izredna občinska denarna socialna pomoč - pravilnik
Skladno z 9. členom Pravilnika o dodeljevanju občinskih pomoči, simboličnih nagrad in pokroviteljskih sredstev v določeni občini je izredna socialna pomoč namenjena posamezniku, ki je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in je prejemnik socialne pomoči ali starševskega dodatka na Centru za socialno delo oziroma posamezniku, ki mu njegovi prihodki v dani situaciji ne zadostujejo za kritje primeroma naštetih osnovnih življenjskih potreb. Gre torej za posebno obliko denarne socialne pomoči, namenjene pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora torej nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika trenutno ogroženo. Tožnik ni navedel nobenega takega razloga, zaradi katerega bi se znašel v položaju materialne ogroženosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči na podlagi občinskega Pravilnika ni utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – PRAVO DRUŽB
VSL0078474
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 104, 117, 117/1.
fiksna pogodba – določitev roka za izpolnitev obveznosti – fiksen rok – prodaja podjetja – dokončanje posla – razlaga pogodb – jasna pogodbena določila
Iz zapisa v Pogodbi, da je cilj naročnika (tožene stranke) „v najkrajšem možnem času prodati večinski delež tožene stranke“ ne sledi, da je Pogodba fiksna pogodba. Kakšnih drugih določil o tem, da je rok za izpolnitev obveznosti 30.6.2006, kot to zatrjuje pritožnica, Pogodba nima.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - zastopnik - prodaja knjig - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Niti po pogodbi o zaposlitvi niti po navodilih tožeče stranke (založbe) toženec (zastopnik za prodajo) ne odgovarja za delo zastopnikov, oziroma za zalogo knjig, ki so jo neposredno dvigovali zastopniki. Tudi če so navedeni spadali v toženčevo skupino, pa je bistveno, da je tožeča stranka dopustila, da je prišlo do „spremembe“ navodil, oziroma da so se le-ta prilagodila, tako da je tožeča stranka zastopnikom dopuščala neposredno prevzemanje knjig, ne da bi jih pred tem prevzel toženec in jih šele naknadno izročil zastopnikom v svoji skupini. Zato tožencu v zvezi s prevzemom in vračilom knjig, ki so jih neposredno od tožeče stranke prevzeli ostali zastopniki, ni mogoče očitati namena ali hude malomarnosti pri opravljanju dela zastopnika. Le v kolikor bi celotno prevzemanje knjig potekalo preko toženca, bi bilo mogoče tožencu očitati malomarno ravnanje, če le-ta ne bi ustrezno vodil evidence knjig, ki so jih pri njem prevzeli zastopniki v njegovi skupini. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo škode, ki naj bi jo predstavljala zaloga nevrnjenih knjig, ki so jih prevzeli zastopniki iz toženčeve skupine, ni utemeljen.
Poslovanje tožeče stranke z dvigi in vračili knjig je bilo neustrezno oziroma pomanjkljivo. Vendar pa pomanjkljivosti v poslovanju tožeče stranke niso tako hude, da zaradi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti višine zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala.
Pritožbeno sodiščem ne soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožbe, da bi glede na citirano ureditev sodišče prve stopnje moralo pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da 18. člen ZOZP ne določa, da so kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč določa, da so kriti tudi ti odškodninski zahtevki poleg preostale škode, ki je tožeči stranki nastala.
Takšna ureditev iz 18. člena ZOZP ne izhaja in že ustavno sodišče je navedlo, da ta ureditev daje zavarovalnicam pravico, “da izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18.člena ZOZP.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi in pritožbi svoj tožbeni zahtevek materialnopravno temelji na ureditvi kot izhaja iz ZPIZ-2 , ki pa je stopil v veljavo 1. 1. 2013, zato glede na škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka in sicer za obdobje 2010, 2011 in 2012, ta zakon ne more biti materialno pravno upošteven za presojo v sporni zadevi.
Pritožba zavaja, kot trdi, da sta si predpisa v bistvenem enaka, vendar pa temu ni tako, saj primerjava določbe 274. člena ZPIZ-1 in 193. člena ZPIZ-2 pokaže razliko.
Okoliščine kot so trajanje sodnega postopka, dejstvo, da tožnik ni imel sredstev za preživljanje, da mu tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki bi mu pripadal v trajanju 150 dni in mu tudi ni izplačala odpravnine, pri odmeri odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR niso pravno odločilne. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja nadomestila za odpovedni rok ali odpravnino po 109. členu ZDR, temveč gre za posebno odškodnino - odmeno namesto reintegracije delavca (v novem ZDR-1 jo zakon v 118. členu poimenuje "denarno povračilo"). Ta odškodnina pa je različna glede na položaj posameznega delavca in sicer se presoja stanje na dan odločitve sodišča prve stopnje in položaj delavca ob sodni razvezi. Tožnik je imel ob sodni razvezi, do katere je prišlo na njegov predlog, svoj socialni status urejen, torej ni prešel v odprto brezposelnost in ima zagotovljeno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Delavke so se tožnice (vodje poslovalnice) bale. Ker so kršile obveznost evidentiranja na evidenčni uri, so morale peti. Tožnica je imela pravico, da preverja, ali so delavke seznanjene o doseganju plana, vendar je način, ki se ga je posluževala tožnica (ko je to preverjala po končanem delu v garderobah, ko so se delavke preoblačile) povsem neprimeren in šikanozen. Tožnica kot nadrejena delavka (vodja poslovalnice), je vodje oddelkov različno obravnavala. V njihovi odsotnosti je spremenila postavitev izdelkov. Kot predpostavljena podrejenemu ni odobrila izrabe dopusta. Opisano ravnanje tožnice ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Za šikaniranje na delovnem mestu se šteje ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem in posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitve človekovih pravic. Tožnica je s svojimi ravnanji kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve imajo vse znake kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
V primeru obstoja objektivnih okoliščin, ki preprečuje izrabo letnega dopusta, ima delavec pravico do nadomestila za neizrabo letnega dopusta. Tožnici je bil podaljšan bolniški stalež, zato letnega dopusta ni mogla koristiti do prenehanja delovnega razmerja, čeprav ji je bil izrecno odobren. Na strani tožnice so torej nastale objektivne okoliščine, ki so ji (do prenehanja delovnega razmerja) onemogočale izrabo letnega dopusta. Zato je tožnica za sporno leto upravičena do plačila nadomestila (odškodnine) za neizkoriščen letni dopust.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podano takšno bolezensko stanje, da bi bila pri njemu podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Tožnik še vedno lahko opravlja delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa z določenimi omejitvami. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidnosti, ni utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (voznik tovornjaka) je vozil službeno vozilo (brez vozniškega dovoljenja) v času veljavnosti ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Ob policijski kontroli je bilo ugotovljeno, da je bilo tožniku že predhodno odvzeto vozniško dovoljenje in v posledici navedenega je policija zasegla službeno vozilo. Zaradi zasega vozila tožniku so v enoti ostali brez nujno potrebnega vozila in so za potrebe te enote morali prerazporediti drugo vozilo iz druge enote tožene stranke. Prav tako je tožena stranka imela primanjkljaj zaposlenih na delovnem mestu voznik tovornjaka, saj tožnik zaradi odvzema vozniškega dovoljenja dela ni mogel opravljati. Zato je bil moten delovni proces pri drugotoženi stranki. S svojim ravnanjem je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0005778
ZKP člen 17, 329, 329/5, 392, 392/3. KZ člen 240, 240/1, 214/2.
izvedba dokazov – obstoj kaznivega dejanja – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti – izvršitveno ravnanje – zloraba položaja – soglasje nadzornega sveta - naklep
Iz zgoraj navedenih določb ZGD-1 izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 37. točki izpodbijane sodbe, da konkretno ravnanje (v obravnavani zadevi potrditev dokapitalizacije družb) ni protipravno že zato, ker k temu ni dal soglasje nadzorni svet, saj se je glede pristojnosti dajanja soglasja nadzornega sveta teorija in sodna praksa že postavila na stališče, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča uprava in jo bremeni vsa odgovornost (drugi stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 in peti odstavek 281. člena ZGD-1)
1
. Da je to stališče pravilno, posredno izhaja iz tretjega odstavka 263. člena ZGD-1, kjer je navedeno, da tudi soglasje nadzornega sveta ne izključi odškodninske odgovornosti člana uprave. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju uprave (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo uprave, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe - prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov, tako uprave kot nadzornega sveta. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Ta določba se sicer nanaša na odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora delniške družbe, vendar je ta indikativna tudi za kazensko odgovornost, saj so med njima stične točke, predvsem glede elementa škodnega dogodka (protipravnosti) in krivde (s tem, da je odškodninska odgovornost širša od kazenske in z vidika storilca strožja, npr. naklep in malomarnost, obrnjeno dokazno breme v 2. odst. 263. čl. ZGD-1)
2
. Iz prej povedanega je tako mogoče zaključiti, da očitek, da obtoženec kot član uprave ni pridobil soglasja nadzornega sveta ne more predstavljati samostojnega očitka v smislu zlorabe njegovega položaja kot izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja, ampak le v povezavi (sestavi) z očitkom naklepnega ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 (naklepno ne ravna v dobro družbe oziroma z dolžno skrbnostjo in poštenostjo) z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali drugemu (naklepno na škodo gospodarske družbe, ki jo predstavlja in zastopa) oz. z namenom povzročiti premoženjsko škodo drugemu. In to je v obravnavani zadevi bistveno, o čemer je sodišče prve stopnje v 36. in 37. točki izpodbijane sodbe podalo pravilne zaključke.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 99, 114. ZJAKRS člen 11, 11/1, 11/2, 11/6. ZUJF člen 50. ZJF člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec
ZUJF je s svojo uveljavitvijo posegel v vire financiranja tožene stranke, ki so bili namenjeni tudi pokrivanju stroškov njenih zaposlenih, zato ni imela več sredstev za izplačilo plač in je morala zmanjšati število zaposlenih. Toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (99. člen ZDR), ker je bila glede na število zaposlenih manjši delodajalec. Tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala posebnega varstva kot starejša delavka po določbi 114. člena ZDR. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR in prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
minimalna plača - plačilo za delo - plača - obveznost plačila
Minimalna plača je socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Namen minimalne plače je, da se delavcem zagotovi dostojno življenje. Dejstvo, da je institut minimalne plače poseben socialni korektiv, izhaja tudi iz tega, da so v minimalno plačo vključeni tudi vsi dodatki (npr. za izmensko in nočno delo, za delovno dobo,...), kar po drugi strani pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači do višine minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Glede na to, da je iz 2. člena ZMinP razvidno, da je minimalna plača odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela oz. delovnega mesta in upoštevaje dejstvo, da je tožnica za polni delovni čas v vtoževanem obdobju prejela plačo, ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, določene v 4. oz. 6. členu ZMinP, je njen tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače, ki jo je prejela za delo na delovnem mestu perica in sorazmernim delom minimalne plače, do katerega bi bila upravičena za isto časovno obdobje glede na polovični delovni čas, neutemeljen.
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožničin zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino utemeljen.
Kljub temu, da je tožnik brez mezinca in ima delno zatrdel prstanec, pri njem ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare, saj se po Seznamu telesnih okvar šele izguba treh prstov na eni roki šteje za telesno okvaro v višini 30 %, razen če nista vmes kazalec ali palec oziroma bi moral imeti zatrdelih 10 medčlenskih sklepov, kar pa pri tožniku ni podano. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
invalidnost - priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) gre za takšno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prvem postopku. Pri njej ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi predstavljale podlago za priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja v smislu 71. člena ZPIZ-1, kot jih je tožnica pridobila z odločbo toženca. Ta odločba pa je pravnomočna. Zato tožnica ni upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja, pač pa ima še nadalje vse pravice, kot so ji bile priznane s pravnomočno odločbo toženca.
ZPP člen 369. ZIZ člen 264, 264/1, 264/1-3, 278, 278/3.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - revizija - pravnomočna sodba - postopek zavarovanja z začasno odredbo - ustavitev postopka
Revizija je izredno pravno sredstvo, zato ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP). Iz načela, da revizija ni suspenzivno sredstvo, izhaja tudi, da po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek, ni možno še naprej ohranjati v veljavi začasne odredbe, ki je bila izdana v zavarovanje sporne terjatve.
V 3. točki 1. odstavka 264. člena ZIZ je določeno, da sodišče ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala. V tem sporu je bil tožnikov zahtevek, v zavarovanje katerega je bila izdana začasna odredba, pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala. Zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 278. člena ZIZ v zvezi s 3. točko 1. odstavka 264. člena ZIZ ustaviti postopek zavarovanja z začasno odredbo in razveljaviti vsa opravljena dejanja zavarovanja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se ustavi postopek zavarovanja z začasno odredbo ter v registru motornih vozil izbriše prepoved odtujitve in obremenitve motornih vozil - tovornih vozil, na katere se je začasna odredba nanašala.
ZGD-1 člen 10b, 10b/1, 10b/2, 52, 52/3. ZNP člen 35, 35/1.
povrnitev stroškov postopka – začetek postopka po uradni dolžnosti – prisilna poravnava – odvzem pooblastil oziroma upravičenj za vodenje poslov – ustavitev postopka zaradi razveljavitve zakona
Vsak udeleženec v nepravdnem postopku načeloma trpi svoje stroške. Le če bi bilo z zakonom (ZGD-1 v konkretnem primeru) določeno drugače, bi sodišče prve stopnje imelo pravno podlago za drugačno odločitev o stroških postopka. Niti v tretjem odstavku 52. člena oziroma kateremkoli drugem členu ZGD-1 ni določena povrnitev stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank po pogodbi o nastanitvi in hrambi (in na samo veljavnost te pogodbe) ne vpliva dejstvo, da je bilo plovilo Š. s strani tožeče stranke poškodovano in zato nezmožno za plovbo. Zgolj na podlagi te okoliščine (nezmožnost uporabe plovila za plovbo) tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti oproščena plačila stroškov v zvezi z nastanitvijo in hrambo te jadrnice v marini v spornem obdobju, saj gre v tem delu za plačilo pogodbene cene za opravljeno storitev (nastanitev in hramba) po veljavni pogodbi.
stroški prevoza na delo in z dela - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je med postopkom navajala, da tožnik ni upravičen do vtoževanih stroškov za prevoz na delo, ker je na delo prihajal in odhajal s službenim kombijem tožene stranke, pri čemer je gorivo in druge stroške vzdrževanja plačevala tožena stranka. Sodba glede navedenega ne vsebuje nikakršnih razlogov, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ne glede na to, da odškodnina (ki je bila tožniku izplačana na podlagi sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi), v 42. členu ZPIZ-1 izrecno ni določena kot prejemek, ki se ga ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je mogoče odškodnino primerjati z odpravnino, za katero pa je izrecno v 7. alineji 42. člena ZPIZ-1 določeno, da se ne glede na obračunane prispevke ne šteje v pokojninsko osnovo.
Starostna pokojnina je bila odmerjena od pravilne osnove, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se tožencu naloži, da tožniku izda novo odločbo o pravici do starostne pokojnine, ni utemeljen.