minimalna plača - plačilo za delo - plača - obveznost plačila
Minimalna plača je socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Namen minimalne plače je, da se delavcem zagotovi dostojno življenje. Dejstvo, da je institut minimalne plače poseben socialni korektiv, izhaja tudi iz tega, da so v minimalno plačo vključeni tudi vsi dodatki (npr. za izmensko in nočno delo, za delovno dobo,...), kar po drugi strani pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači do višine minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Glede na to, da je iz 2. člena ZMinP razvidno, da je minimalna plača odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela oz. delovnega mesta in upoštevaje dejstvo, da je tožnica za polni delovni čas v vtoževanem obdobju prejela plačo, ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, določene v 4. oz. 6. členu ZMinP, je njen tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače, ki jo je prejela za delo na delovnem mestu perica in sorazmernim delom minimalne plače, do katerega bi bila upravičena za isto časovno obdobje glede na polovični delovni čas, neutemeljen.
denarna socialna pomoč - enkratna izredna denarna socialna pomoč - višina
Skladno z določbo tretjega odstavka 31. b člena ZSV višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov. Višina enkratne izredne pomoči je urejena s citirano kogentno določbo, ki bi jo sodišče po uradni dolžnosti moralo upoštevati pri presoji utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, ne glede na to, da je bila med strankama sporna upravičenost do te pomoči.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 118. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 27.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina - kriteriji - večje število presežnih delavcev
Tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
V primeru obstoja objektivnih okoliščin, ki preprečuje izrabo letnega dopusta, ima delavec pravico do nadomestila za neizrabo letnega dopusta. Tožnici je bil podaljšan bolniški stalež, zato letnega dopusta ni mogla koristiti do prenehanja delovnega razmerja, čeprav ji je bil izrecno odobren. Na strani tožnice so torej nastale objektivne okoliščine, ki so ji (do prenehanja delovnega razmerja) onemogočale izrabo letnega dopusta. Zato je tožnica za sporno leto upravičena do plačila nadomestila (odškodnine) za neizkoriščen letni dopust.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank po pogodbi o nastanitvi in hrambi (in na samo veljavnost te pogodbe) ne vpliva dejstvo, da je bilo plovilo Š. s strani tožeče stranke poškodovano in zato nezmožno za plovbo. Zgolj na podlagi te okoliščine (nezmožnost uporabe plovila za plovbo) tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti oproščena plačila stroškov v zvezi z nastanitvijo in hrambo te jadrnice v marini v spornem obdobju, saj gre v tem delu za plačilo pogodbene cene za opravljeno storitev (nastanitev in hramba) po veljavni pogodbi.
ZJU člen 5, 5/1. ZDR člen 204, 204/4. ZPP člen 188, 188/2, 188/3, 365, 365/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - javni uslužbenci - zavrženje tožbe - sodno varstvo - denarni zahtevek
Tožnik je svoj tožbeni zahtevek, pri katerem še vztraja, utemeljeval s plačilom po dejanskem delu. Takšno svojo denarno terjatev pa lahko delavec glede na 1. odstavek 5. člena ZJU in 4. odstavek 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne da bi pred tem uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu.
ZGD – 1 člen 8. OZ člen 336, 336/1, 346,352. ZFPPod člen 19. ZFPPIPP člen 28, 42, 44, 44/5.
spregled pravne osebnosti – zastaranje – zastaralni rok – odškodninska odgovornost direktorja – aktivna legitimacija – končan stečajni postopek
Zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti ne predstavlja odškodninskega zahtevka niti zahtevka iz gospodarske pogodbe. Gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem (sui generis), za katero velja splošni petletni zastaralni rok, saj zanj z zakonom ni določen za zastaranje drugačen rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da začne zastaranje teči, ko 1) terjatev družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti.
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožničin zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino utemeljen.
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do stanja iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, zato je pri njem podana prva kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede pravice do invalidske pokojnine tožnik izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 67. člena (zavarovanec pri katerem je nastala invalidnosti I. kategorije) in tudi pogoje iz 2. alinee 68. člena (da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta). Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, utemeljen.
uvedba stečaja nad toženo stranko - priznana terjatev - ustavitev postopka - učinki priznane terjatve - pravna korist
Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi obstoja terjatve. Posledica priznanja terjatve v stečajnem postopku na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev je, da pravna korist upnika za vodenje postopka preneha.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005778
ZKP člen 17, 329, 329/5, 392, 392/3. KZ člen 240, 240/1, 214/2.
izvedba dokazov – obstoj kaznivega dejanja – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – izvršitveno ravnanje – zloraba položaja – soglasje nadzornega sveta - naklep
Iz zgoraj navedenih določb ZGD-1 izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 37. točki izpodbijane sodbe, da konkretno ravnanje (v obravnavani zadevi potrditev dokapitalizacije družb) ni protipravno že zato, ker k temu ni dal soglasje nadzorni svet, saj se je glede pristojnosti dajanja soglasja nadzornega sveta teorija in sodna praksa že postavila na stališče, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča uprava in jo bremeni vsa odgovornost (drugi stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 in peti odstavek 281. člena ZGD-1)
1
. Da je to stališče pravilno, posredno izhaja iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, kjer je navedeno, da tudi soglasje nadzornega sveta ne izključi odškodninske odgovornosti člana uprave. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju uprave (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo uprave, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe - prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov, tako uprave kot nadzornega sveta. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Ta določba se sicer nanaša na odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora delniške družbe, vendar je ta indikativna tudi za kazensko odgovornost, saj so med njima stične točke, predvsem glede elementa škodnega dogodka (protipravnosti) in krivde (s tem, da je odškodninska odgovornost širša od kazenske in z vidika storilca strožja, npr. naklep in malomarnost, obrnjeno dokazno breme v 2. odst. 263. čl. ZGD-1)
2
. Iz prej povedanega je tako mogoče zaključiti, da očitek, da obtoženec kot član uprave ni pridobil soglasja nadzornega sveta ne more predstavljati samostojnega očitka v smislu zlorabe njegovega položaja kot izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja, ampak le v povezavi (sestavi) z očitkom naklepnega ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 (naklepno ne ravna v dobro družbe oziroma z dolžno skrbnostjo in poštenostjo) z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali drugemu (naklepno na škodo gospodarske družbe, ki jo predstavlja in zastopa) oz. z namenom povzročiti premoženjsko škodo drugemu. In to je v obravnavani zadevi bistveno, o čemer je sodišče prve stopnje v 36. in 37. točki izpodbijane sodbe podalo pravilne zaključke.
ZPIZ-1 člen 103. ZDR člen 5, 88, 88/1, 88/1-4. ZDR-1 člen 228. ZGD-1 člen 515.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnost - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - delodajalec - d.o.o. - direktor - zakoniti zastopnik
Po določilih 515. člena ZGD-1 je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja in zato lahko poda tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.
Tožena stranka je bila tožniku (invalidu III. kategorije) v skladu z odločbo ZPIZ dolžna zagotoviti premestitev na prosto delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da za tožnika nima ustreznega mesta, na katerega bi ga lahko zaposlila. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
Res je, da mnenja Komisije iz 103. člena ZPIZ-1 ni mogoče sodno posebej izpodbijati in Komisija ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na ustrezno delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Mnenje komisije je v bistvu kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica mnenja tako nastopi šele z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pa ima delavec sodno varstvo in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
obveznosti delodajalca pred odpovedjo - zagovor - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka tožnici ni vročila pisne obdolžitve niti ji ni omogočila zagovora (čl. 85/2 ZDR-1). Prav tako niso obstajale okoliščine, ki bi toženo stranko opravičile dolžnosti, da tožnici omogoči zagovor. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi neupravičene odsotnosti, nezakonita.
Predmet cesije so lahko tudi bodoče terjatve, čeprav so individualno nedoločene, če so le določljive. Opredeljeno pa mora biti vsaj obligacijsko razmerje, iz katerega bodo nastale.
V primeru, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija, je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o odstopu terjatve.
stroški prevoza na delo in z dela - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je med postopkom navajala, da tožnik ni upravičen do vtoževanih stroškov za prevoz na delo, ker je na delo prihajal in odhajal s službenim kombijem tožene stranke, pri čemer je gorivo in druge stroške vzdrževanja plačevala tožena stranka. Sodba glede navedenega ne vsebuje nikakršnih razlogov, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZGD-1 člen 10b, 10b/1, 10b/2, 52, 52/3. ZNP člen 35, 35/1.
povrnitev stroškov postopka – začetek postopka po uradni dolžnosti – prisilna poravnava – odvzem pooblastil oziroma upravičenj za vodenje poslov – ustavitev postopka zaradi razveljavitve zakona
Vsak udeleženec v nepravdnem postopku načeloma trpi svoje stroške. Le če bi bilo z zakonom (ZGD-1 v konkretnem primeru) določeno drugače, bi sodišče prve stopnje imelo pravno podlago za drugačno odločitev o stroških postopka. Niti v tretjem odstavku 52. člena oziroma kateremkoli drugem členu ZGD-1 ni določena povrnitev stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti.
telesna okvara - invalidnina - višina telesne okvare - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Posamezno telesno okvaro je mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu telesnih okvar (prej Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar). Vrste in stopnje telesnih okvar se lahko ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu (oziroma Sporazumu). V kolikor določena stanja v Seznamu (oziroma Sporazumu) niso zajeta in opredeljena kot telesna okvara, takšna stanja ne predstavljajo telesne okvare, kot podlage za priznanje pravice do invalidnine.
Sodišče prve stopnje vseh spornih vprašanj o vrsti, višini in datumu telesnih okvar oziroma skupne telesne okvare tožnice z izvedencem ni razčistilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podano takšno bolezensko stanje, da bi bila pri njemu podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Tožnik še vedno lahko opravlja delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa z določenimi omejitvami. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidnosti, ni utemeljen.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi - ničnost - obstoj delovnega razmerja - ničnost pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo - navidezna pogodba - elementi delovnega razmerja
Pogodba o zaposlitvi med tožencem in tožečo stranko je nična, ker je bila sklenjena z zlorabo položaja prokuristke. Toženec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni imel namena opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi in tega dela tudi dejansko ni opravljal, zato med njim in tožečo stranko ni obstajalo delovno razmerje.