ZPP člen 270, 270/1, 270/1-8, 270/3.. ZDR-1 člen 44, 108, 131, 136.
plača - izločitev nasprotne tožbe - vodstvo postopka
Pritožbeni očitki postopkovne kršitve zaradi izločitve nasprotne tožbe v posebno obravnavanje (tretji odstavek 300. člena ZPP) za odločitev v zadevi niso odločilni. Gre namreč za sklep o razločitvi postopkov po 8. točki prvega odstavka 270. člena ZPP, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper takšne sklepe pa po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 118. člena ZDR-1 in glede na ugotovljene okoliščine in interes obeh pogodbenih strank zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je treba v konkretni situaciji dati prednost interesom tožene stranke, pritožbeno sodišče pa s tem soglaša. Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo dati prednost tožnikovemu interesu za vrnitev nazaj na delo, ker zaradi slabega zdravstvenega stanja nima možnosti nove zaposlitve, pa je presplošno in dokazno nepodprto, zato na pravilnost odločitve za sodno razvezo ne more vplivati.
določitev drugega izvedenca - nestrinjanje z mnenjem izvedenca - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Nestrinjanje z zaključki in mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki izhajajo iz pritožbe, tako ne predstavlja podlage niti za določitev novega izvedenca, niti za utemeljenost pritožbenega razloga o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00026611
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - diskriminacija - slovenska vojska
Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe 7. člena ZDR-1, je mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da v ravnanjih nadrejenega niso prisotni elementi trpinčenja na delovnem mestu sprejelo na podlagi presoje vseh očitanih ravnanj oziroma dogodkov, tako vsakega izmed njih kot vseh skupaj.
ZNP-1 člen 42. ZDZdr člen 2, 2-10, 30, 30/1, 31, 47, 47/2, 74, 74/1.
podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - namestitev v varovani oddelek - prisilni ukrep - omejitev svobode - obvezno zastopanje po odvetniku - najbližja oseba - nega oskrbovancev - premestitev v dom starejših občanov
Glede na ugotovitve o stanju nasprotne udeleženke sodni ukrep z omejitvijo svobode ni potreben. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, potrebuje stalno in popolno oskrbo, kar pa ni prvenstvena naloga varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov. Nega in nadzor nad stanjem varovancev se izvajata tudi na nevarovanih oddelkih domov starejših občanov.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 6, 6-1, 7, 7-2, 8, 8-1.
mednarodna pristojnost - pristojnost za sospornike - zloraba procesnih pravic - Bruseljska uredba I - delovna nesreča - nesreča v tujini
Sodišče, ki obravnava zahtevke, ki so ob vložitvi tožbe medsebojno povezani v smislu člena 6 točka 1 Uredbe, ugotovi morebitno zlorabo pravila o pristojnosti iz te določbe le takrat, ko obstajajo prepričljivi dokazi, ki dopuščajo sklep, da je tožeča stranka pogoje za uporabo te določbe umetno ustvarila oziroma ohranila.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zahtevki zoper vse tri tožene stranke temeljijo na isti dejanski podlagi, da se sklopi odločilnih dejstev zoper vsakega od tožencev v veliki meri prekrivajo, da se bo s tem, ko se bodo zahtevki zoper tri tožence obravnavali skupaj, preprečilo, da bi tožeča stranka razpolagala z več izvršilnimi naslovi za terjatev iz iste dejanske podlage (13. točka obrazložitve). Pravilno je razlogovalo, da za to, da se za sodne odločbe šteje, da zanje obstaja tveganje nezdružljivosti v smislu člena 6 točka 1 Uredbe, ne zadostuje, da obstaja razhajanje med rešitvami spora, ampak mora do tega razhajanja priti v okviru enakega dejanskega pravnega stanja.
Tožeča stranka je svobodna v odločitvi koga toži in v primeru izbirnih pristojnosti, kot pri vloženi tožbi, tudi pred katerim sodiščem toži. Tožbo je vložila tudi zoper slovenskega delodajalca, ki se zgolj zaradi posebne ureditve delovnopravnega sodstva vodi pred specializiranim sodiščem v Sloveniji. Za mednarodno prisojnost v tem primeru je odločilno le, ali obstojijo pogoji po prvi točki 8. člena Uredbe Bruselj I.
izraz volje - poplačilo kredita - namen plačila - notarski zapis - načelo kavzalnosti - potrošniški kredit
Namen razpolaganja tožeče stranke s prejetim zneskom v tem primeru po materialnem pravu ni bil obvezna sestavina sklenjene pogodbe. Zapis v notarskem zapisu kreditne pogodbe o popolnosti notarskega zapisa skladno s 43. členom ZN, da vsebuje vse dogovore glede posla in da povezani posli ne obstajajo, ni pretehtal ostalih skladnih dokazov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnega povzetka listin in ocene izpovedb prič pravilno zaključilo, da je tožeča stranka s podpisom prenosnega naloga odredila in odobrila transakcijo ter izrazila voljo, da s prenosom sredstev 99.550,54 EUR poplača kredit D. Z.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-2.. KZ-1 člen 235.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - ponareditev ali uničenje poslovnih listin
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je izpostavilo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti, tj. obveznost vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Prav tako je tožnik kršil interne akte toženca, izdane s strani družbe, ki izrecno določajo, da vsako neupravičeno poseganje v odprt oziroma nezaključen račun z namenom prirejanja ali spreminjanja elementov računa ali podatkov kupca predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je bil seznanjen z internimi akti toženca. Sicer pa za kvalifikacijo kršitve kot hujše ni potrebna posebna določenost tega v aktih delodajalca. Tudi če tožnik ne bi bil seznanjen z izrecno opredelitvijo iz internih aktov, ki navedene kršitve opredeljujejo kot hujše, to ne bi zmanjšalo narave tožnikovih kršitev. Poudariti je treba zlasti tožnikovo ravnanje glede blagajne, kar je z vidika resnosti kršitev izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč neupravičeno posegal v nezaključene račune. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako pa nastanek škode ni eden izmed znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00026648
ZDR člen 31, 32, 33, 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/1, 179.. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - delo na višini - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina
Zlasti delodajalec (in ne delavec) je tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec sam je dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku morebitne škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti.
prekluzija dejstev in dokazov - izjeme - upoštevanje prepoznih navedb in dokazov - pospešitev postopka
Prekoračitev roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP nima za posledico avtomatičnega neupoštevanja navedb in dokazov. Vrhovno sodišče se je že izreklo (sodba III Ips 25/2013, sodba VIII Ips 106/2018), da je navedena striktna prepoved upoštevanja (pre)poznih navedb od novele ZPP-D med drugim omehčana z določbo petega odstavka 286. a člena ZPP, po kateri sodišče lahko upošteva vloge in listine, ki so predložene po izteku določenega roka ter navedbe, dane (prepozno) na naroku, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Namen prekluzij je namreč pospešitev, koncentracija in racionalizacija postopka ter zagotovitev pravice procesnega udeleženca do odločanja v razumnem roku. Prvi stranski intervenient in tožena stranka glede na zgoraj povzeto obrazložitev v izpodbijani sodbi utemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo te presoje sodišče, torej ni povedalo, čemu meni, da bi dopustitev navedb in izvedba dokazov glede pobotnega ugovora zavlekla reševanje spora. Ker teh odločilnih razlogov v izpodbijani sodbi ni, slednje tudi ni mogoče preizkusiti, posledično pa je v tem smislu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg navedenega pa je glede na spisovno gradivo, ki potrjuje navedbe prvega stranskega intervenienta v pritožbi, da o prvem naroku niti ni bil obveščen, da do prvega naroka še ni potekel rok za podajo izjave o vstopu v pravdo in da do prvega naroka niti ni dobil gradiva, na podlagi katerega bi lahko podal ustrezne navedbe in ugovor, in dejstvo, da je šele s prejemom sodbe izvedel, da sodišče šteje podani ugovor pobota za prepozen, zaradi česar navedb, s katerimi izkazuje svoje nekrivdo, predhodno niti ni mogel navesti, pritrditi prvemu stranskemu intervenientu, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedene okoliščine pri ocenjevanju njegove nekrivde. Zato pritožnik utemeljeno navaja, da gre pri odločitvi o zavrženju pobotnega ugovora za sklep presenečenja. S tako opustitvijo je podana kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila prvemu stranskemu intervenientu kršena pravica do izjave.
ugotovitev lastninske pravice - priposestvovanje - priposestvovalna doba - dobrovernost - opravičljiva zmota o obsegu nepremičnin - parcelacija nepremičnin - družbena lastnina
Ob parcelaciji so bile novonastale parcele zamejene z mejniki, poleg tega je bila postavljena lesena ograja. Tako je nemogoče, da kupec ne bi bil seznanjen z rezultati delilnega načrta; pojaviti bi se mu moral najmanj dvom o površini in meji nepremičnin, ki so bile predmet nakupa. Sploh upoštevaje dejstvo, da so stranke pogodbe vedele, da v tistem času poteka parcelacija predmetnih nepremičnin, bi v primeru, če bi kupec res menil, da je sporni svet njegov, v to podvomil najkasneje takrat, ko je videl novo postavljeno leseno ograjo in mejnike.
Posplošene trditve, da je tožnici za opravo lastnih poizvedb zmanjkalo časa, ne predstavljajo ustreznih razlogov, ki bi narekovali uradne poizvedbe sodišča o vloženi pripravljalni vlogi. Tudi v primeru, če bi se pripravljalna vloga nahajala v spisu, tožnica s pritožbenim očitkom kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opustitve izvedbe njenih dokaznih predlogov ne bi uspela, saj bi morala to opustitev pravočasno grajati (prvi odstavek 286. člena ZPP), pa tega ni storila.
Tožnica v pritožbi prvič izpostavlja, da dodatno izročena gotovina v prodajnih pogodbah ni bila zavedena zaradi izogiba davčnim obveznostim. Gre za novo dejstvo, ki ga v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Iz pritožbe bi bilo mogoče razbrati, da gre za običajen način poslovanja stranke, ki pa mora zato upoštevati, da so s prirejenimi dokumenti tudi njene možnosti za uspeh pri dokazovanju zmanjšane. Enako velja tudi za izročitev denarnega zneska brez ustreznega potrdila.
Ker tožnica ni bila lastnica predmetov, z vrnitvenim zahtevkom, kot ga ureja 92. člen SPZ, ne more uspeti.
ZZZDR člen 105, 105/3. DZ člen 290. ZPP člen 421, 421/4.
spori iz razmerja med starši in otroki - dodelitev v varstvo in vzgojo - največja otrokova korist - spremenjene razmere - skupno starševstvo - določitev stikov - določitev preživnine - dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je glede na prehodno določilo 290. člena DZ pri odločanju moralo uporabiti določbe predhodno veljavnega ZZZDR. Ta je zaupanje otrok v skupno vzgojo in varstvo omogočal le v primeru sporazuma staršev, če takšnega soglasja volj ni bilo, pa je predvideval, da se otroci zaupajo zgolj enemu od staršev ali v primeru posebnih okoliščin drugi osebi (tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Ker je tožnik umaknil soglasje, ki ga je podal ob sklenitvi začasne poravnave, da bi bili hčerki zaupani obema staršema, sodišče takšne odločitve ni moglo sprejeti.
Sodišče prve stopnje je po oceni vseh izvedenih dokazov, predvsem ob upoštevanju izvedeniškega mnenja, v katerem je bila analizirana zavestna in podzavestna želja obeh hčera ter preizkušena v okviru ugotavljanja največje koristi, sprejelo pravilno odločitev, da se mladoletni hčerki pravdnih strank zaupata v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00025632
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 43, 46. ZPP člen 156.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - pridobitev pravice uporabe - lokacijsko in gradbeno dovoljenje - imetnik pravice uporabe - dovoljenje za uporabo zemljišča za gradnjo garaže - gradnja garaže - priposestovanje lastninske pravice - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverna posest - povzročitev pravdnih stroškov - krivdno povzročeni stroški
Ugotovitev, da je bila z odločbama Okrajnega ljudskega odbora št. 07/7-ROA-34/3-61 dne 16. 10. 1961 in Občinskega ljudskega odbora št. 08/2-ROA/19/2 z dne 10. 2. 1961 na tožnika prenesena pravica uporabe, je pravilna. Po že večkrat obrazloženem stališču sodne prakse je treba tožnikov zahtevek presojati skozi prizmo tedanjih predpisov in v kontekstu družbene lastnine, v katerem je bila pravica uporabe zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija. V skladu s 43. in 46. členom tedaj veljavnega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami je bil prenos pravice uporabe na družbenem premoženju mogoč z odločbo, s katero je dal Okrajni ljudski odbor zemljišče v družbenimi lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta, na način, da se to zemljišče uporablja za potrebe tega objekta. Izrecen zapis prenosa pravice uporabe v odločbi zato ni bil potreben. Ker je pravica graditi istovetna s pravico uporabe zemljišča za gradnjo, je torej očitno, da so pravni predniki toženke s takšnim razpolaganjem v delilnem načrtu navedene nepremičnine prenesli uporabo investitorjem, med drugim tudi tožniku.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - ugoditev predlogu - zamuda pri opravi procesnega dejanja - zamuda pri pristopu na narok - opravičljiva zamuda stranke - prometni zastoj - laična stranka
Toženec je iz upravičenih razlogov zamudil procesno dejanje, zato je bilo pravočasnemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodeno.
Z ne priznanjem upravičenega razloga za zamudo bi bilo sicer še prej formalno zadoščeno pravici toženca do izjave pred sodiščem, v dejanskem pogledu pa bi se ohranjala omejitev, ki je lahko izenačena s popolnim odvzemom možnosti sodelovanja v postopku
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00026064
ZPP člen 7, 212. OZ člen 921.
zavarovalni primer - škodni dogodek - plačilo zavarovalne vsote - življenjsko zavarovanje - nezgodno zavarovanje za primer smrti - smrti zaradi utopitve - nezgoda - nezgodna smrt - pojem nezgode - pojem nezgode po splošnih zavarovalnih pogojih - dokazno breme - prevalitev dokaznega bremena - pred pravdo pridobljeno strokovno mnenje - vzrok zavarovalnega primera - bolezen - dokazni standard prepričanja - nadpolovična verjetnost
V primeru, ko vzroka škodnega dogodka (zaradi pomanjkanja podatkov) ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, zadošča, da ga stranka (na kateri je materialno dokazno breme za to dejstvo) dokaže z več kot 50 % verjetnostjo, kar pa v konkretni pravdi tožnici ni uspelo. Tožnica sicer v pritožbi pravilno opozarja, da izvedenec medicinske stroke ni z najvišjo stopnjo materialne resnice ugotovil, da je prišlo do smrti v vodi (utopitve) zaradi predhodnega bolezenskega dogodka, kar je trdila toženka, kar pa za odločitev v tej zadevi (oziroma o njenem tožbenem zahtevku) ni bistveno. Ključno je, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je verjetnost, da je šlo za nezgodo, manjša od 50 %.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00025080
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 1, 1/1, 1/1-a, 1/2, 1/2-a, 1/2-b, 2, 2/1, 2/4, 12, 12/1,12/1-b, 21, 23. ZPP člen 421, 421/4.
razmerja med starši in otroki - spor iz razmerij med starši in otroki - sodna poravnava - varstvo in vzgoja otroka - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - stiki - skupno skrbništvo - dogovor - sporazum - pravnomočno razsojena stvar - res iudicata - res transacta - možnost obravnavanja pred sodiščem - pravica do izjave - razmerje z mednarodnim elementom - uporaba prava - nova odločba o varstvu in vzgoji otroka - spremenjene razmere - otrokova korist - tožbeni zahtevek - zavrženje tožbe
Sporazum o skupnem skrbništvu, ki sta ga v drugi državi članici EU sklenili pravdni stranki, za veljavnost v Republiki Sloveniji ne potrebuje nobenega postopka priznanja. V skladu z 21. členom Uredbe Sveta (ES) 2201/2003 s 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter razveljavitvi uredbe (ES) št. 1347/2000 se namreč sodna odločba, izdana v državi članici, v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo treba za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.
Predhodna sodna odločitev v družinskem postopku se lahko spremeni, a sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka le, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00025708
ZPP člen 285, 285/1, 289.
materialno procesno vodstvo - predmet dokazovanja - skupno premoženje - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - obstoj zunajzakonske skupnosti - ekonomska skupnost - medsebojna čustvena navezanost partnerjev - pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij med izvezankonskima partnerjema - notarski zapis - ustna pogodba - nična pogodba
Sodnik v okviru materialnoprocesnega vodstva in na podlagi procesnih upravičenj vodi obravnavo in med ostalim tudi ne dovoli določenih vprašanj oziroma vprašanj, ki se v širšem smislu ne nanašajo na zadevo. To so tudi vprašanja, ki niso namenjena ugotavljanju dejstev, ki jih je stranka zatrjevala. Predmet dokazovanja so namreč sporna zatrjevana dejstva, ki so obenem pravno relevantna, zato z zaslišanjem ni mogoče ugotavljati dejstev, ne glede na to, kako pomembna so za odločitev. Sodnik zato preverja ustreznost vprašanj, ki jih postavljajo stranke ali njihovi zastopniki. V obravnavanem primeru iz zapisnika ne izhaja, da bi sodnik kršil navedena določila.
Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča glede dajatvenega dela zahtevka, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvijo o ustno sklenjenem dogovoru s toženko, po katerem naj bi se mu toženka zavezala iz tega naslova plačati 50.000 EUR. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na pravilno pravno podlago, po kateri morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer so nične. Ustno sklenjena pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zunajzakonskima partnerjema bi bila torej, če bi obstajala, nična. Dajatveni zahtevek je zato neutemeljen in ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo.
zahtevek za plačilo odškodnine - nova škoda - AO plus zavarovanje - zavarovalna vsota - izčrpanje zavarovalne vsote - valorizacija zavarovalne vsote - res iudicata - obstoj dogovora o valorizaciji zavarovalne vsote - obvezno zavarovanje v prometu
Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je zavarovanje po pogojih AO Plus prostovoljno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno, ampak gre za dodatno zavarovanje k osnovnem zavarovanju, to je zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjene pri zavarovalnici. Namen prostovoljnih zavarovanj je drugačen od namena obveznih zavarovanj. Pri prostovoljnih zavarovanjih prevladuje interes zavarovatelja, ko se pogodbeni stranki dogovorita za zavarovalno vsoto, pri čemer ni nujno, da ta krije vso ali pretežno škodo, ki lahko nastane v zavarovalnem primeru. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg nastale škode. Pri tem ni pomembno, da sta zavarovatelj ali oškodovanec različni osebi, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg škode in ne glede na to, da oškodovanec ni sklenitelj zavarovanja. AO Plus zavarovanje je dodatno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno. Pogoji, po katerih se to zavarovanje sklepa, pa se sklicujejo na pogoje osnovnega zavarovanja in določajo tisto, v čemer se od pogojev osnovnega zavarovanja razlikujejo. Z zavarovalnimi pogoji AO Plus zavarovanja (B2), ki so sestavni del zavarovalne police 10 N002028 (B1), valorizacija zavarovalne vsote ni bila določena. Tudi iz same police ne izhaja, da bi bil tak dogovor sklenjen. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da se zavarovalna vsota za AO Plus zavarovanja ne valorizira.