COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - nezakonitost odloka - pogoj PCT - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - podzakonski predpis - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Za abstraktno presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov, torej tudi (izpodbijanega) Odloka, je po veljavni zakonski ureditvi pristojno Ustavno sodišče. Ker ustavnost in zakonitost Odloka kot podzakonskega predpisa presoja Ustavno sodišče, Vrhovno sodišče ne more presojati tega, saj opisana dvotirnost pravnih sredstev pravno ni predvidena.
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ne gre za podzakonski predpis, ki bi urejal posamična razmerja na način, da bi učinkoval le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb, saj ureja nedoločeno število bodočih primerov in se nanaša na nedoločen krog oseb. Izpodbijani Odlok namreč na splošno ureja izpolnjevanje pogoja PCT ter varnostne ukrepe za preprečevanje ponovnih izbruhov okužb in širjenja bolezni v Republiki Sloveniji. V Odloku ni opredelitve oseb, ki morajo za opravljanje storitev ali prisostvovanje pri storitvah oziroma pri pridobivanju dobrin izpolnjevati pogoj PCT, na način, da bi opredeljeval specifično lastnost, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost pritožnika kot povsem konkretno določene osebe. Taka opredelitev je namreč lastna upravnim aktom, v katerih se naslovnika konkretizira (individualizira) npr. z imenom in priimkom, česar pa izpodbijani Odlok ne vsebuje. Tudi ne opredeljuje pravic ali obveznosti zaključenega kroga oseb ob konkretnem življenjskem dogodku, med katerimi bi bil vključen tudi pritožnik.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - občutek ogroženosti - ukrepi za zagotavljanje varnosti - zavrnitev predloga
Institut prenosa pristojnosti ni ustrezno sredstvo za zagotavljanje varnosti državljanov v Republiki Sloveniji. Za varnost je treba in bo treba poskrbeti drugače, učinkoviteje, osredotočeno, a vse to že presega domet odločanja o predlogu po 67. členu ZPP. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče predlog za prenos pristojnosti zavrnilo.
tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - materialni rok - rok za vložitev predloga za taksno oprostitev
V času veljavnosti ZZUSUDJZ roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, na podlagi določila prvega odstavka 3. člena, niso tekli, tako tudi rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse iz petega odstavka 144. člena ZP-1.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna materialnopravna presoja, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja neizrabljenega letnega dopusta za leto 2017.
ZP-1 člen 58, 58/1.. ZUP člen 62, 62/1, 62/7, 78.. URS člen 29, 29-2, 29-3.
primeren čas za pripravo obrambe - možnost izjave o prekršku - nepoznavanje tujega jezika - pravica do uporabe lastnega jezika - pravica do tolmača - hitri postopek o prekršku
Prekrškovni organ lahko storilca ustno obvesti o prekršku in o njegovih pravicah (drugi odstavek 55. člena ZP-1). Vendar ima storilec pravico, da se mu zagotovi možnost in primeren čas za pripravo obrambe (29. člen Ustave), zato mu mora prekrškovni organ omogočiti, da izjavo poda v roku petih dni, razen če jo sam želi podati takoj, kar mora biti označeno v izjavi. Dejstvo, da je izjavo podal takoj, pa mu ne preprečuje, da je ne bi v roku petih dni dopolnil.
absolutno zastaranje pregona - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Uveljavitev Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je posebej uredil tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1).
OZ člen 349, 356, 356/1, 364, 364/1, 364/2, 1012, 1024, 1024/2, 1034, 1034/1. ZIZ člen 20a.
zahteva za varstvo zakonitosti - dopuščena revizija - poroštvo - solidarno poroštvo - poroštvena pogodba - neposredno izvršljiv notarski zapis - judikatne terjatve - ugovori poroka - ugovor zastaranja - zastaranje terjatve proti glavnemu dolžniku - zastaranje terjatve poroka - akcesornost - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Porokova sklenitev poroštvene pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa poroštvu ne odvzame akcesorne narave glede vprašanja zastaranja tako, da bi se sam zastaralni rok presojal samostojno in neodvisno od obveznosti, za katero jamči porok.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri določitvi višine povračila stroškov prevoza za službeno potovanje in dnevnic upoštevalo določbe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.
odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - subjektivne in objektivne okoliščine
Pri kaznivih dejanjih, katerih storitev pomeni močno ogrožanje varnosti drugih oseb ter je že iz opisa kaznivega dejanja mogoče razbrati vse okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, se za odreditev pripora zahteva manjša stopnja verjetnosti njihove ponovitve.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - začasno in občasno delo
Institut začasnega ali občasnega dela je urejen v členih 27.a do 27. g člena ZUTD. Začasno ali občasno delo je v prvem odstavku 27.a člena opredeljeno kot posebno pogodbeno razmerje med delodajalcem in upravičencem, v tretjem odstavku 27.a člena pa je izrecno določeno, da v sporih med delodajalcem in upravičencem po tem zakonu odloča delovno sodišče.
Zahtevek za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje predstavlja uveljavljanje terjatve, ki ni klasična terjatev iz delovnega razmerja, saj obveznost vključitve in posledično plačila prispevkov itd. ureja ZPIZ-2, ki izhaja iz pojma zavarovanca in pravic na socialnem področju. Obenem tudi prispevek iz poklicnega zavarovanja ne predstavlja dela plače ali drugega prejemka delavca, torej terjatve iz tega naslova. Kljub temu je prav delodajalec tisti, ki je potencialni zavezanec za plačilo, in sicer zaradi dela delavca na posebno težkih in zdravju škodljivih delih ali opravljanja dela, ki ga po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Opravljanje takšnega dela pa je tudi bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Zato je tudi terjatev za plačilo prispevkov (ki jo kot edino terjatev uveljavlja tožnik v tem sporu) mogoče šteti med denarne terjatve iz delovnega razmerja v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1.
Sporno pa je, ali lahko delavec uspešno uveljavlja denarno terjatev, če mu pravica še ni bila priznana, ali pa mora najprej zahtevati notranje varstvo pri delodajalcu za priznanje pravice in šele za tem na sodišču, kot to določata prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1, in kar predstavlja posebno procesno predpostavko za sodno varstvo. Tudi za ta primer velja podobna obrazložitev kot zgoraj - čeprav ne gre za klasično neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitev klasičnih pravic iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 200. člena ZDR-1, je tudi v tem primeru izpolnjevanje obveznosti do prijave v zavarovanje in sklenitev ustrezne pogodbe (in šele posledično plačevanje ustreznih prispevkov) potencialna kršitev dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca (v delovnem razmerju), ki jo delavec uveljavlja najprej pri delodajalcu in šele po tem na sodišču. Pri tem tudi zahteva za uveljavljanje takega varstva pri delodajalcu in šele po tem na sodišču ni v nasprotju z namenom takšne ureditve v primeru neizpolnjevanja klasičnih obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitev pravic.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo neposrednosti - sprememba sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji
Bistvo načela neposrednosti je, da odloči o zadevi tisti sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, na kateri so bili izvedeni dokazi, ki so bili relevantni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Temu je namenjena tudi pritožbena obravnava, po zaključku katere sodišče druge stopnje na podlagi dokazov, ki jih samo izvede (bodisi ponovno, bodisi prvič - drugi odstavek 347. člena ZPP; prvi odstavek 355. člena ZPP), ugotovi drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje oziroma spremeni njegovo dokazno oceno.
ZObr člen 98c, 98c/1. ZSPJS člen 3, 3/1. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 10.
dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja - slovenska vojska - napotitev v tujino
Minister skupaj z Generalštabom Slovenske vojske oceni, ali so razmere v državi napotitve, tudi v primerjavi z razmerami v drugih državah, v katere napotuje Republika Slovenija pripadnike Slovenske vojske, take, da upravičujejo določitev katerega od dodatkov iz Uredbe. Razmer bivanja in delovanja ni mogoče presojati parcialno, z upoštevanjem le okoliščin konkretnega območja, pač pa je treba konkretne okoliščine umestiti v okvir celostnega pregleda razmer v državah napotitve. Ravno zato je lahko odločitev, ali razmere na območju bivanja in delovanja narekujejo plačilo dodatka, lahko le v pristojnosti ministra, ki ima celosten pregled nad njimi.
Pravica do odmora ni kršena že samo zato, ker delavcu ni zagotovljena zamenjava za čas odmora in tudi ne, če je delavec med odmorom na delovnem mestu, v bližini delovnega mesta oziroma odmor izrabi prav na delovnem mestu. Pomembno je, ali je bila glede na intenzivnost zavez med delom in pogostost intervencij vpetost neformalnega dežurnega v delo ponoči, ob vikendih in praznikih, ko po izpovedi vseh prič količina in intenziteta dela ni bila enaka kot podnevi, takšna, da izraba odmora med delovnim časom ni bila mogoča.
URS člen 22. ZDDPO-2 člen 32, 32/1, 32/2, 32/3, 74, 74-7. ZDavP-2 člen 140, 140/2.
davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - obresti od posojil - posojilo družbenika družbi - tanka kapitalizacija - jamstvo - patronatska izjava - pripombe na zapisnik - nova dejstva in dokazi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - poseg v pravico do izjave - dopuščena revizija - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju. Pri tem so relevantna tako jamstva, ki jih navaja revident in torej posojilodajalcu zagotavljajo neposredno poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, poleg tega pa tudi vsa druga jamstva, ki pri posojilodajalcu ustvarjajo utemeljeno pričakovanje, da bo v primeru, če posojilojemalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, njegovo terjatev poplačal posojilojemalčev kvalificirani družbenik.
Če pa davčni zavezanec dokaže, da bi posojilo v tem obsegu in pod dogovorjenimi pogoji lahko dobil tudi brez tega jamstva, torej da jamstvo ni relevantno, ker ni vplivalo na izboljšanje pogodbenih pogojev pri zadolževanju ali obseg zadolževanja ali zato, ker ekonomska moč dajalca jamstva niti ni takšna, da bi lahko zagotavljal realno kritje v primeru posojilojemalčeve neizpolnitve, so odhodki za obresti davčno priznani. Enako tudi, če davčni zavezanec dokaže, da bi mu to jamstvo za presežek posojil pod dogovorjenimi pogoji zagotovil tudi nepovezani garant. Če je kvalificirani družbenik glede na pogoje jamstva in strošek njegove izdaje očitno prevzel ekonomsko breme, ki ga neodvisni gospodarski udeleženec ne bi, obresti niso davčno priznan odhodek. Tudi uspeh tega dokazovanja pa ne izključuje presoje stroškov financiranja, izplačanih povezani osebi z vidika transfernih cen.
Določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, ki bi jo bilo glede na dejansko stanje obravnavane zadeve dolžno uporabiti za razsojo in po kateri davčni zavezanec v pripombah k zapisniku očitno sploh nima pravice navajati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji zapisnika (tudi če za to navede upravičene razloge), prekomerno posega v njegovo pravico do izjave ter je zato v neskladju z 22. členom Ustave. Kljub temu pa Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni prekinilo postopka odločanja o reviziji in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožilo postopka za oceno ustavnosti te določbe, saj je reviziji iz drugih razlogov ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.
ZDavP-2 člen 140, 140/2. URS člen 22. ZDDPO-2 člen 32/1, 32/2, 32/3, 74. 74-7.
davek od dohodkov pravnih oseb - obresti od posojil - davčni odhodki - patronatska izjava - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Pojem jamstva je tudi v kontekstu razlage določbe 32. člena ZDDPO-2 treba razlagati tako kot sicer v zvezi s posli dolžniškega financiranja, torej kot finančno transakcijo, pri kateri se dajalec garancije zaveže, da bo sprejel določene obveznosti, če bo prejemnik garancije pri poravnavi neke druge obveznosti ravnal v nasprotju s pogodbenimi določili. Ko gre za jamstvo za vračilo posojila torej, da bo prevzel dolg in vrnil posojilo, če ga posojilojemalec (prejemnik garancije) ne bo.
V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju. Pri tem so relevantna tako jamstva, ki jih navaja revident in torej posojilodajalcu zagotavljajo neposredno poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, poleg tega pa tudi vsa druga jamstva, ki pri posojilodajalcu ustvarjajo utemeljeno pričakovanje, da bo v primeru, če posojilojemalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, njegovo terjatev poplačal posojilojemalčev kvalificirani družbenik. Okoliščina (na katero se tudi nanaša dopuščeno revizijsko vprašanje), ali je takšno jamstvo neposredno ali (le) posredno izvršljivo, ni bistvena.
Ker davčni organ tožene stranke in Upravno sodišče nista ugotavljala, ali so posojilodajalci revidentu zagotovili ugodnejše pogodbene pogoje zato, ker so na podlagi teh pogodbenih dogovorov upravičeno pričakovali, da bo revidentov kvalificirani družbenik v primeru, da revident posojila ne bo vrnil, prevzel dolg, je Vrhovno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.
Ne glede na to, da Vrhovno sodišče sicer meni, da določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 prekomerno posega v pravico davčnega zavezanca do izjave ter je zato v neskladju z 22. členom Ustave, v obravnavani zadevi ni prekinilo postopka odločanja o reviziji in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožilo postopka za oceno ustavnosti te določbe, saj je reviziji iz drugih razlogov ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Ker bo moral po napotilu Vrhovnega sodišča davčni organ prve stopnje za ugotovitev manjkajočih dejstev ponovno opraviti postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, stališče Ustavnega sodišča in nato Vrhovnega sodišča, ali je prišlo do kršitve revidentovih pravic v tem (prejšnjem) postopku davčnega nadzora, ne bi moglo izboljšati revidentovega trenutnega pravnega položaja.
ZIZ člen 104, 107, 114, 115. ZDavP-2I člen 14. ZDavP člen 97, 97/5.
vračilo davka - rubež in prenos terjatve - aktivna legitimacija - civilnopravna razmerja - javnopravno razmerje
V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata.
Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.