KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006179
ZKP člen 372, 372-5. KZ-1 člen 53, 57, 58, 158, 158/1, 158/3, 160, 160/4.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – stek kaznivih dejanj – žaljiva obdolžitev – razžalitev – dokazna ocena – dokaz resničnosti – izključitev protipravnosti – obramba pravice – zaničevalni namen – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je v škodo obdolženca kršilo določbe 53. člena KZ-1 ter določbe 57. in 58. člena KZ-1. V primeru, da sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, izreče pogojno obsodbo namesto kazni (zapor ali denarna kazen). To pomeni, da če je obdolženec spoznan za krivega več kaznivih dejanj, ni mogoče za posamezna (posamezno) kazniva dejanja izreči pogojne obsodbe, za druga (drugo) kazniva dejanja pa izreči kazni (zapor ali denarna kazen).
Ker za pritožbo ni sporno, da je dolžnik podal v postopku prisilne poravnave umik predloga in je Okrožno sodišče v Kopru izdalo sklep z dne 6.1.2015 o ustavitvi postopka prisilne poravnave, ter da se nad dolžnikom (še) ni začel postopek stečaja, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da dolžnik ni več v postopku prisilne poravnave, ne glede na to, da sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave še ni pravnomočen.
neupravičena obogatitev – cesijska pogodba – prenos upravljanja – upravnik – aktivna leigitmacija – kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Družba L. L. ni bila upravnik in zato ni bila dolžna plačati računov dobaviteljev oziroma za plačilo zalagati svojih sredstev. Plačala je torej nekaj, kar ni bila dolžna, tega pa ji toženka zato tudi ni bila dolžna vrniti. Terjatve do toženke ni pridobila in je zato ni mogla s cesijsko pogodbo prenesti na družbo L. (tožnico).
V postopku, ki ga je toženec vodil s pristojnim zavodom za socialno zavarovanje v Republiki Srbiji, je le-ta s sporočilom potrdil sporno obdobje zavarovanja kot srbsko zavarovalno dobo. Na podlagi tako ugotovljene zavarovalne dobe za sporno obdobje je toženec z odločbo odločil o pravici tožnika do delne pokojnine, s katero je nadomestil začasno odločbo. Ta dokončna odločba je postala pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni vlagal pravnega sredstva. Od pravnomočnosti te odločbe dalje si tožnik svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več, kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP tožbo zavrže, kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006182
KZ-1 člen 197, 197/1. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 372, 372/1.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – šikaniranje na delovnem mestu – zakonski znaki kaznivega dejanja – psihično nasilje – ponižanje ali prestrašenost – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v 15. točki izpodbijane sodbe v ravnanju obtoženca, kot se mu očita v opisu obravnavanih kaznivih dejanj pravilno prepoznalo znak obravnavanega kaznivega dejanja, ki je podan v abstraktnem zakonskem znaku „psihično nasilje“. Pritožnik zato nima prav, da gre zgolj za pavšalne očitke, zaradi katerih mu je bila onemogočena obramba.
Čeprav pritožnik trdi nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo tudi vzročno zvezo med obdolženčevim ravnanjem in posledico, to je ponižanje in prestrašenost oškodovank. Ravno v tej posledici je potrebno tudi poiskati odgovor, zakaj oškodovanke niso reagirale tako, kot je pričakoval pritožnik v pritožbi (da obdolženca niso opozorile oziroma se z njim pogovorile, da ga niso seznanile z zdravstvenimi težavami ipd.).
Tožnica je sodišču prve stopnje posredovala tožbo, v kateri je navajala, da se ne strinja z odločitvijo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je zavrnilo njeno pritožbo zoper odločitev Centra za socialno delo glede višine štipendije. Sodišče prve stopnje je štelo, da vloga ni popolna, zato je izdalo sklep o popravi vloge. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je pravočasno dopolnila vlogo in jo predložila sodišču prve stopnje, skupaj z dokončno odločbo tožene stranke, ki jo v tem postopku izpodbija. Zato je izpodbijani sklep o zavrženju vloge nezakonit.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – izpodbojna pravna dejanja – domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje – objektivni pogoj izpodbojnosti – načelo sočasnosti izpolnitve – trajno poslovno razmerje – običajen rok izpolnitve – neenako obravnavanje upnikov – čista vrednost premoženja
Izpodbijana dejanja so bila opravljena v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki je ustrezal običajnemu roku izpolnitev med strankama. Zaradi takšne ugotovitve se šteje, da je bila izpolnitev tožeče stranke opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve in zato ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti stečajne mase, ampak le do spremembe dolžnikovega premoženja iz ene oblike v drugo.
Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Podani morata biti obe predpostavki.
USTAVA RS člen 25. ZP-1 člen 65, 66, 66/2, 155, 155/1-1, 155/3, 161, 161/3.
zahteva za sodno varstvo – dovoljenost pritožbe – dvom v nepristranskost sodišča – zaslišanje obdolženca pred izdajo odločbe
Storilcu ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj je imel pravico do pravnega sredstva zagotovljeno s pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa o kateri je odločalo sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče prekrškovnemu organu.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse – poziv k dopolnitvi vloge
Če stranki vloži nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse, mora sodišče opraviti postopek po 1. odstavku 108. člena ZPP oziroma po 3. odstavku 12. člena ZST-1.
povrnitev premoženjske škode - stroški v zvezi z zdravljenjem - stroški zdravljenja - strošek za tujo pomoč in nego
Vtoževane odškodnine tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre enačiti z odškodnino za tujo pomoč. Odškodnina za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč (in nego), ki ima podlago v prvem odstavku 174.člena OZ, je oblika povračila materialne škode, ki gre oškodovancu v zvezi in zaradi njegove telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer.
Sodišče prve stopnje je osnovni znesek minimalnega dohodka (za varstveni dodatek za družino) zmotno povečalo s ponderjem 0,73. Določba 7. odstavka 4. člena ZDIU12 sicer res določa, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podobno določa tudi 7. odstavek 152. člena ZUJF, in sicer, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Vendar pa je potrebno kljub temu upoštevati, da se povečanje višine minimalnega dohodka nanaša zgolj na taksativno določene osebe v skladu s 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre, torej samske osebe, edine odrasle osebe v družini in na odrasle osebe v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena 49. člena ZSVarPre. Prvostopenjsko sodišče pa ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi (na strani tožnika in njegove partnerice) izpolnjen kateri od navedenih pogojev za povečanje ponderja, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 231, 231-3. ZPP člen 243.
predlog za začetek stečajnega postopka - upravičeni predlagatelji - procesna legitimacija upnika - obstoj zavarovanja terjatve - domneve insolventnosti - izpodbojne domneve - domnevna baza - trditveno in dokazno breme - trditvena podlaga - dokaz z izvedencem
Stališče pritožnika, da bi obstoj zavarovanja terjatve, na katero se sklicuje upnik v svojem predlogu, izključeval procesno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, je materialnopravno zmotno. Upravičenje upnika, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, predstavlja eno od oblik pravno dopustnega zavarovanja svojega položaja v razmerju do dolžnika. Katero od oblik varovanja svojega položaja bo izbral, je stvar presoje samega upnika. Dolžnik, ki se zaveda svojih zapadlih obveznosti do upnika, se zato ne more uspešno braniti zoper predlog za začetek stečajnega postopka s sklicevanjem, da bi upnik lahko učinkoviteje prišel do svojega pravnega varstva v drugem, izvršilnem postopku.
Upnik je obstoj insolventnosti dolžnika utemeljeval na več domnevah, ki jih določa 14. člen ZFPPIPP. Te domneve olajšujejo položaj upnika, pri čemer pa so te domneve izpodbojne, kar pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, v kolikor želi izpodbiti učinek same domneve. Da bi dolžnik lahko uspel pri izpodbijanju učinkov domneve, pa bi moral najprej ponuditi ustrezno in zadostno trditveno podlago, s katero bi uspel dokazati neobstoj insolventnosti kljub izkazani domnevni bazi, na katero se je skliceval predlagatelj stečajnega postopka. Vendar za izpodbitje učinkov domneve insolventnosti ne zadostuje zgolj zatrjevanje solventnosti s strani dolžnika in s tem v zvezi predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca finančno-računovodske stroke.
ZIZ člen 38, 38/5, 44a, 44a/3. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 33, 33/1.
stroški premičninske izvršbe - smrt izvršitelja - izvršitelj prevzemnik - določen izvršitelj
Ni mogoče šteti, da odredba pristojnega organa lahko nadomesti upnikovo voljo oziroma da določba prvega odstavka 33. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja lahko upniku odvzame po Zakonu o izvršbi in zavarovanju izključno njemu podeljeno pravico do izbire izvršitelja.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006181
KZ-1 člen 50, 257, 257/1. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 358, 358/1-4.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena – nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba – ni škodljivih posledic – krivda – naklep – odločba o kazenski sankciji – omilitev kazni
Obdolženčev zagovornik ima prav, da do pridobitve nepremoženjske koristi zaradi ravnanja obdolžencev v konkretni zadevi ni prišlo, torej da ni bilo posledic, vendar pritožbeno sodišče ne sledi njegovi oceni, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženca oprostiti obtožbe iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP (če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali zaradi teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba). Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 spada pod poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva ter že po svoji naravi ne gre za njegov majhen pomen. Obravnavano kaznivo dejanje je mogoče storiti le z direktnim naklepom, kar tudi kaže na večjo stopnjo družbene nevarnosti ter ovrže pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za nizko stopnjo obdolženčeve krivde. Kot že rečno okoliščina, da je bil postopek, v katerem je bilo očitano kaznivo dejanje izvršeno ustavljen, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantno, je pa upoštevno pri izreku kazenske sankcije, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo. Ker torej v obravnavani zadevi pomen kaznivega dejanja ni majhen, ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 358. člena ZKP, kot neutemeljeno meni pritožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0083016
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 443, 452, 454, 454/1, 454/2. OZ člen 619.
spor majhne vrednosti – izdaja sodbe brez razpisa naroka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – podjemna pogodba – popravilo avtomobila – zavezanec za plačilo – naročnik plačila
V tem sporu je odločilno vprašanje kdo je bil naročnik popravila vozila in s tem zavezanec za plačilo in ne drži, da je toženec kot lastnik osebnega vozila za popravilo pač dolžan plačati.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 45, 45/1, 45/1-1, 46, 48, 48/3.
zdraviliško zdravljenje
V četrti alineji 1. točke prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da je ob upoštevanju pogojev, določenih v 44. členu, zavarovana oseba upravičena do zdraviliškega zdravljenja v primeru degenerativnih revmatičnih bolezni sklepov in hrbtenice kot so artroze velikih sklepov (kolki, kolena) s funkcionalno prizadetostjo ter generalizirana spondiloza hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo. Pri tožnici so podane zdravstvene težave, vendar pa morajo biti te zdravstvene težave izražene v taki meri, da gre za funkcionalno prizadetost, česar pa sodni izvedenec v tožničinem primeru ne ugotavlja. Po mnenju sodnega izvedenca na podlagi zdraviliškega zdravljenja tudi ni možno pričakovati bistvenega izboljšanja zdravstvenega stanja za daljši čas. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074777
OZ člen 18, 193, 198, 378. ZPP člen 156, 156/1. ZOdvT tarifna številka 3102.
verzijski zahtevek - uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - dejanska razlastitev - prikrajšanje - temelj zahtevka - objektivna nemožnost uporabe - korist države - konkludentna ravnanja - molk - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - separatni stroški – nagrada za narok
V predmetni zadevi je tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem (izgradnjo ceste preko celotne nepremičnine tožeče stranke) tožečo stranko popolnoma onemogočila za vsakršno možnost uporabe in razpolaganja z njeno nepremičnino. Ko je tako, pa se po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot pravno neodločilno (ne)zavedanje tožeče stranke, da je lastnica sporne nepremičnine, saj tožeča stranka na njej v nobenem primeru ne bi mogla izvajati svojih lastninskopravnih upravičenj.
Konkludentna ravnanja so le tista ravnanja, iz katerih se da nedvoumno sklepati, da volja obstoji. Pomeni, da molk oziroma pasivnost tožeče stranke v obliki ne-nasprotovanja že po naravi stvari ni mogoče šteti kot izraz volje oziroma pristanka tožeče stranke, da njeno nepremičnino uporablja toženka.
Prikrajšanje je le ena od predpostavk verzijskega zahtevka in se nanaša na presojo obstoja temelja, ne pa višine tožbenega zahtevka – za kaj takega bi morala tožena stranka podati obrazložen ugovor, da izračun koristi tožeče stranke ni ustrezen/pravilen in zakaj ne.
Separatni stroški niso ena od denarnih kazni, namenjeni discipliniranju v pravdi, temveč predstavljajo obliko povračila stroškov, ki so jih udeleženci sodnega postopka utrpeli (samo) zaradi ravnanja drugega udeleženca ali zaradi naključja, ki se mu je pripetilo. Pri njihovem povračilu je zato potrebno upoštevati splošno pravilo o odmeri stroškov, po katerem stranke krijejo le tiste stroške, ki so dejansko nastali med postopkom ali zaradi postopka. Med te stroške pa ni mogoče umestiti zahtevane nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, saj ta po ustaljeni sodni praksi vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.
ZP-1 člen 2, 2/2, 14, 14/3, 62a, 62a/1, 154, 154/3. ZDCOPMD člen 40, 40/1.
zahteva za sodno varstvo - nedovoljen pritožbeni razlog - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odgovornost pravne osebe - ekskulpacijski razlogi - meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa - uporaba predpisa, ki je za storilca milejši
Do trditev s katerimi pritožnik izpodbija dejansko stanje se je v izpodbijani sodbi že opredelilo sodišče prve stopnje, pritožnik pa s ponavljanjem enakih navedb v pritožbi uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. čl. ZP-1).