BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061011
ZBan-1 člen 261e, 350a. URS člen 67. ZPSVIKOB člen 3, 3/1, 3/3, 9, 45. ZPP člen 205, 206, 206/1.
zavrnitev predloga za prekinitev postopka - plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost bank - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - izbris obveznic - podrejene obveznice - pojasnilna dolžnost banke - neupravičena obogatitev - predhodno vprašanje - prekinitev pravdnega postopka zaradi vložitve pobude za oceno ustavnosti - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - tožba proti poslovnim bankam - ni predhodno vprašanje - neenotna sodna praksa
Ker je bil postopek zoper BS na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-4/2020 prekinjen, prvostopenjsko sodišče pritožbe tožnika (zoper sklep z dne 12. 2. 2020 o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani za sojenje o zahtevku zoper BS) ni predložilo višjemu sodišču, tako da odločitev, da se postopek vodi le zoper poslovno banko, ni pravnomočna. Posledično so zaključki, ki jih prvostopenjsko sodišče utemeljuje z dejstvom, da postopek teče le še zoper poslovno banko, zmotni. Postopek še vedno teče tudi zoper BS, le prekinjen je. V zvezi s tem je pomembno tudi, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-27/20 sprejelo v obravnavo pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB, med drugim tudi določb, ki urejajo omejitev sodnega varstva na ugotavljanje odškodninske odgovornosti BS na podlagi 350.a člena ZBan-1 ter temu ustrezno ločitev pravd v začetih enotnih postopkih ter izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.
Tožnik zatrjuje, da je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe BS predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti zahtevkov zoper poslovno banko in v zvezi s tem predlaga sodišču, naj pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za razveljavitev ZPSVIKOB in 261.e člena ZBan-1L. Sodišče prve stopnje je navedlo zgolj, da postopek ne teče po ZPSVIKOB in da je o 261.e členu ZBan-1 Ustavno sodišče že odločilo. Ni se opredelilo do dejstva, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-4/20 začasno zadržalo izvajanje vseh določb ZPSVIKOB, torej tudi tretji odstavek 3. člena, ki izključuje uporabo ZPSVIKOB za tožbene zahtevke zoper poslovne banke. O tem, ali je odločitev o zahtevkih zoper drugo toženko odvisna od vprašanja (ne)zakonitosti Odločbe BS (predhodno vprašanje), izpodbijani sklep nima razlogov. Prav tako ne o veljavnosti oziroma uporabi 261.e člena ZBan-1.
Ker Ustavno sodišče o zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb za oceno ustavnosti ZPSVIKOB še ni odločilo, je ocena sodišča, da sporne določbe ZPSVIKOB niso protiustavne, preuranjena.
Tudi odločitev glede vprašanja, ali je ne/zakonitost odločbe BS o izrednih ukrepih predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper poslovno banko, je najmanj prenagljena.
odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - presoja zakonitosti odločbe - predhodno vprašanje - pojasnilna dolžnost banke - sklep o prekinitvi postopka - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - vložena revizija kot razlog za prekinitev postopka - razlaga zakonske določbe - pravica do sojenja v razumnem roku
Četrti odstavek 206. člena ZPP, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, določa, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja.
Sodišče prve stopnje je glede pogojev po četrtem odstavku 206. člena ZPP navedlo, da ni podalo posebnega predloga Vrhovnemu sodišču RS (za izdajo svetovalnega mnenja), ker bo stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi z dopuščenimi revizijskimi vprašanji (ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe BS ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice ter ali je materialnopravno pravilna pravnomočna odločitev o vprašanju neizpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti) mogoče uporabiti v smislu četrtega odstavka 206. člena ZPP tudi v obravnavani zadevi. Tudi v tej se namreč tožnica sklicuje na nezakonitost in neustavnost odločbe Banke Slovenije kot na predhodno vprašanje in na kršitev pojasnilne dolžnosti. Ugotovilo je še, da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede tega, ali mora sodišče presojati zakonitost odločbe BS kot predhodno vprašanje, ni, medtem ko razlogov glede sodne prakse višjih sodišč ni navedlo.
Toženka se v zvezi s pogojem, ki se nanaša na sodno prakso višjih sodišč, sklicuje na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in utemeljeno navaja, da iz njih izhaja, da presoja zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih in zadržanje zakona, ki ureja uveljavljanje zahtevkov zoper Banko Slovenije, nista razlog za prekinitev postopka zoper toženko, vendar je v Višje sodišče v Ljubljani v nekaterih zadevah odločilo tudi drugače. Tudi ne drži, da je sodna praksa v zvezi z odgovornostjo poslovnih bank enotna, saj se sodna praksa o tem šele oblikuje, Vrhovno sodišče RS pa o tem vprašanju še ni zavzelo stališča. Vendar pa je določba četrtega odstavka 206. člena ZPP povsem jasna. Razlog za prekinitev postopka po tej določbi ni podan oziroma pogoj ni izpolnjen, saj sodišče prve stopnje izdaje svetovalnega mnenja Vrhovnemu sodišču RS ni predlagalo, navedeno določbo pa je razlagalo preširoko. Toženka zato prekinitvi postopka na tej podlagi utemeljeno nasprotuje in utemeljeno opozarja na pravico do sojenja v razumnem roku.
podrejene obveznice - sklep o prekinitvi postopka - razlogi za prekinitev - vložena revizija kot razlog za prekinitev postopka - razlaga zakonske določbe - okoliščine konkretnega primera - objektivne okoliščine - pomembnost zadeve - pravna varnost - javni interes - enotno obravnavanje
Pritožbeno je sporno, ali je vprašanje odgovornosti BS za izbris obveznic predhodno vprašanje za presojo odgovornosti poslovne banke ali ne, in prav to je predmet presoje VSRS v revizijski zadevi, ki je narekovala prekinitev postopka v konkretni zadevi. Ni dvoma, da gre za pomembno načelno vprašanje, od rešitve katerega bo v marsičem odvisen nadaljnji potek postopkov v zvezi s podrejenimi obveznicami zoper poslovne banke.
Določbe o prekinitvi postopka niso same sebi namen, temveč je ta zastoj v postopku upravičen (in potreben) tedaj, ko je treba zavarovati pravice strank, pomen teh pravic pa pretehta nad pravico do sojenja v razumnem roku. Določbe o prekinitvi postopka varujejo pravice strank bodisi v primerih, ko stranka zaradi objektivnih okoliščin ne more učinkovito uveljavljati svojih pravic (obligatorne prekinitve; 205. člen in prvi odstavek 206. člena ZPP), bodisi v primerih, ko je to smotrno oziroma potrebno zaradi pravne varnosti (fakultativna razloga za prekinitev iz drugega in četrtega odstavka 206. člena ZPP). Glede na nadpovprečno pomembnost zadev v zvezi s podrejenimi obveznicami, ki jo je zaznalo in (v procesnem smislu) upoštevalo tudi USRS, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v tem primeru utemeljena prekinitev postopka s smiselno uporabo 206. člena ZPP do odločitve revizijskega sodišča o tem, ali (poenostavljeno povedano) obstaja vzročna zveza med odgovornostjo BS in poslovne banke.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057881
ZPP člen 208, 208/2. ZBan-1 člen 261e, 350a. ZRPPB člen 265.
odškodninska odgovornost bank - odškodninska odgovornost države - izbris delnic - prenehanje kvalificiranih obveznosti - nadaljevanje postopka - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - izredni ukrep - nezakonit ukrep - zakonitost odločbe - Banka Slovenije - postopek pred Ustavnim sodiščem - pasivna legitimacija - javni interes - odločba o izrednih ukrepih - povrnitev premoženjske škode - pravica do sodnega varstva
Ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bilo dvoma, da je zakonodajalec dolžan predvideti postopek, v katerem bo tožnica imela dejansko možnost doseči presojo zakonitosti izrečenega ukrepa, ni pa še bilo (in še vedno ni) jasno, kdo je odgovoren za posledice morebitne nezakonitosti ukrepa.
Nobene od toženk, zoper katere je tožnica vložila tožbo, tako ta čas ni mogoče z dovolj veliko verjetnostjo izključiti iz kroga možnih odgovornih oseb. Če bo ugotovljeno, da BS kot tisti subjekt, ki je izdal sporne odločbe, zaradi svojega položaja v bančnem sistemu Slovenije in EU ne more odškodninsko odgovarjati, prideta v poštev kot odgovorni osebi bodisi država, katere organ je BS, bodisi banka, ki je s svojim poslovanjem povzročila izrek izrednega ukrepa.
Ob tako nedorečeni pasivni legitimaciji in procesno-pravnem okviru odločanja o nezakonitosti odločbe BS bi nadaljevanje postopka pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in tudi sodišča.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00057757
URS člen 156. ZUstS člen 23. ZPP člen 338. ZBan-1 člen 261e.
prekinitev postopka - zavrnitev predloga za prekinitev postopka - postopek za oceno ustavnosti zakona - postopek pred Ustavnim sodiščem - protiustavnost - imetniki podrejenih obveznic - procesni sklep
Iz 156. člena Ustave RS in 23. člena ZUstS izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z Ustavo RS. Dolžno pa je resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost.
Šele ko bo sodišče uporabilo za tožnika sporne določbe zakonov (ZBan-1, ZPSVIKOB) in šele ko bo razvidna njihova materialnopravna razlaga in če bo ta taka, da bo pritožbeno sodišče presodilo, da posega v ustavnopravne pravice tožnika, bo lahko postopek prekinilo in sprožilo postopek pred ustavnim sodiščem.
Ker je sodišče postopek zoper obe toženki prekinilo, preden jima je vročilo tožbo v odgovor, je razumljivo, da jima zaradi tega, ker litispendenca še ni nastopila, tudi sklepa o prekinitvi ni vročalo. A bi bilo pravilno postopanje sodišča prve stopnje takšno, da bi moralo drugi toženki pred vročitvijo tožbe v odgovor (ali vsaj skupaj z njo) vročiti sklep o prekinitvi postopka, nato pa sprejeti sklep o nadaljevanju postopka zoper njo.
Sodišče je s sklepom prekinilo postopek, ker je bil postopek prekinjen z ustavno odločbo U-I-295/13, ki je odločila, da se do odprave protiustavnosti postopki prekinejo do sprejema ustrezne zakonodaje. Nato je bil sprejet ZPSVIKOB, ki je pričel veljati 9. 12. 2019. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklenilo, da se postopek nadaljuje.
Ker sta pravdni stranki v konkretnem primeru solidarni zavezanki in se zahtevek zoper njiju lahko obravnava ločeno, sklep Ustavnega sodišča RS pa predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper drugotoženo stranko Banko Slovenije, to ne predstavlja razlog za prekinitev oziroma izločitev zadeve tudi zoper prvo toženo stranko.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00051309
OZ člen 86. ZVPot člen 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZPotK člen 1. ZBS-1 člen 1. ZPP člen 337, 337/1.
pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kredit v CHF - dobra vera - slaba vera banke - pravica in dolžnost informiranja - seznanitev s splošnimi pogoji - bistvena sestavina pogodbe - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - konverzija - monetarna politika - ničnost kreditne pogodbe - pravo EU - implementacija direktive - nedopustna pritožbena novota
Predstavitev različnih možnih scenarijev v grafični obliki kot oblika ponazoritve prevzetega rizika bi bila sicer možna, nikakor pa ne more biti zahtevana kot standard, saj je dejanska vrednost (relevantnost) naključno izbranih potencialnih scenarijev znana šele ex post.
Pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF niti sam zase ni bil nepošten, ker v času sklepanja pogodbe ni ustvarjal oz. ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00069937
Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij člen 1. ZTFI člen 74. ZBan-1L člen 1. ZPP člen 8, 185, 185/1, 339, 339/2-14, 339/2-15.
Sodišče prve stopnje je natančno in obširno ter pravilno pojasnilo vsebino pojasnilne dolžnosti (komercialne) banke pri prodaji (tu podrejenih) obveznic, v okviru relevantnih določb področne zakonodaje (Zakona o trgu finančnih instrumentov, Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih, Zakona o varstvu potrošnikov). Pri tem vprašanju gre za vprašanje, ali so bile v predpogodbeni fazi sklepanja pogodbe in naknadnega vplačila ter vpisa obveznic stranki, ki se je odločala o tem, da bi postala imetnik podrejenih obveznic, s strani banke podane zadostne informacije za sprejem odločitve. Gre zlasti za vprašanje, ali je banka tožniku ustrezno pojasnila pravne lastnosti tega podrejenega finančnega instrumenta v primerjavi z hranilnimi vlogami in z navadnimi obveznicami banke. Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo.
Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost pri prodaji podrejenih obveznic ni primerljiva s pojasnilno dolžnostjo bank v primerih kreditojemalcev v CHF, kar je nenazadnje razbrati tudi iz navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 5/2020, ki opredeljuje, s čim se zadosti pojasnilni dolžnosti pri prodaji spornih obveznic. Gre sicer za podobno vprašanje, a zadeve ni mogoče primerjati že zato, ker gre za različna položaja, v katerih so uporabljeni različni finančni instrumenti. Dolžnost banke pri prodaji obveznic je v zagotovitvi vseh potrebnih informacij tako glede njihove narave kot glede z njo povezanih tveganj. Aktivna obveznost informiranja je lahko podana tako ustno kot pisno, tudi s pomočjo prospekta, na podlagi česar lahko stranka sprejme poučeno in preudarno ter prostovoljno odločitev. Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacija seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da toženka ni obvestila tožnika o možnosti izgube podrejenih obveznic izven stečaja banke, in takšne poučitve tudi ni obsegala vsebina prospekta. A pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in zaključki sodišča prve stopnje, da ob izdaji prospekta in ob sklenitvi pogodbe za nakup podrejenih obveznic takšna možnost prenehanja kvalificirane obveznosti toženke ni bila predvidena. Pravna podlaga, ki je omogočala sprejetje izrednih ukrepih, kakršni so bili izrečeni s sporno odločbo BS, je bila v slovenski pravni red vnesena šele z novelo Ban-1L z dne 12. 11. 2013. Nacionalna naloga zakonodajalca je bila, da predpiše ukrepe in pogoje za izrek takih ukrepov. Direktiva 2001/24/ES z dne 4. 4. 2001 ni predstavljala neposrednega pravnega temelje za izrek takih ukrepov. Pred spremembo ZBan-1L se je lahko BS v primeru, ko komercialna banka postane nesposobna za poslovanje, odzvala s predlogom stečaja banke, šele spremenjeni zakon pa je omogočil, da se odzove tudi z izrednim ukrepom izbrisa obveznic, s katerim prepreči stečaj. Prospekt za prodajo obveznic X. je bil izdan pred spremembo zakonodaje in je povsem logično, da toženka ni mogla opozoriti tožnika na možnost izbrisa obveznic izven stečaja, torej na izredni regulacijski ukrep. Spremenjeni pogoji za prenehanje obveznosti banke so bili posledica spremenjene zakonodaje. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vsebina Direktive ni nalagala dolžnosti ureditve reorganizacijskih ukrepov za ponovno vzpostavitev ustreznosti bank, s katerimi bi za to pristojni sodni ali upravni organi znižali terjatve tretjih oseb, zlasti pa ne, kakšne ukrepe konkretno, naj posamezna država članica predpiše in kakšni so pogoji za njihov izrek. Omenjena vprašanja so bila prepuščena nacionalnemu pravu posamezne države članice. Da izrek prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, ki sledi izbrisu obveznic, ob nastanku razmerja, torej ob izdaji obveznic, ni bil niti pogodbeno niti zakonsko predviden, je potrjeno tudi v odločbi VS RS II Ips 173/2017.
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00050442
ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. ZBan-2 člen 85, 155.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugovor zastaranja - zastaralni rok - dodatno zaslišanje - dopolnitev dokaznega postopka - pojasnilna dolžnost banke
Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo edine predlagane priče, ki je sklenila kreditno pogodbo pri isti referentki kot tožnica, je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obravnavalo zavrnitve dokaznega predloga na način, kot je bila ta priča predlagana. Sodišče tudi ni obravnavalo pravilno ugovora zastaranja in ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožnica izvedela tako za nepoštenost pogodbe oziroma ničnost, ampak se je osredotočilo le na to, kdaj je bilo drugo najvišje zvišanje kreditnega obroka.
sklep o prekinitvi postopka - prekinitev pravdnega postopka - imetniki podrejenih obveznic - izbris obveznic - razlogi za prekinitev - predhodno vprašanje - protiustavnost zakona - ustavna odločba - Banka Slovenije - nadaljevanje postopka - Nova Ljubljanska banka (NLB) - sodno varstvo zoper odločbe Banke Slovenije - varstvo imetnikov izbrisanih in konvertiranih upravičenj v bankah
Opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnosti in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila to tožbo.
Tudi v teh postopkih je bistveno, ali so tako ugotovljena dejstva kot tudi zaključki Banke Slovenije glede potrebnosti izreka izrednega ukrepa pravilni in ali je bil izredni ukrep potreben, sorazmeren in zakonit. Šele po razjasnitvi teh vprašanje je nadalje mogoče presojati ravnanje poslovnih bank in posledično njihovo odškodninsko odgovornost.
Smotrno, ekonomično in ustavno skladno je, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke.
ZPSVIKOB člen 3, 25, 45. ZBan-1 člen 350a. ZPP člen 191.
prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - pravne posledice ustavne odločbe - pogoji za prekinitev postopka - Banka Slovenije - podrejene obveznice - enotno sosporništvo
Sodni postopki iz 25. in 45. člena ZPSVIKOB, prekinitev katerih omenja sodišče prve stopnje, predstavljajo »zgolj« postopke zoper Banko Slovenije in ne (tudi) postopkov zoper komercialno banko. Iz 350.a člena ZBan-1 je (prav tako) jasno razvidno, da ureja odškodninsko varstvo delničarjev, upnikov in drugih oseb, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, »le« zoper omenjeno banko, ne pa (tudi) zoper komercialne banke.
Ker Banka Slovenije in prvo tožena stranka v konkretnem primeru ne nastopata kot enotna sospornika in se zahtevka zoper njiju lahko obravnavata ločeno, sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020, ki jasno predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper Banko Slovenijo, ne predstavlja (hkrati) razloga za prekinitev postopka tudi zoper prvo toženo stranko.
Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je spremenilo opis dejanja v škodo obdolžencu. Pritožba nima prav. Sodišče prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obtoženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obtoženčevo škodo. O tem, kdaj gre za dopustne spremembe opisa dejanja v sodbi in kdaj za nedovoljeno prekoračitev obtožbe, je mogoče presojati samo na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja ustrezno spremeni, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis ugodnejši za obdolženca.
ZPSVIKOB člen 25, 45. ZBan-1 člen 350a. ZPP člen 191.
imetniki podrejenih obveznic - prekinitev postopka - razlogi za prekinitev - protiustavnost zakona - ustavna odločba - Banka Slovenije - nadaljevanje postopka - Nova Ljubljanska banka (NLB) - stvarna pristojnost sodišča - pristojnost sodišča - solidarna obveznost
Ustavno sodišče RS je (ponovno) prekinilo »zgolj« odškodninske postopke, ki tečejo zoper Banko Slovenije in so bili pred tem prekinjeni na podlagi 4. točke izreka sklepa istega sodišča opr. št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, nato pa so se nadaljevali z dnem 19. 12. 2019, torej z uveljavitvijo ZPSVIKOB. To so torej »zgolj« odškodninski postopki po 350.a členu ZBan-1 (postopki zoper Banko Slovenije), ki jih ZPSVIKOB omenja (ureja) v 45. členu (glej 21. opombo sklepa Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020). Upoštevaje vse predhodne ugotovitve razloga za (nadaljnjo) prekinitev postopka zoper drugo toženo stranko (NLB) ni in je odločitev sodišča prve stopnje, da se ta zoper njo nadaljuje, pravilna.
ZPSVIKOB člen 3, 25, 45. ZPP člen 45, 191. ZBan-1 člen 350.
prekinitev pravdnega postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - krajevna pristojnost sodišča - sosporništvo na pasivni strani - solidarna zaveza - solidarna obveznost - Banka Slovenije - Nova Ljubljanska banka (NLB) - razlog za prekinitev postopka - ustavna odločba - odškodninski zahtevek - ločeno obravnavanje zahtevkov - sodno varstvo zoper odločbe Banke Slovenije - varstvo imetnikov izbrisanih in konvertiranih upravičenj v bankah
Ker sta toženi stranki v konkretnem primeru „zgolj“ solidarni zavezanki (solidarna sospornika) in se zahtevka zoper njiju lahko obravnavata ločeno, sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020, ki jasno predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper Banko Slovenijo (drugo toženo stranko), ne predstavlja razloga za prekinitev postopka tudi zoper prvo toženo stranko.
ZPSVIKOB člen 1, 8, 45. ZPP člen 191. ZBan-1 člen 350a.
stvarna pristojnost sodišča - izključna stvarna pristojnost okrožnega sodišča - atrakcija pristojnosti - imetniki podrejenih obveznic - sosporništvo na pasivni strani - pasivna legitimacija - odškodninski tožbeni zahtevek - splošna in specialna zakonska ureditev - solidarna odgovornost - solidarni dolžniki - različna pravna podlaga tožbenih zahtevkov - sodno varstvo zoper odločbe Banke Slovenije - tožba proti poslovnim bankam
V pritožbenem postopku ni sporno, da je za odločanje o zahtevku zoper drugo toženko Banko Slovenije, glede na navedene določbe ZPSVIKOB pristojno Okrožno sodišče v Mariboru in se je v tem obsegu prvostopenjsko sodišče pravilno izreklo za nepristojno. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da zgolj razlog, da sta stranki na pasivni strani toženi solidarno in zato materialni sospornici v smislu prvega odstavka 191. člena ZPP, še ne predstavlja razloga za atrakcijo pristojnosti tudi za prvo toženo stranko.
Ker je obveznost iz obveznic prenehala, toženki ni mogoče očitati, da je ni izpolnila (da bi bila obveznost lahko kršena, mora sploh obstajati). Neizpolnitev neobstoječe obveznosti pa tudi ne more imeti odškodninskih posledic.