pritožbene navedbe - konkretiziranost pritožbene navedbe - vsebina pritožbe - pritožbeni razlog - meje preizkusa sodbe prve stopnje - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Če pritožnica izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, mora navesti tudi vse tisto, kar po njenem mnenju podpira njeno mnenje, da je bila v okviru prvostopenjskega sojenja napravljena takšna ali drugačna napaka. Če pritožnica ne navede, kaj naj bi podpiralo njeno mnenje o nepravilnosti postopanja in odločitve, je pritožba brez razlogov.
Bistvena in ključna za sprejem pravilne odločitve o pritožbi zagovornika je presoja, ali je postopek na podlagi obtožnice državnega tožilca tekel na podlagi zahteve upravičenega tožilca. Glede na nedvomno ugotovljeno dejstvo, da se državni tožilec zoper sklep o ustavitvi preiskave ni pritožil (kar dejansko pomeni opustitev procesne pravice do pritožbe), je pravilno stališče zagovornika, da državni tožilec, skladno z jasno določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP, z ugoditvijo pritožbi oškodovanke zoper sklep o ustavitvi preiskave ni bil več upravičeni tožilec v postopku, temveč je z vložitvijo pritožbe to postala oškodovanka. Povedano drugače, državni tožilec je s tem izgubil položaj upravičenega tožilca v postopku. Ker pa se je postopek, kljub navedenim okoliščinam, nadaljeval na podlagi vložene obtožnice državnega tožilca in je bila na tej podlagi izdana izpodbijana sodba, je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, kar pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
zavrženje pritožbe - stvarna pristojnost - osebna vročitev - posebna pritožba - fikcija vročitve - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba
V primeru, če ni možna osebna vročitev sodne odločbe oziroma stranka niti po obvestilu o prispeli poštni pošiljki pisanja v predpisanem roku ne prevzame, ZPP v 142. členu uzakonja t. i. fikcijo vročitve, ki se kot poseben pravni inštitut uporablja tudi za določitev trenutka teka roka za vložitev pritožbe. Pomeni, da se šteje, da je pisanje stranki vročeno, ko preteče predpisani rok od trenutka, ko ji je v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, da lahko na pošti pisanje dvigne, po poteku tega roka pa ji vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Po sodni praksi fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči že šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116.. ZZRZI člen 40, 40/6.. ZPP člen 253, 357a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - izvedensko mnenje
ZPP v 253. členu določa, da sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj jo poda pisno pred obravnavo, pri čemer mora izvedenec vselej obrazložiti svoje mnenje. Če je mogoče, sodišče vroči strankam pisni izvod in mnenje pred narokom, na katerem se bosta obravnavala. Prav tako 254. člen ZPP določa, da če je izvid izvedenca nejasen, nepopoln, ali če je sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, je potrebno ta dvom odpraviti z zaslišanjem izvedenca ali po potrebi zaslišanjem novih izvedencev. Tožnik je v pripravljalni vlogi natančno pojasnil svoje ugovore, pri čemer vsi sicer niso pravno relevantni. Podal pa je tudi pravno relevantne ugovore, ki jih sodišče ni razčistilo z izvedencem.
ZIZ člen 15, 270.. ZPP člen 205, 206, 206/1, 206/1-1, 207.
postopek zavarovanja z začasno odredbo - prekinitev postopka zavarovanja terjatev - razlogi za prekinitev postopka
Prekinitev pravdnega postopka ne predstavlja nobenega od zakonsko predvidenih razlogov iz 205. in 206. člena ZPP za prekinitev postopka zavarovanja z začasno odredbo.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 12. 12. 2006 do 31. 8. 2012. Gre za čas pred vložitvijo zahteve za priznanje navedenega dodatka. V tem primeru pa je za presojo odločilen 96. člen ZSDP-1, kjer je določeno, da se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in se prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Vloga je bila pri CSD vložena 7. 7. 2016, kar pomeni, da ni pravne podlage za priznanje pravice do dodatka za nego otroka za sporno obdobje.
ZPP člen 19.. ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 66, 72, 72/2, 105, 105/2, 108, 108/1, 180.
stvarna pristojnost - nepopolna tožba - tožba
V predmetni zadevi sodišče prve stopnje kljub formalni pomanjkljivosti tožbe oziroma vloge z njo ni postopalo po 108. členu ZPP v zvezi s 66. členom ZDSS-1.
Tožbeni zahtevek, ki mora biti jasen, popoln in razumljiv, ni bil postavljen. Pomeni, da vloga ni bila niti popolna niti razumljiva, še manj gre za sklepčno tožbo. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zaključilo, da predmet spora ni odločitev o pravici in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in se je posledično preuranjeno izreklo za stvarno nepristojno.
ZDR-1 člen 148, 149.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.. ZDR člen 147, 147/7.. MESL člen 4.
nadure - plača - vojak - referenčno obdobje - višek ur - kompenzacija
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - družinski pomočnik
Ker 19. člen ZPIZ-2 odkazuje na druge predpise je v tem primeru tožena stranka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo pristojnega CSD, ki je odločil, da bo tožnica kot družinski pomočnik nudila pomoč svoji hčerki, in da bo zato dobila delno plačilo za izgubljeni dohodek, ter da bodo od tega delnega plačila tudi plačani davki in prispevki, med drugim tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi v nasprotju s pravnomočno odločbo pristojnega organa sama spremenila podlago zavarovanja. Tudi če je bila odločba nepravilna, le-ta učinkuje, dokler ni na podlagi izrednih pravnih sredstev odpravljena ali spremenjena oziroma razveljavljena. Tožnica je bila tako pravilno (upoštevaje pravnomočno odločbo) vključena v obvezno zavarovanje za 20 ur tedensko kot družinska pomočnica ter na podlagi 15. člena ZPIZ-2 za 20 ur tedensko kot samozaposlena oseba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00015285
ZPP člen 325, 339, 339/2, 339/2-14.
kršitev avtorskih pravic - avtorski honorar - odgovornost za kršitev - zavrnitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločitev o delu tožbenega zahtevka - predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče prve stopnje o delu tožbenega zahtevka v višini 8.227,16 EUR sploh ni odločilo. Sodišče prve stopnje bi lahko sicer štelo navedeno pritožbeno navedbo tožeče stranke kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ker ni odločilo o delu zahtevka (325. člen ZPP). Za to pa niso bile podane zakonske predpostavke.
Brez vsakršnih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Podana je torej uveljavljana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
Utemeljenost priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica je potrebno presojati celostno, s stališča dela v času nastanka invalidnosti, prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske, ne le teoretične usposobljenosti za drugo delo.
Pridobljeno izvedensko mnenje kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bil tožnik do dokončnosti izpodbijane odločbe zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami oziroma je bila delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno stanje ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti iz 3. alineje 60. člena ZPIZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - KOMUNALNA DEJAVNOST - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00017618
Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (2008) člen 1, 1/1, 1/2, 3, 11, 11/1, 13, 13/1, 13/2. ZPP člen 341. ZVO-1 člen 19, 19/2, 20, 20/5.
odvoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto - obveznost plačila prevoza - zbirni center - ravnanje s komunalnimi odpadki - izvajalec gospodarske javne službe - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava
V Uredbi o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (Ur. l. RS, št. 78/08; v nadaljevanju: Uredba) vprašanje stroškov prevoza odpadnih nagrobnih sveč od pokopališč do zbirnih centrov ravnanja s komunalnimi odpadki ni izrecno urejeno. Vendar si nadaljnje obdelave odpadnih nagrobnih sveč v skladu z Uredbo ni mogoče predstavljati brez prevoza teh sveč do zbirnega centra ravnanja s komunalnimi odpadki. Kljub temu pa te faze ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami ni dopustno zamenjevati s fazo prevzemanja odpadnih nagrobnih sveč od izvajalca javne službe, ki jo opravi zbiralec, to je oseba, ki opravlja dejavnost zbiranja odpadnih nagrobnih sveč, pri čemer je zbiranje po Uredbi opredeljeno kot prevzemanje odpadnih nagrobnih sveč neposredno od izvajalcev javne službe ter njihovo predhodno skladiščenje in razvrščanje pred oddajo v predelavo (10. alineja 3. člena Uredbe).
ZST-1 člen 11, 11/1, 12.a.. ZSVarPre člen 8, 8/1, 20, 20/1, 23, 23/4.. ZUPJS člen 12, 12/2, 12/2-3, 18.
oprostitev plačila sodne takse - lastni dohodki za preživljanje - občasni neperiodični dohodki - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Določba četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre odškodnino izrecno določa kot občasen, neperiodični dohodek, ki se upošteva pri izračunu lastnega dohodka. Odškodnino kot dohodek, ki se se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, določa tudi ZUPJS v 3. točki drugega odstavka 12. člena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00015357
URS člen 26, 26/1. EZ člen 64o. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2009) člen 9, 16, 18. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost države - zakonodajna protipravnost - materialno procesno vodstvo - neizvedba predlaganega dokaza - diskrecijska pravica - opustitev vložitve pravnega sredstva - prekinitev vzročne zveze - sprememba zakonodaje
Kot je bilo obrazloženo, je zakonodajna protipravnost podana le v primeru najhujših kršitev ustavnih pravic ali civilizacijskih standardov. Kršitve teh pa s sklicevanjem na rubriko "odgovorov in vprašanj" na spletni strani Vlade RS ni mogoče utemeljiti.
Tožena stranka je dne 3. 4. 2018 vložila zelo obširno pripravljalno vlogo na 21. straneh, v kateri je pojasnjevala dejansko stanje, in prikazala tudi plačane oziroma neplačane ure ter višek oziroma manjko ur. Tako je tožnik šele po prejemu te obsežne pripravljalne vloge, dne 6. 6. 2018 in po njeni preučitvi, lahko umaknil tožbo. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da jo je umaknil pravočasno glede na določila 154. člena ZPP oziroma 158. člena ZPP.
Dodeljene naloge tožniku ne predstavljajo dodatnih nalog, ki bi tožnika upravičevale do dodatka za povečan obseg dela, ampak gre zgolj za konkretizacijo nalog, ki spadajo v delokrog njegovega delovnega mesta.
ZPIZ-1 člen 198.. ZPIZ-2 člen 11, 136.. ZUP člen 6.
dokup zavarovalne dobe
Na podlagi zahteve vložene dne 9. 12. 2014 oziroma dne 21. 1. 2015 dokup pokojninske dobe po 198. členu ZPIZ-1 ni več mogoč. Po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 bi bil dokup po določbah ZPIZ-1 možen edino v primeru, če bi tožnica zahtevo za dokup vložila pred 31. 12. 2012 tako, da bi se postopek začel še v času veljavnosti ZPIZ-1.
Za zahteve za ugotavljanje oziroma dokup pokojninske dobe vložene po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2, določba 390. člena ZPIZ-2 ne velja, ampak velja le določba 136. člena ZPIZ-2.
postavitev začasnega zastopnika - sklep o postavitvi začasnega zastopnika - pritožba zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika - dovoljenost pritožbe - sklepi procesnega vodstva - pravnomočnost sklepa - pritožba, vložena po zakonitem zastopniku - obvestilo stranki - vročitev sklepa - seznanitev s sklepom - pomanjkanje pravdne sposobnosti - zakoniti zastopnik otroka - nasprotje interesov - navzkrižje koristi staršev in otrok - opravljanje procesnih dejanj - odvzem pravice - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - pravica do povračila stroškov
Sklep o postavitvi začasnega zastopnika je eden od sklepov iz prvega odstavka 270. člena ZPP, a to samo po sebi še ne pomeni, da zoper tak sklep ni pritožbe. Da bi bilo tako, bi moralo iti hkrati za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka, vsi v prvem odstavku 270. člena ZPP našteti sklepi pa niso takšni. Po prepričanju tega sodišča gre pri postavitvi začasnega zastopnika za pomembno in daljnosežno odločitev, tako v stroškovnem, še bolj pa v vsebinskem smislu, ki nikakor ni namenjena le vodstvu oz. normalnemu teku postopka. Postavitev začasnega zastopnika lahko dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja, postavitev začasnega zastopnika otroku pa poseg v pravico staršev, uveljavljati otrokove koristi. Pritožba je torej dovoljena.
Določbe tretjega odstavka 82. člena ZPP, ki določa, da ima začasni zastopnik pravice in dolžnosti začasnega zastopnika od dne postavitve, si ni mogoče razlagati tako, da bi stranki sami (oziroma njenemu zakonitemu zastopniku) do pravnomočnosti sklepa o postavitvi začasnega zastopnika onemogočala sodelovanje v postopku, konkretno - vložitev pravnega sredstva zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika.
To, da otrok ne more zastopati tožnik, še ne pomeni, da jima je treba postaviti začasnega zastopnika, saj v našem pravnem redu nimamo tako imenovanega skupnega zastopanja staršev. Če je s sodno odločbo otrok zaupan v vzgojo in varstvo enemu od staršev, je utemeljen sklep, da je ta upravičen zastopati otroka v sodnih postopkih. Le kadar si koristi tožene stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo, je treba poseči v to upravičenje.
Drugačen procesni položaj ni navzkrižje interesov.
Sodišče s postavitvijo posebnega zastopnika otroku v konkretnem postopku staršem odvzame pravico do uveljavljanja otrokovih koristi. To lahko stori le, če te naloge ne morejo opravljati oz. ne opravljajo dobro.
Pritožbeno stališče, da ni podlage za priznanje stroškov začasne zastopnice, je napačno.
Tožena stranka je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 zahtevala povrnitev preplačila. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Navedena določba torej odkazuje na uporabo OZ. V 190. členu je določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.