Porokova sklenitev poroštvene pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa poroštvu ne odvzame akcesorne narave glede vprašanja zastaranja tako, da bi se sam zastaralni rok presojal samostojno in neodvisno od obveznosti, za katero jamči porok.
Zahtevek za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje predstavlja uveljavljanje terjatve, ki ni klasična terjatev iz delovnega razmerja, saj obveznost vključitve in posledično plačila prispevkov itd. ureja ZPIZ-2, ki izhaja iz pojma zavarovanca in pravic na socialnem področju. Obenem tudi prispevek iz poklicnega zavarovanja ne predstavlja dela plače ali drugega prejemka delavca, torej terjatve iz tega naslova. Kljub temu je prav delodajalec tisti, ki je potencialni zavezanec za plačilo, in sicer zaradi dela delavca na posebno težkih in zdravju škodljivih delih ali opravljanja dela, ki ga po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Opravljanje takšnega dela pa je tudi bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Zato je tudi terjatev za plačilo prispevkov (ki jo kot edino terjatev uveljavlja tožnik v tem sporu) mogoče šteti med denarne terjatve iz delovnega razmerja v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1.
Sporno pa je, ali lahko delavec uspešno uveljavlja denarno terjatev, če mu pravica še ni bila priznana, ali pa mora najprej zahtevati notranje varstvo pri delodajalcu za priznanje pravice in šele za tem na sodišču, kot to določata prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1, in kar predstavlja posebno procesno predpostavko za sodno varstvo. Tudi za ta primer velja podobna obrazložitev kot zgoraj - čeprav ne gre za klasično neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitev klasičnih pravic iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 200. člena ZDR-1, je tudi v tem primeru izpolnjevanje obveznosti do prijave v zavarovanje in sklenitev ustrezne pogodbe (in šele posledično plačevanje ustreznih prispevkov) potencialna kršitev dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca (v delovnem razmerju), ki jo delavec uveljavlja najprej pri delodajalcu in šele po tem na sodišču. Pri tem tudi zahteva za uveljavljanje takega varstva pri delodajalcu in šele po tem na sodišču ni v nasprotju z namenom takšne ureditve v primeru neizpolnjevanja klasičnih obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitev pravic.
Bistvo načela neposrednosti je, da odloči o zadevi tisti sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, na kateri so bili izvedeni dokazi, ki so bili relevantni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Temu je namenjena tudi pritožbena obravnava, po zaključku katere sodišče druge stopnje na podlagi dokazov, ki jih samo izvede (bodisi ponovno, bodisi prvič - drugi odstavek 347. člena ZPP; prvi odstavek 355. člena ZPP), ugotovi drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje oziroma spremeni njegovo dokazno oceno.
Minister skupaj z Generalštabom Slovenske vojske oceni, ali so razmere v državi napotitve, tudi v primerjavi z razmerami v drugih državah, v katere napotuje Republika Slovenija pripadnike Slovenske vojske, take, da upravičujejo določitev katerega od dodatkov iz Uredbe. Razmer bivanja in delovanja ni mogoče presojati parcialno, z upoštevanjem le okoliščin konkretnega območja, pač pa je treba konkretne okoliščine umestiti v okvir celostnega pregleda razmer v državah napotitve. Ravno zato je lahko odločitev, ali razmere na območju bivanja in delovanja narekujejo plačilo dodatka, lahko le v pristojnosti ministra, ki ima celosten pregled nad njimi.
Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.
V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju. Pri tem so relevantna tako jamstva, ki jih navaja revident in torej posojilodajalcu zagotavljajo neposredno poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, poleg tega pa tudi vsa druga jamstva, ki pri posojilodajalcu ustvarjajo utemeljeno pričakovanje, da bo v primeru, če posojilojemalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, njegovo terjatev poplačal posojilojemalčev kvalificirani družbenik.
Če pa davčni zavezanec dokaže, da bi posojilo v tem obsegu in pod dogovorjenimi pogoji lahko dobil tudi brez tega jamstva, torej da jamstvo ni relevantno, ker ni vplivalo na izboljšanje pogodbenih pogojev pri zadolževanju ali obseg zadolževanja ali zato, ker ekonomska moč dajalca jamstva niti ni takšna, da bi lahko zagotavljal realno kritje v primeru posojilojemalčeve neizpolnitve, so odhodki za obresti davčno priznani. Enako tudi, če davčni zavezanec dokaže, da bi mu to jamstvo za presežek posojil pod dogovorjenimi pogoji zagotovil tudi nepovezani garant. Če je kvalificirani družbenik glede na pogoje jamstva in strošek njegove izdaje očitno prevzel ekonomsko breme, ki ga neodvisni gospodarski udeleženec ne bi, obresti niso davčno priznan odhodek. Tudi uspeh tega dokazovanja pa ne izključuje presoje stroškov financiranja, izplačanih povezani osebi z vidika transfernih cen.
Določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, ki bi jo bilo glede na dejansko stanje obravnavane zadeve dolžno uporabiti za razsojo in po kateri davčni zavezanec v pripombah k zapisniku očitno sploh nima pravice navajati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji zapisnika (tudi če za to navede upravičene razloge), prekomerno posega v njegovo pravico do izjave ter je zato v neskladju z 22. členom Ustave. Kljub temu pa Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni prekinilo postopka odločanja o reviziji in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožilo postopka za oceno ustavnosti te določbe, saj je reviziji iz drugih razlogov ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.
V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata.
Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.