Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do stanja iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZJU člen 5, 5/1. ZDR člen 204, 204/4. ZPP člen 188, 188/2, 188/3, 365, 365/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
razvrstitev v plačni razred - plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - javni uslužbenci - zavrženje tožbe - sodno varstvo - denarni zahtevek
Tožnik je svoj tožbeni zahtevek, pri katerem še vztraja, utemeljeval s plačilom po dejanskem delu. Takšno svojo denarno terjatev pa lahko delavec glede na 1. odstavek 5. člena ZJU in 4. odstavek 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne da bi pred tem uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu.
ZZVZZ člen 13, 13/2, 29, 35, 35/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 146.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opravljanje pridobitnega dela
Pri priznavanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja je treba v primerih, ki jih obravnavajo določbe, ki se nanašajo na nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela (čl. 28. do 35. ZZVZZ), razčistiti dve vprašanji. Prvič vprašanje zavarovančeve začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni in drugič izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila po določbah 29. člena ZZVZZ in naslednjih. Za pravilno odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku glede pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v vtoževanem obdobju, je treba ugotoviti ne le to, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo, temveč tudi, ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji za priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. V prvem odstavku 35. člena ZZVZZ je izrecno določeno, da zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno delo. Enaka je določba 146. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podano takšno bolezensko stanje, da bi bila pri njemu podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Tožnik še vedno lahko opravlja delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa z določenimi omejitvami. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidnosti, ni utemeljen.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi - ničnost - obstoj delovnega razmerja - ničnost pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo - navidezna pogodba - elementi delovnega razmerja
Pogodba o zaposlitvi med tožencem in tožečo stranko je nična, ker je bila sklenjena z zlorabo položaja prokuristke. Toženec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni imel namena opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi in tega dela tudi dejansko ni opravljal, zato med njim in tožečo stranko ni obstajalo delovno razmerje.
ZPP člen 369. ZIZ člen 264, 264/1, 264/1-3, 278, 278/3.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - revizija - pravnomočna sodba - postopek zavarovanja z začasno odredbo - ustavitev postopka
Revizija je izredno pravno sredstvo, zato ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP). Iz načela, da revizija ni suspenzivno sredstvo, izhaja tudi, da po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek, ni možno še naprej ohranjati v veljavi začasne odredbe, ki je bila izdana v zavarovanje sporne terjatve.
V 3. točki 1. odstavka 264. člena ZIZ je določeno, da sodišče ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala. V tem sporu je bil tožnikov zahtevek, v zavarovanje katerega je bila izdana začasna odredba, pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala. Zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 278. člena ZIZ v zvezi s 3. točko 1. odstavka 264. člena ZIZ ustaviti postopek zavarovanja z začasno odredbo in razveljaviti vsa opravljena dejanja zavarovanja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se ustavi postopek zavarovanja z začasno odredbo ter v registru motornih vozil izbriše prepoved odtujitve in obremenitve motornih vozil - tovornih vozil, na katere se je začasna odredba nanašala.
Ne glede na to, da odškodnina (ki je bila tožniku izplačana na podlagi sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi), v 42. členu ZPIZ-1 izrecno ni določena kot prejemek, ki se ga ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je mogoče odškodnino primerjati z odpravnino, za katero pa je izrecno v 7. alineji 42. člena ZPIZ-1 določeno, da se ne glede na obračunane prispevke ne šteje v pokojninsko osnovo.
Starostna pokojnina je bila odmerjena od pravilne osnove, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se tožencu naloži, da tožniku izda novo odločbo o pravici do starostne pokojnine, ni utemeljen.
denarna socialna pomoč - enkratna izredna denarna socialna pomoč - višina
Skladno z določbo tretjega odstavka 31. b člena ZSV višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov. Višina enkratne izredne pomoči je urejena s citirano kogentno določbo, ki bi jo sodišče po uradni dolžnosti moralo upoštevati pri presoji utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, ne glede na to, da je bila med strankama sporna upravičenost do te pomoči.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 118. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 27.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina - kriteriji - večje število presežnih delavcev
Tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZUPJS člen 15, 24, 31, 42, 42/2, 42/3, 42.b, 42.b/1.
znižanje plačila vrtca - otroški dodatek
ZUPJS v 31. členu izjemnih primerov, v katerih je možno določiti znižanje plačila vrtca, ne našteva taksativno, zaradi česar je med takšne izjemne primere po tem členu šteje tudi bistvena sprememba višine dohodka družine, ki vpliva na višino pravice iz javnih sredstev.
obveznosti delodajalca pred odpovedjo - zagovor - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka tožnici ni vročila pisne obdolžitve niti ji ni omogočila zagovora (čl. 85/2 ZDR-1). Prav tako niso obstajale okoliščine, ki bi toženo stranko opravičile dolžnosti, da tožnici omogoči zagovor. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi neupravičene odsotnosti, nezakonita.
Pritožbeno sodiščem ne soglaša z materialnopravnim naziranjem pritožbe, da bi glede na citirano ureditev sodišče prve stopnje moralo pri materialnopravni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati, da 18. člen ZOZP ne določa, da so kriti izključno odškodninski zahtevki tožeče stranke za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč določa, da so kriti tudi ti odškodninski zahtevki poleg preostale škode, ki je tožeči stranki nastala.
Takšna ureditev iz 18. člena ZOZP ne izhaja in že ustavno sodišče je navedlo, da ta ureditev daje zavarovalnicam pravico, “da izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete, v prvem in drugem odstavku 18.člena ZOZP.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi in pritožbi svoj tožbeni zahtevek materialnopravno temelji na ureditvi kot izhaja iz ZPIZ-2 , ki pa je stopil v veljavo 1. 1. 2013, zato glede na škodo, ki jo vtožuje tožeča stranka in sicer za obdobje 2010, 2011 in 2012, ta zakon ne more biti materialno pravno upošteven za presojo v sporni zadevi.
Pritožba zavaja, kot trdi, da sta si predpisa v bistvenem enaka, vendar pa temu ni tako, saj primerjava določbe 274. člena ZPIZ-1 in 193. člena ZPIZ-2 pokaže razliko.
ZPIZ-1 člen 103. ZDR člen 5, 88, 88/1, 88/1-4. ZDR-1 člen 228. ZGD-1 člen 515.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnost - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - delodajalec - d.o.o. - direktor - zakoniti zastopnik
Po določilih 515. člena ZGD-1 je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja in zato lahko poda tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.
Tožena stranka je bila tožniku (invalidu III. kategorije) v skladu z odločbo ZPIZ dolžna zagotoviti premestitev na prosto delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi. Tožena stranka je v postopku dokazala, da za tožnika nima ustreznega mesta, na katerega bi ga lahko zaposlila. Ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
Res je, da mnenja Komisije iz 103. člena ZPIZ-1 ni mogoče sodno posebej izpodbijati in Komisija ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na ustrezno delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Mnenje komisije je v bistvu kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica mnenja tako nastopi šele z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pa ima delavec sodno varstvo in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZDR člen 83, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 251, 251/1, 251/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje ponarejanja listin - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji 111. člena ZDR mora imeti kršitev, ki se delavcu očita, vse znake kaznivega dejanja. Ker je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker naj bi njena kršitev imela vse zanke kaznivega dejanja ponarejanja listin, je potrebno ugotoviti, ali je tožnica listino „opis dejanskega stanja“ dejansko ponaredila ali pa je to listino, za katero je vedela, da je ponarejena, uporabila kot pravo (ob izdaji odločbe o prekršku), njeno ravnanje pa mora biti naklepno. Od te ugotovitve je odvisna odločitev o utemeljenosti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZIZ člen 264, 264/2. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 132, 132/3.
postopek zavarovanja - predhodna odredba - stečajni postopek - ustavitev postopka zavarovanja - zastavna pravica - pogojna pridobitev ločitvene pravice
S predhodno odredbo se lahko opravijo le tista dejanja, ki zavarujejo upniku položaj, to zavarovanje pa lahko velja največ do trenutka, ko bi bili izpolnjeni pogoji za izvršbo. Z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za terjatev, ki jo ima zavarovano s predhodno odredbo, ne bo izpolnil. To pomeni, da se ne bo uresničil pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica.
invalidnost - priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) gre za takšno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prvem postopku. Pri njej ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi predstavljale podlago za priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja v smislu 71. člena ZPIZ-1, kot jih je tožnica pridobila z odločbo toženca. Ta odločba pa je pravnomočna. Zato tožnica ni upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja, pač pa ima še nadalje vse pravice, kot so ji bile priznane s pravnomočno odločbo toženca.
odškodninska odgovornost delavca - nedopustno ravnanje - škoda - zastopnik - prodaja knjig - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Niti po pogodbi o zaposlitvi niti po navodilih tožeče stranke (založbe) toženec (zastopnik za prodajo) ne odgovarja za delo zastopnikov, oziroma za zalogo knjig, ki so jo neposredno dvigovali zastopniki. Tudi če so navedeni spadali v toženčevo skupino, pa je bistveno, da je tožeča stranka dopustila, da je prišlo do „spremembe“ navodil, oziroma da so se le-ta prilagodila, tako da je tožeča stranka zastopnikom dopuščala neposredno prevzemanje knjig, ne da bi jih pred tem prevzel toženec in jih šele naknadno izročil zastopnikom v svoji skupini. Zato tožencu v zvezi s prevzemom in vračilom knjig, ki so jih neposredno od tožeče stranke prevzeli ostali zastopniki, ni mogoče očitati namena ali hude malomarnosti pri opravljanju dela zastopnika. Le v kolikor bi celotno prevzemanje knjig potekalo preko toženca, bi bilo mogoče tožencu očitati malomarno ravnanje, če le-ta ne bi ustrezno vodil evidence knjig, ki so jih pri njem prevzeli zastopniki v njegovi skupini. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo škode, ki naj bi jo predstavljala zaloga nevrnjenih knjig, ki so jih prevzeli zastopniki iz toženčeve skupine, ni utemeljen.
Poslovanje tožeče stranke z dvigi in vračili knjig je bilo neustrezno oziroma pomanjkljivo. Vendar pa pomanjkljivosti v poslovanju tožeče stranke niso tako hude, da zaradi tega ne bi bilo mogoče ugotoviti višine zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala.
Zavod ne more neposredno od zavarovalnice izterjati ostalih vrst škod, ki niso naštete v 18. členu ZOZP, saj je 18. člen izjema od pravila v 15. členu ZOZP, izjeme pa je potrebno razlagati ozko. Domet 20. člena ZOZP, glede zavodov, ki zahtevata povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, je torej omejen z 18. členom ZOZP.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Delavke so se tožnice (vodje poslovalnice) bale. Ker so kršile obveznost evidentiranja na evidenčni uri, so morale peti. Tožnica je imela pravico, da preverja, ali so delavke seznanjene o doseganju plana, vendar je način, ki se ga je posluževala tožnica (ko je to preverjala po končanem delu v garderobah, ko so se delavke preoblačile) povsem neprimeren in šikanozen. Tožnica kot nadrejena delavka (vodja poslovalnice), je vodje oddelkov različno obravnavala. V njihovi odsotnosti je spremenila postavitev izdelkov. Kot predpostavljena podrejenemu ni odobrila izrabe dopusta. Opisano ravnanje tožnice ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Za šikaniranje na delovnem mestu se šteje ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem in posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitve človekovih pravic. Tožnica je s svojimi ravnanji kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve imajo vse znake kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožničin zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino utemeljen.