KZ-1 člen 317, 317/1, 317/2. ZKP člen 17, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Pri 17. členu ZKP gre za dejanski standard kot pogoj za izdajo zakonite odločbe. Če standard ni bil dosežen, pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa je predmet drugega pritožbenega razloga. Ni torej zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vzrok za katerokoli izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, temveč so te vzrok, da dejansko stanje v posamezni zadevi ni bilo ugotovljeno tako, kot je v 17. členu ZKP zahtevano.
ocena dela - preizkus ocene - sodno varstvo - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Tožba je v celoti pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje v delu, v katerem tožnica zahteva razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti. Pri tem ni bistveno, da tožnica v laični tožbi in dopolnitvi tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, saj je zahtevala razveljavitev ocene za sporno leto in se pri tem sklicevala na sklep komisije za preizkus ocene.
V letu 2010, ko je bil tožnik plačila sodnih taks oproščen, je bil dolžan preživljati sina. Ker te preživninske obveznosti nima več, so njegove premoženjske razmere spremenjene in je sodišče tožnikovo upravičenost do oprostitve plačila sodnih taks zakonito preverilo.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS0014468
ZPP člen 105a.
pritožba - umik pritožbe - plačilo sodne takse
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala takse za pritožbo in tudi ni vložila vloge za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo. Zapis na poštni ovojnici „predlog za taksno oprostitev za pritožbo“ še ne predstavlja vloge. Vloga mora vsebovati konkreten predlog, kot tudi vsaj minimalne navedbe oziroma obrazložitev. Tožena stranka zoper plačilni nalog tudi ni podala ugovora. Zato je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP pravilno štelo, da je zaradi neplačila sodne takse pritožba umaknjena.
ZPIZ-2 člen 191. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 193, 193/1, 398, 405. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Tudi, če bi se tožnici upošteval v dodano dobo njen čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje v Novem Sadu, tožnica ne bi izpolnila potrebnega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, saj bi dodana in pokojninska doba skupaj znašali 37 let, 6 mesecev in 15 dni. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ni utemeljen.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine. S to odločbo toženec res ni odpravil v tožbi napadenih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je potrebno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči (274. člen ZPP).
ustavitev kazenskega postopka - zastaranje kazenskega pregona - rok za zastaranje
Določbe 90. člena KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona po kateri kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo glede na obravnavani primer šest let od storitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) ni mogoče šteti kot absolutnega roka po izteku katerega posledica zastaranja nastopi v vsakem primeru. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
Tožnica ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja in sicer, da ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe (1. in 2. odstavek 27. člena ZPIZ-2). Zato ji ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006298
KZ-1 člen 186, 186/1 ZKP člen 167, 167/1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - utemeljen sum - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - namen prodaje
Čeprav v obravnavanem primeru ne gre za majhne količine konoplje, zgolj količina ob odsotnosti vsakršnega personalnega in materialnega dokaza ali indica, ki bi govoril v prid takim zaključkom, ne more predstavljati zadostne podlage utemeljenemu sumu, ki se za uvedbo preiskave zahteva.
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka osebno in ne po pooblaščencu, kar je v nasprotju z določbo 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kar predlog za obnovo postopka je) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnik tudi ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. odstavka 86. člena ZPP, da ima opravljen pravniški državni izpit, saj bi v takem primeru lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sam opravljal pravdna dejanja. Predlog za obnovo postopka je nedovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP pravilno zavrglo.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata ZSVarPre in ZDIU12. Iz podatkov GURS namreč izhaja, da vrednost njenega nepremičnega premoženja presega 13.780,00 EUR.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006190
KZ-1 člen 209, 209/5. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tuje premoženje - skupno premoženje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - dejanska zmota
Pritožnica ima prav, da je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1 podano le v primeru neupravičene uporabe tujega premoženja, vendar pa nima prav, ko v točki II pritožbe utemeljuje, da je šlo v obravnavani zadevi za razpolaganje s skupnim premoženjem obdolženke in njenega partnerja I.R., kar ne predstavlja razpolaganja s tujim premoženjem. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 159/2008 z dne 3.6.2009 ter na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 266/2007 z dne 24.5.2007, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago. Že sama pritožnica ugotavlja, da lahko v skupno premoženje zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev spada le poslovni delež v družbi. Družba sama zase pa je samostojni pravni subjekt, ki ne more biti predmet skupne lastnine, še posebej pa to ne more biti premoženje družbe, kot je denar na računu družbe in stvari v njeni lasti. O tem je že jasno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 905/2008 z dne 22.10.2009. V obravnavani zadevi torej ni šlo za razpolaganje s poslovnim deležem v družbi, ki bi bil v skupni lasti obdolženke in I.R., niti za uporabo takega poslovnega deleža, torej za uporabo in razpolago s skupno lastnino, katere pojem je opredeljen v 72. členu Stvarnopravnega zakonika.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti je po ustaljeni sodni praksi lahko podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalidnost III. kategorije - poklicna invalidnost - svoj poklic
Pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), v katero se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnost (njegova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %). Tožnik po ugotovitvah invalidskih komisij ni zmožen za delo KV rudarja. Zmožen je za drugo delo z določenimi omejitvami. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katere je bil zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Tožnik je nekvalificirani delavec. Res je, da je opravljal delo kot rudar, kar pa ne pomeni, da je glede na tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1 za presojo zadeve odločilno zgolj njegovo delo, ki ga je opravljal. Upoštevaje, da gre za nekvalificiranega delavca, pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni prišlo do poklicne invalidnosti.
osebni stečaj – sklep o začetku postopka osebnega stečaja – predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka – pritožba zoper sklep o začetku stečajnega postopka – procesna legitimacija za vložitev pritožbe – pravica upravitelja do pritožbe – odmera nagrade stečajnemu upravitelju
Iz določbe 7. odstavka 233. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. odstavkom 383. člena ZFPPIPP jasno izhaja, da s sklepom o začetku postopka osebnega stečaja sodišče ne odloča o nagradi upravitelju. Posledično sklep o začetku postopka osebnega stečaja, ki vsebuje odločbo o plačilih v breme proračuna, ni sklep o odmeri nadomestil, vključenih v nagrado, zoper katere zakon upravitelju daje pravico do pritožbe.
Upravitelj ima pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon, zoper sklep po 7. odstavku 233. člena ZFPPIPP pa take pravice nima.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0076334
ZMZPP člen 30. OZ člen 892, 894. ZPP člen 315.
vmesna sodba – egiptovsko pravo – kraj škodnega dogodka – kraj sklenitve pogodbe – zastaranje odškodninske terjatve – vzročna zveza – pretrganje vzročne zveze – nezgoda med vožnjo z jeepom – izlet z vožnjo z jeepom po puščavi – odgovornost organizatorja izleta – varnostni pas – pogodba o organiziranju potovanja – omejitev odgovornosti organizatorja potovanja – skrbnost organizatorja potovanja – soprispevek oškodovanca
Ob dejstvu, da sta obe pravdni stranki z domicilom v Republiki Sloveniji, obravnavano škodno razmerje nima tesnejše zveze z nekim drugim pravom od slovenskega. Tožeča stranka pa si je slovensko pravo utemeljeno izbrala kot zanjo ugodnejše pravo, saj je posledica (škoda iz obravnavanega škodnega dogodka) kot prebivalki Republike Slovenije nastala v Sloveniji, toženi stranki pa je bil kraj posledice znan, saj ji je bilo nedvomno znano, da ima tožnica bivališče v Republiki Sloveniji.
Zdravstvena ustanova, kjer je bila postavljena napačna diagnoza, ni nekdo tretji, ampak lečeča ustanova in morebitne njene napake pri zdravljenju ne morejo biti v škodo tožnice kot osebe na zdravljenju v smeri pretrganja vzročne zveze in s tem zgodnejšega nastopa roka, od katerega prične teči zastaranje odškodninske terjatve. Relevantno je, kdaj so bile posledice poškodbe znane subjektivno tožnici in iz takšnega stališča je pravilno izhajalo tudi sodišče prve stopnje.