Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 32. ZDR-1 člen 9.
stroški za nastanitev - delo v tujini - javni uslužbenec - ničnost pogodbenega določila
Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas, v kateri je bilo določeno, da tožnik (javni uslužbenec) ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, to je povračil stroškov za nastanitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu stroškov za nastanitev odpovedal. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic, kot jih določa zakon oziroma predpis. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Zato je takšno pogodbeno določilo nično.
Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v dokazni oceni ni (zadostno) opredelilo do dokazov, ki jih je predložila tožena stranka in potrjujejo z njene strani zatrjevana dejstva. Prav tako ni zadostilo standardu skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Pomanjkljivosti izpodbijane sodbe pritožbenemu sodišču niso vzbudile le dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč izpodbijane sodbe zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0069134
ZIZ člen 38, 38/5, 168, 239. OT tarifna številka 39, 39-5.
nagrada za pribavo zemljiškoknjižnega izpiska
Nagrada za pribavo zemljiškoknjižnih izpiskov na podlagi 5. točke tar. št. 39 OT se prizna le, če gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v okviru priprave predloga za izvršbo oziroma predloga za zavarovanje.
USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0075151
URS člen 22, 26. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 182, 182/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-c, 121/1-g, 121/3, 121a. ZICPES člen 71. Uredba sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice člen 10, 13. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 4, 4/16, 4/16-a, 4/17, 4/18, 5, 5/2. Uredba Sveta ES št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 9, 9/1, 9/1-a, 9/1-b, 9/2.
kršitev pravic industrijske lastnine – pravice iz znamke – tožba zaradi kršitve pravic – konkretiziranost tožbenega zahtevka – ugotovitvena tožba – ugotovitveni zahtevek – restitucijski zahtevek – bistvene kršitve določb pravdnega postopka – objava sodbe – prepovedni zahtevek – prepoved bodočih kršitev – sodno varstvo imetnika znamke – osebnostne pravice – uporaba blaga v gospodarskem prometu – posredni carinski zastopnik – uničenje zaseženega blaga – zahtevek za uničenje – deklarant – sprostitev v prost promet – carinska deklaracija – skupnostno blago – bodoče kršitve znamke – obstoječe kršitve znamke – kolizija dveh blagovnih znamk Skupnosti – prednostno načelo – načelo pravne varnosti – prepoved retroaktivnosti – stroški skladiščenja – razlikovalni učinek – istovrstno blago – interpretacijske odločbe SEU
Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo zavarovani znak. Tretja oseba pa je lahko katerakoli oseba, ki v gospodarskem sporu posega v pravico imetnika zavarovanega znaka. To je ne samo tisti, ki neposredno krši imetnikove znamke, pač pa tudi tisti, ki pri tem sodeluje, mu pomaga ali ga napeljuje na kršitev.
Z vložitvijo carinske deklaracije za carinski postopek sprostitve blaga v prost promet pridobi neskupnostno blago carinski status skupnostnega blaga in se sprosti v gospodarski promet. Ker je prvo tožena stranka vložila carinsko deklaracijo, so bile njene storitve v neposredni zvezi z zatrjevano kršitvijo.
Ker za presojo, da je prišlo do kršitve pravic industrijske lastnine krivda povzročitelja ni pomembna, ampak zadošča obstoj objektivnega dejstva, tožena stranka tudi ne more uspeti s ponavljanjem navedb o tem, da s predmetnim blagom ni imela stika, ker se je blago nahajalo v zaprtem zabojniku, da iz fakture znamka tožeče stranke ne izhaja in na svojih dokumentih ni uporabljala znakov, ki so podobni ali enaki znakom tožeče stranke. Tudi z ugovorom, da ne razpolaga s strokovnim znanjem na področju presojanja o originalnosti izdelkov, tožena stranka ne more uspeti. Subjektivne okoliščine, ki jih navaja pritožnica na ugotovitev obstoja kršitve pravic iz znamke ne vplivajo.
ZICPES ne predstavlja specialnega predpisa v razmerju do ZIL-1, saj je naslovljen na carinske organe, ki nimajo pristojnosti odločati o sami pravici intelektualne lastnine. Prav tako tudi določilo tretjega odstavka 121. člena ZIL-1 nima narave specialnega določila, ki bi razširilo katalog zahtevkov, ki jih ima na voljo imetnik pravic po prvem odstavku 121. člena ZIL-1, temveč je treba to določbo razlagati v povezavi s prvim odstavkom citiranega člena tako, da imetnik pravic tudi proti tretjemu lahko uveljavlja le zahtevke določene v prvem odstavku citiranega člena.
Objava sodbe je po določilih ZIL-1 namenjena obveščanju in ozaveščanju javnosti o kršitvi, hkrati pa deluje še kot preventivno sredstvo odvračanja od kršitve pravic in odpravlja škodljive posledice kršitvenega dejanja pri osebah, ki so bile s kršitvijo seznanjene (restitucijski zahtevek).
Imetniku znamke nevarnosti bodočih kršitev v primeru, ko imetnik znamke dokaže, da je do kršitev pravice že prišlo, ni treba posebej izkazovati glede dejanj, ki so istovrstna s tistimi, ki so predmet že ugotovljenih kršitev.
Pri presoji obstoja kršitve znamke se opravita primerjava enakosti ali podobnosti blaga, zaseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava enakosti ali podobnosti spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev.
odpravnina - pravna oseba - odgovornost družbenika
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od toženca, ki je bil edini družbenik podjetja A. d.o.o., vtoževala izplačilo odpravnine, do katere je bila upravičena na podlagi 109. člena ZDR, sorazmernega dela plače za sporno obdobje in regresov za letni dopust za sporna leta. Tožnici je delovno razmerje pri tej družbi prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožničin delodajalec je na podlagi 425. člena ZGD-1 prenehal po skrajšanem postopku brez likvidacije. Glede na to, da je iz podatkov AJPES razvidno, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz registra, da je celotno premoženje družbe po njenem prenehanju prevzel toženec kot edini družbenik in da je prevzel tudi obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe, je toženec pasivno legitimiran v tem individualnem delovnem sporu. Tožnici terjatve iz naslova delovnega razmerja, ki jih je vtoževala v tem individualnem delovnem sporu, niso bile obračunane in poplačane, zato je njen tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Zoper sodbo pritožbenega sodišča niso dovoljena redna pravna sredstva. Pritožba kot redno pravno sredstvo se namreč lahko vloži le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji (1. odstavek 343. člena ZPP). Ker gre za nedovoljeno pritožbo, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (1. odstavek 343. člena ZPP).
Glede na trditveno podlago in glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni dokazal sklenitve ustne pogodbe o zamenjavi nepremičnin oziroma nastanka take pogodbe, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za neobstoječ pravni posel. Dedna izjava z dne 3. 6. 2004 ni nična, saj ni bila podana v nasprotju s 133. in 136. členom ZD, tožnik pa v trditvah ni navedel dejstev o obstoju zakonskih razlogov za ničnost.
OZ člen 356, 356/1, 369, 369/5. ZIZ člen 9, 9/2, 34, 34/3, 53, 53/2, 55, 169, 169/1.
sredstva in predmeti izvršbe - zastaranje terjatve
Upnik lahko predlaga katerokoli v zakonu določeno izvršilno sredstvo za poplačilo svoje terjatve, zlasti je takšno ravnanje upnika pričakovano v primeru, če je na določena izvršilna sredstva izvršba neuspešna, kot je to v konkretnem primeru, ko upnik v 10 letih z izvršbo na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet ni prišel do poplačila svoje terjatve.
ZPP člen 99, 99/2, 137, 137/1. ZDR-1 člen 7, 84, 84/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3.
pooblaščenec - pooblastilo - preklic pooblastila - odvetnik - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - rok za podajo odpovedi - zagovor - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - mobing - trpinčenje na delovnem mestu
Odpoved oziroma preklic pooblastila se mora po drugem odstavku 99. člena ZPP naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek bodisi pisno bodisi ustno na zapisnik, zato lahko preklic oziroma odpoved pooblastila učinkuje v razmerju do sodišča od dneva, ko je sodišče z njim seznanjeno. Ker sodišče prve stopnje, ko je poslalo pisni odpravek sodbe pooblaščencu tožnice, še ni bilo seznanjeno z odpovedjo oziroma preklicem pooblastila, je bila sodba pravilno vročena tožnici po odvetniku.
Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila ta kršitev storjena. Očitki v elektronskih sporočilih so povezani z domnevnimi nepravilnostmi, na katere je tožnica opozarjala. Komunikacija tožnice v elektronskih sporočilih ne zadeva sodelavke „ad personam“, saj se sporočila ne nanašajo na katero od njenih osebnih okoliščin, z učinkom ali namenom prizadeti njeno dostojanstvo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč se očitki nanašajo na nepravilnosti, za katere je po stališču tožnice sodelavka odgovorna kot vodja sektorja gradnje pri toženi stranki. Zato ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem izvajala mobbing nad delavko v smislu določbe 7. člena ZDR-1. Zato njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti.
URS člen 32. OZ člen 6, 141, 141/1, 141/2, 180, 180/3. ZDZdr člen 2, 2-17, 74, 74/1, 74/1-3.
objektivna odgovornost zavoda za protipravno ravnanje varovanca - zavrnitev tožbenega zahtevka - pričakovano ravnanje dobrega strokovnjaka - strožja presoja ravnanja zavoda - omejitev svobode gibanja - nepredvidljivo ravnanje duševno prizadetih - škoda ob izgubi bližnjega - trajna življenjska skupnost
Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je zavod odgovoren za tožnici nastalo škodo, ker je bil dolžan pričakovati in preprečiti ravnanje L.P., ki je s svojim vedenjem in značilno hitro hojo s specifičnimi kretnjami okončin izstopala med varovanci. Res je, da je potrebno ravnanje zavoda presojati strožje in da mora njegovo ravnanje ustrezati pričakovanemu ravnanju dobrega strokovnjaka, vendar pa je ravnanje duševno prizadetih velikokrat nepredvidljivo, vsakega takšnega protipravnega ravnanja varovanca pa zavod tudi kot dober strokovnjak ne more preprečiti ali se mu izogniti. Odgovornost zavoda za ravnanje duševno prizadetih oseb ni objektivna. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da zavod dolžnega nadzorstva nad varovanko v predmetni zadevi ni opustil, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženko.
ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstvo, na katere vložnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP). Vložnik je v postavljenem roku vložil vlogo, naslovljeno „vloga za odškodnino“, vendar je v skladu z navodili sodišča ni popravil tako, da bi jo lahko sodišče obravnavalo kot tožbo. Ta namreč še vedno ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere vložnik opira zahtevek in ne dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Zato je vloga pravilno zavržena.
predčasna starostna pokojnina - obnova postopka - nova dejstva
V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. Gre za novo dejstvo ter zakonit razlog za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP), tožnica je predlog za obnovo postopka podala znotraj enomesečnega roka, odkar je zvedela za mnenje revizorja in tudi znotraj triletnega objektivnega roka. Gre tudi za novo dejstvo, katerega tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku in bi, če bi bilo upoštevano že v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne odločbe. Novo dejstvo se nanaša na podatke o plačah, izplačanih iz naslova dobička iz leta 1992, za sporočanje in vnos teh podatkov v matično evidenco pa je bil pristojen tožničin delodajalec oz. toženec in že zato tožnica brez svoje krivde ni mogla vedeti, ali so vneseni v obrazce M4 in potem upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Ker je bila revizija podatkov pri delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku.
Tožeča stranka bi morala v predlogu za začasno odredbo podati potrebne trditve in dokaze o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje zaradi enakega varstva pravic pravdnih strank v škodo, oziroma korist ene stranke ne sme izvajati ukrepov po 108. členu ZPP, tožeča stranka pa ima možnost tudi tekom trajanja pravdnega postopka na podlagi zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov kadarkoli predlagati primerno začasno odredbo za zavarovanje svoje nedenarne terjatve ali pa predlagati zavarovanje po ZZK-1.
Pri odločanju o tem, kolikšen je uspeh posamezne stranke v pravdnem postopku je odločilno načelo končnega uspeha v pravdi, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.
Pritožbeno sodišče meni, da je pritožbeni razlog podan, saj 142. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da je treba tudi nalog za plačilo sodne takse vročati osebno stranki v skladu s kriteriji, zapisanimi v 142. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 9. 2014 z dovolitvijo obročnega plačila smiselno spremenilo plačilni nalog, zato bi moralo tudi sklep z dne 19. 9. 2014 vročati osebno.
ZDSS-1 člen 31. ZPP člen 367, 374, 374/1. ZJSRS člen 16.
zavrženje revizije - insolventnost delodajalca
Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter zahtevala, da se ji prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za sporno obdobje in izplačila odpravnine v višini ene minimalne plače, določene z zakonom. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za socialni spor, konkretno za pravico iz socialnega varstva, zaradi česar naj bi bila revizija v skladu s 4. točko 31. člena ZDSS-1 dovoljena že po samem zakonu. ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. V 19. členu so določene pravice, ki jih ima v takem primeru delavec. Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).
OZ člen 311. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. ZPP člen 214.
ugovor zoper sklep o izvršbi - plačilo terjatve - prenehanje terjatve zaradi materialnopravnega pobota - neprerekana dejstva - stroški postopka
Upnica navedb dolžnice o plačilu upničinemu takratnemu pooblaščencu in opravljanem pobotu oziroma plačilu upničinih pravdnih stroškov dolžničini pooblaščenki namesto upnice ni prerekala. Upnica je navedla le, da je njen takratni pooblaščenec o plačilu in o pobotu ni obvestil, kar pa izhaja izključno iz njene sfere, torej iz razmerja med upnico in njenim takratnim pooblaščencem, medtem ko nasprotovanja dolžničinim trditvam ni izrazila. Ker neprerekanih dejstev ni treba dokazovati, zanje namreč velja enako kot za priznana dejstva po 214. členu ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, bi sodišče prve stopnje moralo slediti trditvam dolžnice o plačilu zneska 52.172,00 SIT.
ZJU člen 146/3, 156, 156/2, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR člen 88, 88/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je z Aktom o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z 2. odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. Tožena stranka je izpolnila tudi svojo obveznost iz 158. člena ZJU in je predhodno preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto. Pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev tožnice na podlagi 2. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen), niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (3. odstavek 158. člena ZJU) ter ni bilo možnosti za premestitev na podlagi 4. odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda). Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost iz 5. odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice v enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz 2. odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - denarno nadomestilo - nejasen izrek sodbe - bistvena kršitev določb postopka
Izrek izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na nepopolno identificirana posamična upravna akta brez datumov (glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo bi lahko šlo za odločbi o začasni nezmožnosti za delo, izdani že leta 2009), ni jasen. Hkrati je takšen izrek v nasprotju z razlogi sodbe. Zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo denarje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - zagovor
Tožnik (voznik tovornega vozila) je spornega dne od tožene stranke prejel denar, s katerim bi moral družbi plačati račun za popravilo priklopnika v Nemčiji, vendar računa ni poravnal, temveč je denar deloma porabil za igranje na igralnih avtomatih. S tem je storil kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.