ustavitev kazenskega postopka - zastaranje kazenskega pregona - rok za zastaranje
Določbe 90. člena KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona po kateri kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo glede na obravnavani primer šest let od storitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) ni mogoče šteti kot absolutnega roka po izteku katerega posledica zastaranja nastopi v vsakem primeru. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustreznost nove zaposlitve
Zmotno je pritožbeno stališče, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za večji obseg pravic glede vprašanja, kaj je ustrezna zaposlitev za tožnico od obsega, kot je določen v 5. odstavku 91. člena ZDR-1. Določb v pogodbi o zaposlitvi o tem, da bo tožnica po izteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ponovno opravljala dela na delovnem mestu urednice rubrike za poln delovni čas in da ji bo zato ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ni mogoče šteti za dogovor o tem, da je za tožnico ustrezna le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike. Glede na to, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi, ki se je nanašala na dve delovni mesti (delovno mesto odgovorne urednice A. in delovno mesto urednice rubrike), odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju dela na obeh področjih. Tožničina zahteva, da se kot ustrezno zaposlitev lahko obravnava le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike, pomeni uveljavljanje zahteve, da je kot ustrezno zaposlitev možno obravnavati le zaposlitev za delo, ki je postalo nepotrebno.
Okoliščina, da tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi prejema nižjo plačo, kot jo je prejemala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in tudi nižjo, kot bi jo prejemala, če bi opravljala zgolj delo urednice rubrike, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZPIZ-2 člen 191. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 193, 193/1, 398, 405. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Tudi, če bi se tožnici upošteval v dodano dobo njen čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje v Novem Sadu, tožnica ne bi izpolnila potrebnega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, saj bi dodana in pokojninska doba skupaj znašali 37 let, 6 mesecev in 15 dni. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ni utemeljen.
prevozna pogodba - izguba pošiljke - omejitev višine odškodnine - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - dokazno breme pošiljatelja
Da bi bila tožena stranka, navkljub temu, da ni plačala višjega zneska za zavarovanje vrednosti blaga v primeru izgube, upravičena do plačila odškodnine v višji višini, bi morala v skladu s 29. členom CMR in s petim odstavkom 82. člena ZPPCP-1 izkazati, da je tožeča stranka, kot prevoznik, škodo povzročila namenoma ali zaradi hude malomarnosti. Dokazno breme za krivdo prevoznika je torej na pošiljatelju.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - nastanek invalidnosti - datum priznanja pravice
Pri tožniku je podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ker je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2012 dalje ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 26. 7. 2012, torej šele od dneva, ko je dopolnil 50 let starosti.
Razlaga 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, da je do invalidske pokojnine pod pogoji iz te določbe upravičen le tisti invalid II. kategorije, ki je star nad 50 let že ob nastanku invalidnosti, je zmotna. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je to določbo potrebno razlagati tako, da (ob izpolnjevanju pogojev) pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let, to starost je dopolnil 26. 7. 2012, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno, šele od tega dne dalje, priznalo pravico do invalidske pokojnine.
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka osebno in ne po pooblaščencu, kar je v nasprotju z določbo 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kar predlog za obnovo postopka je) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnik tudi ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. odstavka 86. člena ZPP, da ima opravljen pravniški državni izpit, saj bi v takem primeru lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sam opravljal pravdna dejanja. Predlog za obnovo postopka je nedovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP pravilno zavrglo.
Ne gre zgolj za sklepanje o tem, da je bil kriminalist C.K. udeležen pri odklopu električnega kabla, kot navaja pritožnica, pač pa za povsem določno trditev o storitvi kaznivega dejanja.
Obdolženka policistu sploh ni očitala dejanja, ki bi ga bilo moč po vsebini opredeliti kot zlorabo uradnega položaja, saj ni navedla v čem naj bi policist svoj uradni položaj sploh zlorabil zato, da bi drugemu morebiti pridobil kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejal škodo. Obdolženka je policistu očitala le ravnanje pri zbiranju obvestil in bi zato njene navedbe, kolikor so se nanašale na delo policista, bilo po vsebini šteti kot pritožbo zoper delo policista, kar je predmet posameznega postopka po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Ker obdolženka policistu G. ni očitala storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je jasno, da s tem tudi ni mogla storiti kaznivo dejanje krive ovadbe in je zato tak očitek v obtožnem predlogu, ostal nedokazan.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja.
V ZOPRZUJF-u ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL0074764
OZ člen 448, 448/1, 458, 458/3, 459, 459-1, 459-3, 460, 460/1, 480, 480/1, 480/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/1, 212. ZGD-1 člen 580, 580/6.
prodajna pogodba - izročitev stvari - brezhibno stanje stvari - stvarna napaka - običajna raba stvari - običajne lastnosti - dogovorjene lastnosti - dogovor strank - pravočasnost grajanja napake - datum prevzema stvari - kvalitativni odmik predmeta izpolnitve - pravice kupca - zahtevek za znižanje kupnine - prekinitev pravdnega postopka - prenehanje pravne osebe zaradi pripojitve - univerzalno pravno nasledstvo - izdaja sodbe pritožbenega sodišča - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - študije strokovnjakov - strankine navedbe - obrazložitev odločitve o stroških postopka
Če so bila (med prekinitvijo) v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, sme pritožbeno sodišče izdati odločbo.
V dvomu se šteje, da mora biti stvar v brezhibnem stanju. Stranki se lahko dogovorita tudi drugače. Stvar pa je v brezhibnem stanju takrat, ko nima stvarnih in pravnih napak.
Stvar je obremenjena s stvarno napako, kadar v kvalitativnem smislu negativno odstopa od dogovorjenih lastnosti, če pa teh ni bilo, pa od običajnih lastnosti stvari take vrste.
Pravočasnost graje se meri glede na datum opravljenega prevzema, zato je sklicevanje na končni obračun kot datum pravočasnosti graje stvarnih napak vsekakor napačno.
Da bi bilo mogoče ugotavljati, ali lastnost stvari odstopa od dogovorjenih lastnosti, je treba ugotoviti, kaj sta se stranki pogodbe pravzaprav dogovorili, tj. kakšna je bila njuna pogodbena volja. V kolikor stranki na pogodbeni ravni nista določili lastnosti stvari, pa je treba ugotoviti, ali lastnost stvari odstopa od običajnih lastnosti (takih) stvari v poslovnem prometu.
Študije strokovnjakov, ki so jih stranke pred ali med pravdo same angažirale, nimajo značaja izvedenskih mnenj ne glede na to, ali jih pripravlja oseba, ki je sicer uvrščena na seznam stalnih sodnih izvedencev. Takšna poročila, pripravljena na zahtevo stranke, imajo zgolj naravo strankinih navedb. V kolikor so v njih navedbe o dejstvih, ki so glede na materialno pravno stališče sodišča relevantna, se je sodišče dolžno do njih tudi opredeliti.
Okoliščina, da ima parkirno mesto nameščeno še parkirno napravo, kar zaradi dvižnega mehanizma zmanjša prostor okrog vozila, ne predstavlja stvarne napake, saj sta se pogodbeni stranki za parkirna mesta s parkirnimi napravami v prodajni pogodbi dogovorili. Enotnost pogodbene cene na parkirno mesto na to nima nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče zato izpostavlja, da manjvrednosti ni mogoče izračunavati na način, da se primerja parkirno mesto brez parkirnih naprav in parkirno mesto s parkirnimi napravami. To bi namreč pomenilo, da se kot stvarna napaka šteje že zgolj dejstvo, da ima parkirno mesto nameščeno parkirno napravo.
KZ-1 člen 317, 317/1, 317/2. ZKP člen 17, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Pri 17. členu ZKP gre za dejanski standard kot pogoj za izdajo zakonite odločbe. Če standard ni bil dosežen, pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa je predmet drugega pritožbenega razloga. Ni torej zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vzrok za katerokoli izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, temveč so te vzrok, da dejansko stanje v posamezni zadevi ni bilo ugotovljeno tako, kot je v 17. členu ZKP zahtevano.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata ZSVarPre in ZDIU12. Iz podatkov GURS namreč izhaja, da vrednost njenega nepremičnega premoženja presega 13.780,00 EUR.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalidnost III. kategorije - poklicna invalidnost - svoj poklic
Pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), v katero se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnost (njegova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %). Tožnik po ugotovitvah invalidskih komisij ni zmožen za delo KV rudarja. Zmožen je za drugo delo z določenimi omejitvami. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katere je bil zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Tožnik je nekvalificirani delavec. Res je, da je opravljal delo kot rudar, kar pa ne pomeni, da je glede na tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1 za presojo zadeve odločilno zgolj njegovo delo, ki ga je opravljal. Upoštevaje, da gre za nekvalificiranega delavca, pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni prišlo do poklicne invalidnosti.
Tožnica ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja in sicer, da ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe (1. in 2. odstavek 27. člena ZPIZ-2). Zato ji ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine.
sofinanciranje občin – delna izpolnitev – neizpolnitev – trditvena podlaga strank – rekonstrukcija ceste
Za odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka zadošča že ugotovljeno neskladje med predvidenim obsegom del in dejansko izvedenimi deli, ki ga priznava tudi sama tožeča stranka. To pomeni, da ni odločilno pritožbeno zatrjevanje, kolikšen del ceste je rekonstruirala stranka in kolikšen ne.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Tožnik v času od 31. 5. 2014 do 7. 7. 2014 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1 o tem, da v primeru odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka je na podlagi te določbe odločila o datumu prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, s tem da je nepravilno kot datum prenehanja določila že 31. 5. 2014, namesto pravilno 2. 6. 2014. Navedeno pomeni, da toženi stranki v odpovedi ni bilo potrebno razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj zakon določa, da v primeru uporabljenega odpovednega razloga delovno razmerje preneha ne le pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč celo za nazaj s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
V času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov Seznam telesnih okvar (Seznam), zato je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Seznam). Posamezno telesno okvaro je zato mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Vrste in stopnje telesnih okvar se ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v tem Seznamu.
Bolečine in težave, ki jih ima tožnik s hrbtenico, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara, nastala zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni, s pravico do invalidnine, ni utemeljen.
Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju subjektivnih posledic pri oškodovancu, kot tudi objektivno pogojenosto višine odškodnine.
Pri sklepčnosti tožbe gre za vprašanje materialnega prava. Presoja sklepčnosti tožbe zajema opredelitev življenjskega primera, na katerega se navezuje pravna posledica, opredelitev pravno relevantnih dejstva, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera ter subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo.
Tožba tudi ni nesklepčna, ker v tožbenem zahtevku niso navedeni mesečni zneski uporabnin in njihova zapadlost, saj pri denarnih zahtevkih to ni potrebno, pač pa je za sklepčnost tožbe bistveno, da identifikacija denarnih zahtevkov izhaja iz trditvene podlage tožbe.
pogodba o dosmrtnem preživljanju – causa acquirendi – aleatorna pogodba – kavza pogodbe – dolgoletna pretekla skrb preživljalke za preživljanko
Tipična kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju ustreza abstraktnemu tipu causa acquirendi, dopolnjeni s prvinama zaupnosti (kontekst medčloveškega odnosa) in aleatornosti. Pogodbenici v konkretni zadevi sta takšno abstraktno kavzo dopustno še konkretizirali in dopolnili z okoliščino dolgoletne pretekle skrbi preživljalke za preživljanko.