KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006298
KZ-1 člen 186, 186/1 ZKP člen 167, 167/1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - utemeljen sum - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - namen prodaje
Čeprav v obravnavanem primeru ne gre za majhne količine konoplje, zgolj količina ob odsotnosti vsakršnega personalnega in materialnega dokaza ali indica, ki bi govoril v prid takim zaključkom, ne more predstavljati zadostne podlage utemeljenemu sumu, ki se za uvedbo preiskave zahteva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL0074764
OZ člen 448, 448/1, 458, 458/3, 459, 459-1, 459-3, 460, 460/1, 480, 480/1, 480/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/1, 212. ZGD-1 člen 580, 580/6.
prodajna pogodba - izročitev stvari - brezhibno stanje stvari - stvarna napaka - običajna raba stvari - običajne lastnosti - dogovorjene lastnosti - dogovor strank - pravočasnost grajanja napake - datum prevzema stvari - kvalitativni odmik predmeta izpolnitve - pravice kupca - zahtevek za znižanje kupnine - prekinitev pravdnega postopka - prenehanje pravne osebe zaradi pripojitve - univerzalno pravno nasledstvo - izdaja sodbe pritožbenega sodišča - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - študije strokovnjakov - strankine navedbe - obrazložitev odločitve o stroških postopka
Če so bila (med prekinitvijo) v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, sme pritožbeno sodišče izdati odločbo.
V dvomu se šteje, da mora biti stvar v brezhibnem stanju. Stranki se lahko dogovorita tudi drugače. Stvar pa je v brezhibnem stanju takrat, ko nima stvarnih in pravnih napak.
Stvar je obremenjena s stvarno napako, kadar v kvalitativnem smislu negativno odstopa od dogovorjenih lastnosti, če pa teh ni bilo, pa od običajnih lastnosti stvari take vrste.
Pravočasnost graje se meri glede na datum opravljenega prevzema, zato je sklicevanje na končni obračun kot datum pravočasnosti graje stvarnih napak vsekakor napačno.
Da bi bilo mogoče ugotavljati, ali lastnost stvari odstopa od dogovorjenih lastnosti, je treba ugotoviti, kaj sta se stranki pogodbe pravzaprav dogovorili, tj. kakšna je bila njuna pogodbena volja. V kolikor stranki na pogodbeni ravni nista določili lastnosti stvari, pa je treba ugotoviti, ali lastnost stvari odstopa od običajnih lastnosti (takih) stvari v poslovnem prometu.
Študije strokovnjakov, ki so jih stranke pred ali med pravdo same angažirale, nimajo značaja izvedenskih mnenj ne glede na to, ali jih pripravlja oseba, ki je sicer uvrščena na seznam stalnih sodnih izvedencev. Takšna poročila, pripravljena na zahtevo stranke, imajo zgolj naravo strankinih navedb. V kolikor so v njih navedbe o dejstvih, ki so glede na materialno pravno stališče sodišča relevantna, se je sodišče dolžno do njih tudi opredeliti.
Okoliščina, da ima parkirno mesto nameščeno še parkirno napravo, kar zaradi dvižnega mehanizma zmanjša prostor okrog vozila, ne predstavlja stvarne napake, saj sta se pogodbeni stranki za parkirna mesta s parkirnimi napravami v prodajni pogodbi dogovorili. Enotnost pogodbene cene na parkirno mesto na to nima nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče zato izpostavlja, da manjvrednosti ni mogoče izračunavati na način, da se primerja parkirno mesto brez parkirnih naprav in parkirno mesto s parkirnimi napravami. To bi namreč pomenilo, da se kot stvarna napaka šteje že zgolj dejstvo, da ima parkirno mesto nameščeno parkirno napravo.
ESČKP člen 8. Ustava RS člen 29, 36, 37. ZKP člen 18, 18/2, 150, 150/1, 219.a, 219.a/1, 219.a/2, 219.a/11, 223.a, 371, 371/1-8, 371/1- 11.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nadovoljen dokaz - poseg v komunikacijsko zasebnost - pridobivanje podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju - preiskava elektronske naprave - odredba sodnika - privolitev - nadzor s prisluškovanjem in snemanjem - ni razlogov o odločilnih dejstvih
Ni utemeljena pritožbena trditev, da bi morala preiskovalna sodnica glede pridobivanja vsebine elektronske komunikacije kot to izhaja iz točke II zgoraj navedene odredbe, ravnati po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, torej izdati prikriti preiskovalni ukrep nadzora elektronske komunikacije s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju. Iz narave in logike ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP izhaja, da se ukrep uvede in izvaja, ne da bi posameznik za to vedel. V obravnavani zadevi je z vidika presoje posega v pravico do komunikacijske zasebnosti pomembno dejstvo, da se je kazenski postopek zoper obtoženega I.J. dejansko začel že pred njegovo formalno uvedbo (to je z izdajo sklepa o uvedbi preiskave). V fazi, ko je bila izdana odredba preiskovalne sodnice opr. št. I Kpd 1 z dne 4.5.2012, to je odredba, za katero pritožnica trdi, da so bili dokazi na podlagi nje pridobljeni nezakonito, ni šlo več za odkrivanje kaznivega dejanja, ampak za pridobitev podatkov, ki bi omogočali analizo odnosov med osumljenci in vlogo posameznega osumljenca oz. obliko udeležbe pri kaznivih dejanjih, ki naj bi jih storili, kot je obrazložila preiskovalna sodnica na osmi strani zgoraj navedene odredbe. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je obravnavana zadeva primerljiva s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v odločbi I Ips 19969/2010 v 11. točki.
Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 309.a člena ZPP in je kot procesno gradivo upoštevalo listine, ki vključujejo konkretno poravnalno ponudbo v pogajanjih med strankama zaradi mirne rešitve spora. Takšna kršitev predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bila pri pretrganju zastaranja upoštevana prav listina s konkretno poravnalno ponudbo, na ta listinski dokaz pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo o pretrganju zastaranja (česar po obrazloženem ne bi smelo). Posledica neupoštevanja navedenih listin pomeni, da zastaranje terjatev ni bilo pretrgano ter da so, upoštevajoč petletni zastaralni rok iz 206. člena ZDR, zastarale vse terjatve iz naslova razlik v plači vtoževano obdobje in regresa za letni dopust za sporni leti.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013794
ZPP člen 105, 105/2, 199, 200. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1, 98c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 16.
stranska intervencija - pravni interes - odškodnina - neizrabljen tedenski počitek - misija - vojska - nadure - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Pritožniki so zatrjevali svoj pravni interes za intervencijo s tem, da so tudi sami vložili tožbe pred sodiščem prve stopnje iz naslova odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka ter da opirajo svoje zahtevke na bistveno enako dejansko in pravno podlago. Pritožniki niso izkazali obstoja pravnega, temveč zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa. Nikakršne zveze ni med razmerjem pravdnih strank ter razmerjem pritožnikov. Zgolj to, da bi v primeru uspeha v omenjenem pravdnem postopku odločitev predstavljala pravno podlago tudi za odločitev Vlade RS o poravnavi s tožniki, pravnega interesa pritožnika kot dolžnika toženke za stransko intervencijo ne vzpostavlja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo priglašeno stransko intervencijo.
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Toženec je tožniku izdal začasno odločbo, s katero je odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine. Po zavrnitvi tožnikove pritožbe je zoper navedeno odločbo tožnik vložil tožbo, ki je predmet tega spora. Tekom sodnega postopka je tožena stranka izdala novo odločbo, s katero je odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine. Z novo izdano odločbo je bilo pravnomočno urejeno sporno razmerje, zaradi katerega je potekal spor pred sodiščem. Od pravnomočnosti novo izdane odločbe dalje si tožnik svojega pravnega položaja v sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
odtujitev pravice o kateri teče pravda – aktivna procesna legitimacija – stvarna legitimacija – pravni interes
Odtujitev pravice, v kateri teče pravda, je povzročila, da je aktivna procesna legitimacija ostala pri tožeči stranki, stvarna legitimacija pa je prešla na prevzemnico terjatve. Zato je tožeča stranka pravilno modificirala zahtevek tako, da mora tožena stranka izpolniti svojo denarno obveznost prevzemnici terjatve iz tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pa ima še naprej pravni interes na dokončanju pravde.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Tožnik v času od 31. 5. 2014 do 7. 7. 2014 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1 o tem, da v primeru odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka je na podlagi te določbe odločila o datumu prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, s tem da je nepravilno kot datum prenehanja določila že 31. 5. 2014, namesto pravilno 2. 6. 2014. Navedeno pomeni, da toženi stranki v odpovedi ni bilo potrebno razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj zakon določa, da v primeru uporabljenega odpovednega razloga delovno razmerje preneha ne le pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč celo za nazaj s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.
Tožnica ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja in sicer, da ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe (1. in 2. odstavek 27. člena ZPIZ-2). Zato ji ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine.
ZPP člen 76, 76/1, 100, 100/1, 205, 205/1, 205/1-1.
regres za letni dopust - absolutna bistvena kršitev določb postopka - sposobnost biti stranka - smrt stranke
V primeru, če stranka med postopkom umre, je bistveno, da se sodba glasi na dediče umrle osebe (čeprav morda poimensko še nedoločene, če zapuščinski postopek še ni končan), ne pa na ime umrle osebe (tožene stranke). Ker se izpodbijana sodba glasi na ime osebe, ki je med postopkom umrla, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ima za posledico absolutno ničnost sodbe. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (po tej določbi je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka).
Začetek postopka prisilne poravnave nad toženo stranko na tožničino terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ne vpliva. Zaradi nelikvidnosti tožene stranke je tožničina terjatev zapadla dne 1. 11. 2012, postopek prisilne poravnave pa se je začel dne 16. 4. 2012. Tožnica je zato upravičena do obračuna in izplačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2012.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - pritožba - procesna predpostavka
Glede na drugi odstavek 63. člena ZDSS-1 je tožbo dopustno vložiti le, če je predhodno izčrpano pravno varstvo v predsodnem upravnem postopku. Varstvo pravic v predsodnem upravnem postopku pomeni procesno predpostavko za dopustnost socialnega spora in za vsebinsko obravnavanje zadeve. V konkretnem primeru je prvostopna odločba toženca s potekom roka za vložitev pritožbe postala dokončna in pravnomočna, zato je bila pritožba kot prepozna zakonito zavržena, ob pravilni uporabi drugega odstavka 63. člena ZDSS-1 pa je bila zakonito zavržena tudi tožba, saj vsebinsko sojenje o zadevi ni dopustno.
ustavitev kazenskega postopka - zastaranje kazenskega pregona - rok za zastaranje
Določbe 90. člena KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona po kateri kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo glede na obravnavani primer šest let od storitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) ni mogoče šteti kot absolutnega roka po izteku katerega posledica zastaranja nastopi v vsakem primeru. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - nezkonito prenehanje
Tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas ni predčasno prenehala na podlagi sporazuma med strankama ali na drug način oziroma pod pogoji, ki jih določa zakon. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo in je trajalo do datuma, ko je iztekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, utemeljen.
upniški odbor – število članov upniškega odbora – skupno število upnikov – utemeljitev odločitve sodišča – primerno število članov – člani upniškega odbora – ovire za imenovanje – podatki iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika
Določitev števila članov upniškega odbora je odločilna glede opredelitve, kateri upniki bodo imenovani za člane upniškega odbora. Pravilnost imenovanja članov upniškega odbora je zato pogojena z ustrezno utemeljitvijo odločitve sodišča glede števila članov upniškega odbora.
Kot izhaja iz odgovora upraviteljice z dne 16. 3. 2015 so pri stečajnem dolžniku še vedno evidentirane odprte terjatve do navedenega upnika, ki so še vedno predmet odprtih sodnih postopkov, pri čemer upraviteljica izrecno izjavlja, da vztraja pri začetih pravdnih postopkih. Morebitno nasprotovanje pritožnice tako uveljavljenim terjatvam za odločitev sodišča o imenovanju članov upniškega odbora v stečajnem postopku ni odločilno. Sodišče v stečajnem postopku ni dolžno presojati utemeljenosti tako uveljavljanih terjatev stečajnega dolžnika niti s stopnjo verjetnosti, saj za ugotovitev ovire iz 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP zadostujejo podatki iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika.
ZPIZ-2 člen 191. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 193, 193/1, 398, 405. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Tudi, če bi se tožnici upošteval v dodano dobo njen čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje v Novem Sadu, tožnica ne bi izpolnila potrebnega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, saj bi dodana in pokojninska doba skupaj znašali 37 let, 6 mesecev in 15 dni. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ni utemeljen.
Pravni pouk, ki ga je sodišče zapisalo v izpodbijanem sklepu, je napačen, stranka pa z napačnim pravnim poukom ne more pridobiti več pravic, kot ji po zakonu gredo.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - invalidnost III. kategorije - poklicna invalidnost - svoj poklic
Pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), v katero se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnost (njegova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %). Tožnik po ugotovitvah invalidskih komisij ni zmožen za delo KV rudarja. Zmožen je za drugo delo z določenimi omejitvami. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katere je bil zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1). Tožnik je nekvalificirani delavec. Res je, da je opravljal delo kot rudar, kar pa ne pomeni, da je glede na tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1 za presojo zadeve odločilno zgolj njegovo delo, ki ga je opravljal. Upoštevaje, da gre za nekvalificiranega delavca, pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke še ni prišlo do poklicne invalidnosti.
plačilo razlike plače - povečan obseg dela - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnik je kot vodja izmene dodatno delo moral opraviti, saj je šlo za dogovor med radijsko postajo in nadrejenimi. Prav tako je moral opravljati vse naloge svojega delovnega mesta - vodje izmene. Tožnik je v spornem obdobju opravljal poleg svojega dela še dodatna dela, za katera pa ni prejel plačila, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku dodatek iz naslova povečanega obsega dela od njegove osnovne bruto plače obračunati v skladu z realizirano mesečno delovno obveznostjo, brez upoštevanja stalnih dodatkov, ter da je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti, ker je tožena stranka s plačilom v zamudi.