Res je, da sodišče prve stopnje o upnikovi zahtevi za povrnitev stroškov ni odločilo v roku osmih dni, kot je to določeno v devetem odstavku 38. člena ZIZ, vendar zaradi tega izpodbijana odločitev ni nepravilna. Omenjeni rok je namreč instrukcijski rok in če se ga sodišče prve stopnje ni držalo, to ne pomeni, da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov izvršitelja. Ta rok namreč predstavlja le napotilo sodišču, da naj v določenem roku opravi posamezno procesno dejanje, nima pa nobenih prekluzivnih učinkov. To pomeni, da nespoštovanje tega roka ne vodi do tega, da upnik ne bi bil upravičen do povrnitve teh stroškov oziroma da sodišče po poteku roka ne bi več smelo ali moglo odločiti o njegovi zahtevi za povrnitev stroškov.
Izvršitelj je upravičen do plačila tudi v primerih, če je rubež neuspešen ali neizveden zaradi razlogov, ki so na strani dolžnika, upnika ali tretje osebe oziroma ker ni rubljivih predmetov, v obravnavanem primeru pa izvršilno dejanje - rubež premičnin ni bil izveden ravno iz teh objektivnih razlogov.
V izvršilnem postopku sodišče vrednost nepremičnine sodišče praviloma ugotovi na podlagi s strani cenilca predložene cenitve. V izvršilnem postopku se namreč določbe ZPP uporabljajo le smiselno, če ni v tem ali drugem zakonu drugače določeno. Izvršilni postopek je primarno pisen, zato narok niti ni obligatoren in ga sodišče izjemoma opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. Tudi cenilec zato v izvršilnem postopku svoje mnenje primarno izdela pisno, zaslišanje pa se izvede le, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če obstaja dvom v pravilnost podane cenitve. Ker je cenilno mnenje strokovno ter jasno in argumentirano utemeljeno ter notranje skladno, enako pa velja tudi za odgovore na pripombe dolžnika, ki so vsebinsko prepričljivi, izčrpni, natančni in razumljivi, ustno pojasnjevanje mnenja in njegovo dopolnjevanje glede dolžnikovih navedb, do katerih se je cenilka prepričljivo in argumentirano opredelila, ni bilo ne potrebno ne smotrno.
Upnik v tej zvezi pravilno opozarja na 11. točko prvega odstavka 16. člena ZIZ, ki določa pomen izraza neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja. Ta označuje vsa v zakonu navedena dejanja, s katerimi izvršitelji zagotavljajo izvršitev ali zavarovanje upnikove terjatve in dejanja, ki so potrebna za njihovo pripravo ter izvedbo. Tako pritožba pravilno navaja, da je seznanitev s spisom in vpis v evidenco potrebno dejanje izvršitelja za pripravo in izvedbo neposrednih dejanj izvršbe (rubeža premičnin, prodaje na javni dražbi, poplačila upnika itd.). Tretji odstavek 291. člena ZIZ namreč izvršitelju nalaga vodenje evidence o izvršilnih zadevah, ki jih prejme v izvršitev. Z dodelitvijo spisa izvršitelju zanj nastane dolžnost spis ustrezno označiti in vnesti v svojo evidenco, kot je to določeno v 20. členu Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Potrebno pripravljalno izvršilno dejanje izvršitelja je tudi pridobitev podatkov o vozilih dolžnika, na katere bo možno poseči v izvršbi (32. in 81. člen ZIZ).
Terjatve, ki so zavarovane z v zemljiško knjigo vpisano hipoteko, se zastavnim upnikom, ki niso hkrati predlagatelji izvršbe, poplačajo le, če so priglašene, in jih sodišče ne upošteva več po uradni dolžnosti.
Ukrep temelji na ustavno dopustnem cilju in gre za sorazmeren in ne prekomeren poseg.
Dolžnik je šele v pritožbenem postopku podal predlog za izločitev razpravljajoče sodnice, to je po odločitvi o njegovem ugovoru in predlogu za odlog izvršbe, s katerim je bil njegov ugovor in predlog za odlog izvršbe zavrnjen, kar je prepozno. Dolžnik v svoji vlogi ni navedel okoliščin, na katere opira svojo zahtevo za izločitev, zato je bila zahteva za izločitev nepopolna. Kar dolžnik navaja kot izločitveni razlog, je v bistvu njegovo nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi, torej nestrinjanje s sprejetim pravnim stališčem v posameznih odločitvah v tej zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, ne more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namreč namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev.
Z dražbo za majhen ostanek dolga je prišlo do nesorazmerja med zahtevo splošnega interesa skupnosti po plačilu dolga državi (ki kot izhaja iz primerjave zatrjevanih plačil dolžnika, kot močnejša stranka postopka nasproti fizični osebi, tudi ni sproti zahtevala utesnitev izvršbe ali predlagala odloga izvršbe na nepremičnine) in zahtevami po varstvu temeljnih pravic posameznika, saj se je prodajala tudi nepremičnina, ki predstavlja dolžnikov dom oziroma dom šestčlanske družine. Pravica do spoštovanja doma posamezniku, ki se sooča z izgubo doma, namreč v določenih primerih zagotavlja posebna procesna upravičenja. Najpomembnejša je zahteva po sodni presoji sorazmernosti posega. Sodišče mora poseg v pravico presojati tudi v luči osebnih (individualnih) okoliščin prizadete osebe. Tako v konkretnem primeru glede na zgoraj navedene konkretne okoliščine višje sodišče zaključuje, da je potrebno dati v tej zadevi pri ugotavljanju, ali je prišlo do zakonitosti dražbe, prednost dolžniku oziroma njegovi pravici do zasebne lastnine oziroma pravici do doma nasproti obligacijski pravici kupca. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake pravice zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve pravice drugega in glede na tehtanje konkretnih okoliščin odločiti, kateri dati prednost. Dejstvo je, da pri izvrševanju pravice enega ne sme priti do prekomernega posega v pravico drugega, kot bi prišlo v tem primeru, ko bi za neznaten znesek kupnine 1.100,00 EUR (ki jo bo kupec tudi zaradi razveljavitve prodaje tudi prejel nazaj) dolžnik in njegova šestčlanska družina ostala brez doma. Torej bi izvrševanje ene pravice že prekomerno omejilo izvrševanje druge pravice.