CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00015357
URS člen 26, 26/1. EZ člen 64o. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2009) člen 9, 16, 18. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost države - zakonodajna protipravnost - materialno procesno vodstvo - neizvedba predlaganega dokaza - diskrecijska pravica - opustitev vložitve pravnega sredstva - prekinitev vzročne zveze - sprememba zakonodaje
Kot je bilo obrazloženo, je zakonodajna protipravnost podana le v primeru najhujših kršitev ustavnih pravic ali civilizacijskih standardov. Kršitve teh pa s sklicevanjem na rubriko "odgovorov in vprašanj" na spletni strani Vlade RS ni mogoče utemeljiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00016738
ZGD-1 člen 475. OZ člen 319, 319/1. ZPP člen 154.
stvarni vložek - odpust dolga - stroški postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Tožeča stranka je torej trdila, da naj bi tožena stranka dala vložek v smislu 475. člena ZGD-1, in sicer kot stvarni vložek. Za to bi bilo treba spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Tega že tožeča stranka ni trdila. Izpovedi in zaslišanja prej navedenih oseb pa tudi niso izkazala prav ničesar, kar bi kazalo na to, da bi tožena stranka takšen izdatek nameravala napraviti za vložek v smislu 475. člena ZGD-1. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi stranki Pogodbe o sodelovanju pri projektu kadarkoli poskusili spremeniti družbeno pogodbo tožeče stranke. Že glede na to okoliščino zaslišanja in izpovedi navedenih prič niso potrdili trditev tožeče stranke.
Pritožbeno sodišče v izjavah U. P., D. P. in F. K. tudi sicer ne najde ničesar takšnega, kar bi potrjevalo trditve tožeče stranke o vložku v smislu določb ZGD-1, niti ne o dogovoru o vložku posebne vrste (sui generis). Kakšen naj bi takšen dogovor o vložku posbne vrste bil tožeča stranka ni nikoli pojasnila in ga niti pritožbeno sodišče ne najde.
Utemeljena pa je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšna odločitev bi bila pravilna, če bi vsaka od obeh strank uveljavljala zahtevke v enaki, ali vsaj približno enaki višini. Tožeča stranka pa je uveljavljala glavnični zahtevek v višini 89.218,57 EUR, tožena stranka pa zahtevek v višini 122.311,42 EUR. Tožeča stranka je uspela s svojim glavničnim zahtevkom v celoti, tožena stranka pa skoraj v celoti; njej neuspeh je bil manjši od odstotka celotne zahtevane terjatve. Razlika v višini glavnic je vendarle razmeroma prevelika, da bi bilo še primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 12. 12. 2006 do 31. 8. 2012. Gre za čas pred vložitvijo zahteve za priznanje navedenega dodatka. V tem primeru pa je za presojo odločilen 96. člen ZSDP-1, kjer je določeno, da se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in se prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Vloga je bila pri CSD vložena 7. 7. 2016, kar pomeni, da ni pravne podlage za priznanje pravice do dodatka za nego otroka za sporno obdobje.
postavitev začasnega zastopnika - sklep o postavitvi začasnega zastopnika - pritožba zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika - dovoljenost pritožbe - sklepi procesnega vodstva - pravnomočnost sklepa - pritožba, vložena po zakonitem zastopniku - obvestilo stranki - vročitev sklepa - seznanitev s sklepom - pomanjkanje pravdne sposobnosti - zakoniti zastopnik otroka - nasprotje interesov - navzkrižje koristi staršev in otrok - opravljanje procesnih dejanj - odvzem pravice - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - pravica do povračila stroškov
Sklep o postavitvi začasnega zastopnika je eden od sklepov iz prvega odstavka 270. člena ZPP, a to samo po sebi še ne pomeni, da zoper tak sklep ni pritožbe. Da bi bilo tako, bi moralo iti hkrati za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka, vsi v prvem odstavku 270. člena ZPP našteti sklepi pa niso takšni. Po prepričanju tega sodišča gre pri postavitvi začasnega zastopnika za pomembno in daljnosežno odločitev, tako v stroškovnem, še bolj pa v vsebinskem smislu, ki nikakor ni namenjena le vodstvu oz. normalnemu teku postopka. Postavitev začasnega zastopnika lahko dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja, postavitev začasnega zastopnika otroku pa poseg v pravico staršev, uveljavljati otrokove koristi. Pritožba je torej dovoljena.
Določbe tretjega odstavka 82. člena ZPP, ki določa, da ima začasni zastopnik pravice in dolžnosti začasnega zastopnika od dne postavitve, si ni mogoče razlagati tako, da bi stranki sami (oziroma njenemu zakonitemu zastopniku) do pravnomočnosti sklepa o postavitvi začasnega zastopnika onemogočala sodelovanje v postopku, konkretno - vložitev pravnega sredstva zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika.
To, da otrok ne more zastopati tožnik, še ne pomeni, da jima je treba postaviti začasnega zastopnika, saj v našem pravnem redu nimamo tako imenovanega skupnega zastopanja staršev. Če je s sodno odločbo otrok zaupan v vzgojo in varstvo enemu od staršev, je utemeljen sklep, da je ta upravičen zastopati otroka v sodnih postopkih. Le kadar si koristi tožene stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo, je treba poseči v to upravičenje.
Drugačen procesni položaj ni navzkrižje interesov.
Sodišče s postavitvijo posebnega zastopnika otroku v konkretnem postopku staršem odvzame pravico do uveljavljanja otrokovih koristi. To lahko stori le, če te naloge ne morejo opravljati oz. ne opravljajo dobro.
Pritožbeno stališče, da ni podlage za priznanje stroškov začasne zastopnice, je napačno.
Bistvena in ključna za sprejem pravilne odločitve o pritožbi zagovornika je presoja, ali je postopek na podlagi obtožnice državnega tožilca tekel na podlagi zahteve upravičenega tožilca. Glede na nedvomno ugotovljeno dejstvo, da se državni tožilec zoper sklep o ustavitvi preiskave ni pritožil (kar dejansko pomeni opustitev procesne pravice do pritožbe), je pravilno stališče zagovornika, da državni tožilec, skladno z jasno določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP, z ugoditvijo pritožbi oškodovanke zoper sklep o ustavitvi preiskave ni bil več upravičeni tožilec v postopku, temveč je z vložitvijo pritožbe to postala oškodovanka. Povedano drugače, državni tožilec je s tem izgubil položaj upravičenega tožilca v postopku. Ker pa se je postopek, kljub navedenim okoliščinam, nadaljeval na podlagi vložene obtožnice državnega tožilca in je bila na tej podlagi izdana izpodbijana sodba, je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, kar pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
ZDR-1 člen 74, 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1.. OZ člen 77, 77/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vodilni delavec - pomočnik direktorja - zagovor - sodna razveza - reintegracija
Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika seznanila s pisnim vabilom na zagovor in očitanimi kršitvami, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi opustitve zagovora.
Zasedenost delovnega mesta pomočnika direktorja za nabavo, zlasti ker je posledica nezakonite odpovedi, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o reintegraciji. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri njej ne bi bilo več mogoče. Zato ni izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116.. ZZRZI člen 40, 40/6.. ZPP člen 253, 357a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - izvedensko mnenje
ZPP v 253. členu določa, da sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj jo poda pisno pred obravnavo, pri čemer mora izvedenec vselej obrazložiti svoje mnenje. Če je mogoče, sodišče vroči strankam pisni izvod in mnenje pred narokom, na katerem se bosta obravnavala. Prav tako 254. člen ZPP določa, da če je izvid izvedenca nejasen, nepopoln, ali če je sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, je potrebno ta dvom odpraviti z zaslišanjem izvedenca ali po potrebi zaslišanjem novih izvedencev. Tožnik je v pripravljalni vlogi natančno pojasnil svoje ugovore, pri čemer vsi sicer niso pravno relevantni. Podal pa je tudi pravno relevantne ugovore, ki jih sodišče ni razčistilo z izvedencem.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 111, 111/1, 111/1-4, 111/2, 131, 131/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odškodnina za čas odpovednega roka - rok za podajo odpovedi - regres za letni dopust - neizplačane plače - opomin
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana v zakonsko določenem subjektivnem roku. Že pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi so obstajali razlogi, ki so jo utemeljevali (izbirna pravica če in kdaj bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi je izključno na delavcu), vendar za ugotovitev, da je bil spoštovan prekluzivni rok, to ni pomembno. Pomembno je, da so bili podani pogoji za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (plače niso prejeli v določenih rokih petkrat zaporedoma) tudi v času izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ne glede na to, da so odpovedni razlogi obstajali že tudi prej, pa se takrat delavci še niso odločili za odpoved.
Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o zahtevku za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust tožnici. Glede samega temelja za priznanje tega nadomestila je pravilen zaključek, da tožnica zaradi ravnanj tožene stranke dejansko ni mogla izkoristiti svoje pravice do izrabe dopusta. Zaradi nezakonitih ravnanj tožene stranke je tožnica utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je učinkovala brez odpovednega roka, in zato letnega dopusta ni mogla izrabiti oziroma je to pravico izgubila, pri tem pa ji ni mogoče očitati, da bi lahko vnaprej predvidela nastanek vzroka, ki ji bo onemogočal izrabo dopusta. Zato je njen zahtevek po samem temelju utemeljen.
ZDR-1 člen 148, 149.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.. ZDR člen 147, 147/7.. MESL člen 4.
nadure - plača - vojak - referenčno obdobje - višek ur - kompenzacija
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča.
ZPP v tretjem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena med drugim tudi v primeru, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Ker v predmetni zadevi pravni interes ni izkazan, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
Tožena stranka je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 zahtevala povrnitev preplačila. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Navedena določba torej odkazuje na uporabo OZ. V 190. členu je določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
izplačilo razlike plače - določitev količnika - imenovanje v naziv - javni uslužbenec - inšpekcijski pregled
Ne ZJU ne drug veljaven predpis za postopek pred Komisijo za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi oziroma odločbe o imenovanju v naziv (74. do 77a. člen ZJU) ne predpisuje procesne predpostavke predhodnega inšpekcijskega pregleda ali kakega drugega predhodnega postopka. Noben predpis tudi ne določa, da lahko državni organ oziroma organ lokalne skupnosti preverja izobrazbo svojih zaposlenih le na podlagi izdane inšpekcijske odločbe. Tožena stranka kot delodajalec skladno z določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU javnemu uslužbencu namreč ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenila javna sredstva, za zagotovitev upoštevanja te določbe pa lahko skladno z ZJU samoiniciativno ukrepa tudi po določbah 74. do 77a. člena.
Zasebni zavod v skladu s slovensko visokošolsko zakonodajo ni izpolnjeval pogojev za izvajanje visokošolske dejavnosti, ker je bil vpisan v razvid izvajalcev zgolj višješolskih (in ne visokošolskih) študijskih programov.
zavrženje pritožbe - stvarna pristojnost - osebna vročitev - posebna pritožba - fikcija vročitve - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba
V primeru, če ni možna osebna vročitev sodne odločbe oziroma stranka niti po obvestilu o prispeli poštni pošiljki pisanja v predpisanem roku ne prevzame, ZPP v 142. členu uzakonja t. i. fikcijo vročitve, ki se kot poseben pravni inštitut uporablja tudi za določitev trenutka teka roka za vložitev pritožbe. Pomeni, da se šteje, da je pisanje stranki vročeno, ko preteče predpisani rok od trenutka, ko ji je v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da lahko na pošti pisanje dvigne, po poteku tega roka pa ji vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Po sodni praksi fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči že šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00015491
ZKP člen 19, 352, 352/1-1, 354, 354/2, 357, 357-4. KZ-1 člen 29, 116, 210, 224.
objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - opis kaznivega dejanja - pravna opredelitev kaznivega dejanja - kaznivo dejanje umora - kaznivo dejanje uboja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - kvalifikatorna okoliščina - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - kaznivo dejanje odvzem motornega vozila - upravičeni tožilec - načelo akuzatornosti - pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem - zasebna tožba - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon
Objektivna identiteta ni absolutno pravilo. Okoliščine, ki so pomembne za presojo prištevnosti storilca v času kaznivega dejanja, so pravno relevantne, saj je od njih odvisna pravna opredelitev, konkretno uporaba določb 29. člena KZ-1, ki se odraža tudi v vrsti oziroma višini kazenske sankcije. Vendar, ko je sodišče prve stopnje poseglo v opis in samo dodalo določene dele besedila, tega ni storilo obtožencu v škodo. Čeprav je dejanje kvalificiralo kot milejše kaznivo dejanje uboja namesto umora, še vedno storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ni mogoče trditi, da je očitano dejanje spremenilo v neko popolnoma drugo kaznivo dejanje, temveč le v drugačno, pri tem je zgolj izpustilo kvalifikatorni očitek, da je obtoženec storil dejanje iz nizkotnih nagibov. V nadaljevanju konkretnega opisa je sodišče le še podrobneje nanizalo okoliščine, ki utemeljujejo očitek bistveno zmanjšane prištevnosti, kar je bil sicer očitek tudi po obtožbi. Te okoliščine pomenijo le dopolnitev konkretizacije subjektivnih znakov kaznivega dejanja, ki obtožencu ni v škodo in temelji na izvedenskem mnenju, ki je bilo obravnavano v dokaznem postopku in za obtoženčevo obrambo ni bilo presenečenje. Tudi test že razsojene stvari pokaže, da je objektivna identiteta podana, saj ni mogoče trditi, da bi bil lahko obtoženec, če bi bil pravnomočno oproščen kaznivega dejanja umora pod točko I obtožbe, lahko zatem obtožen za zanj milejše kaznivo dejanje uboja, kot je opisano v izreku sodbe pod točko I.
Tožilstvo obtožencu ni očitalo, da bi kaznivo dejanje pod točko I storil zaradi mržnje, ali vsaj velikega, hudega sovraštva, temveč navaja nizkotne nagibe, „predvsem sovraštvo“, pri čemer iz opisa ni razvidno, kateri drug nizkoten nagib bi bilo obtožencu še lahko očitati.
Ne prenese kritične presoje stališče tožilstva, da na močno sovraštvo kaže način izvršitve kaznivega dejanja. Način, ki ne dosega mržnje, kaže sicer na direktni naklep obtoženca vzeti življenje očimu in je tudi v povezavi z dejavniki, pomembnimi za bistveno zmanjšano prištevnost, kot so impulzivnost, stresni dejavniki ter sovraštvo. Upravičeno sodišče prve stopnje pri mržnji potegne vzporednico z brezobzirnim maščevanjem. Tako kot maščevanje, ki po vsebini in intenzivnosti ni enakovredno brezobzirnemu maščevanju, ne pomeni konkretizacije pojma nizkotni vzgib sovraštvo, ki ne dosega intenzitete mržnje. Tako kot je nizkotnost maščevanja kot kvalificiranega nagiba potrebno razlagati restriktivno, je potrebno restriktivno razlagati tudi mržnjo.
Kaznivo dejanje odvzema motornega vozila iz 210. člena KZ-1 se praviloma preganja po uradni dolžnosti, v 224. členu KZ-1 so določene izjeme, ko se preganja na zasebno tožbo. Odtujeni avto je bil last obtoženčevega očima. V času odvzema avta je bil očim že pokojen in skladno s 132. členom ZD je pokojnikova zapuščina prešla po samem zakonu na njegove dediče. Kdo so dediči ni bilo raziskano. Če bi bila zasebna tožilka lahko le mati, bi bilo potrebno obtožbo glede tega kaznivega dejanja zavrniti po 4. točki 357. člena ZKP, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon. A ker je ostalo nerazjasnjeno ali morebiti obstaja še kakšen upravičeni zasebni tožilec, je sodišče v tem delu zavrglo obtožbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena ZKP, saj gre za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00015327
ZIZ člen 272, 272/2. ZGD-1 člen 227. ZPP člen 212, 213.
začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - prepoved vračila vložka - odvisna in obvladujoča družba - poroštvo družbe za svojega delničarja - neodplačen pravni posel - informativni dokaz
Med primeri prepovedanih vračil vložkov sodi tudi zavarovanje, ki ga upnik pod takšnimi pogoji v nobenem primeru ne bi zagotovil tretji osebi (dolžniku), to je zavarovanja za obveznosti družbenika do tretjih oseb, če družba (upnik) v zameno za zagotovitev takšnega zavarovanja, ne prejme ustreznega nadomestila. Upnik je torej kot odvisna družba zagotovil poroštvo za zavarovanje obveznosti svojega družbenika (N. d. d.), iz naslova kreditne pogodbe, kjer je N. d. d., kot kreditojemalec prejel kredit od pravnega prednika dolžnika (tretje osebe).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina
Po drugem odstavku 111. člena ZDR-1 mora delavec delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in če teh obveznosti delodajalec v roku treh dni ne izpolni, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30 dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena tega zakona. Po tej določbi mora biti delodajalec pisno obveščen, kar je v tožničinem primeru vsekakor bil, saj je bil zakoniti zastopnik tožene stranke, tako z opominom kot tudi z odpovedjo seznanjen.
ZPP člen 19.. ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 66, 72, 72/2, 105, 105/2, 108, 108/1, 180.
stvarna pristojnost - nepopolna tožba - tožba
V predmetni zadevi sodišče prve stopnje kljub formalni pomanjkljivosti tožbe oziroma vloge z njo ni postopalo po 108. členu ZPP v zvezi s 66. členom ZDSS-1.
Tožbeni zahtevek, ki mora biti jasen, popoln in razumljiv, ni bil postavljen. Pomeni, da vloga ni bila niti popolna niti razumljiva, še manj gre za sklepčno tožbo. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zaključilo, da predmet spora ni odločitev o pravici in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in se je posledično preuranjeno izreklo za stvarno nepristojno.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - družinski pomočnik
Ker 19. člen ZPIZ-2 odkazuje na druge predpise je v tem primeru tožena stranka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo pristojnega CSD, ki je odločil, da bo tožnica kot družinski pomočnik nudila pomoč svoji hčerki, in da bo zato dobila delno plačilo za izgubljeni dohodek, ter da bodo od tega delnega plačila tudi plačani davki in prispevki, med drugim tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi v nasprotju s pravnomočno odločbo pristojnega organa sama spremenila podlago zavarovanja. Tudi če je bila odločba nepravilna, le-ta učinkuje, dokler ni na podlagi izrednih pravnih sredstev odpravljena ali spremenjena oziroma razveljavljena. Tožnica je bila tako pravilno (upoštevaje pravnomočno odločbo) vključena v obvezno zavarovanje za 20 ur tedensko kot družinska pomočnica ter na podlagi 15. člena ZPIZ-2 za 20 ur tedensko kot samozaposlena oseba.
Tožena stranka je dne 3. 4. 2018 vložila zelo obširno pripravljalno vlogo na 21. straneh, v kateri je pojasnjevala dejansko stanje, in prikazala tudi plačane oziroma neplačane ure ter višek oziroma manjko ur. Tako je tožnik šele po prejemu te obsežne pripravljalne vloge, dne 6. 6. 2018 in po njeni preučitvi, lahko umaknil tožbo. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da jo je umaknil pravočasno glede na določila 154. člena ZPP oziroma 158. člena ZPP.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - odmera starostne pokojnine
Institut vrnitve v prejšnje stanje omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se spor vrne v stanje, v katerem je bil pred njo. Če stranka iz opravičenega razloga ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, ji mora biti omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega obravnavanja. Upravičen razlog se kot pravni standard presoja glede na okoliščine konkretnega primera.
Po ustaljeni sodni praksi je upravičen vzrok v smislu 1. odstavka 116. člena ZPP lahko le dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Razlog za zamudo bo opravičljiv le, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma se lahko pripiše naključju, ki se ji je pripetilo. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Načeloma jo preprečuje vsaka oblika krivde, tako naklep kot velika ali majhna malomarnost. Okoliščine zamude torej ne smejo nastati v sferi stranke, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje.