ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-2.. KZ-1 člen 235.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - ponareditev ali uničenje poslovnih listin
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je izpostavilo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti, tj. obveznost vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Prav tako je tožnik kršil interne akte toženca, izdane s strani družbe, ki izrecno določajo, da vsako neupravičeno poseganje v odprt oziroma nezaključen račun z namenom prirejanja ali spreminjanja elementov računa ali podatkov kupca predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je bil seznanjen z internimi akti toženca. Sicer pa za kvalifikacijo kršitve kot hujše ni potrebna posebna določenost tega v aktih delodajalca. Tudi če tožnik ne bi bil seznanjen z izrecno opredelitvijo iz internih aktov, ki navedene kršitve opredeljujejo kot hujše, to ne bi zmanjšalo narave tožnikovih kršitev. Poudariti je treba zlasti tožnikovo ravnanje glede blagajne, kar je z vidika resnosti kršitev izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč neupravičeno posegal v nezaključene račune. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako pa nastanek škode ni eden izmed znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1.
izraz volje - poplačilo kredita - namen plačila - notarski zapis - načelo kavzalnosti - potrošniški kredit
Namen razpolaganja tožeče stranke s prejetim zneskom v tem primeru po materialnem pravu ni bil obvezna sestavina sklenjene pogodbe. Zapis v notarskem zapisu kreditne pogodbe o popolnosti notarskega zapisa skladno s 43. členom ZN, da vsebuje vse dogovore glede posla in da povezani posli ne obstajajo, ni pretehtal ostalih skladnih dokazov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnega povzetka listin in ocene izpovedb prič pravilno zaključilo, da je tožeča stranka s podpisom prenosnega naloga odredila in odobrila transakcijo ter izrazila voljo, da s prenosom sredstev 99.550,54 EUR poplača kredit D. Z.
plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo razlike plače - obrnjeno dokazno breme
Tožnica zahteva plačilo za dodatno delo, ki ga je opravila poleg dela na delovnem mestu direktor družbe, gre torej za zahtevek za plačilo nadur. Tožnica je svoj zahtevek postavila premalo določno, saj ni navedla niti dokazala koliko ur na posamezen dan in v posameznem tednu/mesecu je dodatno delo opravljala. Zato je zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je res na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Konkretno to pomeni, da mora delavec dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 6, 6-1, 7, 7-2, 8, 8-1.
mednarodna pristojnost - pristojnost za sospornike - zloraba procesnih pravic - Bruseljska uredba I - delovna nesreča - nesreča v tujini
Sodišče, ki obravnava zahtevke, ki so ob vložitvi tožbe medsebojno povezani v smislu člena 6 točka 1 Uredbe, ugotovi morebitno zlorabo pravila o pristojnosti iz te določbe le takrat, ko obstajajo prepričljivi dokazi, ki dopuščajo sklep, da je tožeča stranka pogoje za uporabo te določbe umetno ustvarila oziroma ohranila.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zahtevki zoper vse tri tožene stranke temeljijo na isti dejanski podlagi, da se sklopi odločilnih dejstev zoper vsakega od tožencev v veliki meri prekrivajo, da se bo s tem, ko se bodo zahtevki zoper tri tožence obravnavali skupaj, preprečilo, da bi tožeča stranka razpolagala z več izvršilnimi naslovi za terjatev iz iste dejanske podlage (13. točka obrazložitve). Pravilno je razlogovalo, da za to, da se za sodne odločbe šteje, da zanje obstaja tveganje nezdružljivosti v smislu člena 6 točka 1 Uredbe, ne zadostuje, da obstaja razhajanje med rešitvami spora, ampak mora do tega razhajanja priti v okviru enakega dejanskega pravnega stanja.
Tožeča stranka je svobodna v odločitvi koga toži in v primeru izbirnih pristojnosti, kot pri vloženi tožbi, tudi pred katerim sodiščem toži. Tožbo je vložila tudi zoper slovenskega delodajalca, ki se zgolj zaradi posebne ureditve delovnopravnega sodstva vodi pred specializiranim sodiščem v Sloveniji. Za mednarodno prisojnost v tem primeru je odločilno le, ali obstojijo pogoji po prvi točki 8. člena Uredbe Bruselj I.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 118. člena ZDR-1 in glede na ugotovljene okoliščine in interes obeh pogodbenih strank zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je treba v konkretni situaciji dati prednost interesom tožene stranke, pritožbeno sodišče pa s tem soglaša. Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo dati prednost tožnikovemu interesu za vrnitev nazaj na delo, ker zaradi slabega zdravstvenega stanja nima možnosti nove zaposlitve, pa je presplošno in dokazno nepodprto, zato na pravilnost odločitve za sodno razvezo ne more vplivati.
ZPP člen 270, 270/1, 270/1-8, 270/3.. ZDR-1 člen 44, 108, 131, 136.
plača - izločitev nasprotne tožbe - vodstvo postopka
Pritožbeni očitki postopkovne kršitve zaradi izločitve nasprotne tožbe v posebno obravnavanje (tretji odstavek 300. člena ZPP) za odločitev v zadevi niso odločilni. Gre namreč za sklep o razločitvi postopkov po 8. točki prvega odstavka 270. člena ZPP, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper takšne sklepe pa po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe.
prekluzija dejstev in dokazov - izjeme - upoštevanje prepoznih navedb in dokazov - pospešitev postopka
Prekoračitev roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP nima za posledico avtomatičnega neupoštevanja navedb in dokazov. Vrhovno sodišče se je že izreklo (sodba III Ips 25/2013, sodba VIII Ips 106/2018), da je navedena striktna prepoved upoštevanja (pre)poznih navedb od novele ZPP-D med drugim omehčana z določbo petega odstavka 286. a člena ZPP, po kateri sodišče lahko upošteva vloge in listine, ki so predložene po izteku določenega roka ter navedbe, dane (prepozno) na naroku, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Namen prekluzij je namreč pospešitev, koncentracija in racionalizacija postopka ter zagotovitev pravice procesnega udeleženca do odločanja v razumnem roku. Prvi stranski intervenient in tožena stranka glede na zgoraj povzeto obrazložitev v izpodbijani sodbi utemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo te presoje sodišče, torej ni povedalo, čemu meni, da bi dopustitev navedb in izvedba dokazov glede pobotnega ugovora zavlekla reševanje spora. Ker teh odločilnih razlogov v izpodbijani sodbi ni, slednje tudi ni mogoče preizkusiti, posledično pa je v tem smislu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg navedenega pa je glede na spisovno gradivo, ki potrjuje navedbe prvega stranskega intervenienta v pritožbi, da o prvem naroku niti ni bil obveščen, da do prvega naroka še ni potekel rok za podajo izjave o vstopu v pravdo in da do prvega naroka niti ni dobil gradiva, na podlagi katerega bi lahko podal ustrezne navedbe in ugovor, in dejstvo, da je šele s prejemom sodbe izvedel, da sodišče šteje podani ugovor pobota za prepozen, zaradi česar navedb, s katerimi izkazuje svoje nekrivdo, predhodno niti ni mogel navesti, pritrditi prvemu stranskemu intervenientu, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedene okoliščine pri ocenjevanju njegove nekrivde. Zato pritožnik utemeljeno navaja, da gre pri odločitvi o zavrženju pobotnega ugovora za sklep presenečenja. S tako opustitvijo je podana kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila prvemu stranskemu intervenientu kršena pravica do izjave.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00026611
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - diskriminacija - slovenska vojska
Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe 7. člena ZDR-1, je mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da v ravnanjih nadrejenega niso prisotni elementi trpinčenja na delovnem mestu sprejelo na podlagi presoje vseh očitanih ravnanj oziroma dogodkov, tako vsakega izmed njih kot vseh skupaj.
ZNP-1 člen 42. ZDZdr člen 2, 2-10, 30, 30/1, 31, 47, 47/2, 74, 74/1.
podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - namestitev v varovani oddelek - prisilni ukrep - omejitev svobode - obvezno zastopanje po odvetniku - najbližja oseba - nega oskrbovancev - premestitev v dom starejših občanov
Glede na ugotovitve o stanju nasprotne udeleženke sodni ukrep z omejitvijo svobode ni potreben. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, potrebuje stalno in popolno oskrbo, kar pa ni prvenstvena naloga varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov. Nega in nadzor nad stanjem varovancev se izvajata tudi na nevarovanih oddelkih domov starejših občanov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00026648
ZDR člen 31, 32, 33, 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/1, 179.. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - delo na višini - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina
Zlasti delodajalec (in ne delavec) je tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec sam je dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen ZDR in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (32. člen ZDR). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (31. člen ZDR), zato mu ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku morebitne škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00025080
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 1, 1/1, 1/1-a, 1/2, 1/2-a, 1/2-b, 2, 2/1, 2/4, 12, 12/1,12/1-b, 21, 23. ZPP člen 421, 421/4.
razmerja med starši in otroki - spor iz razmerij med starši in otroki - sodna poravnava - varstvo in vzgoja otroka - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - stiki - skupno skrbništvo - dogovor - sporazum - pravnomočno razsojena stvar - res iudicata - res transacta - možnost obravnavanja pred sodiščem - pravica do izjave - razmerje z mednarodnim elementom - uporaba prava - nova odločba o varstvu in vzgoji otroka - spremenjene razmere - otrokova korist - tožbeni zahtevek - zavrženje tožbe
Sporazum o skupnem skrbništvu, ki sta ga v drugi državi članici EU sklenili pravdni stranki, za veljavnost v Republiki Sloveniji ne potrebuje nobenega postopka priznanja. V skladu z 21. členom Uredbe Sveta (ES) 2201/2003 s 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter razveljavitvi uredbe (ES) št. 1347/2000 se namreč sodna odločba, izdana v državi članici, v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo treba za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.
Predhodna sodna odločitev v družinskem postopku se lahko spremeni, a sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka le, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP).
lastninska pravica - varstvo lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - prepovedna tožba - protipravno vznemirjanje lastnika - izvrševanje lastninske pravice - tolerančni prag vznemirjanja - poseg v tuj zračni prostor
Razpolaganje z nepremičnino je eno izmed ključnih upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice. V ta okvir sodi tudi upravičenje, da lastnik, ki se odloči za prodajo nepremičnine, iztrži toliko, kolikor je nepremičnina vredna. Če ne more, razlog pa je toženčevo ravnanje/dejanje, je kot na dlani, da je tako toženčevo ravnanje protipravno. Čim pa je tako, je tolerančni prag, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, presežen, postavljena cev pa protipravno ravnanje.
ZZZDR člen 105, 105/3. DZ člen 290. ZPP člen 421, 421/4.
spori iz razmerja med starši in otroki - dodelitev v varstvo in vzgojo - največja otrokova korist - spremenjene razmere - skupno starševstvo - določitev stikov - določitev preživnine - dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je glede na prehodno določilo 290. člena DZ pri odločanju moralo uporabiti določbe predhodno veljavnega ZZZDR. Ta je zaupanje otrok v skupno vzgojo in varstvo omogočal le v primeru sporazuma staršev, če takšnega soglasja volj ni bilo, pa je predvideval, da se otroci zaupajo zgolj enemu od staršev ali v primeru posebnih okoliščin drugi osebi (tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Ker je tožnik umaknil soglasje, ki ga je podal ob sklenitvi začasne poravnave, da bi bili hčerki zaupani obema staršema, sodišče takšne odločitve ni moglo sprejeti.
Sodišče prve stopnje je po oceni vseh izvedenih dokazov, predvsem ob upoštevanju izvedeniškega mnenja, v katerem je bila analizirana zavestna in podzavestna želja obeh hčera ter preizkušena v okviru ugotavljanja največje koristi, sprejelo pravilno odločitev, da se mladoletni hčerki pravdnih strank zaupata v vzgojo, varstvo in oskrbo očetu.
ZKP člen 181, 184, 184/1, 370, 502, 502/1, 502.a, 502.a/1.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - odločanje o predlogu
Ne glede na dopolnitev preiskave po vloženi obtožnici je stvarno pristojna za odločanje o predlogu za začasno zavarovanje predsednica senata (prvi odstavek 502.a člena ZKP) in ne preiskovalni sodnik. Izven primerov iz 181. člena ZKP se preiskava kot faza kazenskega postopka nikoli ne konča s sodno odločbo, temveč s spoznanjem preiskovalnega sodnika, da je stanje stvari v zadevi v zadostni meri razjasnjeno (prvi odstavek 184. člena ZKP). To je pomembno z vidika sistematične razlage določb zakona, sicer dopolnitev preiskave ne bi bila mogoča, ampak bi morala biti preiskava znova (z novim sklepom) uvedena.
Zadržki zunajobravnavnega senata, sodišča prve stopnje niso v ničemer zavezovali, pa je to pri oceni utemeljenosti suma smelo izhajati tudi iz ugotovitev preiskovalne sodnice, obrazloženih v pravnomočnem sklepu X K 4856/2016 z dne 16. 5. 2017, s katerim je bila zoper obdolženega uvedena preiskava.
Ko pritožniki zatrjujejo, da obdolženi ni pridobil nobene koristi ter da je to potrjeno z zgornjim strokovnim mnenjem, ne upoštevajo dosedanjih razlogov sodišč, po katerih pridobitve koristi v tej fazi kazenskega postopka ne gre ocenjevati kot dokazanega dejstva, temveč zgolj kot dejstva, ki šele utegne biti dokazano.
Nevarnost iz prvega odstavka 502. člena ZKP je namreč kot vsaka druga nevarnost zgolj verjetnost neželenega izida, ki ni odvisna od določene vrste okoliščin, kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, temveč so lahko te okoliščine različne, le da so sposobne navedeno nevarnost povzročiti.
Pritožnica namreč v pritožbeni obrazložitvi izhaja, da so dejstva v listinah že dokazana (neizpodbitna), medtem ko sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih v 23. do 25. točki obrazložitvi sklepa navaja okoliščine, zaradi katerih bi se ta dejstva utegnila (verjetno) izkazati za neresnična, pravni posli pa za navidezne.
Kot je znano, ugotovljena dejstva niso vzrok uporabljenemu pravu, temveč so pogoj, po izpolnitvi katerega je lahko pravo pravilno ali nepravilno uporabljeno. Od tod potem ločenost/samostojnost izpodbojnih razlogov v 370. členu ZKP in od tod razlika v posledicah, ko dejstva niso bila popolno ali pravilno ugotovljena (prvi odstavek 392. člena ZKP) in ko pravo ni bilo pravilno uporabljeno (prvi odstavek 394. člena ZKP).
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-9, 55/1-12, 59, 59/1.
tožba za nedopustnost izvršbe - nedopustnost tožbe - pogoji za vložitev tožbe - sporna dejstva med strankama - izvršilni naslov - neposredno izvršljiv notarski zapis - neutemeljen tožbeni zahtevek - ugovorni razlog - razlogi, ki preprečujejo izvršbo - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - ugotovljena terjatev
Ker je tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, se tudi z zahtevkom na nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oz. obstoja in višine iz njega izvirajoče obveznosti.
mejni ali lastninski spor - mejni spor - lastninski spor - ureditev meje v nepravdnem postopku - napaka pri vrisu v grafični del katastra - upravni postopek
Ne gre samo za sporen potek mejne črte (mejni spor), če predlagatelji zatrjujejo napačen vris dela zemeljske površine v grafični del zemljiškega katastra. Zatrjujejo napako pri prenosu podatkov v grafični del katastra v letu 1958, poprava takšne napake, nasprotno s stališčem predlagateljev, ni stvar nepravdnega postopka za ureditev meje, pač pa upravnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00025708
ZPP člen 285, 285/1, 289.
materialno procesno vodstvo - predmet dokazovanja - skupno premoženje - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - obstoj zunajzakonske skupnosti - ekonomska skupnost - medsebojna čustvena navezanost partnerjev - pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij med izvezankonskima partnerjema - notarski zapis - ustna pogodba - nična pogodba
Sodnik v okviru materialnoprocesnega vodstva in na podlagi procesnih upravičenj vodi obravnavo in med ostalim tudi ne dovoli določenih vprašanj oziroma vprašanj, ki se v širšem smislu ne nanašajo na zadevo. To so tudi vprašanja, ki niso namenjena ugotavljanju dejstev, ki jih je stranka zatrjevala. Predmet dokazovanja so namreč sporna zatrjevana dejstva, ki so obenem pravno relevantna, zato z zaslišanjem ni mogoče ugotavljati dejstev, ne glede na to, kako pomembna so za odločitev. Sodnik zato preverja ustreznost vprašanj, ki jih postavljajo stranke ali njihovi zastopniki. V obravnavanem primeru iz zapisnika ne izhaja, da bi sodnik kršil navedena določila.
Pravilni so zaključki prvostopenjskega sodišča glede dajatvenega dela zahtevka, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvijo o ustno sklenjenem dogovoru s toženko, po katerem naj bi se mu toženka zavezala iz tega naslova plačati 50.000 EUR. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na pravilno pravno podlago, po kateri morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer so nične. Ustno sklenjena pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med zunajzakonskima partnerjema bi bila torej, če bi obstajala, nična. Dajatveni zahtevek je zato neutemeljen in ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo.
zahtevek za plačilo odškodnine - nova škoda - AO plus zavarovanje - zavarovalna vsota - izčrpanje zavarovalne vsote - valorizacija zavarovalne vsote - res iudicata - obstoj dogovora o valorizaciji zavarovalne vsote - obvezno zavarovanje v prometu
Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je zavarovanje po pogojih AO Plus prostovoljno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno, ampak gre za dodatno zavarovanje k osnovnem zavarovanju, to je zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjene pri zavarovalnici. Namen prostovoljnih zavarovanj je drugačen od namena obveznih zavarovanj. Pri prostovoljnih zavarovanjih prevladuje interes zavarovatelja, ko se pogodbeni stranki dogovorita za zavarovalno vsoto, pri čemer ni nujno, da ta krije vso ali pretežno škodo, ki lahko nastane v zavarovalnem primeru. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg nastale škode. Pri tem ni pomembno, da sta zavarovatelj ali oškodovanec različni osebi, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg škode in ne glede na to, da oškodovanec ni sklenitelj zavarovanja. AO Plus zavarovanje je dodatno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno. Pogoji, po katerih se to zavarovanje sklepa, pa se sklicujejo na pogoje osnovnega zavarovanja in določajo tisto, v čemer se od pogojev osnovnega zavarovanja razlikujejo. Z zavarovalnimi pogoji AO Plus zavarovanja (B2), ki so sestavni del zavarovalne police 10 N002028 (B1), valorizacija zavarovalne vsote ni bila določena. Tudi iz same police ne izhaja, da bi bil tak dogovor sklenjen. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da se zavarovalna vsota za AO Plus zavarovanja ne valorizira.
sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - ogrožanje zdravja - ogrožanje lastnega zdravja - ogrožanje zdravja drugih
Ker pridržana oseba zaradi duševne motnje ogroža sebe in druge, druga oblika zdravljenja pa ni mogoča, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi s 39. členom ZDZdr.