izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – izpodbojna pravna dejanja – domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje – objektivni pogoj izpodbojnosti – načelo sočasnosti izpolnitve – trajno poslovno razmerje – običajen rok izpolnitve – neenako obravnavanje upnikov – čista vrednost premoženja
Izpodbijana dejanja so bila opravljena v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki je ustrezal običajnemu roku izpolnitev med strankama. Zaradi takšne ugotovitve se šteje, da je bila izpolnitev tožeče stranke opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve in zato ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti stečajne mase, ampak le do spremembe dolžnikovega premoženja iz ene oblike v drugo.
Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Podani morata biti obe predpostavki.
povrnitev premoženjske škode - stroški v zvezi z zdravljenjem - stroški zdravljenja - strošek za tujo pomoč in nego
Vtoževane odškodnine tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre enačiti z odškodnino za tujo pomoč. Odškodnina za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč (in nego), ki ima podlago v prvem odstavku 174.člena OZ, je oblika povračila materialne škode, ki gre oškodovancu v zvezi in zaradi njegove telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer.
ZIZ člen 38, 38/5, 44a, 44a/3. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 33, 33/1.
stroški premičninske izvršbe - smrt izvršitelja - izvršitelj prevzemnik - določen izvršitelj
Ni mogoče šteti, da odredba pristojnega organa lahko nadomesti upnikovo voljo oziroma da določba prvega odstavka 33. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja lahko upniku odvzame po Zakonu o izvršbi in zavarovanju izključno njemu podeljeno pravico do izbire izvršitelja.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 45, 45/1, 45/1-1, 46, 48, 48/3.
zdraviliško zdravljenje
V četrti alineji 1. točke prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da je ob upoštevanju pogojev, določenih v 44. členu, zavarovana oseba upravičena do zdraviliškega zdravljenja v primeru degenerativnih revmatičnih bolezni sklepov in hrbtenice kot so artroze velikih sklepov (kolki, kolena) s funkcionalno prizadetostjo ter generalizirana spondiloza hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo. Pri tožnici so podane zdravstvene težave, vendar pa morajo biti te zdravstvene težave izražene v taki meri, da gre za funkcionalno prizadetost, česar pa sodni izvedenec v tožničinem primeru ne ugotavlja. Po mnenju sodnega izvedenca na podlagi zdraviliškega zdravljenja tudi ni možno pričakovati bistvenega izboljšanja zdravstvenega stanja za daljši čas. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074777
OZ člen 18, 193, 198, 378. ZPP člen 156, 156/1. ZOdvT tarifna številka 3102.
verzijski zahtevek - uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - dejanska razlastitev - prikrajšanje - temelj zahtevka - objektivna nemožnost uporabe - korist države - konkludentna ravnanja - molk - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - separatni stroški – nagrada za narok
V predmetni zadevi je tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem (izgradnjo ceste preko celotne nepremičnine tožeče stranke) tožečo stranko popolnoma onemogočila za vsakršno možnost uporabe in razpolaganja z njeno nepremičnino. Ko je tako, pa se po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot pravno neodločilno (ne)zavedanje tožeče stranke, da je lastnica sporne nepremičnine, saj tožeča stranka na njej v nobenem primeru ne bi mogla izvajati svojih lastninskopravnih upravičenj.
Konkludentna ravnanja so le tista ravnanja, iz katerih se da nedvoumno sklepati, da volja obstoji. Pomeni, da molk oziroma pasivnost tožeče stranke v obliki ne-nasprotovanja že po naravi stvari ni mogoče šteti kot izraz volje oziroma pristanka tožeče stranke, da njeno nepremičnino uporablja toženka.
Prikrajšanje je le ena od predpostavk verzijskega zahtevka in se nanaša na presojo obstoja temelja, ne pa višine tožbenega zahtevka – za kaj takega bi morala tožena stranka podati obrazložen ugovor, da izračun koristi tožeče stranke ni ustrezen/pravilen in zakaj ne.
Separatni stroški niso ena od denarnih kazni, namenjeni discipliniranju v pravdi, temveč predstavljajo obliko povračila stroškov, ki so jih udeleženci sodnega postopka utrpeli (samo) zaradi ravnanja drugega udeleženca ali zaradi naključja, ki se mu je pripetilo. Pri njihovem povračilu je zato potrebno upoštevati splošno pravilo o odmeri stroškov, po katerem stranke krijejo le tiste stroške, ki so dejansko nastali med postopkom ali zaradi postopka. Med te stroške pa ni mogoče umestiti zahtevane nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, saj ta po ustaljeni sodni praksi vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023331
KZ-1 člen 16, 47, 47/2, 90, 90/1, 90/1-5, 199, 199/1. ZKP člen 372, 372-3.
trajajoče kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – začetek teka zastaralnega roka – kršitev kazenskega zakona – zaposlovanje na črno – izvajanje dokazov – odločanje o dokaznem predlogu – zavrnitev dokaznega predloga – denarna kazen – izrek denarne kazni – novela KZ-1B
Kaznivo dejanje zaposlovanja na črno je tako imenovano trajajoče kaznivo dejanje. Takšna opredelitev kaznivega dejanja kot trajajočega pa je seveda pomembna glede vprašanja zastaranja kazenskega pregona. Po ustaljeni sodni praksi in teoriji pri trajajočih kaznivih dejanjih začne zastaranje teči od takrat, ko je protipravno stanje prenehalo.
odvzem zaseženega vozila – leasingodajalec kot lastnik zaseženega vozila
Nobena od sedaj izrečenih sankcij obdolženca ni odvrnila od ponavljanja tega prekrška, kar kaže na njegovo nevarnost, saj s tovrstno kršitvijo ogroža druge udeležence v cestnem prometu, kljub lastnemu (zmotnemu) prepričanju, da vožnjo obvlada, imetnica pravice uporabljati vozilo po sklenjeni pogodbi z leasingodajalko pa mora nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja, saj je vedela, da je obdolženi brez veljavnega vozniškega dovoljenja (v postopku zaradi enakega prekrška ji je bilo enkrat vozilo vrnjeno) pa mu ni preprečila uporabe vozila. Po presoji pritožbenega sodišča odločitve tudi ne morejo omajati navedbe lastnice vozila, češ da je zaradi tega leasingojemalki odpovedala pogodbo.
ZP-1 člen 2, 2/2, 14, 14/3, 62a, 62a/1, 154, 154/3. ZDCOPMD člen 40, 40/1.
zahteva za sodno varstvo - nedovoljen pritožbeni razlog - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odgovornost pravne osebe - ekskulpacijski razlogi - meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa - uporaba predpisa, ki je za storilca milejši
Do trditev s katerimi pritožnik izpodbija dejansko stanje se je v izpodbijani sodbi že opredelilo sodišče prve stopnje, pritožnik pa s ponavljanjem enakih navedb v pritožbi uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. čl. ZP-1).
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 11/5. ZPP člen 105, 105/1, 107, 107/1, 212, 224.
smiselna uporaba določb ZPP – trditveno in dokazno breme – olajšave pri plačilu sodnih taks – predpostavke za oprostitev plačila sodnih taks – izjava o premoženjskem stanju – vloge – listine – dokazno sredstvo
Spor se je vodil po pravilih civilnega procesnega prava, konkretno ZPP. V postopku odločanja glede plačila sodne takse se torej morajo smiselno uporabiti določbe ZPP. ZPP določa, da nosi trditveno in dokazno breme tista stranka, ki uveljavlja kakšno svojo pravico ali nasprotno pravico. Glede obstoja predpostavk za kakšno od dovoljenih olajšav pri plačilu sodnih taks je bila torej tožeča stranka tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme. Nosila ga je glede obstoja predpostavk za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
ZPP jasno razlikuje med strankino vlogo in listino kot prilogo. Listina je zgolj dokazno sredstvo. Tožeča stranka bi torej morala dejstva o svojem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem položaju navajati v svoji vlogi, to pa je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Zgolj obstoj podatkov v listini ne pomeni, da je stranka postavila trditve glede teh podatkov.
Da je subjektivni pogoj izpodbojnosti podan, je trditveno in dokazno breme stečajnega dolžnika. Dokazovanje je olajšano z uveljavitvijo domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Enako lahko tožena stranka obstoj domneve izpodbija na dva načina: zgolj z izpodbijanjem domnevne baze (da ni šlo za neobičajen način plačila) ali z izpodbijanjem domnevanega dejstva (da ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost).
Ne glede na to, ali je izpolnjena domnevna baza iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, je torej ostal neprerekan obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Če pa je tako, subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni podan.
Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so opredeljene v 371. členu ZKP. V prvem odstavku so naštete, v drugem so določene opisno, s tem da so omejene na pripravo glavne obravnave, glavno obravnavo samo in izdajo sodbe. To je smiselno, kajti le tedaj je mogoče izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in potencialno nepravilnostjo ali nezakonitostjo sodbe.
Na dvovrstnost bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je opozorjeno, ker povzetih pritožbenih zatrjevanj v katero izmed kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre uvrstiti, pri tistih iz drugega odstavka pa je glede na zakonsko besedilo jasno, da z dokazno oceno obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave ni mogoče kršiti, z zavrnitvijo dokaznega predloga pa le tedaj, ko bi mu predlagani dokaz utegnil koristiti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSK0006933
OZ člen 6, 240. SPZ člen 132. ZNVP člen 47.
prilastitev zastavljenih delnic – realizacija zastavne pravice – protipravno ravnanje – prodaja in nakup delnic – primerna cena – dolžna skrbnost – skrbnost dobrega strokovnjaka – uporaba določb ZFZ – odškodnina – protipravno ravnanje – vzročna zveza – pravno priznana škoda
Tožena stranka je zastavljene delnice lahko prodajala le po določbah ZNVP. Na podlagi teh ugotovitev bi torej bilo mogoče toženi stranki očitati odgovornost za škodo, kot jo zatrjuje tožeča stranka, le, če bi izkazala, da je tožena stranka pri unovčitvi zavarovanja ravnala v nasprotju z določbami ZNVP ali v nasprotju z dolžno (zahtevano) skrbnostjo.
Pritožbeno sodišče povsem soglaša s pritožbenim stališčem, da je potrebno ravnanje tožene stranke presojati glede na okoliščine, ki so bile znane v času, ko je bila odločitev tožene stranke (za prodajo) sprejeta, vendar mora to načelo veljati tudi za čas, za katerega tožeča stranka očita toženi, da ne bi smel poteči, ker bi morala tožena stranka kot dober strokovnjak delnice že unovčiti.
Pritožbeno sodišče opozarja še, da naš pravni red priznava le pravico do povrnitve obstoječe škode, izjemoma, samo za nepremoženjsko škodo in za izgubljeni dobiček, tudi bodoče škode. Sicer pa je premoženjska škoda definirana kot kršitev premoženjske pravice drugega, vendar je pravno priznana samo tista škoda, ki povzroči še nadaljnjo posledico, to je poseg v premoženje oškodovanca ali preprečitev povečanja premoženja. Tožeča stranka, ki je zatrjevala, da ji je s prodajo delnic nastala škoda, bi jo glede na to, da so delnice predstavljale zavarovanje, ki ga je dala za svoje obveznosti po kreditnih pogodbah, to škodo izkazala le, če bi izkazala, da je morala zaradi neprimerne prodaje (kot zatrjuje) plačati več, kot je sicer po obeh pogodbah dolgovala. Poseg v njeno premoženje bi torej nastal šele, ko bi svoje obveznosti iz posojilnih pogodb plačala. Vendar iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožeča stranka svoj dolg (v nominalnem znesku po obeh pogodbah) plačala, tega v postopku tudi ni zatrjevala. Zato je bil odškodninski zahtevek tožeče stranke neutemeljen že iz tega razloga.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006181
KZ-1 člen 50, 257, 257/1. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 358, 358/1-4.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena – nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba – ni škodljivih posledic – krivda – naklep – odločba o kazenski sankciji – omilitev kazni
Obdolženčev zagovornik ima prav, da do pridobitve nepremoženjske koristi zaradi ravnanja obdolžencev v konkretni zadevi ni prišlo, torej da ni bilo posledic, vendar pritožbeno sodišče ne sledi njegovi oceni, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti obtožbe iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP (če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali zaradi teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba). Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 spada pod poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva ter že po svoji naravi ne gre za njegov majhen pomen. Obravnavano kaznivo dejanje je mogoče storiti le z direktnim naklepom, kar tudi kaže na večjo stopnjo družbene nevarnosti ter ovrže pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za nizko stopnjo obdolženčeve krivde. Kot že rečno okoliščina, da je bil postopek, v katerem je bilo očitano kaznivo dejanje izvršeno ustavljen, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantno, je pa upoštevno pri izreku kazenske sankcije, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo. Ker torej v obravnavani zadevi pomen kaznivega dejanja ni majhen, ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 358. člena ZKP, kot neutemeljeno meni pritožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0083016
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 443, 452, 454, 454/1, 454/2. OZ člen 619.
spor majhne vrednosti – izdaja sodbe brez razpisa naroka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – podjemna pogodba – popravilo avtomobila – zavezanec za plačilo – naročnik plačila
V tem sporu je odločilno vprašanje kdo je bil naročnik popravila vozila in s tem zavezanec za plačilo in ne drži, da je toženec kot lastnik osebnega vozila za popravilo pač dolžan plačati.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 231, 231-3. ZPP člen 243.
predlog za začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelji - procesna legitimacija upnika - obstoj zavarovanja terjatve - domneve insolventnosti - izpodbojne domneve - domnevna baza - trditveno in dokazno breme - trditvena podlaga - dokaz z izvedencem
Stališče pritožnika, da bi obstoj zavarovanja terjatve, na katero se sklicuje upnik v svojem predlogu, izključeval procesno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, je materialnopravno zmotno. Upravičenje upnika, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, predstavlja eno od oblik pravno dopustnega zavarovanja svojega položaja v razmerju do dolžnika. Katero od oblik varovanja svojega položaja bo izbral, je stvar presoje samega upnika. Dolžnik, ki se zaveda svojih zapadlih obveznosti do upnika, se zato ne more uspešno braniti zoper predlog za začetek stečajnega postopka s sklicevanjem, da bi upnik lahko učinkoviteje prišel do svojega pravnega varstva v drugem, izvršilnem postopku.
Upnik je obstoj insolventnosti dolžnika utemeljeval na več domnevah, ki jih določa 14. člen ZFPPIPP. Te domneve olajšujejo položaj upnika, pri čemer pa so te domneve izpodbojne, kar pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, v kolikor želi izpodbiti učinek same domneve. Da bi dolžnik lahko uspel pri izpodbijanju učinkov domneve, pa bi moral najprej ponuditi ustrezno in zadostno trditveno podlago, s katero bi uspel dokazati neobstoj insolventnosti kljub izkazani domnevni bazi, na katero se je skliceval predlagatelj stečajnega postopka. Vendar za izpodbitje učinkov domneve insolventnosti ne zadostuje zgolj zatrjevanje solventnosti s strani dolžnika in s tem v zvezi predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca finančno-računovodske stroke.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – podaljšanje začasnega zavarovanja – odprava začasnega zavarovanja – odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti – predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja – izjava državnega tožilca – zavrnitev pritožbe
Četrti odstavek 502.c člena ZKP ureja procesno situacijo, ko sodišče zaradi spremenjenih okoliščin oceni, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni več potrebno, zato pozove državnega tožilca, da se o tem v določenem roku izjavi. Prvi odstavek 502.c člena ZKP pa ureja drugačno situacijo, ko sodišče odloča o utemeljenosti predloga, s katerim tožilec predlaga podaljšanje zavarovanja, pri čemer mora predlagatelj svoje argumente, s katerimi utemeljuje upravičenost začasnega zavarovanja, v celoti navesti že v svojem prvotnem predlogu.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006179
ZKP člen 372, 372-5. KZ-1 člen 53, 57, 58, 158, 158/1, 158/3, 160, 160/4.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – stek kaznivih dejanj – žaljiva obdolžitev – razžalitev – dokazna ocena – dokaz resničnosti – izključitev protipravnosti – obramba pravice – zaničevalni namen – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je v škodo obdolženca kršilo določbe 53. člena KZ-1 ter določbe 57. in 58. člena KZ-1. V primeru, da sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, izreče pogojno obsodbo namesto kazni (zapor ali denarna kazen). To pomeni, da če je obdolženec spoznan za krivega več kaznivih dejanj, ni mogoče za posamezna (posamezno) kazniva dejanja izreči pogojne obsodbe, za druga (drugo) kazniva dejanja pa izreči kazni (zapor ali denarna kazen).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006182
KZ-1 člen 197, 197/1. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 372, 372/1.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – šikaniranje na delovnem mestu – zakonski znaki kaznivega dejanja – psihično nasilje – ponižanje ali prestrašenost – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v 15. točki izpodbijane sodbe v ravnanju obtoženca, kot se mu očita v opisu obravnavanih kaznivih dejanj pravilno prepoznalo znak obravnavanega kaznivega dejanja, ki je podan v abstraktnem zakonskem znaku „psihično nasilje“. Pritožnik zato nima prav, da gre zgolj za pavšalne očitke, zaradi katerih mu je bila onemogočena obramba.
Čeprav pritožnik trdi nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo tudi vzročno zvezo med obdolženčevim ravnanjem in posledico, to je ponižanje in prestrašenost oškodovank. Ravno v tej posledici je potrebno tudi poiskati odgovor, zakaj oškodovanke niso reagirale tako, kot je pričakoval pritožnik v pritožbi (da obdolženca niso opozorile oziroma se z njim pogovorile, da ga niso seznanile z zdravstvenimi težavami ipd.).
Tožnica je sodišču prve stopnje posredovala tožbo, v kateri je navajala, da se ne strinja z odločitvijo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je zavrnilo njeno pritožbo zoper odločitev Centra za socialno delo glede višine štipendije. Sodišče prve stopnje je štelo, da vloga ni popolna, zato je izdalo sklep o popravi vloge. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je pravočasno dopolnila vlogo in jo predložila sodišču prve stopnje, skupaj z dokončno odločbo tožene stranke, ki jo v tem postopku izpodbija. Zato je izpodbijani sklep o zavrženju vloge nezakonit.
postopek za preklic pogojne obsodbe – predlagatelj postopka – pravica do pritožbe – sklep o ustavitvi postopka – pritožba zoper sklep – oškodovanec – upravičenci za vložitev pritožbe – pravni interes – pritožba oškodovanca – nedovoljena pritožba – zavrženje pritožbe
Z izdajo sklepa o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe oškodovancu ni bila prekršena nobena pravica, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep. Ker oškodovanec v tem postopku ni upravičenec do pritožbe, jo je treba kot nedovoljeno zavreči.