gospodarska pogodba - zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb - izvrševanje javnih funkcij države - sofinanciranje projektov
Gospodarska pogodba je le tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V obravnavani zadevi je tožeča stranka država in sicer preko delovanja, ki je oblastveno in povezano z izvrševanjem javnih funkcij, z dajanjem državne pomoči oziroma sofinaciranjem projekta na podlagi javnega razpisa Ministrstva za gospodarstvo in njeno delovanje v obravnavanem primeru ni povezano s pridobitno dejavnostjo. Obravnavana pogodba zato ni gospodarska pogodba in zanjo ne pridejo v poštev določbe, ki veljajo za zastaranje gospodarskih pogodb, kot to zmotno uveljavlja tožena stranka, temveč zanjo veljajo določbe 346. člena OZ o splošnem petletnem zastaralnem roku, kakor je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 84, 94, 94/4, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/4, 131, 131/4. KZ-1 člen 135, 158.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpovedni rok -možnost nadaljevanja delovnega razmerja - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu - denarno povračilo
Tožena stranka, na kateri je po določbi 84. člena ZDR-1 dokazno breme, ni dokazala, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka izrecno navedla, da delavcu v skladu s četrtim odstavkom 94. člena ZDR-1 pripada 15-dnevni odpovedni rok, ki prične teči naslednji dan po vročitvi odpovedi. S tem je tožena stranka sama ugotovila, da je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče v roku 15-dnevnega odpovednega roka. Navedeno pomeni, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (če ob upoštevanju vseh okoliščin interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) in je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo po poteku odpovednega roka dne 5. 3. 2014, dne 8. 4. 2014 pa se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu A. d.o.o.. Ker tožnik ne more imeti dvojnega delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pravilno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki do nove zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je do 7. 4. 2014, ko je pogodbo o zaposlitvi razvezalo.
Tožnik (diplomat) je bil za sporno leto ocenjen z oceno zadovoljivo. Po določbi 113. člen ZJU so bili uradniki lahko ocenjeni z oceno odlično, dobro, zadovoljivo ali nezadovoljivo. Na tožnikovo oceno je vplivalo njegovo ravnanje v času obiska tujega zunanjega ministra v Sloveniji, prekoračitev sredstev za reprezentanco, dogodek z razdeljevanjem volilnega materiala za volitve predsednika RS in ugotovitev tožnikovih predpostavljenih o skopem, nesistematičnem oziroma kampanjskem poročanju tožnika nadrejenim. Ker je bila izpodbijana ocena tožnikovega dela objektivna in ustrezna, tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev ni utemeljen.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNE TAKSE – STEČAJNO PRAVO
VSL0053475
ZIZ člen 29b, 29b/3. ZFPPIPP člen 131, 131/1. ZPP člen 163, 163/3, 165.
plačilo sodne takse – plačilni nalog – dokazilo o plačilu takse – začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – zavrnitev predloga za izvršbo – trenutek odločanja o predlogu za izvršbo – pravnomočno končanje postopka poenostavljene prisilne poravnave – povrnitev stroškov postopka – načelo končnega uspeha
Ker je upnik s predloženim dokazilom izkazal, da je sodno takso plačal pravočasno in pravilno, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da navedeno izhaja tudi iz pregleda plačil na račun Covl z dne 6. 3. 2015, pogoji za nastop pravne posledice - domneve umika pritožbe proti sklepu zaradi neplačane sodne takse - niso izpolnjeni.
Iz navedenega izhaja, da v času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izvršbo, postopek poenostavljene prisilne poravnave še ni bil pravnomočno končan, zato je odločitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 17. 11. 2014 pravilna.
postopek osebnega stečaja – odpust obveznosti – trajanje preizkusnega obdobja – družinske razmere stečajnega dolžnika
Res je, da ima dolžnik, ki je samski, manjše stroške kot jih ima dolžnik, ki mora skrbeti še za druge družinske člane, vendar je iz navedb dolžnika v predlogu mogoče zaključiti, da ne zmore plačila niti za življenjske stroške, kar pa prav gotovo vpliva na odločitev o primerni dolžini preizkusnega obdobja.
Neuporabnost poštnega predalčnika, ki je podana zaradi nemožnosti njegovega zaklepanja, je relevantna in se upošteva le glede pisanja, ki se vroča, ne pa glede obvestila o tem pisanju.
ODŠKODNINSKO PRAVO – JAVNI SHODI IN JAVNE PRIREDITVE
VSL0060774
OZ člen 147. ZJZ člen 10.
odškodninska odgovornost organizatorja javne prireditve – odškodninska odgovornost delodajalca za delavca – pojem delodajalca – krivdna odškodninska odgovornost organizatorja javne prireditve – culpa in eligendo – dolžnosti organizatorja javne prireditve
V primerih, ko so povzročitelji škode varnostniki, zaposleni pri varnostni službi, ki jo lastnik lokala najame za varstvo reda in miru v lokalu, ni mogoče odškodninske odgovornosti lastnika lokala graditi na določbi 147. člena OZ, ki ureja odgovornost delodajalca za delavca. Za ravnanje varnostnika kot delavca, skladno z novejšim stališčem VSRS, ne moreta odgovarjati dva delodajalca. Pojem delodajalca se presoja strožje, kot so ga pred to odločitvijo presojala višja sodišča, na katera se sklicuje prvostopenjsko sodišče.
Odgovornost organizatorja javne prireditve je krivdna. Tožena stranka odgovarja za slabo izbiro zunanjega izvajalca varovanja (culpa in eligendo) ali pomanjkanje skrbnosti pri organizaciji varovanja. Sodišče prve stopnje pa odgovornost spreminja v objektivno, ko navaja, da bi tožena stranka morala izbrati takšno varnostno službo, ki bi preprečila „sleherni“ napad. Pri tem se sklicuje na 10. člen ZJZ, ki pa organizatorju nalaga dolžnost, da poskrbi za red in prepreči ogroženost zdravja ali življenja udeležencev, ne pa da prepreči kakršenkoli oziroma sleherni napad.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine zaradi diskriminacije v izbirnem postopku za diplomatsko delovno mesto v tujini. Zatrjeval je, da je bil s strani tožene stranke diskriminiran zaradi naslednjih okoliščin: izostanek prakse z ekonomskega področja, starost, premajhna operativnost, premajhna vidnost in izostanek ljudi, ki bi ga podpirali. Od teh okoliščin le starost predstavlja osebno okoliščino po prvem odstavku 6. člena ZDR. V skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR mora v primeru, če kandidat navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tožena stranka je dokazala, da tožnika zaradi starosti (v času izbirnega postopka je bil star 61 let) ni neenako obravnavala. Zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.
Eno od temeljnih dokaznih pravil je, da je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki tožbo naredijo sklepčno na tožniku. Če tožnik teh dejstev ne dokaže, je treba njegov tožbeni zahtevek zavrniti. V primeru, kot je obravnavani, ko je dokazno breme porazdeljeno med obe pravdni stranki, bi veljalo enako tudi za dokazno tveganje, saj enake porazdeljenosti ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma). V takšnem položaju je treba sprejeti nižji dokazni standard. Vendar pa tožnik obveznosti vrnitve ni uspel dokazati niti ob upoštevanju znižanega dokaznega standarda pretežne verjetnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0073512
ZPP člen 285. OZ člen 168, 168/3, 965, 965/1.
materialno procesno vodstvo – zavarovanje pred odgovornostjo – odgovornost odvetnika – direktna tožba – povrnitev škode – nemožnost uporabe vozila – izgubljeni dobiček – izračun izgubljenega dobička – trditveno breme – sklepčnost – informativni dokaz – dokaz nasprotne stranke
Razjasnitvena oblast kot dopolnilo trditvenemu bremenu pride v poštev šele tedaj, kadar nasprotna stranka vrzeli v trditvah nasprotnice ne izpostavi že sama.
Tožnik (ki je v času obravnavane nezgode opravljal delo avtoprevoznika) bi moral za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka natančno opredeliti izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti uporabe vozila, in sicer tako, da bi navedel prihodke, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodke (stroški idr.), ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, oziroma (vsaj to) kakšen obseg poslovanja (poslov) je imel pred škodnim dogodkom, kakšen je bil njegov (skupen) dohodek in kolikšen je bil njegov dobiček.
postopek za delitev skupnega premoženja – spor o pristojnosti – krajevna pristojnost – izključna krajevna pristojnost
Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno na pravočasno podan ugovor tožene stranke, po uradni dolžnosti pa le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno.
SZ-1 člen 103, 104, 104/1. ZPP člen 278, 285, 318, 339, 339/2, 339/2-7.
najemno razmerje – najem neprofitnega stanovanja – odpoved najemne pogodbe – kršitev najemne pogodbe – krivdni odpovedni razlogi – nemožnost odpovedi najemne pogodbe iz utemeljenih razlogov na strani najemnika – materialno procesno vodstvo – zamudna sodba – obrazložen odgovor na tožbo – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – začetek postopka osebnega stečaja – postopek za odpust obveznosti
Sodišče ne sme zavrniti uporabe 104. člena SZ-1, ko najemnik (pravočasno) navede eno izmed teh pravno odločilnih dejstev, dokler ne opravi svoje vloge, ki mu jo daje ZPP v okviru materialnopravdnega vodstva.
Med tipične primere, ko se šteje, da odgovor na tožbo ni obrazložen, teorija in sodna praksa uvrščata ravno primere, ko se toženec v sicer pravočasnem odgovoru na tožbo sklicuje na socialne ali zdravstvene razloge. Toda navedena pravna teorija in sodna praksa nista uporabljivi v zadevah odpovedi najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, kajti sklicevanje na zdravstvene/socialne razloge predstavlja sočasno del abstraktnega dejanskega stanu iz 1. odstavka 104. člena SZ-1. Če toženec/najemnik torej odgovori pravočasno na tožbo za odpoved neprofitnega stanovanja in v njem navaja zdravstvene in/ali socialne razloge, je treba šteti, da se je obrazloženo uprl vročeni tožbi, zato pogoji za izdajo zamudne sodbe niso podani.
učinki razvezane pogodbe – pravilo sočasne izpolnitve – različna pravna narava zahtevka iz tožbe in ugovora sočasne izpolnitve
Pri ugovoru sočasnosti vrnitvenega zahtevka ob razvezi pogodbe iz 3. odstavka 111. člena OZ ni pomembna različna pravna narava zahtevka iz tožbe in ugovora. Tudi če tožnik zahteva opustitev posesti, nasprotna stranka pa ugovarja, da bo obveznost izpolnila ob hkratni vrnitvi kupnine, je pravilo sočasnosti treba upoštevati.
začasni zastopnik – stroški začasnega zastopnika – upravičenec do povračila stroškov začasnega zastopnika – zahteva za povrnitev pravdnih stroškov – pravočasnost zahteve za povrnitev pravdnih stroškov
Stroške začasnega zastopnika založi stranka, ki je njegovo postavitev predlagala (ta lahko njihovo povračilo skupaj z ostalimi za pravdo potrebnimi stroški od nasprotne stranke uveljavlja glede na svoj pravdni uspeh). To je v tej zadevi tožeča in ne tožena stranka. Ker so ti stroški nastali tožnici in ne tožencu, slednji že po sami naravi stvari ne more biti upravičen do njihovega povračila.
V predmetni zadevi je bistveno, da stroški začasne zastopnice do konca glavne obravnave niso bili odmerjeni. Šele od trenutka, ko je tožnica prejela sklep sodišča prve stopnje, s katerim so bili ti stroški začasne zastopnice odmerjeni, ji je bilo lahko znano, kakšen obseg stroškov ji je iz tega naslova nastal. Zato pred tem (kot ji to neupravičeno očita sodišče prve stopnje) povračila teh stroškov tudi ni mogla ustrezno uveljavljati.
Nejasna je pritožničina navedba, da začasna zastopnica ni predlagala naložitev nadaljnjih stroškov postopka v njeno breme, temveč sodišče „samo prosila“ za izplačilo zneska 229,36 EUR. Ker je bila s strani sodišča postavljena, je začasna zastopnica zahtevo za plačilo stroškov odgovora na pritožbo poslala sodišču prve stopnje. Slednje pa je dolžno te stroške (čeprav gre za stroške pritožbenega postopka) tudi odmeriti. Vse to pa nima nobene zveze z okoliščino, da je dolžna te (potrebne) stroške v skladu s 5. odstavkom 82. člena ZPP začasni zastopnici poravnati tožnica.
oprostitev, odlog in obročno plačilo taks – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – obročno plačilo – občutno zmanjšana sredstva – odločba Ustavnega sodišča
Do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo se 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.
ZPP člen 308, 339, 339/2, 339/2-12, 350, 350/2, 354, 354/2.
mesečna renta - sodna poravnava - zavrženje tožbe
O tožbenem zahtevku tožnika za plačilo mesečne rente iz naslova izgube na zaslužku kot posledica nesreče pri delu je že bila sklenjena sodna poravnava v pravdni zadevi opr. št. P 1026/1997 z dne 13. 3. 2003, zato je pritožbeno sodišče na tožnikovo pritožbo izpodbijano sodbo v delu, ki se je nanašala na zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka, razveljavilo in tožbo tožnika zavrglo (354/2 člen ZPP).
sklepčnost tožbe - sklicevanje na predložene listine kot del trditev - materialno procesno vodstvo
ZPP opredeljuje sklepčnost tožbe v 318. členu, kjer določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme, da navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Vsebinsko to pomeni, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek. Če tožeča stranka tega bremena ne zmore, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Nesklepčnost tožbe je podana tedaj, ko tožeča stranka v tožbi opiše življenjski primer, iz katerega ne izhaja nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, temveč druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica za toženo stranko, marveč za koga drugega. Vzroki za takšne oblike nesklepčnosti pa so različni: - življenjski primer je sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja opisana posledica; - lahko pa je opisan pomanjkljivo in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost. Glede na to, da se je tožeča stranka sklicevala na vse listine, ki jih je predložila in specifikacije iz katerih izhajajo zahtevani podatki višine zapadlih obresti po posameznem računu, obdobje teka teh zamudnih obresti in njihova višina, tako sodišče ni imelo podlage, da je navedlo, da gre za nesklepčen zahtevek. Če je smatralo, da je temu tako, pa bi moralo tožečo stranko, ki je bila nenazadnje laična stranka v postopku, spodbuditi k dopolnitvi trditvene podlage, z navedbo manjkajočih pravno odločilnih dejstev, česar na prvem naroku glavne obravnave ni realiziralo. V tem okviru bi moralo sodišče v kolikor je zaključevalo, da tožbeni temelj ni konkreten in nedvoumen, z vprašanji dopolniti in nadgraditi navajanja o odločilnih dejstvih, saj pavšalni napotki sodišča za to ne zadoščajo
Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP); listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke. Tako je mogoče v sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka ter zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino. V obravnavani zadevi je torej mogoče kot del trditvene podlage tožeče stranke upoštevati tudi listine, ki prikazujejo višino in zapadlost posameznih računov, začetek teka zamudnih obresti od posameznih računov, plačila tožene stranke in kdaj je nastopila zamuda tožene stranke. V konkretni zadevi se je tožeča stranka na te listine sklicevala v zvezi z navedbo in obrazložitvijo posameznih računov, njihove dospelosti (oziroma zapadlosti) in njihovega plačila ter (višine) obrestne mere. Vsebine teh listin tožena stranka ni prerekala, zato se po povedanem lahko štejejo kot del dejanske podlage gospodarskega spora
Navedba datuma v tožbenem zahtevku, ko naj bi prišlo do odstopa, ne predstavlja spremembe tožbe. Čeprav je tožnica navedla datum, ko naj bi prišlo do odstopa, je tožbeni predlog ostal isti in ni mogoče govoriti o spremembi istovetnosti zahtevka. Šlo je le za specifikacijo že postavljenega tožbenega zahtevka, saj je tožnica zgolj popravila oziroma dopolnila besedilo tožbenega zahtevka z navedbo datuma cesije, ki pa je po vsebini ostal enak.
Objektivni pogoj izpodbojnosti podan le pri tistih (izjemnih) dejanjih, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Izpodbojnost mora biti izjema in ne splošno pravilo. Širjenje kroga izpodbojnih pravnih dejanj za sopogodbenika poslovnega subjekta, ki ima finančne težave bi namreč povečalo tveganje neizpolnitve in zmanjšalo njihovo pripravljenost poslovati s takšnim poslovnim subjektom.
Upoštevaje trditve tožnice, da v času sklepanja odstopljena terjatev še ni obstajala in niti še ni zapadla, gre pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da je z določbo, da je datum odstopa 26. 7. 2013, tožnica toženko zgolj seznanila, da njena terjatev do družbe P. d. o. o. še ni zapadla. Zato ta določba na učinkovanje prenosa terjatve na toženko ne vpliva. Slednja je bila namreč prenesena že s samo sklenitvijo pogodbe oziroma z obvestilom družbe P. d. o. o.