terjatve iz delovnega razmerja - obstoj delovnega razmerja - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - uveljavljanje sodnega varstva - materialni prekluzivni rok
Prijava v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, plačila plače in drugih denarnih terjatev iz tega razmerja so lahko le posledica obstoja delovnega razmerja. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da s postavitvijo denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, katerega obstoj ni ugotovljen, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
vročanje s fikcijo - možnost seznanitve - priznanje tuje sodne odločbe
Iz listin izhaja, da je odločba o prekršku bila odgovorni osebi pravne osebe vročena na naslov, ki je naslov stalnega prebivališča storilca kot tudi hkrati naslov sedeža pravne osebe A. d.o.o.. Pri tem iz izpostavljene javne listine (obvestila o vročitvi) izhaja, da je vročitev bila opravljena s fikcijo, po preteku roka za dvig pa je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila vročena.
Ker pri odločanju o preklicu odložitve sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekršku, se v okviru postopka za preklic odložitve izvršitve prenehanja vejlavnosti vozniškega dovoljenja zaradi vezanosti na pravnomočne odločitve ne more in ne sme spuščati v vsebino teh odločb ter presojo njihove pravilnosti in zakonitosti.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - hujši prekršek
Za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe so nerelevantne pritiožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje v kakšnih okoliščinah je prišlo do storitve prekrška v času preizkusne dobe.
Ker niti pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, niti sama vložena zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo ne vpliva na njeno pravnomočnost in izvršljivost, saj gre za izredno pravno sredstvo, vložitev pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne more predstavljati podlage za spremembo izpodbijane odločitve.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravno odločilna dejstva - dejansko stanje - hujši prekršek
Ker je posledica storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe jasno in izrecno predpisana, sodišče nima zakonske podlage, da bi storilcu storjeno napako "oprostilo" s tem, da mu ne bi preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne glede na to, da storilec potrebuje vozniško dovoljenje zaradi službe ter družinskih potreb.
Ne glede na to, v kakšnih okoliščinah je bil storjen prekršek v času preizkusne dobe in kakšne posledice bo za storilca imela izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter ne glede na to, kako storilec sam sebe ocenjuje kot voznika motornih vozil, iz določbe drugega odstavka 202.e člena ZP-1 izhaja domneva zakonodajalca, da taki vozniki ne upravičujejo izkazanega zaupanja, da v bodoče ne bodo kršili cestnoprometnih predpisov in jih je zato potrebno izločiti iz cestnega prometa
Da bo sodišče lahko opravilo pravno moralno vrednotenje pravnega standarda velike nehvaležnosti, se bo moralo predhodno izreči o dokazanosti tožnikovih navedb o očitanih ravnanjih toženke (prepoved uporabe skupne kuhinje, skrivanje osebnih oblačil, prepoved uporabe gospodinjskih aparatov, prepoved uporabe centralnega ogrevanja, kopalnice, uničenja ozimnice ...). Po potrebi bo pri tem upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje bo torej moralo na podlagi izvedenih dokazov ter na njihovi osnovi ugotovljenih pravno relevantnih dejstev zaključiti, ali se je toženka proti tožniku in njegovim bližnjim obnašala tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih neupravičeno, da bi kot obdarjenka darilo obdržala.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00056258
Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 6. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/1-a, 6, 6/1-b. OR člen 60, 67, 100, 109, 127.
sklenitev pogodbe po telefonu - potrošniška pogodba - posodbena pogodba - zahtevek na vračilo kupnine - nakup vozil - povrnitev stroškov - neupravičena pridobitev - poslovna odškodninska odgovornost - zastaranje zahtevka - postopkovna kršitev - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba prava - švicarsko pravo - pravilna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek po vračilu kupnine opredelilo po pravni podlagi neupravičene pridobitve, preostale tri zahtevke (dajatve in carina, garažnina in svetovanje) pa po pravni podlagi poslovne odškodninske odgovornosti. Ker gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, saj je tožnik švicarski državljan, je najprej pravilno ugotavljalo, katero sodišče je pristojno in katero pravo se uporabi. Ob tem je preverilo ugovore pravdnih strank, saj se je tožnik zavzemal za pristojnost slovenskega sodišča in uporabo slovenskega prava, toženci pa so pristojnosti slovenskega sodišča nasprotovali ter se zavzemali za uporabo nemškega prava. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za obravnavo zahtevkov pristojno slovensko sodišče, presojalo pa jih je po švicarskem pravu, saj je ugotovilo, da gre za potrošniško pogodbo, ter da je šlo s strani tožencev za usmerjanje poslovne dejavnosti iz Slovenije v Švico. Ob uporabi švicarskega prava je ugotovilo, da sta zastarana zahtevka za vračilo kupnine ter za vračilo dajatev in carin. Delno je zastaran tudi zahtevek za vračilo garažnine, v preostalem delu pa je, glede na to, da je šlo za posodbeno pogodbo, po švicarskem pravu neutemeljen.
zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - nejasen zahtevek
Pravdni postopek ni sredstvo za presojo ravnanj sodišča in strank v izvršilnem postopku; v njem se ne more ukiniti ali razveljaviti ne izvršilnega predloga ne izvršilnega postopka, kar v resnici želi tožnica doseči s „tožbama“.
Iz vlog tožnice ni mogoče razbrati, kakšno pravno upravičenje in na podlagi česa zahteva od toženk. Po naravi stvari pravdnih postopkov sodišče nikoli ne vodi po uradni dolžnosti, pač pa le na podlagi tožbe, v kateri morajo biti podane navedbe o dejstvih in postavljen točno določen tožbeni zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Tožnica pa tožb ni dovolj jasno specificirala, da bi zadostila tem zahtevam. Ker še tudi po pozivu sodišča tožb ni ustrezno popravila, da bi lahko nasprotni stranki podali odgovor in bi ju sodišče lahko obravnavalo v kontradiktornem postopku, je bilo treba tožbi zavreči.
izjava osumljenca, dana policiji - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - dokazna vrednost uradnih zaznamkov - izpovedba priče - razveljavitev sodbe
Sodišče prve stopnje je poudarilo, da C. C. zaslišan kot priča svoje izjave policistom ni nikoli izrecno zanikal ter da mu je bila prebrana in jo je tudi podpisal, kar pa uradnemu zaznamku še ne daje dokazne vrednosti. Bistveno namreč je, da v svojih izpovedih v preiskavi in na glavni obravnavi izjave policiji ni potrdil kot verodostojne in resnične, posledično pa vsebina uradnega zaznamka ni postala del njegove izpovedi, s čimer bi pridobila vrednost in moč dokaza v kazenskem postopku. Podpis takrat osumljenega C. C. na uradnem zaznamku prav tako ne potrjuje resničnosti njegove vsebine, temveč le, da mu je bil uradni zaznamek prebran in vročen.
Kljub temu, da C. C. svoje izjave policiji v izpovedbah ni potrdil, jo je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja in obtoženčeve krivde upoštevalo in nanjo oprlo svoje dokazne zaključke o odločilnih dejstvih, presojo resničnosti vsebine izjave pa je gradilo na v dokaznem postopku izvedenih dokazih. Uradnemu zaznamku o zbranih obvestilih od osumljenca, ki v okoliščinah konkretne zadeve ne more biti predmet dokazne presoje, je torej dalo dokazno moč in vrednost, ga ocenjevalo kot dokaz ter tudi po oceni pritožbenega sodišča na njegovo vsebino pretežno oprlo zaključke izpodbijane sodbe. Takšno postopanje prvostopenjskega sodišča je v nasprotju z ustaljenimi stališči procesnopravne teorije in sodne prakse, da je dokazna vrednost uradnih zaznamkov, ki jih sestavi policija, omejena, da niso dokaz v kazenskem postopku in da nanje ni mogoče opreti obsodilne ali oprostilne sodbe.
izvršba za denarno terjatev - stroški pravdnega postopka - zapadlost denarne obveznosti - zamuda dolžnika - potek paricijskega roka - izvršilni naslov za povrnitev pravdnih stroškov
Razlikovati moramo položaj, ko sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, odločitev nižjega sodišča o stroških spremeni tako, da je obveznost nižja, in položaj, ko sodišče druge stopnje spremeni stroškovno odločitev tako, da poveča obveznost plačila stroškov postopka. Povečanje obveznosti stroškov, kar je bil primer v obravnavani zadevi, vpliva na vprašanje zamude, saj šele takrat prvič nastane obveznost plačila stroškov in zakonskih zamudnih obresti v povečanem obsegu (v takem primeru imamo dve glavnici in različne datume zamude). Dolžnik z vročitvijo odločitve o pravnem sredstvu za povečano obveznost še ne bo v zamudi, ampak bo moral preteči rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok), šele tedaj pa bo lahko nastopila tudi morebitna zamuda.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 395/2. OZ člen 39, 255, 255/1.
obnovitveni razlog - novo dejstvo - nov dokaz - zavrženje predloga za obnovo postopka - procesna skrbnost stranke - pogoji za obnovo postopka - ugodnejša odločba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - obstoj upnikove terjatve - nedopusten nagib
Presoja skrbnosti stranke je odvisna od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Tožnik je v pravdi očital prvemu tožencu, da je v sodelovanju s preostalimi toženci prenašal in skrival svoje premoženje in ga tako prikrajšal za izpolnitev njegove preživninske terjatve. V enakem položaju bi vsak upnik sam opravil ali predlagal sodišču poizvedbe o celotnem dolžnikovem premoženju in razpolaganju z njim. Tudi tožnik je takšno možnost v dokaznem postopku imel; če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice te opustitve nositi sam.
Za odločitev o predlagani obnovi je bistveno, da zdaj ponujeni dokaz ne bi privedel do ugodnejše sodbe za tožnika, tudi če bi bil uporabljen že v prejšnjem postopku.
zahtevek za ugotovitev lastninske pravice - etažna lastnina - skupni deli stavbe - večstanovanjska stavba - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - varstvo lastninske pravice - lastninjenje nepremičnin - pravica uporabe - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - nezaložitev predujma za izvedenca - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - pravnomočna odločitev
Zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po ZLNDL). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo.
Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.
sklep o postavitvi izvedenca - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo - odmera nagrade in stroškov izvedenca - pravica izvedenca do nagrade in povračila stroškov - oprava izvedenskega dela - neobrazložen sklep - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nepopolno izvedensko mnenje - odprava pomanjkljivosti v mnenju - povračilo stroškov in nagrade izvedencu po opravi njegovega dela - dopolnitev izvedenskega mnenja
Izvedenčev zahtevek za določitev nagrade in povrnitev stroške je lahko utemeljen za delo, ki je opravljeno in je bilo naloženo s sklepom o postavitvi izvedenca. Če izvedenec ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, mora najprej dopolniti svoje izvedeniško mnenje in nato bo sodišče ponovno odločilo o stroškovniku.
V šestem odstavku 141.a člena ZPP je predpisana zakonska domneva, da se je naslovnik ob seznanitvi in prevzemu enega pisanja na način iz petega odstavka 141.a člena ZPP, seznanil in prevzel tudi vsa pisanja, ki se v varnem elektronskem predalu ali na naslovu za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, nahajajo v trenutku, ko je prevzel (eno) pisanje po petem odstavku 141.a člena ZPP.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - stroški postopka - odločitev o stroških - plačilo stroškov iz proračuna
Ob pravilni razlagi drugega odstavka 70. člena ZNP-1 se stroški postopka, ki se je začel na predlog centra za socialno delo ali po uradni dolžnosti, krijejo iz sredstev sodišča ne le takrat, ko oseba, ki se postavi pod skrbništvo, nima lastnih sredstev in premoženja, ampak tudi takrat, ko osebi po plačilu stroškov postopka njena sredstva ne bi več zadoščala za lastno preživljanje.
ZD člen 132, 145, 210, 212, 213. ZGD-1 člen 480, 505, 515.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka - spor o obsegu zapuščine - manj verjetna pravica - dokazovanje negativnega dejstva - dokazno breme - premoženje zapustnika - premoženje družbe - podjetniško premoženje - delni sklep o dedovanju - upravitelj zapuščine - razlog za razrešitev upravitelja - upravljanje zapuščine - skupnost dedičev
Glede na podane okoliščine (ko pritožnik ni podal trditev o tem, da so bile ure ukradene, med dedičema pa tudi ni bilo sporno, da sta bili uri nekoč zapustnikovi) ne more pritožnik dokazovati negativnega dejstva, da nista več last zapustnika oziroma da več ne obstojita. Dokazno breme dokazovanja obstoja zanikanega dejstva je na tistem, ki njegov obstoj dokazuje.
Med dedičema ni sporno, da so čevlji ob smrti pokojnega obstajali in so del njegove zapuščine (132. člen ZD). Ni spora o obsegu zapustnikovega premoženja. Ob tem, da pritožnik ni zanikal sodedičevih trditev o soglasnem dogovoru o podaritvi čevljev (tega ne trdi niti v pritožbi), ni podlage in potrebe po napotitvi stranke na pravdo, ki pride v poštev tedaj, ko je med dediči spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino. Premoženje, ki je zapustnikovo, avtomatično preide na njegove dediče.
Namen zapuščinskega sodišča je ugotoviti, kaj tvori zapuščino (kot premoženjska celota je nedeljiv pojem) in kdo so njeni dediči, spričo česar zapuščine ni mogoče oddeliti/razdeliti z delnim sklepom o dedovanju. Pretežni del sodne prakse in pravna teorija stojita na stališču, da v zapuščinskem postopku ni mogoče izdati delnega sklepa o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor ali določeno premoženje sodi v zapuščino.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države kot delodajalca za svojega delavca - odgovornost države za ravnanje državnega tožilstva - ogroženost osebne varnosti - poseg v osebno svobodo - objektivna predvidljivost posledice - umor - protipravno ravnanje nosilca oblasti - kvalificirana protipravnost
Sama napačna kvalifikacija kaznivega dejanja s strani okrožnega tožilca ne more privesti do odškodninske odgovornosti Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno pojasnilo, da mora nosilec javne oblasti, da je neko njegovo dejanje nosilca javne oblasti protipravno, (1.) prekršiti neko dolžnost, ki jo ima v razmerju do prizadete osebe, pri tem pa (2.) mora biti neskrben, pri čemer je merilo za presojo ravnanja, skrbnost skrbne dobre države. Zahteva se kvalificirana protipravnost – protipravnost, ki je združena s hudo malomarnostjo pri delu nosilca javne oblasti. Takšne kvalificirane protipravnosti pa v ravnanju tožilke C. C. ni prepoznalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Država za ravnanje nosilca javne oblasti odgovarja le, če so bile državnim organom okoliščine konkretne ogroženosti določljivih oseb znane oz. bi jim morale biti znane, pa niso izvedli nobenega izmed ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče razumno odvrniti nevarnost. Če država za ogroženost konkretne osebe ne ve, je tudi ne more zaščititi. Nihče ne more pričakovati absolutnega varstva pri vseh vsakdanjih dejavnostih. Sodišče prve stopnje ni našlo okoliščin, ki bi kazale, da bi lahko bilo predvidljivo, da bi lahko bila tarča umora tudi Č. Č.
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da mora poseg v človekovo pravico do svobode kot tudi posegi v druge človekove pravice, prestati strogi test sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave RS). Tako je treba presoditi (1.) ali je ukrep sploh nujen za dosego zasledovanega cilja, (2.) ali je primeren za dosego zasledovanega cilja in (3.) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Glede tega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, da morajo biti državni organi pri presoji ukrepov, s katerimi posegajo v pravice posameznikov, previdni in zadržani ter jih nikakor ne smejo uporabljati »na zalogo«.