V skladu z načelom zakonitosti so pogoji za napredovanje celovito določeni na zakonski ravni v določbi 69. člena ZSV, na katerega se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi sklicuje. Navedena zakonska določba je jasna. Z ustaljenimi metodami razlage pomena zakonske norme kot so: jezikovna metoda, namenska metoda, sistematična metoda ne moremo priti do zaključka, da bi morala tožnica izpolnjevati še pogoj, ki v 69. členu ZSV ni eksplicitno naveden, to je, da gre za strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca, ki dejansko opravlja socialno varstvene storitve, kot to razlagala toženka. Glede na to, da je določba 69. člena ZSV povsem jasna, tudi ne gre za nikakršno pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z zakonsko analogijo. Opravljanje storitev ali neposredno delo z uporabniki ni pogoj, da bi bila lahko oseba strokovni delavec, saj ZSV tega nikjer ne določa.
Tožena stranka je pridobila dodatne posodobljene informacije o razmerah na Portugalskem in tudi zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo tožnikoma omogočeno zaprositi za mednarodno zaščito, da bosta upravičena do sprejema, če bosta tako želela in da se bosta prošnji obravnavani skladno z zakonodajo, ki ureja mednarodno zaščito, ter veljavnimi mednarodnimi standardi.
Glede na to, da gre v navedenem nepravdnem postopku, ki ga je tožnica sama sprožila, za urejanje razmerij tožnice z njenima mladoletnima otrokoma, sodišče ne vidi podlage za ugotovitev, da zadeva ne bi bila pomembna za tožničin osebni položaj oziroma da pričakovani izid zadeve zanjo in za njeno družino ne bi bil življenjskega pomena, niti da je izpolnjena s tem povezana domneva iz tretjega odstavka 24. člena, na katero se je oprla tožena stranka, tj., da je očitno, da tožnica zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Kljub visečnosti upravnega postopka o dodelitvi BPP iz upravnega spisa izhaja, da tožnica vlaga vloge in pravna sredstva v omenjenem nepravdnem postopku, zato ji ob neizkazanosti, da zadeva ne bi bila pomembna za njen osebni oziroma družinski položaj, ni mogoče očitati, še najmanj pa s stopnjo "očitnosti", da ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Po oceni tožene stranke ji sicer njen materialni položaj to celo omogoča, vendar je to že presoja njenega materialnega položaja, ne pa uporaba 24. člena ZBPP, kakor utemeljeno opozarja tožba.
Tožena stranka tožnice v zvezi z upoštevanjem podatkov iz spisa Bpp 7/2025 ter Bpp 1315/2024, vsaj v upravnem postopku Bpp 210/2025, ni seznanila, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. in 146. člena ZUP. Tako se tožena stranka tudi ni opredelila do ugovora tožnice, ki ga je lahko podala šele v tožbi, da je del prejetega denarja porabila za osebni avtomobil, ki ga tožena stranka pri ugotavljanju premoženja na podlagi druge točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni upoštevala.
Isti znesek hkrati ne more predstavljati dohodka in premoženja pri preverjanju cenzusa za pridobitev pravice, ampak je lahko le eno ali drugo.
Toženka ne more zgolj splošno ugotoviti, da bi po njeni oceni tožnica glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine zmogla stroške sodnega postopka oziroma stroške nudenja pravne pomoči. To mora ugotoviti ob upoštevanju specialnejših določb ZBPP, ZSVarPre in ZUPJS. Ob upoštevanju prvega odstavka 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, sodišče sodi, da toženka ni pravilno ugotavljala, ali je tožnica ob vložitvi prošnje dejansko razpolagala s premoženjem, ki presega 23.274,24 EUR.
Pri presoji izpolnjevanja pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, domet 24. člena ZBPP pa ni v tem, da se presoja način strankinega trošenja denarja in njen življenjski slog.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, zato se tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže.