negatorna tožba – vznemirjanje lastninske pravice – odsvojitev nepremičnine med pravdo – možnost dostopa do zemljišča – uporaba zemljišča – neobstoj podlage za ugoditev zahtevku – stanje ob zaključku glavne obravnave – časovne meje pravnomočnosti
Sodišče prve stopnje je dolžno pri svoji odločitvi upoštevati tista dejstva, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave (in se stranke v skladu z zakonom nanje sklicujejo). Ta trenutek namreč opredeljuje časovne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku, kar velja (brez izjeme) tudi za negatorno pravdo. Ker v konkretnem primeru ni bilo sporno, da toženka po odsvojitvi nepremičnine X (do katere je prišlo tekom postopka na prvi stopnji) nima niti možnosti dostopa do spornega dela zemljišča Y v lasti tožnice niti ga (kar je najbolj pomembno) ne uporablja, podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku ni bilo (več).
Upoštevaje predhodno navedeno je pritožbeno zatrjevanje, da je pomembno le dejansko stanje ob vložitvi tožbe, napačno. Dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, morajo obstajati ves čas oziroma vse do zaključka glavne obravnave. Če ob zaključku ne obstajajo več (kot to nesporno velja za predmetni postopek), tudi zahteva po sodnem varstvu ne more biti več utemeljena.
nadomestilo za invalidnost - nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev
Tožnik je z zahtevo pri toženi stranki in v sodnem postopku posebej in izrecno zahteval priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Po veljavnem materialnem pravu takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker ZPIZ-1 pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev ne ureja in ni navedena med pravicami, kot jih določa 4. člen ZPIZ-1. Zato je potrebno tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke zavrniti. Toženka je v predsodnem upravnem postopku odločala zgolj in edino o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, ne pa o kakšni drugi pravici, ki bi tožniku pripadala po ZPIZ-1. Tudi s postavljenim tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal le to pravico. Zato v tem sporu ni bilo mogoče ugotavljati, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.
ZOFVI člen 48. ZDR-1 člen 9, 9/3, 91, 98. ZDR člen 7, 7/3. KPVIZ člen 43, 64, 64/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - pristojni organ za sprejem programa presežnih delavcev - srednja šola - v.d. ravnatelj - odpovedni rok - dolžina odpovednega roka - vzgoja in izobraževanje
Ravnatelj oziroma v.d. ravnatelj je pristojni organ za sprejem programa presežnih delavcev tožene stranke (srednje šole).
Tako Zakon o delovnih razmerjih iz leta 2002 kot ZDR-1 iz leta 2013 določata, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa Zakon o delovnih razmerjih. Dejstvo, da se lahko odpovedni rok, oziroma sedaj minimalni odpovedni rok, določi tudi drugače, kot ga določa zakon, ne izključuje določb kolektivne pogodbe, v kolikor so s kolektivno pogodbo določene ugodnejše pravice, kot jih določa zakon (94. člen ZDR-1 oziroma 91. člen ZDR). Pri tem ni pomembno, kdaj je bila kolektivna pogodba sklenjena. Zato je določba 64. člena KPVIZ, ki določa za tožnika 3 mesečni odpovedni rok, skladna z določbo 94. člena v zvezi z 9. členom ZDR-1.
V sodni praksi se je pri ugotavljanju vzročne zveze pri odškodninskih primerih ustalil dokazni standard pretežne verjetnosti. Sodišče ga je pravilno upoštevalo in presodilo, da glede na dejanske ugotovitve opuščeni by-pass na RCA pri prvi operaciji ni pravno relevantni vzrok za tožnikovo ponovno operacijo na levem koronarnem sistemu.
Dokazna ocena in presoja o pravno relevantnih okoliščinah, ki jih ugotavlja z izvedenskim mnenjem (konkretno o vzročni zvezi), je prepuščena sodišču.
ZOPRZUJF je določil, da se protiustavno znižan del pokojninske dajatve izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti.
Glede na naravo pokojninskih dajatev, je pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev, ZPIZ-1 posebej uredil v 277. členu. Ta določa, da je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke le, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Takšnega dejanskega stanja pritožba ne zatrjuje, niti ne izhaja iz listinske dokumentacije.
NEPRAVDNO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0082964
ZDen člen 73. ZSZ člen 26, 26/2. OZ člen 168, 168/2. ZRPPN člen 33. ZNP člen 99, 99/1, 104.
razlastitev – postopek za določitev odškodnine – odškodnina po 73. člena ZDen - višina odškodnine – sedanje cene
Sodišče bi moralo pri izračunu odškodnine upoštevati cenovna razmerja v času svojega odločanja, torej ob izdaji izpodbijanega sklepa, in ne vrednosti nepremičnine v času njene vrnitve.
ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-3. Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu člen 15.
meritev hitrosti - neposredni prikaz meritve hitrosti vozniku kontroliranega vozila na kraju meritve
Prvostopno sodišče je zato svojo odločitev o odgovornosti obdolženca utemeljeno oprlo na izpovedbi navedenih prič policistov kot pooblaščenih uradnih oseb, za katera v obravnavani zadevi tudi niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njuno pričanje oziroma v ugotovitve, kot izhajajo iz zapisnika o izvajanju meritev hitrosti, kar vse izkazuje, da je postopek potekal v skladu s pritožbeno poudarjenim 15. členom Pravilnika. Ta določa, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (na primer časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen, kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. Ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izvedeni prvostopni dokazni postopek izkazuje, da je rezultat izmerjene hitrosti takoj po meritvi bil neposredno prikazan obdolžencu, kot vozniku kontroliranega vozila, pritožbeno sodišče pritožbene navedbe pritožnika, ki izražajo dvom v izvedeno meritev, zavrača kot neutemeljene.
obveznost plačila - plačilo za delo - plača - regres za letni dopust - plačilo razlike plače
Tožena stranka bi morala tožnici izplačevati plačo na njen TRR. Na prejete neto plače mora delodajalec obračunati in plačati davke in prispevke, ki jih plačuje na podlagi ZPSV in ZDoh. Na delodajalcu je da dokaže, da je izplačeval plačo v skladu z zakonodajo in v višini, kot je to določeno v pogodbi o zaposlitvi. Izpovedbe prič ne morejo nadomestiti uradne listinske dokumentacije, ki jo mora voditi delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo izplačilo razlike v plači za vtoževane zneske mesečno s plačilom prispevkov in davkov na te neto mesečne razlike v plači.
Zahtevki, ki jih uveljavlja naročnik v razmerju do podjemnika zaradi kršitve njegove obveznosti, katere vzrok je kršitev podizvajalčeve obveznosti (zamuda pri neizpolnitvi, neizpolnitev ali izpolnitev z napakami), imajo v razmerju med podjemnikom in izvajalcem značilnost oziroma pravno naravo navadne škode. Z njenim plačilom se zmanjša podjemnikovo premoženje zaradi podizvajalčeve kršitve (medsebojne) pogodbe. Gre za negativno posledico, ki je ob sklenitvi podjemne pogodbe med podjetnikom in njegovim sodelavcem – podizvajalcem – predvidljiva (1. odstavek 243. člena OZ). Zato ima podjemnik od njega na podlagi tega pravnega določila pravico zahtevati, da mu plačani znesek povrne kot odškodnino oziroma povračilo svoje navadne škode.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
ZPIZ-2 v prvem odstavku 171. člena določa, da sodno varstvo pravic po tem zakonu lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno kot prepozno vloženo zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).
Tožeča stranka zahteva ukinitev pravnomočno dosojene rente zaradi toženčeve starostne upokojitve. Z odločbo ZPIZ je bila tožniku zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev odmerjena pokojnina. Posledično so se po presoji pritožbenega sodišča pomembneje spremenile okoliščine glede na stanje, kakršno je obstajalo ob izdaji pravnomočne sodbe (175. člen OZ). Od upokojitve dalje toženec ni bil več prikrajšan pri plači, glede na vsebino izreka pravnomočne sodbe, ki ne nalaga tožeči stranki odvoda in plačila prispevkov od dosojene rente, pa tudi ne pri odmeri pokojnine. Zato je odpadla okoliščina (izguba pri plači), ki je bila podlaga za dosojeno denarno rento tožencu, s tem pa je izpolnjen pogoj za ukinitev denarne rente.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Na podlagi prvega odstavka 110. člena ZDR je osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (seveda ob obstoju razloga, določenega z zakonom) ta, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka tega osnovnega pogoja ni izkazala v odpovedi in tudi ne v pravočasno podanih navedbah v odgovoru na tožbo, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti, saj z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen za delo na prilagojenem drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Navedeni opis ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti v 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožniku torej ni podana popolna nezmožnost za delo, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
invalidnost - invalid III. kategorije - spremembe v stanju invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti niti ni podana II. kategorija invalidnosti, temveč je pri njem še vedno podana III. kategorija invalidnosti, v katero je bil razvrščen s prvotno odločbo. Za presojo je bilo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru, da je pri tožniku po tem datumu prišlo do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ima tožnik možnost začeti nov postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 v drugem odstavku 163. člena določa, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V primeru tožnika ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, torej da bi bil popolnoma zmožen za delo oz. da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Zato ni zakonske podlage za odločitev, da pri tožniku ni več podana invalidnost in da nima več pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče odpravilo del odločbe, ki vsebuje takšno odločitev.
OZ člen 54, 54/3, 55, 55/2, 55/3, 59, 419, 419/1, 420.
cesija – večkratni odstop – obvestitev dolžnika – ugovor ničnosti pogodbe – dogovorjena oblika – namen doseči nekaj drugega – sankcija, če pogodba nima potrebne oblike – pogoj
V primeru, če je cesija nična, lahko dolžnik proti prevzemniku uveljavlja ugovor, da ni dolžan izpolniti obveznosti njemu kot prevzemniku terjatve.
Če pogodba nima dogovorjene oblike, so sankcije različne v primeru, če sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je pogoj za veljavnost pogodbe posebna oblika (2. odstavek 55. člena OZ) od primera, če sta se pogodbeni stranki dogovorili za posebno obliko samo zato, da bi si zagotovili dokaz o sklenitvi oziroma o vsebini pogodbe ali dosegli kaj drugega (3. odstavek 54. člena OZ). V prvem primeru je pogodba nična, v drugem primeru pa je pogodba sklenjena, ko je doseženo soglasje o njeni vsebini, za pogodbeni stranki pa hkrati nastane obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko.
Pri sklenitvi navidezne pogodbe gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej želita, da simulirani posel nastane le navidezno, na zunaj, zanju pa ne velja. Tožena stranka bi torej morala dokazati, da sta s tožečo stranko želeli obe nekaj drugega in ne tisto, kar sta zapisali.
Sodišče znanja o tem, kakšna so tipična vedenja in ravnanja v določeni stroki ali poklicu, nima, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da jih je mogoče spoznati le prek izvedenca. Tožena stranka tega dokaza ni predlagala, zato svojih navedb v zvezi s tem ni uspela dokazati. V danem procesnem položaju sodišče torej ni moglo dati zanesljivega odgovora na vprašanje, ali je predmet pogodbe za družbo P., d. d., že a priori brez vsake resne vrednosti. Glede na to, da je tožena stranka glede tega dejanskega vprašanja imela na razpolago dokazne možnosti, a jih po lastni volji ni izčrpala, je uporaba pravila o objektivnem dokaznem bremenu utemeljena.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082994
OZ člen 165, 168, 168/2, 174, 174/1, 179. ZPP člen 72, 216, 286a.
povračilo škode - nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - degenerativne spremembe - deljena vzročnost - premoženjska škoda - tuja nega in pomoč - prosti preudarek - stroški v zvezi z zdravljenjem - potni stroški - valorizacija - zamudne obresti - zapadlost odškodninske obveznosti
Odškodnina za stroške nege in pomoči, kadar jo oškodovancu nudijo družinski člani, ki za to niso posebej strokovno usposobljeni, se odmerja ob upoštevanju urne postavke za nekvalificirano malo delo.
Sodišče v ponujenem dokaznem gradivu ni dolžno samo iskati, kdaj je tožnik plačal posamezne račune, ampak bi tožnik moral za vsak posamezen izdatek jasno in opredeljeno navajati, na katero zdravstveno storitev ali zdravstveni pripomoček se nanaša, predvsem pa, kdaj je tožnik opravil plačilo. Šele to bi sodišču omogočilo prisojo zamudnih obresti v skladu s pravilom, da oškodovancu za gmotno škodo, ko gre za čisto denarno terjatev, pripadajo zamudne obresti že od njenega nastanka, v tožnikovem primeru torej od plačila vsakega posameznega računa dalje.
predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - sklep o zavrnitvi predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo - rok za vložitev novega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - procesne ovire - sklep o odločitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - opravičenje zahteve
Sodišče je dolžnika sklepom o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka zgolj opozorilo na obveznosti dolžnika po določbi 238. člena ZFPPIPP, da opraviči zahtevo za odložitev odločanja o upnikove predlogu za začetek stečajnega postopka, brez da bi prejudiciralo odločitev. Na dolžniku pa je bilo, da izbere zase pravno dopustno pot (od več možnih). Če namreč v njegovem primeru (ponoven) predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave po samem zakonu ni dopusten, ker od prehodne zavrnitve le-tega še ni poteklo dve leti, mu tudi sodišče ne more dati več pravic, kot mu jih pripada po zakonu. Še vedno pa je imel dolžnik možnost opravičitve po 2. točki 1. odstavka 238. člena ZFPPIPP.
Procesno oviro za (ponoven) predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo določa v dolžnikovem primeru 7. odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Po določilu 2. točke 5. odstavka 153. člena ZFPPIPP pa sodišče zavrže predlog za začetek postopka prisilne poravnave, če obstajajo ovire iz 140. člena tega zakona. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da niso podane procesne ovire za vodenje postopka prisilne poravnave iz 140. člena ZFPPIPP, saj se glede na 2. odstavek 221.b člena ZFPPIPP določbe 5. odstavka 153. člena ZFPPIPP za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo zgolj smiselno, če ni v oddelku 4.7 drugače določeno. Tu procesno oviro kot že rečeno določa 7. odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Člen 221.c ZFPPIPP pa pravi, da poleg procesnih ovir iz 1. točke 1. odstavka in 2. odstavka 140. člena ZFPPIPP tega zakona, predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo ni dovoljen, če je vložen pred potekom roka iz 7. odstavka 221.f člena ZFPPIPP.
STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0082460
SZ-1 člen 25, 25/1, 25/2, 26, 26/1, 26/3, 41, 42, 42/1, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/3, 48, 53, 53/3, 53/4. SPZ člen 119, 119/2. OZ člen 280, 280/1. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka člen 5, 6, 6/1.
upravljanje stanovanjskih hiš – aktivna legitimacija upravnika – prenos materialnega upravičenja – vplačila v rezervni sklad – sredstva rezervnega sklada – vodenje sredstev – način gospodarjenja s sredstvi – uporaba sredstev – načrt vzdrževanja
V primeru, ko je sklep o plačevanju povišanega prispevka v rezervni sklad sprejet zaradi realizacije načrtovanih vzdrževalnih del, za njegov sprejem zadošča, soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot 50 % deležev na skupnih delih.
trditveno in dokazno breme – zaslišanje stranke – odsotnost trditev
Za zanikanje trditev (nasprotne) stranke ne zadostuje ustrezna izjava dana ob zaslišanju (izpovedbi). Zaslišanje stranke (njena izpovedba) je le eno od dokaznih sredstev za predhodno podane navedbe. Če teh ni (kar velja tako za trdilne kot nikalne navedbe), z izpovedbo ni moč česarkoli dokazovati. Prav tako izpovedba ne more nadomestiti neobstoječih navedb. Navedbe (nasprotne) stranke je moč zanikati le z obrazloženimi navedbami in „zgolj“ ob zaslišanju dana izjava ne zadostuje. Zato je pritožbeno navajanje, kakšen obseg vtoževane terjatve je toženec (ob zaslišanju) „priznal“ oziroma katerega dela ni, brezpredmetno.