni zakon. Kadar je bilo torej kaznivo dejanje že storjeno (podani razlogi za sum, da je bilo storjeno), kot v obravnavanem primeru, ravna policija po ZKP, zato odredbe sodišča za poizvedbo pri S. techu ni potrebovala.
- Tako Telekom Slovenije kot Telemach sta operaterja, od operaterja pa lahko policija zahteva te podatke na podlagi tretjega odstavka 149.b člena ZKP (tako v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, kot v primeru, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kot je že bilo obrazloženo).
- Elektronske naprave niso dokazi v kazenskem postopku, temveč so to podatki, ki iz njih izvirajo, dokazi pa so zaseženi takrat, ko so z elektronskih naprav prekopirani.
- Istovetna kopija celotnega nosilca podatkov je le prostor, v katerem so shranjeni vsi elektronski podatki iz trdega diska računalnika, tudi tisti, ki niso namenjeni za dokazovanje v kazenskem postopku in s kaznivimi dejanji niti niso povezani. Obdolžencu pa je bil pregled dokazov, torej tistih podatkov, ki se nanašajo na očitana kazniva dejanja, in ki so bili prenešeni iz istovetnih kopij na zgoščenke, ki so priložene spisu, omogočen.
- Ob zavrnitvi dokaznih predlogov v sodbi ni potrebno pojasnjevati za vsakega posebej, zakaj ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL0023190
URS člen 35, 37. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/3. ZKP člen 6, 6/1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 391.
kazniva dejanja zoper premoženje – poneverba – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – vrednost prilaščenega predmeta – zaupanost v zvezi z zaposlitvijo – absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nedovoljeni dokazi – službena elektronska pošta – ustavna pravica do komunikacijske zasebnosti – utemeljeno pričakovanje zasebnosti – jezik kazenskega postopka – prevajanje listin – zavrnitev pritožbe
Pri temeljni obliki kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 209. člena KZ-1 vrednost prilaščenega predmeta ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato opredelitev vrednosti v opisu dejanja ni potrebna.
Obdolžencu je prilaščeni izdelek zaupan v zvezi z njegovo zaposlitvijo, kar izhaja tako iz pogodbe o zaposlitvi kot iz izpovedbe zaslišanega direktorja oškodovane družbe. Za storitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi moral obdolženec z izdelkom priti v fizični stik.
Ker je obdolženec opozorjen na možnost, da bo delodajalec spremljal promet njegove elektronske pošiljke, s čimer je soglašal, pri uporabi službene elektronske pošte ni mogel pričakovati popolne zasebnosti pri komunikaciji. Zato vsebina službene elektronske pošte, čeprav jo je sodišču predložil delodajalec, ne pomeni nedovoljenega dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opirati.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL0023183
EKČP člen 6, 6/3, 6/3-c. URS člen 29, 29-2. ZKP člen 12, 12/1, 68, 68/1.
pravica do poštenega sojenja - pravna jamstva v kazenskem postopku - zagovornik - pravica do proste izbire zagovornika - soobdolženec kot zagovornik - kolizija interesov
Pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri ni absolutna.
Sodišče je dolžno omogočiti pravico do proste izbire zagovornika v razumnih mejah; v vsakem konkretnem primeru mora presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obsojenčevo pravico do obrambe in ali je v sorazmerju z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka.
Situacija, ko je obdolženec v istem kazenskem postopku hkrati zagovornik soobdolženca, predstavlja kolizijo interesov, zaradi katere ni mogoče zagotoviti poštenega in učinkovitega izvajanja kazenskega postopka.
ZZZDR člen 4, 5a, 116, 116/1. EKČP člen 8. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah člen 3, 18.
odvzem roditeljske pravice - neozdravljiva bolezen - duševna bolezen - duševna motnja - varstvo otrokovih koristi - starševske dolžnosti - skrb za otroka - varstvo in vzgoja otroka - ogroženost otroka - zapustitev otroka - odvzem otroka - rejništvo
Odvzem roditeljske pravice je najtežji ukrep zoper starše, podrejen pa je varstvu koristi otroka. Določba 116. člena ZZZDR, interpretirana upoštevaje prioritetni kriterij največje koristi otroka, po mnenju pritožbenega sodišča ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje roditeljsko pravico nasprotni udeleženki odvzelo zgolj zaradi duševne bolezni. V tej zvezi je prišlo do zanesljive ugotovitve glede prognoze bolezni in nezmožnosti nasprotne udeleženke, da bi (čeprav vsled rednega izvajanja terapije zazdravljena oziroma v remisiji, ko v okviru svojih sposobnosti sicer lahko funkcionira v vsakdanjem življenju) lahko prevzela skrb in vzgojo za hčerko, česar pritožba s svojim v pritožbi izraženim nestrinjanjem ne more omajati, pri čemer je okoliščine pravilno presojalo izhajajoč iz načela največje koristi otroka (5.a člen ZZZDR in 3. in 18. člen KZNOP). Temu osnovnemu vodilu se je potrebno podrediti tudi pri tehtanju varstva roditeljske pravice in drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev, v konkretnem primeru matere. Pri tehtanju koristi in pravic otroka s tehtanjem pravic matere ni mogoče dati prednosti interesu matere po ohranitvi roditeljske pravice, ki je dejansko glede na vse ugotovljene okoliščine, tudi tiste glede izvajanja stikov (glede na njihovo kvalitativno raven) brez prave vsebine, izvotljena.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, ko izpostavlja, da bi bile ob načelu najblažjega posega koristi mladoletne E. z rejništvom dovolj zavarovane ter da je po drugi strani kršena pritožničina pravica do družinskega življenja. Načelo najblažjega posega napotuje na izbiro ukrepa, ki bo najmanj prizadel starše, a je na mestu le, če bi bile z njim koristi otroka dovolj zavarovane. V tem primeru, ko se je izkazalo, da mladoletna E., ki z materjo ne živi že od svojega četrtega tedna in se k njej ne bo mogla več vrniti (očetu je bila s pravnomočno odločbo roditeljska pravica odvzeta že v prejšnjem sojenju) in ko je stikovanje vsebinsko prazno in deklici ne more prinesti koristi, ni mogoče zagovarjati stališča, da sedanji ukrep povsem zadostno ščiti koristi mladoletne E.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL0023184
URS člen 15, 15/2, 39, 39/1. KZ-1 člen 34, 56, 56/1, 63, 63/1, 65, 65/3, 65/3-6, 213, 213/2. ZKP člen 195a, 39, 42, 42/3, 42/5.
pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom – izbira navodil – zakonitost pri izrekanju kazni – prepoved približevanja – komuniciranje na daljavo – prepoved nadlegovanja po telekomunikacijskih sredstvih – izločitev sodnika – sprememba obtožbe – ugovor zoper obtožnico – vštevanje disciplinskega pripora – sporazum o priznanju krivde – zaslišanje oškodovanca – izsiljevanje – poskus izsiljevanja – zakonski znaki kaznivega dejanja
Ustavne pravice niso absolutne in jih je mogoče omejiti z zakonom, vendar KZ-1 sankcije prepovedi nadlegovanja s telekomunikacijskimi sredstvi ali kakšnimi drugimi sredstvi za komuniciranje ne predpisuje, zato pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom takšnega navodila ne more vsebovati.
Za izločitev sodnika ne zadošča zgolj subjektivno prepričanje stranke, da mu navedeni sodnik ne bo sodil pošteno, temveč mora biti podan nek objektivni pogoj za izločitev sodnika. Navedeno je lahko bodisi povezanost sodnika s strankami ali oškodovanci v kazenskem postopku, ali pa konkretno ravnanje sodnika, na podlagi katere je mogoče sklepati, da si je sodnik o zadevi vnaprej ustvaril neko mnenje, prepričanje, ki ga bo vodilo pri odločitvi in ne bo odločal na podlagi izvedenih dokazov.
Obtoženi se ima možnost izreči o modifikaciji oziroma spremembi obtožnice ter, v kolikor to šteje za potrebno, podati dodaten zagovor, ugovora pa ZKP ne predvideva.
Okoliščina, da je obtoženi dejansko prišel pred odvetniško pisarno oškodovanca, kot je to napovedal v mailih, za obstoj kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja ni odločilna, ker so bili zakonski znaki tega kaznivega dejanja izpolnjeni že s tem, ko je obtoženi poslal elektronska sporočila z zahtevo oškodovancu po plačilu denarja in z grožnjo, da v kolikor plačilo ne bo izvedeno, bo napadel življenje in telo oškodovanca.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – OSEBNOSTNE PRAVICE –PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – UPRAVNI SPOR – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072242
EKČP člen 8. URS člen 15, 15/4, 37. ZPOmK-1 člen 29, 29/5, 33. ZUS-1 člen 4. ZPP člen 1.
uresničevanje in omejevanje pravic - postopek pred Javno agencijo za varstvo konkurence - preiskava poslovnih prostorov - pregled elektronskih naprav - poslovna korespondenca - varstvo tajnosti pisem in drugih občil - pravica do komunikacijske zasebnosti - preiskava elektronskih komunikacijskih sredstev brez predhodne odobritve sodišča - stvarna pristojnost
Ustava dovoljuje posege v komunikacijsko tajnost, če gre za časovno omejen poseg, če je tak poseg predviden z zakonom, če ga predhodno odobri sodišče in če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Odločilne za presojo o verjetni izkazanosti nedopustnega posega v tožničino komunikacijsko zasebnost so tako ugotovitve, 1) da je v času sporne preiskave obstajala zakonska podlaga za pridobitev poslovne dokumentacije, ki se je nahajala v prostorih preiskovane pravne osebe na kateremkoli nosilcu, 2) da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 kljub ugotovitvi, da je preiskava elektronskih komunikacijskih sredstev brez predhodne odobritve sodišča v nasprotju s 37. členom Ustave, za obdobje enega leta dopustilo nadaljnjo uporabo zakonskih določb in 3) da je vsebina elektronskih sporočil, najdena na elektronskih napravah, ki so se nahajale v prostorih preiskovane pravne osebe, povezana s predmetom preiskave.
Odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper državo, ki temeljijo na trditvah o nezakonitosti ravnanj državnih organov, je v domeni sodišč splošne pristojnosti.