ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 231, 231-3. ZPP člen 243.
predlog za začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelji - procesna legitimacija upnika - obstoj zavarovanja terjatve - domneve insolventnosti - izpodbojne domneve - domnevna baza - trditveno in dokazno breme - trditvena podlaga - dokaz z izvedencem
Stališče pritožnika, da bi obstoj zavarovanja terjatve, na katero se sklicuje upnik v svojem predlogu, izključeval procesno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, je materialnopravno zmotno. Upravičenje upnika, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, predstavlja eno od oblik pravno dopustnega zavarovanja svojega položaja v razmerju do dolžnika. Katero od oblik varovanja svojega položaja bo izbral, je stvar presoje samega upnika. Dolžnik, ki se zaveda svojih zapadlih obveznosti do upnika, se zato ne more uspešno braniti zoper predlog za začetek stečajnega postopka s sklicevanjem, da bi upnik lahko učinkoviteje prišel do svojega pravnega varstva v drugem, izvršilnem postopku.
Upnik je obstoj insolventnosti dolžnika utemeljeval na več domnevah, ki jih določa 14. člen ZFPPIPP. Te domneve olajšujejo položaj upnika, pri čemer pa so te domneve izpodbojne, kar pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, v kolikor želi izpodbiti učinek same domneve. Da bi dolžnik lahko uspel pri izpodbijanju učinkov domneve, pa bi moral najprej ponuditi ustrezno in zadostno trditveno podlago, s katero bi uspel dokazati neobstoj insolventnosti kljub izkazani domnevni bazi, na katero se je skliceval predlagatelj stečajnega postopka. Vendar za izpodbitje učinkov domneve insolventnosti ne zadostuje zgolj zatrjevanje solventnosti s strani dolžnika in s tem v zvezi predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca finančno-računovodske stroke.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 45, 45/1, 45/1-1, 46, 48, 48/3.
zdraviliško zdravljenje
V četrti alineji 1. točke prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da je ob upoštevanju pogojev, določenih v 44. členu, zavarovana oseba upravičena do zdraviliškega zdravljenja v primeru degenerativnih revmatičnih bolezni sklepov in hrbtenice kot so artroze velikih sklepov (kolki, kolena) s funkcionalno prizadetostjo ter generalizirana spondiloza hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo. Pri tožnici so podane zdravstvene težave, vendar pa morajo biti te zdravstvene težave izražene v taki meri, da gre za funkcionalno prizadetost, česar pa sodni izvedenec v tožničinem primeru ne ugotavlja. Po mnenju sodnega izvedenca na podlagi zdraviliškega zdravljenja tudi ni možno pričakovati bistvenega izboljšanja zdravstvenega stanja za daljši čas. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074777
OZ člen 18, 193, 198, 378. ZPP člen 156, 156/1. ZOdvT tarifna številka 3102.
verzijski zahtevek - uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - dejanska razlastitev - prikrajšanje - temelj zahtevka - objektivna nemožnost uporabe - korist države - konkludentna ravnanja - molk - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - separatni stroški – nagrada za narok
V predmetni zadevi je tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem (izgradnjo ceste preko celotne nepremičnine tožeče stranke) tožečo stranko popolnoma onemogočila za vsakršno možnost uporabe in razpolaganja z njeno nepremičnino. Ko je tako, pa se po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot pravno neodločilno (ne)zavedanje tožeče stranke, da je lastnica sporne nepremičnine, saj tožeča stranka na njej v nobenem primeru ne bi mogla izvajati svojih lastninskopravnih upravičenj.
Konkludentna ravnanja so le tista ravnanja, iz katerih se da nedvoumno sklepati, da volja obstoji. Pomeni, da molk oziroma pasivnost tožeče stranke v obliki ne-nasprotovanja že po naravi stvari ni mogoče šteti kot izraz volje oziroma pristanka tožeče stranke, da njeno nepremičnino uporablja toženka.
Prikrajšanje je le ena od predpostavk verzijskega zahtevka in se nanaša na presojo obstoja temelja, ne pa višine tožbenega zahtevka – za kaj takega bi morala tožena stranka podati obrazložen ugovor, da izračun koristi tožeče stranke ni ustrezen/pravilen in zakaj ne.
Separatni stroški niso ena od denarnih kazni, namenjeni discipliniranju v pravdi, temveč predstavljajo obliko povračila stroškov, ki so jih udeleženci sodnega postopka utrpeli (samo) zaradi ravnanja drugega udeleženca ali zaradi naključja, ki se mu je pripetilo. Pri njihovem povračilu je zato potrebno upoštevati splošno pravilo o odmeri stroškov, po katerem stranke krijejo le tiste stroške, ki so dejansko nastali med postopkom ali zaradi postopka. Med te stroške pa ni mogoče umestiti zahtevane nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, saj ta po ustaljeni sodni praksi vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.
USTAVA RS člen 25. ZP-1 člen 65, 66, 66/2, 155, 155/1-1, 155/3, 161, 161/3.
zahteva za sodno varstvo – dovoljenost pritožbe – dvom v nepristranskost sodišča – zaslišanje obdolženca pred izdajo odločbe
Storilcu ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj je imel pravico do pravnega sredstva zagotovljeno s pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa o kateri je odločalo sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče prekrškovnemu organu.
Če posojilna pogodba ni sklenjena v pisni obliki, mora posojilodajalec kot tožnik dokazati dejansko izročitev denarnega zneska posojila posojilojemalcu.
Vrhovno sodišče RS je reviziji toženca ugodilo in spremenilo izpodbijani sodbi tako, da je tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine, zavrnilo. Pred Vrhovnim sodiščem RS nista bili predmet presoje odločbi z dne 9. 4. 2013 in 16. 10. 2013 o odmeri tožnikove starostne pokojnine. Prav tako ni bilo odločeno o spornem vprašanju glede izplačevanja starostne pokojnine, tako da med strankama s sodbo Vrhovnega sodišča RS še ni pravnomočno urejeno sporno razmerje, pač pa je s to sodbo odpadla le podlaga za izdajo izpodbijanih odločb z dne 9. 4. 2013 in 16. 10. 2013. To je ugotovil tudi toženec in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014. Ker se sodišče prve stopnje do te odločbe ni opredelilo v tem smislu, kakšen pomen ima za ta postopek in do tega, o čem je bilo odločeno in ali je odločba z dne 9. 1. 2014 pravnomočna, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa najmanj preuranjena.
izločitev izvedenca - rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe - pogodbena kazen - zamuda z izpolnitvijo - pravilna izpolnitev - razveza pogodbe - krivda za zamudo - pravica do dogovorjenega plačila - pobot
Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da gre za situacijo, ko je stranka za razloge, zaradi katerih meni, da bi bilo treba izločiti izvedenca, izvedela šele po prejemu izvedeniškega mnenja. Tudi v taki situaciji pa je rok za vložitev predloga za izločitev osem dni od dneva, ko je stranka prejela izvedensko mnenje. Nobenega razloga namreč ni, da bi bila stranka, ki izločitev zahteva pred izdelavo mnenja, v slabšem položaju od stranke, ki to stori šele po prejemu mnenja (247. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).
V konkretnem primeru rok izpolnitve ni bil bistvena sestavina Pogodbe. Taka volja strank v Pogodbi ni bila izrecno določena, zlasti pa sta se stranki dogovorili o pogodbeni kazni za primer zamude. Kadar je rok bistven in stranka do roka ne izpolni, pogodba po zakonu preneha in do pogodbene kazni zaradi zamude sploh ne more priti.
Ker je prišlo do razveze pogodbe po krivdi tožene stranke, ima tožeča stranka pravico do plačila toženi stranki že izročenega dela (vtoževani znesek 66.022,50 EUR), poleg tega pa ima na podlagi 648. člena OZ pravico tudi do dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki jih tožeča stranka ni imela, bi jih pa imela, če pogodba ne bi bila razdrta iz razloga v sferi tožene stranke. Povedano pomeni, da tožeča stranka, ki za razvezo pogodbe ni odgovorna, obdrži izpolnitveni zahtevek, zmanjšan samo za tiste stroške, ki jih z izpolnitvijo svoje obveznosti do trenutka razveze pogodbe še ni imela.
Sodišče prve stopnje je osnovni znesek minimalnega dohodka (za varstveni dodatek za družino) zmotno povečalo s ponderjem 0,73. Določba 7. odstavka 4. člena ZDIU12 sicer res določa, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podobno določa tudi 7. odstavek 152. člena ZUJF, in sicer, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Vendar pa je potrebno kljub temu upoštevati, da se povečanje višine minimalnega dohodka nanaša zgolj na taksativno določene osebe v skladu s 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre, torej samske osebe, edine odrasle osebe v družini in na odrasle osebe v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena 49. člena ZSVarPre. Prvostopenjsko sodišče pa ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi (na strani tožnika in njegove partnerice) izpolnjen kateri od navedenih pogojev za povečanje ponderja, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
odvzem zaseženega vozila – leasingodajalec kot lastnik zaseženega vozila
Nobena od sedaj izrečenih sankcij obdolženca ni odvrnila od ponavljanja tega prekrška, kar kaže na njegovo nevarnost, saj s tovrstno kršitvijo ogroža druge udeležence v cestnem prometu, kljub lastnemu (zmotnemu) prepričanju, da vožnjo obvlada, imetnica pravice uporabljati vozilo po sklenjeni pogodbi z leasingodajalko pa mora nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja, saj je vedela, da je obdolženi brez veljavnega vozniškega dovoljenja (v postopku zaradi enakega prekrška ji je bilo enkrat vozilo vrnjeno) pa mu ni preprečila uporabe vozila. Po presoji pritožbenega sodišča odločitve tudi ne morejo omajati navedbe lastnice vozila, češ da je zaradi tega leasingojemalki odpovedala pogodbo.
plačilo storitev mobilne telefonije in prenosa podatkov – podjemna pogodba – časovna veljavnost pogodbe
Stara krovna pogodba, in z njo povezana neposredna pogodba, je prenehala veljati s sklenitvijo nove krovne pogodbe, saj je bila prav nova krovna pogodba tista, ki je bila sklenjena na temelju novega skupnega javnega naročila državne uprave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023331
KZ-1 člen 16, 47, 47/2, 90, 90/1, 90/1-5, 199, 199/1. ZKP člen 372, 372-3.
trajajoče kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – začetek teka zastaralnega roka – kršitev kazenskega zakona – zaposlovanje na črno – izvajanje dokazov – odločanje o dokaznem predlogu – zavrnitev dokaznega predloga – denarna kazen – izrek denarne kazni – novela KZ-1B
Kaznivo dejanje zaposlovanja na črno je tako imenovano trajajoče kaznivo dejanje. Takšna opredelitev kaznivega dejanja kot trajajočega pa je seveda pomembna glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona. Po ustaljeni sodni praksi in teoriji pri trajajočih kaznivih dejanjih začne zastaranje teči od takrat, ko je protipravno stanje prenehalo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006179
ZKP člen 372, 372-5. KZ-1 člen 53, 57, 58, 158, 158/1, 158/3, 160, 160/4.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – stek kaznivih dejanj – žaljiva obdolžitev – razžalitev – dokazna ocena – dokaz resničnosti – izključitev protipravnosti – obramba pravice – zaničevalni namen – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je v škodo obdolženca kršilo določbe 53. člena KZ-1 ter določbe 57. in 58. člena KZ-1. V primeru, da sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, izreče pogojno obsodbo namesto kazni (zapor ali denarna kazen). To pomeni, da če je obdolženec spoznan za krivega več kaznivih dejanj, ni mogoče za posamezna (posamezno) kazniva dejanja izreči pogojne obsodbe, za druga (drugo) kazniva dejanja pa izreči kazni (zapor ali denarna kazen).
postopek za preklic pogojne obsodbe – predlagatelj postopka – pravica do pritožbe – sklep o ustavitvi postopka – pritožba zoper sklep – oškodovanec – upravičenci za vložitev pritožbe – pravni interes – pritožba oškodovanca – nedovoljena pritožba – zavrženje pritožbe
Z izdajo sklepa o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe oškodovancu ni bila prekršena nobena pravica, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep. Ker oškodovanec v tem postopku ni upravičenec do pritožbe, jo je treba kot nedovoljeno zavreči.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0069129
ZIZ člen 20a, 20a/1, 21, 21/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. OZ člen 82.
notarski zapis – primernost za izvršbo – primerna opredelitev obveznosti – določljivost obveznosti – revolving kredit – razlaga pogodb – informativni dokaz
Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča zaradi načela stroge formalne legalitete ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja.
Pogodba o revolving kreditu v skladu s sodno prakso res ne more predstavljati primernega izvršilnega naslova, tudi če je sklenjena v obliki notarskega zapisa, saj običajno manjka obseg izpolnitve kredita oziroma je obseg terjatve nedoločen. V času sklenitve pogodbe namreč ni jasno, v kolikšni višini bo kreditojemalec kredit črpal, zato ni mogoče določiti, kolikšna bo obveznost, na tako nedoločno obveznost pa soglasja o neposredni izvršljivosti ni mogoče vezati. V konkretni situaciji dejstvo, da je bila sklenjena taka pogodba, na določnost oziroma določljivost terjatve ne vpliva, saj je bila višina terjatve znana in natančno določena z notarskim zapisom, ki je bil sklenjen en mesec po skrajnem roku za črpanje kredita, kot je bil dogovorjen s pogodbo.
Za glavnega dolžnika je terjatev natančno določena tako glede višine glavnice kot glede obresti in zapadlosti, dolžnika v predmetni zadevi pa sta tudi izrecno pristala na neposredno izvršljivost notarske listine glede vseh dogovorjenih obveznosti, s čimer je notarski zapis pridobil moč neposredno izvršljive listine in predstavlja primeren izvršilni naslov.
Pomanjkljive in nekonkretizirane trditvene podlage glede zatrjevanega dogovora o odlogu plačila tudi predlagani dokaz z zaslišanjem drugega dolžnika ne more sanirati, izvedba takega dokaz bi pomenila dopolnjevanje trditvene podlage in zato dokaz v informativne namene, kar pa ni dopustno.
Na toženčevi strani je bilo dokazno breme, da ovrže pogodbeno dogovorjeno domnevo o njegovi alkoholiziranosti v času nastanka škodnega dogodka zaradi zapustitve kraja prometne nesreče.
odškodninska odgovornost imetnika živali – potrebno nadzorstvo psa – prispevek oškodovanca – višina odškodnine za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – enotna odškodnina
Glede na smisel potrebnega varstva in nadzorstva, ki je v preprečitvi poškodovanja drugega, mora biti nadzorstvo prilagojeno situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvidevati. V zvezi s potrebnim nadzorstvom nad psom je v sodni praksi izrecno poudarjeno, da mora gospodar psa obvladati. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je bil toženec v dani situaciji dolžan nadzorovati psa tako, da mu ne bi ušel izpod nadzora.
Ker je v slovenski pravni teoriji in praksi glede okoriščanja uveljavljeno obogatitveno načelo, mora prejemnik koristi vrniti le korist, ki jo še ima v času izdaje sodne odločbe. Ker toženca denarja nimata več, odločitve ni mogoče opreti na določbe o neupravičeni obogatitvi, je pa iz trditev tožeče stranke mogoče izluščiti vsa pravno odločilna dejstva za uporabo določb o odškodninski odgovornosti, kar bo predmet novega sojenja.
Kot merilo za znižanje cene potovanja se priporoča uporaba Frankfurtske tabele, ki sicer ni formalni pravni vir, je pa splošno v uporabi v več evropskih državah in lahko tudi slovensko sodišče koristno informira o pomenu oziroma vrednosti ugotovljenih napak.
Pri paketnih potovanjih, kakršno je bilo tudi potovanje tožnikov, pravo EU iz primera Leitner vs. TUI (razlaga Direktive 90/314EGS o paketnih turističnih potovanjih) priznava potrošniku nepremoženjsko škodo zaradi izgube (užitka) dopusta. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo toženkino odškodninsko odgovornost, bi glede na trditve, ki so jih tožniki podali, sodišče moralo upoštevati (kvečjemu) to obliko škode.
tožba za znižanje preživnine – pasivna legitimacija – preživninski upravičenec – mladoletni otrok
Preživninski zavezanec bi moral tožbo za znižanje preživnine usmeriti zoper preživninskega upravičenca – mladoletnega otroka, ne pa zoper zakonito zastopnico.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0083668
OZ člen 131, 164, 164/1. ZOdvT tarifna številka 3100.
odškodninska odgovornost – povrnitev premoženjske škode – vzpostavitev prejšnjega stanja – denarna odškodnina – načelo restitucije – povrnitev pravdnih stroškov – nagrada za postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno v okviru odškodninskega zahtevka upoštevalo temeljno načelo, da je oškodovanec upravičen le do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če škodnega dogodka ne bi bilo. V konkretnem primeru je zato prvo sodišče tožnici pravilno priznalo odškodnino le v višini razlike med plačano dohodnino in dohodnino, ki bi jo ugotovil davčni organ v ponovljenem postopku, če ne bi prišlo do protipravnega ravnanja tožene stranke.