Z vidika upravnega spora je odločanje Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (agencija) na podlagi zahtevka za preverjanje sklepa v postopku izvajanja iz 31. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti mogoče šteti za nadaljnji korak pri dokončnem oblikovanju volje agencije, ki ne pomeni posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper upravne akte (23. in 157. člen Ustave Republike Slovenije (URS)) in zato samo po sebi ne terja izrecne zakonske ureditve. Oblikovanje posameznih procesnih rešitev s podzakonskimi predpisi pa v postopkih odločanja o javnopravnih stvareh, v katerih se Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) uporablja le smiselno in subsidiarno (4. člen ZUP), ni izključeno.
S tem da komisija, ki je imenovana s strani direktorja agencije, preveri pravilnost sklepa direktorja, tudi ne gre ne za instančni in ne za hierarhični nadzor drugih organov zunaj agencije. Ko je odločitev o navedeni obveznosti dokončno oblikovana s strani agencije (2. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), pa nastopi možnost sodnega varstva v upravnem sporu, ki glede na okoliščine in značilnosti konkretnega primera pred tem ni ne smiselno in ne potrebno.
V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče iz dokazne ocene, ki jo je, sledeč napotku 8. člena ZPP opravilo prvostopenjsko sodišče, iztrgalo celoten sklop okoliščin, ki "sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo", češ, da za "presojo temelja tožbenega zahtevka niso relevantne, saj [da] jih lahko sodišče prve stopnje upošteva le pri presoji višine vtoževane zavarovalnine". Taka dokazna ocena, ki spregleduje, in od celotne življenjske situacije odreže bistven kontekst spornega življenjskega dogodka, ni celovita, ni analitična in zato tudi ni sintetična ter posledično ni v skladu s postulati proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP.
V obravnavanem primeru je ta pomanjkljivost še posebej izstopajoča. Pred seboj imamo namreč primer, ko se je celoten dogodek, glede katerega tožena stranka uveljavlja ugovor iz 944. člena OZ, zgodil v sferi zavarovalca (ter hkrati zavarovanca). Z vidika dokazovanja bistvenih dejstev, nujnih za uspešno uveljavitev ugovora nenastale pravice, je zato v izrazito neenakopravnem položaju. V takih primerih, ko je stranka v dokazni stiski, in je zaradi tega ogrožena njena pravica do enakega varstva pravic, lahko tudi pravica do (učinkovitega) sodnega varstva, je ustavno nujna prilagoditev določenih na videz togih institutov dokaznega prava, med katere spadata dokazni standard in dokazno breme.
Ex nunc presoja omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo sodišču treba zadevo vrniti organu v ponovno odločanje.
Razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. V primerih, ko zakonec že vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, kar kaže na nevzdržnost zakonske zveze (vsaj za tega zakonca), ni videti razumnega razloga, zakaj bi moral s tožbo za vrnitev darila čakati vse do pravnomočnosti odločbe o razvezi zakonske zveze. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka.
Razlaga zakona, ki privede do rezultata, da vrednost dosežene koristi na škodo drugega izgubi realno povezavo z dejanskim prikrajšanjem, je neživljenjska. Za ugotavljanje višine toženkine obogatitve je treba uporabiti stroškovno metodo, s katero se ugotavlja tržna vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, upoštevajoč amortizacijo. Še vedno gre za metodo ugotavljanja prehoda premoženja po obogatitvenem kriteriju, ki ne pomeni uporabe vrnitvenega načina ugotavljanja koristi. Resnična vrednost toženkine obogatitve se namreč odraža v doseženih prihrankih, ker ji v obnovo stanovanjske hiše, v kateri prebiva, ni bilo treba vložiti lastnih sredstev. Kot prejemnica koristi ima na voljo ugovor odpada obogatitve.
V tej zadevi je bilo sporno, ali je pogodba o prevzemu dolga že učinkovala v razmerju do upnika. Nižji sodišči sta šteli, da ni, ker ni bilo dokazano, da sta bodisi dolžnik bodisi prevzemnik dolga upnika o tem obvestila.
Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči ob dejstvu, da je tožnik kot upnik v stečajnem postopku priglasil terjatev zoper prevzemnika terjatve, namesto, da bi jo uveljavljal od prvotnega dolžnika (toženca), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena OZ. Takšno njegovo ravnanje namreč zanesljivo izraža njegovo voljo, da je privolil v spremenjeno upniško - dolžniško razmerje, s prevzemnikom terjatve na drugi strani.
To pa je pravno bistveno dejstvo, da (dotlej zgolj) prevzem izpolnitve začne učinkovati kot prevzem dolga.
Vrhovno sodišče je moralo vzporedno z dopuščenim vprašanjem zavrniti tezo nasprotne stranke, da gre za dejanska in ne za pravna vprašanja.