Zastaranje terjatve iz pogodbene odškodninske odgovornosti odvetniške družbe po presoji Vrhovnega sodišča ne more pričeti teči dokler pooblaščenec v okviru pooblastilnega razmerja deluje v smeri odvrnitve škodljivih posledic za principala. Drugačno stališče bi pomenilo izvolitev namena odvetništva kot stebra pravne države.
Vprašanje, ki ga je revidentka zastavila v postopku dopustitve revizije, izhaja iz napačne predpostavke, na kar pravilno opozarja toženka v 1. točki svojega odgovora na revizijo. Zaradi enakopravnega obravnavanja strank v postopku kot sestavnim delom pravice iz 22. člena Ustave RS se položaj ene stranke preko dopuščenega vprašanja v postopku dopustitve revizije, ki je enostranski postopek in v katerem druga stranka ne sodeluje, v razmerju do nasprotne stranke ne more izboljšati.
Toženka pri interpretaciji predpisov ni ravnala s kvalificirano stopnjo napačnosti, kot se zahteva za utemeljitev odgovornosti države po ustaljeni sodni praksi, ki je obširno in na več mestih citirana v izpodbijani sodbi, saj ni odstopala od sodne prakse, ki bi bila ustaljena, ni ponudila nerazumne pravne razlage in tudi ni odstopala od svojih predhodnih ravnanj.
V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za obročno plačilo premije - ob dodatni klavzuli na polici, da v primeru, če ob sklenitvi pogodbe ni plačan prvi obrok premije, ne nastopi obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino. S tem sta stranki v okviru dopustnega dogovora glede nastopa zavarovalnega jamstva tega vezali na plačilo prvega obroka premije. Hkrati sta se dogovorili, da se v primeru, če se ta plača po računu, ki običajno določa rok plačila, to šteje kot dogovor o tem, da je treba premijo plačati ob sklenitvi zavarovalne pogodbe.
Posledice neplačila premije ureja 937. člen OZ. Razlikuje situacije, ko je dogovorjeno plačilo premije ob sklenitvi pogodbe, in situacije, ko je dogovorjeno plačilo premije po sklenitvi pogodbe. Ne razlikuje pa med enkratnim in obročnim plačilom premije. Ker je bilo v konkretnem primeru, glede na obrazloženo, veljavno dogovorjeno, da je treba prvi obrok premije plačati ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, je treba za presojo posledic neplačila (prvega obroka) premije uporabiti prvi odstavek 937. člena OZ, ki določa, da v takem primeru začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, naslednji dan po plačilu premije.
Ker je do neposrednega prenosa premoženja prišlo od tožeče stranke k toženi stranki, ni najti razumnega razloga za to, da ni prav tožeča stranka tista, ki je aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za vračilo celotnega "preplačanega" zneska. Tožeča stranka ima direktni zahtevek proti toženki tudi zato, ker ni bilo ugotovljeno, da bi za izpolnitveno ravnanje tožeče stranke na račun dveh upnikov obstajalo njuno veljavno naročilo.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da navedba upravičenca v kontragarancijski pogodbi vpliva na vsebino zaveze tožene stranke kot poroka iz naslova garancije, glede na to, da v kontragarancijski pogodbi upravičenec iz kontragarancije ni enak kot v kontragaranciji.
Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.
Pogoji za popolno oprostitev zavarovanke toženca kot imetnice nevarne stvari niso izpolnjeni, saj bi voznica osebnega vozila tožnico in njeno namero prečkati prehod za pešce ob posebni pozornosti lahko zaznala. Četudi je bila kolesarka tista, ki je ustvarila prepovedani položaj, njenemu ravnanju ni mogoče pripisati pomena izključnega vzroka za nesrečo. Ni namreč mogoče reči, da je zavarovanka toženca, ki tožničine namere očitno ni zaznala in pred prehodom ni zavirala, ravnala s skrajno skrbnostjo. Ob takšni skrbnosti bi trk še lahko preprečila.
Po oceni Vrhovnega sodišča je nevarno prometno situacijo s tveganim manevrom povzročila tožnica, zato je njenemu ravnanju pripisati pomen pretežnega vzroka za nesrečo. Pritožbeno sodišče je zmotno menilo, da težo tožničinim kršitvam jemlje okoliščina, da je do nesreče prišlo na prehodu za pešce. Konkretni prehod ni bil namenjen prečkanju kolesarjev, zato je bila tožnica, ki ga je kot kolesarka prevozila (in ne prehodila), v prepovedanem položaju. Njen soprispevek znaša 80 %.
Zastaranje zahtevka za zamudne obresti od odškodnine za razlaščeno nepremičnino ne more začeti teči pred trenutkom, ko je razlastitveni zavezanec sploh pridobil možnost zahtevati plačilo odškodnine za razlastitev.
Tožeča stranka ni veljavno odstopila od predpogodbe v skladu s 105. členom OZ, ker ni jasno, enostransko in vnaprej določila primernega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti iz predpogodbe, temveč je kljub temu, da se je konkludentno strinjala s podaljšanjem roka za izpolnitev obveznosti, od nje odstopila. Dodatni izpolnitveni rok bi morala toženki določiti jasno, enostransko in vnaprej, če bi ta potekel brez uspeha, pa bi bila predpogodba razveljavljena po zakonu (tretji odstavek 105. člena OZ), ne da bi bila za to potrebna njena izjava.