izpraznitev in izročitev stanovanja - aktivna legitimacija - dejanska etažna lastnina - nerazdeljena solastnina - izročitev stvari v posest
Ker zakon solastniku omogoča lastninsko tožbo neodvisno od drugih solastnikov na celi stvari, lahko tožeče stranke zahtevajo izročitev stvari v svojo posest in ne tudi v soposest drugega solastnika.
ZZK-1 člen 243, 244, 244/3.. ZDen člen 88.. OZ člen 92.. ZPP člen 2, 184, 184/4, 339, 339/1, 339/2-8, 339/2-14. 353.
ničnost prodajne pogodbe - izbrisna tožba - posledice ničnosti - nedopustnost razpolaganja - prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve - prepoved razpolaganja z nepremičninami - dokaz z izvedencem - parcelacija
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi očitek toženih strank, ponovljen v pritožbi, da je odločitev o parcelaciji sporne nepremičnine nepravilna, ker lahko parcelacijo zahteva le lastnik nepremičnine, in da gre za nedovoljen poseg v lastninsko pravico drugega toženca. Kot je pojasnilo, je bilo zaradi ugotovljene delne ničnosti pogodbe potrebno vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje, individualizirati predmet vknjižbe v zemljiško knjigo, s čimer bo lahko parcela spet postala last prve tožene stranke in bo tako lahko predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku. Z odločitvijo o opravi parcelacije ni moglo priti do kršenja pridobljenih pravic drugega toženca, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je sporno nepremičnino uporabljal na podlagi ničnega pravnega posla in zato posledično ni mogel pridobiti lastninske pravice, katere kršitev se pritožbeno zatrjuje. Ker torej ni prišlo do posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, ni utemeljen niti očitek v pritožbi, da je bila s posegom v to ustavno pravico kršena pridobljena pravica oziroma narejena nova krivica, česar pa se z denacionalizacijo me sme povzročati. Parcelacije ni zahtevala neka tretja oseba, pač pa tožnik, ki je bil to, kot je že zgoraj obrazloženo, upravičen predlagati. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je tožnikovemu predlogu ugodilo, ni bilo brez utemeljene pravne podlage. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno navedbo, da se je izkazalo, da je tožnik predmetni postopek izkoristil za dosego nečesa, kar mu sicer ne bi bilo dovoljeno - parcelacijo tuje nepremičnine.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pretekla raba zemljišča - izpodbojna zakonska domneva - dopolnitev izvedenskega mnenja
Predlagateljica kot lastnica stavbe, ki jo je zgradila na tujem zemljišču, je trdila in v postopku na prvi stopnji tudi dokazala, da njena solastninska pravica na pripadajočem zemljišču ni pravilno vknjižena (vknjižena je le kot solastnica do 1/4, ne pa na ostalem pripadajočem zemljišču), to je poleg dejstva, da gre za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbi, ki je bila zgrajena pred 1. 1. 2003 edini pogoj za vodenje postopka po določilih ZVEtL-1.
ZVEtL-1 ni samostojna podlaga za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču, ampak sodišču daje podlago, da najprej ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, nato pa še, ali so lastniki stavbe po materialnem pravu, ki je veljalo do uveljavitve SPZ pridobili lastninsko pravico na tem zemljišču.
Na podlagi prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje stavbe oziroma upravnih dovoljenj, ni mogoče določiti obsega zemljišča, ki naj bi bilo v času gradnje neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Upravna dovoljenja ne obstajajo, prostorski akti pa ne vsebujejo sestavin, iz katerih bi bilo mogoče to ugotoviti. Zato je logičen zaključek, da se je sodišče v zvezi z obsegom zemljišča z normalno redno rabo stavbe prvenstveno oprlo na rabo in namen predlaganega zemljišča.
Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - nedovoljen predlog - zavrženje predloga
Obnova po 1. točki 394. člena ZPP se ne more zahtevati, če je bil tak razlog brez uspeha uveljavljan v prejšnjem postopku (prvi odstavek 395. člena ZPP).
Za izrek denarne kazni zakonitemu zastopniku ali posameznemu družbeniku za protizakonito ravnanje zakonitega zastopnika toženk tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa v tem postopku, saj je zakoniti zastopnik za svoja ravnanja odgovoren družbi, ki jo zastopa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057923
ZPP člen 288, 339, 339/2, 339/2-8. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-2.
spor z mednarodnim elementom - procesne predpostavke - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - pravica do izjave - dogovor o pristojnosti - razlaga uredbe - pristojnost slovenskega sodišča - kraj škodnega dogodka - kraj nastanka škode - posebne okoliščine - pismo o nameri
Sodišče EU je vprašanje pravne narave sporov za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj obravnavalo v zadevi C-334/00 (Tacconi), v kateri je pojasnilo, da gre v odsotnosti obveznosti, ki bi jo stranka prostovoljno sprejela nasproti drugi stranki, pri tožbi za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj, utemeljeni na predpogodbeni odgovornosti, za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi kraj nastanka škode Ljubljana, kjer ima tožnica sedež, saj je zatrjevana škoda nastala neposredno na bančnem računu tožnice, iz katerega je tožnica plačevala stroške storitev njenih zaposlenih in pravnih svetovalcev, ki predstavljajo zatrjevano škodo, te storitve pa so se prav tako izvajale na sedežu tožnice v Ljubljani.
Pravica do izjave ne narekuje seznanitve stranke z vlogami nasprotnika, ki ne vsebujejo po vsebini nič novega in so v svojem bistvu le ponovitev tistega, kar je bilo že prej povedano in pravilno vročeno.
spor o stvarni pristojnosti - pristojnost okrajnega sodišča - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - uveljavljanje več zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago - seštevanje vrednosti zahtevkov - vrednost zahtevka - spor iz najemnega razmerja - neupravičena pridobitev - poslovna odškodninska odgovornost
Tožnica uveljavlja več tožbenih zahtevkov, ki temeljijo na različnih podlagah. Zahtevka v višini 22.670 EUR in 1.320 EUR temeljita na pravilu o neupravičeni pridobitvi, medtem ko zahtevek v višini 10.000 EUR temelji na določbah o poslovni odškodninski odgovornosti. Stvarne pristojnosti tako ni moč določiti po seštevku njihove vrednosti, saj se za vsakega od njih ugotavlja posebej glede na njegovo vrednost (drugi odstavek 41. člena ZPP). Za zahtevka v višini 1.320 EUR in 10.000 EUR je na podlagi določbe prvega odstavka 30. člena ZPP pristojno okrajno sodišče.
Pri zahtevku zaradi plačila 22.670EUR gre za spor, ki je v tesni vezi z najemnim razmerjem. Iz njega izhaja, da je zanj ne glede na višino spornega predmeta po 3. točki drugega odstavka 30. člena ZPP pristojno okrajno sodišče.
Ker je pritožnica umaknila že vloženo pritožbo, preden je pritožbeno sodišče odločilo o njej, je pritožbeno sodišče izdalo ugotovitveni sklep o umiku pritožbe.
Pritožba utemeljeno opozarja na neizkazanost stroškov toženke in posledično na napačno odločitev o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje o izpodbijanih stroških postopka odločilo zgolj v zvezi s hkrati izdano delno zamudno sodbo, o stroških postopka toženke (še) ni moglo odločati, saj ta v zvezi z zahtevki, o katerih je odločeno z delno zamudno sodbo, ni vložila pravočasnega odgovora na tožbo (prvi odstavek 318. člena ZPP). Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (ker je tožnik uspel s približno polovico zahtevkov), je tako napačna.
neprava obnova kazenskega postopka - združitev kazni zapora - enotna kazen - delo v splošno korist
Sodišče prve stopnje bi ob dosledni uporabi pravil o steku moralo kot določeno kazen šteti izrečeno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora in ne le 1 leto in 22 dni zapora, kolikor obsojencu še preostane potem, ko se ni v celoti držal dogovora o delu v splošno korist. Obsojencu je bila namreč s sodbo izrečena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, zatem pa je v tej sodbi in z nadaljnjima sklepoma sodišče odločilo le še o načinu izvršitve kazni zapora.
prodaja premoženja stečajnega dolžnika - prodaja poslovne celote - izklicna ali izhodiščna cena - ocena vrednosti premoženja
Poslovna celota so stvari in druge premoženjske pravice, ki so kot celota potrebne za opravljanje podjema. Opravljanje podjema pomeni opravljanje posamezne vrste poslov ali več vrst poslov, ki se opravljajo zaradi izdelave proizvodov ali oprave določene vrste storitve. Pravila ZFPPIPP o prodaji premoženja, ki je poslovna celota, nadomeščajo prejšnja pravila o prodaji dolžnika kot pravne osebe. Po oceni višjega sodišča le z navedbo, da se prodaja skoraj vsa osnovna sredstva v paketu, pritožnika nista uspela prepričljivo utemeljiti, zakaj bi morala biti prodaja premoženja stečajnega dolžnika zasnovana kot prodaja poslovne celote. Takšna prodaja po prepričanju višjega sodišča nikakor ne more biti obveznost (tudi če gre za skoraj za vsa dolžnikova sredstva) temveč je le ena od možnosti, ki pa je prej izjema kot pravilo. Upraviteljica je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da ni predlagala prodaje poslovne celote zato, ker dolžnik ni imetnik nobenih koncesij, licenc, uporabnih dovoljenj, atestov niti ni najemnik ali zakupnik premoženja. Je le lastnik osnovnih sredstev, ki so predmet prodaje ter imetnik terjatev in poslovnega deleža v družbi C. d.o.o. Zato pooblaščenemu ocenjevalcu tudi ni bilo potrebno izdelati ocene vrednosti za vsako stvar in drugo premoženje, ki je vključeno v poslovno celoto ter ocene vrednosti poslovne celote ob predpostavki poslujočega podjetja (po določbi četrtega odstavka 327.člena ZFPPIPP).
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00058776
ZIZ člen 226, 226/3.
zavračanje stikov - odtujevanje otroka - dolžnost starša, da se vključi v družinsko terapijo - začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Sodišče prve stopnje je o tem, kako naj bi se kazale A. zdravstvene težave, zaslišalo tudi predlagateljico, in zaključilo, da njena izpoved zgolj potrjuje, da mati ne prepoznava potreb deklic, da sta obe pod njenim vplivom in ne dobita njenega pristnega dovoljenja za srečanje z očetom. Zaključilo je, da odgovornost za nastalo situacijo izvira iz predlagateljice in njenega ravnanja, saj svoje aktivnosti ne usmerja v spodbujanje srečanj, pač pa v njihovo preprečevanje. Ker deklice ni peljala na nikakršen zdravniški pregled oziroma predložila zdravniškega opravičila za njen izostanek s srečanja, kot ji je bilo naloženo z začasno odredbo, je sodišče prve stopnje predlagateljico (ponovno) denarno kaznovalo. Glede na povzete dejanske okoliščine je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odgovornost za neudeležbo deklice na terapevtskem srečanju na materi, ki izostanka tudi ni izkazala z zahtevanim zdravniškim potrdilom. Pravilna je zato odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlagateljico za navedeno opustitev denarno kaznovalo in hkrati izreklo višjo denarno kazen za morebitne bodoče kršitve
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00057800
ZPP člen 154, 154/1.. OZ člen 133, 133/1.. SPZ člen 75, 75/1.
imisije - stvarnopravno varstvo pred imisijami - obligacijskopravno varstvo - različna dejanska in pravna podlaga - uspeh v postopku - odločitev o stroških postopka
Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tako z vprašanjem, ali predstavljajo zatrjevani odvzemi svetlobe, zamakanja in podobni vplivi, prepovedane stvarnopravne imisije, kot z vprašanjem, ali predstavlja sporni del zidu vir nevarnosti v smislu obligacijsko pravnega imisijskega varstva. Ukvarjalo se je z dvema sklopoma dejanske in pravne podlage. Tožnika sta uspela zgolj s pravnim varstvom, ki sta ga utemeljevala na zidu kot viru nevarnosti oziroma grozeči škodi. To okoliščino je treba upoštevati pri odločanju o stroških.
Tožencem je že naloženo, da odstranijo in izravnajo zemljino nad armirano betonskim delom zidu. Odstranitve omenjene zemljine sama po sebi narekuje tudi odstranitev tam zasajenih dreves in grmičevja, saj bodo s tem ostala brez substrata za svojo rast.
stvarna služnost - stvarna služnost pešpoti - priposestvovanje služnosti - ukinitev služnosti - bistveno spremenjene okoliščine - tehtanje interesov služeče in gospodujoče nepremičnine - možnost dostopa do zemljišča
Ob že obstoječi povezavi tožničine nepremičnine na severni strani, enostavni možnosti vzpostavitve potne povezave na južni strani in bistvenih obremenitvah toženkine nepremičnine zaradi obstoječe služnosti, ne more biti dvoma, da predstavlja ta služnost močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine, kot pa gospodarsko korist za gospodujočo nepremičnino. Načelo čim manjšega obremenjevanja lastninske pravice na služeči nepremičnini v danih okoliščinah pretehta.
plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - sodna taksa za pritožbo - taksa za postopek o posebnih pritožbah - višina sodne takse
Tožnik je v obravnavani zadevi vložil pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari. Odmero takse za obravnavano pritožbo tožnika ureja tarifna št. 1121 ZST-1, ki določa uporabo količnika 3,0 v zvezi s 16. členom ZST-1, po katerem se taksa določa glede na vrednost spornega predmeta. Upoštevaje dejstvo, da je ocenjena vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi znašala 10.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje, skladno s Prilogo 1 k ZST-1, ki določa višino taksne obveznosti glede na vrednost spornega predmeta, ter uporabo količnika 3,0, takso za pritožbo tožniku pravilno odmerilo v višini 405,00 EUR in svojo odločitev v izpodbijanem sklepu tudi pravilno utemeljilo.
odpravnina ob upokojitvi - zakonske zamudne obresti - sprememba odločitve
Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da zakonske zamudne obresti tečejo od 19. 11. 2016 dalje, glede na to, da tožnik 4. 10. 2016, ko se je prvič upokojil pri toženi stranki, še ni dopolnil pet let dela pri toženi stranki, kar kot pogoj izrecno določa prvi odstavek 132. člena ZDR-1. Ob drugi upokojitvi 10. 4. 2019 pa je tožnik izpolnil pogoje po prvem odstavku 132. člena ZDR-1, zato mu je bila tožena stranka dolžna izplačati odpravnino in ker mu je ni izplačala, je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki pa tečejo od 10. 4. 2019 in ne od 19. 11. 2016 dalje, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje.
ZIZ člen 15, 38, 38/5, 221, 221/2. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 8, 8/1, 8/1-1.
Glede na to, da upnikova zahteva za povrnitev stroškov pred izdajo izpodbijanega sklepa pritožnici ni bila vročena v izjavo, so povzete pritožbene navedbe dopustne pritožbene novote. Vendar mora pritožnik, ki se sklicuje na nova dejstva, le-ta dovolj konkretizirati in navesti tudi dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala. Tega pritožnica v konkretnem primeru ni storila.
Izpodbijana odločitev je delno napačna glede višine priznanih stroškov. Izvršitelj si je namreč obračunal 500 točk za izvršilno dejanje deložacije stanovanja, čeprav izpraznitev nepremičnine dejansko ni bila opravljena, saj sta jo dolžnika izpraznila že prej prostovoljno. Izvršitelj je upravičen do nagrade za izpraznitev in izročitev nepremičnine, če to izvršilno dejanja opravi. Izvršitelj je sicer pristopil k deložaciji, ki pa je zaradi prostovoljne izselitve in izročitve nepremičnine ni bilo mogoče opraviti. Navedeno pomeni, da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov 500 točk za izpraznitev in izročitev nepremičnine, saj le ta ni bila opravljena s strani izvršitelja, ker sta dolžnika izpraznila nepremičnino prostovoljno že pred tem. Dolžnika sta v konkretnem primeru izvršitelja o prostovoljni izpolnitvi obvestila že pred samim pristopom k deložaciji, vendar pa se je izvršitelj o tem lahko prepričal šele, ko je vstopil v stanovanje in ga pregledal. Izvršitelj je zato upravičen do povrnitve dejanskih stroškov, ki so mu nastali.
Namen izdajanja soglasij upravnih organov je tudi varstvo javne koristi. Iz tega razloga je posebna predpostavka veljavnosti tovrstnih pogodb določena z zakonom. Zakon torej v primeru določenih pravnih poslov omejuje (če ne kar izključuje, npr. v primeru zavrnitve soglasja) avtonomijo volje pogodbenih strank. Pritožnik se zato ne more uspešno sklicevati na to, da OZ v 60. členu ne loči med zakonskimi in nezakonskimi pogoji. Celoten 60. člen OZ namreč samo v okviru dovoljene avtonomije pogodbenih strank omogoča, da pogodbeni stranki določita pravno dejstvo, ki sta ga sami (in ne po sili zakona) določili za predpostavko začetka učinkovanja pogodbe. Pritožbeno stališče upnika, da dosledno velja 60. člen OZ, je zmotno.
ukrepi za varstvo koristi otroka - omejitev pravice do stikov - omejitev stikov - ogroženost otroka - verjetnost nastanka škode - osebnostna ali vedenjska motenost - obseg in način izvajanja stikov
Sodišče lahko enemu ali obema od staršev, pa tudi osebi, ki je s sodno odločbo ali s sodno poravnavo pridobila pravico do stikov z otrokom, omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi.
Omejitev pravice do stikov je eden od ukrepov za varstvo koristi otroka. Tak ukrep sodišče izreče, če ugotovi, da je otrok ogrožen (prvi odstavek 157. člena DZ). Ena od okoliščin, ki izkazuje otrokovo ogroženost je tudi verjetnost nastanka škode, ki bi bila posledica storitve ali opustitve staršev (drugi odstavek 157. člena DZ).