ZPP člen 29, 49, 87, 87/3. ZMZPP člen 49. Enotna pravila za pogodbene garancije na prvi poziv (URDG 758) člen 35.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom – pristojnost za sospornike – bančna garancija – pristojnost sodišča po sedežu banke izdajateljice garancije – pristojnost slovenskega sodišča
Ker ne Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ne drug zakon v razmerju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo posebej ne urejata pristojnosti glede sporov v zvezi z ničnostjo, izročitvijo oziroma prenehanjem veljavnosti bančne garancije, je treba uporabiti splošna pravila - določila ZMZPP, po katerih je v primeru, ko je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti oziroma katerih obveznosti imajo isto pravno in dejansko podlago, sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar ima eden izmed tožencev stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji.
Ker je bančna garancija samostojna obveznost banke garanta, ki ni odvisna od obveznosti, določene v temeljnem poslu, za katerega je bila dana, sporazum o uporabi prava iz temeljnega posla za spore v zvezi z veljavnostjo bančne garancije ne more veljati.
Odškodninska odgovornost odvetnika zaradi kršitve mandatne pogodbe je poslovna odškodninska odgovornost. Zastaralni rok v takem primeru začne teči prvi dan po prekršitvi pogodbene obveznosti in taka terjatev zastara v splošnem zastaralnem roku.
Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno v skladu z razpravnim načelom šteti, da to dejstvo ne obstaja. Sodišče tako ne more preverjati vseh hipotetično možnih okoliščin, ki bi lahko privedle do ničnosti pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083060
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pravna oseba – pooblastilo za sklenitev dogovora – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil sklenjen ustni dogovor pri čemer ne pojasni, kako je tak dogovor za pravno osebo sklenil Š. Z., ki ni njen zastopnik, niti pooblaščenec in ni imel pooblastila za sklepanje takšnega dogovora. Sodišče brez pravne podlage in brez pojasnila enači lastništvo pravne osebe s fizično osebo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - opravljanje drugega dela - sodna razveza - denarno nadomestilo
Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta „vodja oddelka za zavarovanje“, ki pa ga tožnik v času podaje redne odpovedi ni zasedal. Tožnik je bil namreč v času podaje redne odpovedi pogodbe zaposlitvi pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „upravni direktor“. Ker tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu „upravni direktor“ pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
USTAVNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0057385
URS člen 56, 56/1. ZPP člen 1. ZZZDR člen 2, 421, 421/4.
dodelitev otroka v varstvo in vzgojo – vloga centra za socialno delo v sodnem postopku – otrokova korist – mnenje centra za socialno delo glede otrokove koristi – posebno družbeno varstvo družine
Vloga centra za socialno delo v sodnem postopku je, da relativizira odvisnost sodbe o dejanskem stanju le od aktivnosti in navedb strank. To stori s posredovanjem mnenja glede otrokovih koristi, s katerim omogoči sodišču, da izve za dejanske okoliščine, ki bodo ne le usmerjale njegovo nadaljnjo procesno aktivnost, ampak tudi omogočile odločitev, ki bo v največjem interesu otroka. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti toženčevemu očitku o pristranosti centra za socialno delo, ki je v tem postopku podal mnenje glede otrokove koristi, pred tem pa je izvajal socialnovarstvene storitve oziroma aktivnosti za pomoč družini.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0014532
ZDR-1 člen 109, 109/2. ZDSS-1 člen 43, 43/1, 43/2, 43/4. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 272, 272/2, 273.
začasna odredba - verjetnost terjatve
Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži, da mu je dolžna za čas dokler traja spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačevati denarno nadomestilo plače v višini, kot jo določa sedmi odstavek 137. člena ZDR. Ker tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal za verjeten obstoj njegove terjatve v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe.
gradbena pogodba – začasna situacija – tek zakonskih zamudnih obresti
Ob dejstvu, da je bilo z XXIII. začasno situacijo določeno plačilo v denarju in ne naturalna kompenzacija (navedeno izhaja tudi iz dejstva, da je bil v začasni situaciji določen rok plačila celotnega zneska, ki ga je treba plačati na podlagi izstavljene situacije), tožena stranka pa je takšno situacijo potrdila, se tožena stranka v tej zadevi, v kateri se vtožuje plačilo na podlagi XXIII. začasne situacije, ne more uspešno sklicevati na pogodbeno določilo o naturalni kompenzaciji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023334
KZ-1 člen 173, 173/3, 173/4. ZKP člen 18, 18/2, 236, 236/1, 236/1-1, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 392, 392/5.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - nedovoljen dokaz - izpovedba socialne delavke - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - krivda - dokazna ocena
Ni mogoče prezreti, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je obtoženec, ob tem, ko se je samozadovoljeval, gledal pornografske filme, da je oškodovanka spala, kot tudi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni dokazano, da je s samozadovoljevanjem nadaljeval tudi po tem, ko se je oškodovanka zbudila.
Po vsem navedenem pa je po oceni pritožbenega sodišča izostala tudi njuna medsebojna psihična povezanost, ki mora biti pri kaznivem dejanju po 4. odstavku 173. člena KZ-1 med storilcem in kršitvijo podano pri sami manifestaciji spolnosti, to je v smislu medsebojnega zaznavanja (na primer gledanja, poslušanja).
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3, 226, 226/4, 374, 374/1, 374/1-2, 374/13. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7, 7/1, 7/2.
nagrada upravitelja - nadomestilo za razdelitev posebne razdelitvene mase - predmet razdelitve - neunovčljivo premoženje - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, na ločitvenega upnika - zadnja izklicna cena - končni načrt posebne razdelitvene mase
Pri premoženju, ki ga ni mogoče unovčiti, torej na trgu zanj ni mogoče iztržiti njegove ocenjene likvidacijske vrednosti, ni razloga za zaključek, da je upnik z njegovo pridobitvijo svoje premoženje povečal za ocenjeno likvidacijsko vrednost tega premoženja. Ločitveni upnik je v primeru prevzema premoženja po 374. členu ZFPPIPP v bistveno slabšem položaju, kot če bi bilo to premoženje unovčeno, saj v tem primeru ne prejme poplačila svoje zavarovane terjatve, temveč v zameno zanjo prejme neunovčljivo premoženje, poleg tega pa trpi še stroške, ki bi bili sicer poplačani v breme iztržene kupnine. Po oceni pritožbenega sodišča ni videti razumnega razloga za slabši položaj ločitvenega upnika glede stroškov v primeru prevzema premoženja, ki naj bi jih po izpodbijanem sklepu trpel v sorazmerju z likvidacijsko vrednostjo, od položaja glede stroškov, v katerem bi bil, če bi bilo to premoženje prodano za ceno pod likvidacijsko vrednostjo (kar se pogosto dogaja).
Prav tako ni videti utemeljenega razloga za priznavanje višje nagrade tistemu upravitelju, ki pri unovčenju premoženja ni bil uspešen, kot je nagrada tistega upravitelja, ki je premoženje prodal na podlagi poznejšega sklepa o prodaji za ceno, nižjo od likvidacijske vrednosti. Čeprav gre pri nagradi upravitelja za plačilo za izpolnitev obligacije prizadevanja, ne pa uspeha, bi bilo nerazumno, da bi višjo nagrado prejel tisti upravitelj, ki s prodajo ni uspel, od tistega upravitelja, ki je prodajo uspešno opravil.
S tem, ko je sodišče prve stopnje skopo in pomanjkljivo obrazložilo zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, je kršilo tožeči stranki pravico do izjave, saj je tožeča stranka, ko je predlagala navedeni dokaz, podala konkretne trditve o tem, zakaj je treba šteti obravnavani dokazni predlog za pravočasen, kljub temu, da ga je predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo.
Zgolj povzemanje ali ocena dela izpovedi stranke, ne predstavlja vestne in skrbne presoje posameznega dokaza, iz katerega izhaja različno izpovedovanje.
Kot merilo za znižanje cene potovanja se priporoča uporaba Frankfurtske tabele, ki sicer ni formalni pravni vir, je pa splošno v uporabi v več evropskih državah in lahko tudi slovensko sodišče koristno informira o pomenu oziroma vrednosti ugotovljenih napak.
Pri paketnih potovanjih, kakršno je bilo tudi potovanje tožnikov, pravo EU iz primera Leitner vs. TUI (razlaga Direktive 90/314EGS o paketnih turističnih potovanjih) priznava potrošniku nepremoženjsko škodo zaradi izgube (užitka) dopusta. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo toženkino odškodninsko odgovornost, bi glede na trditve, ki so jih tožniki podali, sodišče moralo upoštevati (kvečjemu) to obliko škode.
Stečajni upravitelj je v imenu tožene stranke v celoti priznal terjatev tožnice. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, zato tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenim zahtevkom. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno (352/1 čl. ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - KORPORACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0074781
OZ člen 50, 50/2, 239.
pogodba o prodaji lastnih delnic - možnost ponovnega odkupa - reodkup - repo pogodba - nastanek škode - padec tržne cene - cena ob sklenitvi pogodbe - iztek roka za reodkup - zahteva za reodkup - opustitev skrbnosti - krivda za opustitev - izključitev vzročne zveze - navidezna pogodba
V kolikor je res želela, da pride do reodkupa delnic, bi kot skrben gospodarstvenik nedvomno morala četrto toženo stranko ponovno pozvati k predložitvi dokumentacije oziroma opraviti druga dejanja v smeri uveljavitve svoje zahteve (npr. jo uveljaviti v postopku pred sodiščem). Z opustitvijo takšnih ravnanj je tožeča stranka sama opustila skrbnost, ki se v pravnem prometu zahteva od pravnih oseb. Krivde za takšno opustitev ne more prenesti na tožene stranke, ki od sredine avgusta 2007 do izteka roka za reodkup niso bile v poziciji, ko bi lahko v imenu tožeče stranke opravljale kakršnakoli pravna dejanja.
Škoda bi tožeči stranki (tudi sicer) nastala le v primeru, če bi po izteku enoletnega roka, v katerem bi delnice lahko odkupila, tržna cena slednjih padla in bi jih zato lahko (po reodkupu) prodala le za ceno, nižjo od tiste, za katero bi jih lahko prodala v trenutku, ko je bila repopogodba sklenjena. Vendar pa tožeča stranka trditev v tej smeri ni podala.
ZDR-1 člen 83, 85, 109, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti - nespoštovanje zdravnikovih navodil - opravljanje dela v času bolniškega staleža
Tožena stranka ni dokazala, da naj bi tožnik kršil navodila osebne zdravnice ali odpotoval iz kraja bivanja brez njenega soglasja, niti ni dokazala, da naj bi tožnik v času bolniškega staleža opravljal delo. Ker ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. in 8. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
STEČAJNO PRAVO – ODVETNIŠTVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074753
ZOdvT člen 12, 21, 21/1, 22, 22/1, 28, 28/1. ZOdvT tarifna številka 3431. ZST-1 člen 19, 19/2. ZPP člen 44, 44/2, 45.
stroški stečajnega postopka – nagrada za postopek za zastopanje dolžnika v predhodnem postopku zaradi insolventnosti – ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške storitve –vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
ZOdvT določa pravila ugotavljanja vrednosti predmeta odvetniške storitve. Za primer, če se odvetniška nagrada odmeri po vrednosti, kot v obravnavanem primeru, zakon v 1. odstavku 21. člena napotuje na uporabo pravil določanja vrednosti predmeta iz Zakona o sodnih taksah, ta pa v 2. odstavku 19. člena določa, da se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če v Zakonu o sodnih taksah ni določeno drugače. V pravdnem postopku je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo navede tožeča stranka v tožbi, sodišče pa se mora o pravilnosti navedene vrednosti prepričati na hiter in primeren način in o tem takoj odločiti s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe.
Ob smiselni uporabi določbe 45. člena ZPP vloga, s katero zahteva dolžnik povrnitev stroškov predhodnega insolvenčnega postopka, v njej pa ni navedena vrednost predmeta odvetniške storitve, ne vsebuje vsega, kar je potrebno, da bi se obravnavala. V tem primeru sodišče ne zavrne zahteve za povrnitev stroškov zastopanja odvetnika pač pa mora vlogo dolžniku poslati v dopolnitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074782
URS člen 26. ZOR člen 155, 189, 189/3. ZPP člen 216, 216/1.
odškodninska odgovornost države - škoda - izgubljeni dobiček – normalen tek stvari - posebne okoliščine - hipotetično sklepanje o obstoju izgubljenega dobička - mejni prag verjetnosti - poslovanje z dobičkom - prosta konkurenca - odprt trg - poslovni rezultati primerljivih družb - neizračunljivost izgubljenega dobička - pravica do odškodnine - prosta presoja
Izgubljeni dobiček kot oblika škode temelji na sklepanju o premoženjskopravnem položaju, v katerem naj bi bil oškodovanec, v kolikor ne bi bilo škodnega dejanja, v primerjavi z njegovim položajem, ki je sledil škodnemu ravnanju povzročitelja škode. Takšno sklepanje je zgolj hipotetično, zato takšne oblike škode ni mogoče dokazati z dokaznim standardom gotovosti, zato v tem primeru zadostuje doseganje mejnega praga verjetnosti, ki presega 50 %.
Materialnopravno zmotno je sklepanje sodišča prve stopnje, ki je na pravico tožeče stranke do priznanja odškodnine zaradi izgubljenega dobička sklepalo že iz ugotovljene okoliščine, da je tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke izgubila vsako možnost, da se po svoje izkaže na trgu GSM telefonije in si pridobi kakršenkoli dobiček. Takšno sklepanje bi imelo podlago zgolj ob predpostavki, da bi vsako podjetniško udejstvovanje na trgu rezultiralo z ustvarjenim dobičkom.
Odškodnina, ki bi bila tožeči stranki priznana izključno v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke, ne da bi bil ugotovljen izgubljeni dobiček, bi imela izključno kaznovalni namen, za kar pa ni podlage v splošnih določbah odškodninskega prava niti v ZOR niti v sedaj veljavnem OZ.
Vprašanje prisoje odškodnine brez ugotovljenega dobička je potrebno ločiti od vprašanja odmere odškodnine na podlagi prostega preudarka iz 1. odstavka 216. člena ZPP. Pooblastilo sodišča v smislu proste presoje je v tem primeru podano zgolj glede odmere višine zneska odškodnine, ki bi jo bilo sicer nemogoče ali z nesorazmernimi težavami ugotoviti. Predpostavka za takšno odmero odškodnine pa je, da je izkazan temelj za odškodnino, torej bi morala, preslikano na konkretni primer, tožeča stranka predhodno dokazati, da bi v spornem obdobju poslovala z dobičkom.
Otežen položaj tožeče stranke pri dokazovanju višine škode je potrebno pripisati predvsem dejstvu, da vsi primerljivi podatki družbe M. temeljijo na tržnem položaju, ki ji ga je brez pravne podlage omogočila tožena stranka. Sama neizračunljivost izgubljenega dobička zato ne bi smela iti v škodo tožeči stranki ob predpostavki, da bi s stopnjo verjetnosti, ki presega mejni prag 50 %, uspela dokazati, da bi uspela z realizacijo načrtovanega projekta. V kolikor bi tožeča stranka tako uspela dokazati svojo pravico do odškodnine, bi sodišče moralo o sami višini odškodnine sklepati po prosti presoji v smislu 1. odstavka 216. člena ZPP. Pri tem sklepanju bi moralo sodišče svojo odločitev opreti na vse razpoložljive podatke, med drugim tudi ocene izvedenca o vplivu medsebojnega konkurenčnega vpliva več udeležencev na trgu teh storitev.
Sodišče prve stopnje je pri ocenjevanju dokazov, ki jih je izvedlo za ugotovitev dogovorov med prvim in drugim tožnikom ter toženko oziroma kupcem, izhajalo iz napačnega izhodišča, da je M. toženkina priča. Njegovo zaslišanje so namreč v dokaz svojih navedb predlagali tudi tožniki. Ob tako pojasnjenem napačnem izhodišču je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo le, da so izpovedi pravdnih strank oziroma prič na strani toženke nasprotujoče, sicer pa njihove verodostojnosti ni ocenjevalo, kar je v nasprotju z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. V skladu z omenjeno določbo je treba presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj z logično prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti, v končni oceni je treba upoštevati še uspeh celotnega postopka v smislu celote procesnega dogajanja, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Na podlagi zgoraj opisanega napačnega pristopa je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni uspela dokazati svojih trditev, v bistvenem povzetih v 5. točki obrazložitve predmetne odločbe. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
pogodbena kazen - pridržek pravice do pogodbene kazni - zmanjšanje pogodbene kazni - zamuda z izpolnitvijo
Ker je tožeča stranka dokazala, da je sporočila toženi stranki, da bo zaradi zamude izročitve poslovnega prostora uveljavljala pravico do pogodbene kazni, je izpolnila svoje obveznosti nemudnega sporočila po 5. odstavku 251. člena OZ. Pri tem ni pomembno, da te izjave ni sporočila direktorju tožene stranke, ampak zaposleni pri toženi stranki, ki je urejala vse zadeve v zvezi z najemom in prodajo poslovnega prostora.