Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. ali je sodba sodišča druge stopnje o primernosti višine pogodbene kazni ustrezno obrazložena; oziroma ali je sodišče druge stopnje pri presoji sorazmernosti pogodbene kazni pravilno uporabilo določilo 252. člena Obligacijskega zakonika in upoštevalo vse za to potrebne okoliščine,
2. ali je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in je s tem podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in
3. ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da obveznost plačila pogodbene kazni iz Dogovora o sodelovanju z dne 22. 3. 2004 (Dogovor) in Aneksa št. 2 k Dogovoru ni deljiva in da toženki skupaj odgovarjata za plačilo celotne obveznosti.
Lastnik ni dolžan posebej utemeljevati svojega prikrajšanja v povezavi z brezplačno uporabo njegove nepremičnine s strani osebe, ki za to nima pravnega naslova. V tem razmerju gre za lastninsko pravico, ki uživa posebno varstvo že po 33. členu Ustave. Odraz njenega varstva je tudi ureditev v drugem odstavku 95. člena SPZ, ki dolžnosti plačila uporabe stvari odvezuje zgolj dobrovernega lastniškega posestnika. Z uporabo razlagalne metode po nasprotnem razlogovanju (a contrario) to pomeni, da je nedobroverni posestnik lastniku dolžan povrniti korist, ki jo je prejel, ne da bi moral lastnik posebej utemeljevati svoje prikrajšanje.
Dopuščeno vprašanje zadeva razmerje med podlago (razlogom) pogodbene obveznosti (39. člen OZ) in motivi (ter cilji), ki vodijo pogodbene stranke k sklenitvi pogodbe. Po določbi prvega odstavka 40. člena OZ nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Podlaga pogodbene obveznosti je neposredni razlog za prevzem obveznosti, ki ga je treba v primeru poroštvene pogodbe iskati v razmerju med porokom in dolžnikom, in ne more vplivati na veljavnost poroštvene pogodbe, sklenjene med porokom in upnikom. Nadaljnji, bolj oddaljeni subjektivni motivi ali cilji, pa presegajo okvir podlage in sodijo v okvir motivov, ki praviloma ne vplivajo na veljavnost pogodbe, pa čeprav gre za skupne motive poroka in upnika. Le če bi šlo za nedopusten nagib, ki je bistveno vplival na odločitev kakšnega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, bi bila pogodba nična (drugi odstavek 40. člena OZ). Nič takega pa ni bilo zatrjevanega v tej zadevi.
Iz sodne prakse SEU je mogoče izluščiti osnovna vodila, ki so pravno pomembna tudi pri presoji vprašanja zastaranja kondikcijske terjatve kreditojemalca, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih, in sicer:
a) da je treba upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino;
b) da je pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktiva 93/13, treba upoštevati tudi trajanje roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka;
c) da je pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13; in
č) zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel.
Čeprav OZ v prvem odstavku 490. člena določa, da je v primeru, če kdo kupcu stvar odvzame, pogodba razvezana po samem zakonu, to ne pomeni, da kupec nima možnosti izbire tudi med drugimi jamčevalnimi zahtevki. Pogodbeni stranki tako lahko kljub odvzemu stvari skleneta dogovor, da bo prodajalec pravno napako odpravil. Zaradi podobnega pravnega položaja pa je v tem primeru treba uporabiti določbo 480. člena OZ, ki sicer ureja izgubo pravic iz naslova jamčevanja pri stvarnih napakah. Določa, da pravice kupca ne ugasnejo v enem letu, če jih kupec zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. V teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je treba pojem prevare razmeti širše, torej kot vsako ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da ta svojih pravic ni pravočasno uveljavil. Med ta pa spadajo tudi ravnanja prodajalca, iz katerih izhaja, da namerava prostovoljno odpraviti napako, torej na podlagi katerih lahko kupec utemeljeno sklepa, da sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ni potrebno. V tem primeru ne začne teči enoletni rok iz 495. člena OZ, kar pomeni, da je treba šteti, da razdrtje pogodbe s tožbo ni bilo prepozno. Glede na to, potem tudi ne moreta biti prepozna z isto tožbo uveljavljana kondikcijski in odškodninski zahtevek, ki zapadeta ob razdrtju pogodbe in zastarata v splošnih zastaralnih rokih.
Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša. Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje, zato je pravico najema spornega zemljišča toženec podedoval po očetu (najemniku).
Razlaga izvensodne poravnave je odvisna od njenega besedilnega pomena, uzakonjenih metod razlage pogodb ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin, povezanih z njeno sklenitvijo. Iz spornega besedila izvensodne poravnave jasno in nedvoumno izhaja, da „Znesek predstavlja vso sedanjo nematerialno škodo...“ ter nadalje, da odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo („bodoča nematerialna škoda“) ni zajeta v izvensodni poravnavi.