odvzem zaseženega vozila – leasingodajalec kot lastnik zaseženega vozila
Nobena od sedaj izrečenih sankcij obdolženca ni odvrnila od ponavljanja tega prekrška, kar kaže na njegovo nevarnost, saj s tovrstno kršitvijo ogroža druge udeležence v cestnem prometu, kljub lastnemu (zmotnemu) prepričanju, da vožnjo obvlada, imetnica pravice uporabljati vozilo po sklenjeni pogodbi z leasingodajalko pa mora nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja, saj je vedela, da je obdolženi brez veljavnega vozniškega dovoljenja (v postopku zaradi enakega prekrška ji je bilo enkrat vozilo vrnjeno) pa mu ni preprečila uporabe vozila. Po presoji pritožbenega sodišča odločitve tudi ne morejo omajati navedbe lastnice vozila, češ da je zaradi tega leasingojemalki odpovedala pogodbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00007575
KZ člen 111, 111/1-4, 254, 254/1. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-3. ZOPOKD člen 4, 4-3.
zatajitev finančnih obveznosti - opis kaznivega dejanja - blanketna norma - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - odnos konsumpcije - realni stek - odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja - razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo - vstopni DDV
KZ določa vse bistvene znake kaznivega dejanja, le vsebina enega izmed njegovih zakonskih znakov je določena v drugem predpisu, v konkretnem primeru v ZDDV oz. ZDDV-1. Obtožencu očitana dejanja so torej v izreku izpodbijane sodbe konkretno opisana in s tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje vsebino posameznih določb blanketnih predpisov navedenih v izreku sodbe ni zagrešilo nobene kršitve. Izrek sodbe namreč skupaj z obrazložitvijo tvori celoto. Po mnenju pritožbenega sodišča zakonski znak razpolaganje vključuje tudi zakonski znak pridobitve, saj obtožena pravna oseba ni mogla razpolagati s sredstvi, ne da bi jih predhodno pridobila na način opisan v točki A4 izreka izpodbijane sodbe. Zakonski znak "razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo" si je namreč treba razlagati kot pravico na pravno veljaven način razpolagati s sredstvi na transakcijskem računu obtožene pravne osebe pri čemer ni nujen prenos sredstev ali kakšna druga oblika razpolaganja z njimi v zvezi s poslovanjem družbe.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – podaljšanje začasnega zavarovanja – odprava začasnega zavarovanja – odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti – predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja – izjava državnega tožilca – zavrnitev pritožbe
Četrti odstavek 502.c člena ZKP ureja procesno situacijo, ko sodišče zaradi spremenjenih okoliščin oceni, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni več potrebno, zato pozove državnega tožilca, da se o tem v določenem roku izjavi. Prvi odstavek 502.c člena ZKP pa ureja drugačno situacijo, ko sodišče odloča o utemeljenosti predloga, s katerim tožilec predlaga podaljšanje zavarovanja, pri čemer mora predlagatelj svoje argumente, s katerimi utemeljuje upravičenost začasnega zavarovanja, v celoti navesti že v svojem prvotnem predlogu.
varstveni dodatek - denarna socialna pomoč - sprememba predpisa - nova zakonska ureditev - datum priznanja pravice
V nekaterih zadevah je pritožbeno sodišče res pritrdilo stališču, da lahko razveljavitev pravnomočnih posamičnih upravnih aktov učinkuje le ex nunc (za naprej). Vendar pa gre v obravnavanem primeru za drugačno dejansko stanje. Tožnica kot uživalka pravice do varstvenega dodatka po prej veljavnih predpisih namreč izpolnjuje pogoje za socialno varstvene prejemke tudi po ZSVarPre. Zato je potrebno prej veljavni posamični upravni akt razveljaviti s 1. 1. 2012 in tožnici pripadajoče pravice po novi sistemski zakonodaji priznati s prvim dnem njene uporabe (to je od 1. 1. 2012 dalje).
ZSVarPre v 68. členu ureja prenos oz. prevedbo varstvenega dodatka in državne pokojnine in določa, da CSD v primeru, ko upravičenec izpolnjuje pogoje za dajatev tudi po novi zakonski ureditvi, odločbo o pravici do varstvenega dodatka po ZVarDod razveljavi in z isto odločbo z začetkom uporabe tega zakona prizna ustrezno pravico do socialno varstvenih prejemkov po tem zakonu. Zato je glede na namen nove sistemske ureditve socialnovarstvenih prejemkov in ob sistemsko logični razlagalni metodi potrebno (ob podanih pogojih) pravice priznati od dneva pričetka uporabe ZSVarPre, to je s 1. 1. 2012.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – izpodbojna pravna dejanja – domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje – objektivni pogoj izpodbojnosti – načelo sočasnosti izpolnitve – trajno poslovno razmerje – običajen rok izpolnitve – neenako obravnavanje upnikov – čista vrednost premoženja
Izpodbijana dejanja so bila opravljena v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki je ustrezal običajnemu roku izpolnitev med strankama. Zaradi takšne ugotovitve se šteje, da je bila izpolnitev tožeče stranke opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve in zato ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti stečajne mase, ampak le do spremembe dolžnikovega premoženja iz ene oblike v drugo.
Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Podani morata biti obe predpostavki.
Če posojilna pogodba ni sklenjena v pisni obliki, mora posojilodajalec kot tožnik dokazati dejansko izročitev denarnega zneska posojila posojilojemalcu.
NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0074779
ZGD-1 člen 388, 388/2, 609, 609/6. ZNP člen 37. ZPP člen 245, 245/2.
nepravdni postopek - predlog za sodni preizkus denarne odpravnine pri izključitvi manjšinskih delničarjev - pritegnitev zunanjih izvedencev - poravnalni odbor - procesni organ sodišča - smiselna uporaba določb ZPP - seznam sodnih izvedencev - odmera nagrade izvedencu - merila za odmero nagrade - uporaba Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih - pogodbeno razmerje
ZGD-1 nima posebnih določb, ki bi urejale način pritegnitve zunanjih izvedencev v postopek, niti opredelitve meril za odmero nagrade tako angažiranemu izvedencu. Poravnalni odbor je v tem smislu procesni organ sodišča, zato tudi za njega veljajo enaka pravila kot za samo sodišče.
Smiselna uporaba določil ZPP pride v poštev tako v primeru, da je bil zunanji izvedenec pritegnjen v nepravdni postopek preizkusa denarne odpravnine s strani poravnalnega odbora izvedencev, kakor tudi v primeru, da je formalno sklep o angažiranju izvedenca v tem smislu izdalo samo sodišče.
Sodišče pri določitvi izvedenca ni vezano na seznam sodnih izvedencev, temveč je to zgolj priporočilo, ki olajšuje sodišču iskanje izvedencev.
Pravilnik ne more imeti neposrednega učinka za tiste izvedence, ki jih je angažiralo sodišče in niso uvrščeni na seznam sodnih izvedencev, vodenim pri Ministrstvu za pravosodje v smislu določil Pravilnika. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je to razmerje potrebno presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.
neupravičena obogatitev – cesijska pogodba – prenos upravljanja – upravnik – aktivna leigitmacija – kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Družba L. L. ni bila upravnik in zato ni bila dolžna plačati računov dobaviteljev oziroma za plačilo zalagati svojih sredstev. Plačala je torej nekaj, kar ni bila dolžna, tega pa ji toženka zato tudi ni bila dolžna vrniti. Terjatve do toženke ni pridobila in je zato ni mogla s cesijsko pogodbo prenesti na družbo L. (tožnico).
plačilo storitev mobilne telefonije in prenosa podatkov – podjemna pogodba – časovna veljavnost pogodbe
Stara krovna pogodba, in z njo povezana neposredna pogodba, je prenehala veljati s sklenitvijo nove krovne pogodbe, saj je bila prav nova krovna pogodba tista, ki je bila sklenjena na temelju novega skupnega javnega naročila državne uprave.
Vrhovno sodišče RS je reviziji toženca ugodilo in spremenilo izpodbijani sodbi tako, da je tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine, zavrnilo. Pred Vrhovnim sodiščem RS nista bili predmet presoje odločbi z dne 9. 4. 2013 in 16. 10. 2013 o odmeri tožnikove starostne pokojnine. Prav tako ni bilo odločeno o spornem vprašanju glede izplačevanja starostne pokojnine, tako da med strankama s sodbo Vrhovnega sodišča RS še ni pravnomočno urejeno sporno razmerje, pač pa je s to sodbo odpadla le podlaga za izdajo izpodbijanih odločb z dne 9. 4. 2013 in 16. 10. 2013. To je ugotovil tudi toženec in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014. Ker se sodišče prve stopnje do te odločbe ni opredelilo v tem smislu, kakšen pomen ima za ta postopek in do tega, o čem je bilo odločeno in ali je odločba z dne 9. 1. 2014 pravnomočna, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa najmanj preuranjena.
izločitev izvedenca - rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe - pogodbena kazen - zamuda z izpolnitvijo - pravilna izpolnitev - razveza pogodbe - krivda za zamudo - pravica do dogovorjenega plačila - pobot
Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da gre za situacijo, ko je stranka za razloge, zaradi katerih meni, da bi bilo treba izločiti izvedenca, izvedela šele po prejemu izvedeniškega mnenja. Tudi v taki situaciji pa je rok za vložitev predloga za izločitev osem dni od dneva, ko je stranka prejela izvedensko mnenje. Nobenega razloga namreč ni, da bi bila stranka, ki izločitev zahteva pred izdelavo mnenja, v slabšem položaju od stranke, ki to stori šele po prejemu mnenja (247. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).
V konkretnem primeru rok izpolnitve ni bil bistvena sestavina Pogodbe. Taka volja strank v Pogodbi ni bila izrecno določena, zlasti pa sta se stranki dogovorili o pogodbeni kazni za primer zamude. Kadar je rok bistven in stranka do roka ne izpolni, pogodba po zakonu preneha in do pogodbene kazni zaradi zamude sploh ne more priti.
Ker je prišlo do razveze pogodbe po krivdi tožene stranke, ima tožeča stranka pravico do plačila toženi stranki že izročenega dela (vtoževani znesek 66.022,50 EUR), poleg tega pa ima na podlagi 648. člena OZ pravico tudi do dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki jih tožeča stranka ni imela, bi jih pa imela, če pogodba ne bi bila razdrta iz razloga v sferi tožene stranke. Povedano pomeni, da tožeča stranka, ki za razvezo pogodbe ni odgovorna, obdrži izpolnitveni zahtevek, zmanjšan samo za tiste stroške, ki jih z izpolnitvijo svoje obveznosti do trenutka razveze pogodbe še ni imela.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006182
KZ-1 člen 197, 197/1. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 372, 372/1.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – šikaniranje na delovnem mestu – zakonski znaki kaznivega dejanja – psihično nasilje – ponižanje ali prestrašenost – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v 15. točki izpodbijane sodbe v ravnanju obtoženca, kot se mu očita v opisu obravnavanih kaznivih dejanj pravilno prepoznalo znak obravnavanega kaznivega dejanja, ki je podan v abstraktnem zakonskem znaku „psihično nasilje“. Pritožnik zato nima prav, da gre zgolj za pavšalne očitke, zaradi katerih mu je bila onemogočena obramba.
Čeprav pritožnik trdi nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo tudi vzročno zvezo med obdolženčevim ravnanjem in posledico, to je ponižanje in prestrašenost oškodovank. Ravno v tej posledici je potrebno tudi poiskati odgovor, zakaj oškodovanke niso reagirale tako, kot je pričakoval pritožnik v pritožbi (da obdolženca niso opozorile oziroma se z njim pogovorile, da ga niso seznanile z zdravstvenimi težavami ipd.).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006179
ZKP člen 372, 372-5. KZ-1 člen 53, 57, 58, 158, 158/1, 158/3, 160, 160/4.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – stek kaznivih dejanj – žaljiva obdolžitev – razžalitev – dokazna ocena – dokaz resničnosti – izključitev protipravnosti – obramba pravice – zaničevalni namen – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je v škodo obdolženca kršilo določbe 53. člena KZ-1 ter določbe 57. in 58. člena KZ-1. V primeru, da sodišče spozna, da je mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, izreče pogojno obsodbo namesto kazni (zapor ali denarna kazen). To pomeni, da če je obdolženec spoznan za krivega več kaznivih dejanj, ni mogoče za posamezna (posamezno) kazniva dejanja izreči pogojne obsodbe, za druga (drugo) kazniva dejanja pa izreči kazni (zapor ali denarna kazen).
OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074777
OZ člen 18, 193, 198, 378. ZPP člen 156, 156/1. ZOdvT tarifna številka 3102.
verzijski zahtevek - uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - dejanska razlastitev - prikrajšanje - temelj zahtevka - objektivna nemožnost uporabe - korist države - konkludentna ravnanja - molk - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - separatni stroški – nagrada za narok
V predmetni zadevi je tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem (izgradnjo ceste preko celotne nepremičnine tožeče stranke) tožečo stranko popolnoma onemogočila za vsakršno možnost uporabe in razpolaganja z njeno nepremičnino. Ko je tako, pa se po oceni pritožbenega sodišča izkaže kot pravno neodločilno (ne)zavedanje tožeče stranke, da je lastnica sporne nepremičnine, saj tožeča stranka na njej v nobenem primeru ne bi mogla izvajati svojih lastninskopravnih upravičenj.
Konkludentna ravnanja so le tista ravnanja, iz katerih se da nedvoumno sklepati, da volja obstoji. Pomeni, da molk oziroma pasivnost tožeče stranke v obliki ne-nasprotovanja že po naravi stvari ni mogoče šteti kot izraz volje oziroma pristanka tožeče stranke, da njeno nepremičnino uporablja toženka.
Prikrajšanje je le ena od predpostavk verzijskega zahtevka in se nanaša na presojo obstoja temelja, ne pa višine tožbenega zahtevka – za kaj takega bi morala tožena stranka podati obrazložen ugovor, da izračun koristi tožeče stranke ni ustrezen/pravilen in zakaj ne.
Separatni stroški niso ena od denarnih kazni, namenjeni discipliniranju v pravdi, temveč predstavljajo obliko povračila stroškov, ki so jih udeleženci sodnega postopka utrpeli (samo) zaradi ravnanja drugega udeleženca ali zaradi naključja, ki se mu je pripetilo. Pri njihovem povračilu je zato potrebno upoštevati splošno pravilo o odmeri stroškov, po katerem stranke krijejo le tiste stroške, ki so dejansko nastali med postopkom ali zaradi postopka. Med te stroške pa ni mogoče umestiti zahtevane nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, saj ta po ustaljeni sodni praksi vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.
Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so opredeljene v 371. členu ZKP. V prvem odstavku so naštete, v drugem so določene opisno, s tem da so omejene na pripravo glavne obravnave, glavno obravnavo samo in izdajo sodbe. To je smiselno, kajti le tedaj je mogoče izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in potencialno nepravilnostjo ali nezakonitostjo sodbe.
Na dvovrstnost bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je opozorjeno, ker povzetih pritožbenih zatrjevanj v katero izmed kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre uvrstiti, pri tistih iz drugega odstavka pa je glede na zakonsko besedilo jasno, da z dokazno oceno obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave ni mogoče kršiti, z zavrnitvijo dokaznega predloga pa le tedaj, ko bi mu predlagani dokaz utegnil koristiti.
V postopku, ki ga je toženec vodil s pristojnim zavodom za socialno zavarovanje v Republiki Srbiji, je le-ta s sporočilom potrdil sporno obdobje zavarovanja kot srbsko zavarovalno dobo. Na podlagi tako ugotovljene zavarovalne dobe za sporno obdobje je toženec z odločbo odločil o pravici tožnika do delne pokojnine, s katero je nadomestil začasno odločbo. Ta dokončna odločba je postala pravnomočna, saj tožnik zoper njo ni vlagal pravnega sredstva. Od pravnomočnosti te odločbe dalje si tožnik svojega pravnega položaja v tem sporu ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več, kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP tožbo zavrže, kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje.
Da je subjektivni pogoj izpodbojnosti podan, je trditveno in dokazno breme stečajnega dolžnika. Dokazovanje je olajšano z uveljavitvijo domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Enako lahko tožena stranka obstoj domneve izpodbija na dva načina: zgolj z izpodbijanjem domnevne baze (da ni šlo za neobičajen način plačila) ali z izpodbijanjem domnevanega dejstva (da ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost).
Ne glede na to, ali je izpolnjena domnevna baza iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, je torej ostal neprerekan obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Če pa je tako, subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni podan.
USTAVA RS člen 25. ZP-1 člen 65, 66, 66/2, 155, 155/1-1, 155/3, 161, 161/3.
zahteva za sodno varstvo – dovoljenost pritožbe – dvom v nepristranskost sodišča – zaslišanje obdolženca pred izdajo odločbe
Storilcu ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj je imel pravico do pravnega sredstva zagotovljeno s pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa o kateri je odločalo sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče prekrškovnemu organu.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 45, 45/1, 45/1-1, 46, 48, 48/3.
zdraviliško zdravljenje
V četrti alineji 1. točke prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da je ob upoštevanju pogojev, določenih v 44. členu, zavarovana oseba upravičena do zdraviliškega zdravljenja v primeru degenerativnih revmatičnih bolezni sklepov in hrbtenice kot so artroze velikih sklepov (kolki, kolena) s funkcionalno prizadetostjo ter generalizirana spondiloza hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo. Pri tožnici so podane zdravstvene težave, vendar pa morajo biti te zdravstvene težave izražene v taki meri, da gre za funkcionalno prizadetost, česar pa sodni izvedenec v tožničinem primeru ne ugotavlja. Po mnenju sodnega izvedenca na podlagi zdraviliškega zdravljenja tudi ni možno pričakovati bistvenega izboljšanja zdravstvenega stanja za daljši čas. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.