ZDR člen 130, 147, 147/6, 147/7, 163. ZEPDSV člen 6, 7.
odškodnina za neizrabljen dopust - regres za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela- službeno potovanje
Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku.
Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo.
Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega delovnega časa delal za stranko E. d.o.o., je šteti prihod tožnika v klavnice na D. območju kot prihod na delo in z dela in ne kot službeno potovanje.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja.
V ZOPRZUJF-u ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata ZSVarPre in ZDIU12. Iz podatkov GURS namreč izhaja, da vrednost njenega nepremičnega premoženja presega 13.780,00 EUR.
KZ-1 člen 317, 317/1, 317/2. ZKP člen 17, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Pri 17. členu ZKP gre za dejanski standard kot pogoj za izdajo zakonite odločbe. Če standard ni bil dosežen, pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa je predmet drugega pritožbenega razloga. Ni torej zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vzrok za katerokoli izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, temveč so te vzrok, da dejansko stanje v posamezni zadevi ni bilo ugotovljeno tako, kot je v 17. členu ZKP zahtevano.
V predmetni zadevi je tožnik s tožbo izpodbijal odločitev tožene stranke, s katero je bila tožniku pokojnina zmanjšana na podlagi določb ZUJF-a. Na podlagi določb ZOPRZUJF-a je bila tožniku izdana nova odločba, ki je že postala pravnomočna. V zadevi je sporno ali je tožnik upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni podlage niti v določbah ZOPRZUJF niti v 378. členu OZ.
kolektivni delovni spor - reprezentativnost sindikata - pridobitev lastnosti reprezentativnosti sindikatov
Reprezentativnost za posamezno dejavnost ali poklic na nivoju konfederacije je odločilna za presojo pogojev za priznanje reprezentativnosti sindikatov na nivoju dejavnosti ali poklicev. Če so sindikati, ki so navedeni v drugem oziroma tretjem odstavku 9. člena ZRSin, združeni v konfederacijo sindikatov za območje države, ki nima lastnosti reprezentativnosti za panogo, dejavnost ali poklic iz drugega oziroma tretjega odstavka 9. člena ZRSin, potem pridobi ta sindikat lastnost reprezentativnosti le, če izpolnjuje pogoje iz 6. člena ZRSin in je vanj včlanjenih najmanj 15 % delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da predlagatelj ni imel včlanjenih 15 % ali več delavcev, ni izpolnil pogojev za pridobitev reprezentativnosti po drugem odstavku 9. člena ZRSin (enako kot ni izpolnjen pogoj za pridobitev lastnosti reprezentativnosti po prvem odstavku 9. člena ZRSin, saj konfederacija sindikatov, v katero je bil združen, ni bila reprezentativna za dejavnost oziroma poklic, v zvezi s katerim je predlagatelj želel pridobiti lastnost reprezentativnosti).
odlog plačila sodne takse – spremenjene pridobitne sposobnosti – nov predlog za oprostitev plačila sodne takse
S tem ko je bilo ugodeno predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za tožbo do izdaje sodbe na prvi stopnji, je stranka prevzela nase riziko spremenjenih pridobitnih sposobnosti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo predlog zavreči.
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka osebno in ne po pooblaščencu, kar je v nasprotju z določbo 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kar predlog za obnovo postopka je) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnik tudi ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. odstavka 86. člena ZPP, da ima opravljen pravniški državni izpit, saj bi v takem primeru lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sam opravljal pravdna dejanja. Predlog za obnovo postopka je nedovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP pravilno zavrglo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006190
KZ-1 člen 209, 209/5. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tuje premoženje - skupno premoženje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - dejanska zmota
Pritožnica ima prav, da je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1 podano le v primeru neupravičene uporabe tujega premoženja, vendar pa nima prav, ko v točki II pritožbe utemeljuje, da je šlo v obravnavani zadevi za razpolaganje s skupnim premoženjem obdolženke in njenega partnerja I.R., kar ne predstavlja razpolaganja s tujim premoženjem. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 159/2008 z dne 3.6.2009 ter na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 266/2007 z dne 24.5.2007, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago. Že sama pritožnica ugotavlja, da lahko v skupno premoženje zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev spada le poslovni delež v družbi. Družba sama zase pa je samostojni pravni subjekt, ki ne more biti predmet skupne lastnine, še posebej pa to ne more biti premoženje družbe, kot je denar na računu družbe in stvari v njeni lasti. O tem je že jasno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 905/2008 z dne 22.10.2009. V obravnavani zadevi torej ni šlo za razpolaganje s poslovnim deležem v družbi, ki bi bil v skupni lasti obdolženke in I.R., niti za uporabo takega poslovnega deleža, torej za uporabo in razpolago s skupno lastnino, katere pojem je opredeljen v 72. členu Stvarnopravnega zakonika.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti je po ustaljeni sodni praksi lahko podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
obnova - zavrženje predloga - pooblaščenec - izredno pravno sredstvo - odvetnik
Pravdna stranka lahko izredno pravno sredstvo v skladu s 3. in 4. odstavkom 86. člena ZPP uveljavlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljeni pravniški državni izpit. Ker predloga za obnovo postopka ni vložil po odvetniku niti ni izkazano, da ima pritožnica opravljeni pravniški državni izpit, je na temelju 91. člena ZPP predlog zakonito zavržen.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za postopek - ponovljen postopek
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno dvakrat priznalo nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je spregledalo določbo 4. odstavka opombe 3 Tarife, ki je kot priloga sestavni del ZOdvT. Tudi sicer je tožnik nagrado za postopek priglasil le v enkratnem znesku. V 4. odstavku opombe 3 k Tarifi je določeno, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pri tem sodišču všteje za nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Navedeno pomeni, da bi bil tožnik do višje nagrade za postopek (seveda, če bi nagrado priglasil za vsako stopnjo posebej) upravičen le v primeru, če bi bila nagrada za ponovljeni postopek višja od nagrade za prvi postopek, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1.
tožba - rok za vložitev - sodno varstvo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve, in sicer se vročitev šteje za opravljeno, če priporočena poštna pošiljka s povratnico ni prevzeta, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Ker tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka 8. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Tožba, ki jo je tožnik vložil 14. 5. 2014, je prepozna, ker jo je tožnik vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje jo je zato na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo kot prepozno.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS0014468
ZPP člen 105a.
pritožba - umik pritožbe - plačilo sodne takse
Tožena stranka v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga ni plačala takse za pritožbo in tudi ni vložila vloge za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo. Zapis na poštni ovojnici „predlog za taksno oprostitev za pritožbo“ še ne predstavlja vloge. Vloga mora vsebovati konkreten predlog, kot tudi vsaj minimalne navedbe oziroma obrazložitev. Tožena stranka zoper plačilni nalog tudi ni podala ugovora. Zato je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP pravilno štelo, da je zaradi neplačila sodne takse pritožba umaknjena.
prevozna pogodba - izguba pošiljke - omejitev višine odškodnine - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - dokazno breme pošiljatelja
Da bi bila tožena stranka, navkljub temu, da ni plačala višjega zneska za zavarovanje vrednosti blaga v primeru izgube, upravičena do plačila odškodnine v višji višini, bi morala v skladu s 29. členom CMR in s petim odstavkom 82. člena ZPPCP-1 izkazati, da je tožeča stranka, kot prevoznik, škodo povzročila namenoma ali zaradi hude malomarnosti. Dokazno breme za krivdo prevoznika je torej na pošiljatelju.
Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela v celoti, ampak le delno, in sicer glede priznanja pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, ni pa uspela s tožbenim zahtevkom glede razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine. Ob upoštevanju načela uspeha v postopku, določenega v drugem odstavku 154. člena ZPP, je tožnica uspela v višini 50 %.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - nastanek invalidnosti - datum priznanja pravice
Pri tožniku je podana II. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ker je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za drugo delo ni zmožen s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2012 dalje ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 26. 7. 2012, torej šele od dneva, ko je dopolnil 50 let starosti.
Razlaga 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, da je do invalidske pokojnine pod pogoji iz te določbe upravičen le tisti invalid II. kategorije, ki je star nad 50 let že ob nastanku invalidnosti, je zmotna. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je to določbo potrebno razlagati tako, da (ob izpolnjevanju pogojev) pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let, to starost je dopolnil 26. 7. 2012, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno, šele od tega dne dalje, priznalo pravico do invalidske pokojnine.