pripor - odreditev pripora - sklep o odreditvi pripora - opis kaznivega dejanja - utemeljen sum – vročitev sklepa o priporu - ponovitvena nevarnost
V odločbi o odreditvi pripora mora biti kaznivo dejanje, katerega storitve je obdolženec osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja.
Če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila vzeta prostost. V primeru policijskega pridržanja se rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal.
kršitev kazenskega zakona – zakonski znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – protipravna premoženjska korist – prejemnik protipravne premoženjske koristi – razlaga zakona – načelo zakonitosti
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravi pomen in vsebina določbe četrtega odstavka 261. člena KZ jasno in nedvoumno razvidna že iz samega besedila obravnavane določbe (t. i. jezikovna razlaga). Povedano drugače, razlaga navedene določbe je omejena s samo dikcijo določbe. Tako bi po presoji Vrhovnega sodišča vsaka drugačna razlaga predstavljala ekstenzivno razlago, ki bi pomenila nedovoljeno širjenje polja kriminalnosti, s čimer bi bilo prekršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije).
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - opis dejanja - preslepitev - čas storitve - odločba o kazenski sankciji
Izvajanje posla namreč pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti pogodbenih strank pri konkretnem gospodarskem poslu, kar pomeni tudi njihovo pravočasno izpolnjevanje, tako tudi v dogovorjenih ali predpisanih rokih. Preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je namreč mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena in tako tudi v obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da bi obveznosti obsojenca morale biti izpolnjene pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe V. T., d. o. o.
ZPP člen 17, 17/2, 17/3, 25, 25/2. ZNP člen 12, 16, 16/2, 37, 41, 41/1. ZDZdr člen 41, 75, 75/2, 77, 77/2.
spor o pristojnosti - nepravdni postopek - sprejem na zdravljenje v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda brez privolitve - stalno prebivališče udeleženca v postopku - ekonomičnost postopka
Razlogi, ki jih navaja okrajno sodišče v sklepu o izreku nepristojnosti (hitrejša in bolj ekonomična izvedba postopka pred Okrajnim sodiščem v Sežani, na območju katerega je nasprotni udeleženec zadržan v zavodu) in razlogi, ki jih navaja (napačno uporabljeni) drugi odstavek 16. člena ZNP (zavarovanje pravic in pravnih interesov oseb, ki zaradi dušene bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravne interese), lahko sicer kažejo, da bi bilo postopek smotrno izvesti pred Okrajnim sodiščem v Sežani, vendar pa zakonska ureditev pristojnosti po ZDZdr in ZNP ne dajeta podlage za takšno odločitev v sporu o pristojnosti med tema sodiščema.
ZPP člen 5, 5/1, 5/2, 252, 286, 286/5, 339, 339, 339/2-8. OZ člen 131.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost več oseb za isto škodo - izvedenec - izvedenčeva razjasnjevalna dolžnost - materialno procesno vodstvo - predložitev dokazov na zahtevo izvedenca - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti
Revizijsko sodišče se ne strinja s tožencema, da v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo iz drugega odstavka 252. člena ZPP, ki ureja t.i. izvedenčevo razjasnjevalno dolžnost oziroma „izvedenčevo materialno procesno vodstvo“. Kadar izvedenec meni, da je treba ugotoviti določene okoliščine, ker si brez njih ne more ustvariti mnenja, mora dati ustrezno pobudo. Izvedenčeva zahteva za izvedbo dodatnih dokazov je lahko naslovljena bodisi na sodišče bodisi na stranke. Na sodišče takrat, ko je stranka dokaz že predlagala (pa se sodišče še ni odločilo o njegovi izvedbi) ali ko gre za situacijo iz drugega odstavka 7. člena ZPP, na stranko pa, kadar dokaza še ni predlagala (kot pobuda, naj to stori). Vendar je treba tudi pri uporabi te določbe upoštevati razpravno načelo. Zato bo v skladu z razpravnim načelom sodišče dodaten dokaz izvedlo le, če ga je stranka že predlagala ali če se je na izvedenčevo pobudo odzvala z ustreznim dokaznim predlogom.
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča pisnost poroštvene izjave pomeni, da mora biti v njej opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Če obveznost ni opredeljena ali ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze, pogoj iz 1013. člena OZ ni izpolnjen, za vsebino standarda opredeljenosti obveznosti pa je pomembno tudi, ali je porok gospodarski subjekt ali posameznik.
Banka kot gospodarski subjekt mora poroka, ki je posameznik, pred podpisom pogodbe na nedvoumen način seznaniti z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti, torej izkazati večjo skrbnost in s tem zadostiti pogoju obličnosti iz 1013. člena OZ.
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločilna dejstva – izvajanje dokazov – vpliv na zakonitost
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Kršitev se mora nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva ugotovljena med kazenskim postopkom. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je mogoče ugotoviti, katera so odločilna dejstva na podlagi določb ZKP o vsebini izreka. Če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku sodbe navedena in v razlogih sodbe obrazložena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so torej tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, katerega je obdolženec spoznan za krivega. Sodišče mora zato v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe, določno in popolno navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP), in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva.
izvršilni postopek - določitev krajevne pristojnost po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča
Zgolj trditev, da se v izvršilnem postopku terja plačilo izmišljenega dolga in posplošene navedbe, „da bi moralo v zadevi odločati sodišče oziroma sodniki, ki ne delajo skupaj z odvetnikom na obravnavah oziroma niso zaposleni na istem sodišču kot njegovi bližnji“ ne zadoščajo za odločitev, da se pristojnost prenese na drugo sodišče.
določitev krajevne pristojnost po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - uslužbenka pristojnega soDišča kot stranka v postopku - manjše sodišče - objektivna nepristranskost sodišča
Okoliščina, da je dolžnica sodniška pomočnica na izvršilnem oddelku manjšega sodišča je lahko tehten razlog, zaradi katerega bi lahko nastal relevanten dvom v nepristranskost doslej pristojnega sodišča.
OZ člen 376, 380, 380/2. Direktiva 2000/35/ES Evropskega parlamenta In Sveta z dne 29. junija 2000 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih člen 2, 2-1, 3, 3/1-c, 6, 6/3-b.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - obrtnik - samostojni podjetnik - opravljanje gospodarske dejavnosti - podjetje - registrirana dejavnost - pojem trgovinskega posla - zamuda s plačilom v trgovinskih poslih - zamudne obresti - tek zamudnih obresti - pravilo ne ultra alterum tantum - zamudne obresti, ki presegajo glavnico - Direktiva 2000/35/ES - prenos direktive v pravni red - skladnost zakonskih določb s pravom EU - sodba Sodišča Evropske unije - predlog za predhodno odločanje
Odgovor Sodišča EU, da nekdanja določba 376. člena OZ ni bila v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, zadošča za odločitev o tožnikovi reviziji. Tožnik namreč svoj tožbeni zahtevek zoper državo utemeljuje ravno na trditvi, da naj bi bil nekdanji 376. člen OZ v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, država pa naj bi bila odgovorna za škodo, ki mu je nastala v obliki zneska zakonskih zamudnih obresti, ki mu v drugi pravdni zadevi niso bile prisojene zaradi uporabe 376. člena OZ, ker naj ne bi (pravilno) prenesla direktive v slovenski pravni red. Če pa tedanja določba 376. člena OZ (skupaj z ostalimi določbami, ki se uporabljajo na področju zamud pri plačilih, in v tem okviru zlasti skupaj z določbo drugega odstavka 380. člena OZ) ni v nasprotju z navedeno direktivo, ni podana odškodninska predpostavka protipravnosti, na kateri temelji tožnikov tožbeni zahtevek v tej pravdi.
V konkretnem primeru so glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen odločilna dejstva, (1) da so bile nacionalizirane nepremičnine tožnikom vrnjene 19. 10. 2007, (2) da sta bili zavezanki za vrnitev toženki, (3) da tožniki ves čas trajanja denacionalizacijskega postopka niso mogli gospodariti z nepremičninami, ki so bile v celoti namenjene kamnolomski dejavnosti in (4) da so bili zaradi tega prikrajšani, saj bi v primeru, da bi jim bila zemljišča vrnjena ob uveljavitvi ZDen, le-ta sami oddajali v zakup nosilcu kamnolomske dejavnosti. Ta dejstva so tožniki zatrjevali in zanje ponudili dokaze, sodišče pa jih je ugotovilo in pri odločitvi tudi upoštevalo. Metoda, po kateri naj izvedenec, postavljen ob odsotnosti drugih dokazov, ugotovi višino prikrajšanja, pa v njihovo trditveno in dokazno breme ne sodi. Je stvar izvedenca in njegovega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Ne drži torej, da bi moralo sodišče upoštevati neprerekane trditve tožnikov o vezanosti višine zakupnine na ceno m3 raščene kamnine, ter z izvedencem ugotavljati le količine izkopane raščene kamnine po posameznih letih znotraj relevantnega obdobja in tržno ceno zakupa tistega dela zemljišč, na katerih se izkop ni vršil. Poleg tega pa sta toženi stranki že v odgovoru na tožbo izrecno nasprotovali ugotovitvi zakupnine v odvisnosti od dejstva, da se na zemljišču nahaja dolomit in trdili, da je treba upoštevati kulturo zemljišč po stanju ob podržavljenju; ne drži torej, da trditve tožnikov o predlagani metodi ugotovitve prikrajšanja niso bile konkretizirano prerekane.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - res iudicata - sklep o preiskavi - obtožnica - sodba - pravna opredelitev kaznivega dejanja - predmet kazenskopravnega varstva - istovetnost dejanskih stanov - objektivna identiteta - huda telesna poškodba - sodelovanje v pretepu - ogrožanje varnosti
V konkretnem primeru gre za isti historični dogodek; očitek ravnanja obdolžencu zoper istega oškodovanca, istega dne, na istem kraju, različni so samo očitki, ali ga je udaril „ v polno“ ali „v prazno“ ali z nogo ali z roko, vendar tako po sklepu o zavrnitvi zahteve za preiskavo kot v sodbi, vse po tem, ko je bil oškodovanec s strani O. K. že hudo telesno poškodovan. Identiteta dejstev (idem factum) je torej popolnoma enaka, prav tako pa je podana istovetnost storilca in oškodovanca. Gre torej za isto kaznivo dejanje, čeprav z nekoliko drugačnim opisom. Različna pravna opredelitev, ali sodelovanje pri pretepu ali ogrožanje varnosti, na presojo res iudicata v tem primeru nima nikakršnega vpliva. Res je sicer, da kaznivo dejanja sodelovanja pri pretepu po 126. členu KZ-1 in kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1 spadata med kaznivi dejanji zoper življenje in telo, kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 pa v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, da je torej predmet zaščite pri pravni opredelitvi po sklepu o zavrnitvi preiskave, po obtožnici in po sodbi sodišča prve stopnje življenje in telo, medtem, ko je pri grožnji, ki je ogroževalno kaznivo dejanje, predmet zaščite varnost drugega (opredelitev po odločbi pritožbenega sodišča), vendar pa navedeno na presojo res iudicata nima nikakršnega vpliva. Ne samo zato, ker je bilo višje sodišče tisto, ki je obravnavano dejanje pravno opredelilo kot grožnjo, temveč je tudi že ESČP merilo istovetnosti pravno zavarovane dobrine obravnavalo kot nepomembno. V ustaljeni sodni praksi naših sodišč in ESČP je praviloma glede tega kot edino upoštevno merilo istovetnost dejanj v smislu obstoja celotnih med seboj neločljivo (krajevno, časovno in glede predmeta) povezanih konkretnih okoliščin. Podana je torej objektivna identiteta med očitkom, opisanim v izreku sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, in izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe.
pripor - opis kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost – neogibnost pripora
Povsem splošen uvodni opis, da je obdolženec zagotovil tovorna vozila in priskrbel voznika, ni del konkretnega dejanskega stanu, temveč njegov (napačen) povzetek. V položaju neskladja med abstraktnim in konkretnim dejanskim stanom ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Razlogov, čeprav so izrecno posvečeni prav prvemu izvršitvenemu ravnanju, ni mogoče presojati ločeno od razlogov glede preostalih treh izvršitvenih ravnanj, temveč jih je treba presojati celovito.
Kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.
OZ člen 924, 924/1, 924/2, 938, 938/1, 938/3, 940, 966. ZZVZZ člen 61, 61/2, 61/2-3. ZZavar člen 83, 83/5. Direktiva 2009/138/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) člen 181.
dovoljena revizija - zavarovalni nadzor - osebno zavarovanje - zdravstveno zavarovanje - spremenjene okoliščine
Z 938. členom OZ je zakonodajalec posebej uredil možnost spremembe višine premije kljub temu, da bi tako možnost zavarovalnica tudi v primeru spremembe osebnih okoliščin zavarovanca imela že po splošnih pravilih (112. do 115. člen OZ). Gre torej za posebne (specialne) določbe o dopustnosti spreminjanja višine zavarovalne premije, ki jih dopolnjuje še 940. člen OZ, ki določa, kdaj ima zavarovanec pravico zahtevati ustrezno zmanjšanje premije. Odmik od te posebne ureditve ni dopusten (prvi odstavek 924. člena OZ).
denacionalizacija - obnova sodnega postopka - zavrženje predloga - nova dejstva in dokazi - razveljavljena sodna odločba v kazenski zadevi - obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 - obnovitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1
Skladno z drugim odstavkom 96. člena ZUS-1 je obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 mogoče uveljavljati le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje.
Sodna odločba v upravnem sporu se opira na kazensko ali civilno sodbo, če sodišče ni samo reševalo predhodnega vprašanja, torej ko ni samo ugotavljalo obstoja pravice ali pravnega razmerja kot sestavnega dela dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v upravnem sporu. ZUS-1 namreč v 47. členu določa, da če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), ga lahko sodišče ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ (prvi odstavek). Navedeno pomeni, da se ta obnovitveni razlog navezuje na primere, ko je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in v ta namen izvajalo dokaze. Zato se po naravi stvari omejitev iz drugega odstavka 96. člena ZUS-1, ki se nanaša na obnovitveni razlog iz 1. točke, razteza tudi na tega iz 6. točke.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZGO-1 člen 218b, 218č. ZEN člen 16, 16/2.
dovoljenost revizije - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - nezazidano zemljišče - površina odmere - jasno zakonsko besedilo
Odgovor na vprašanje od kolikšne površine zemljišča sme občina odmeriti nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča, je jasen že na podlagi branja druge alineje prvega odstavka 218.b in prvega dostavka 218.č člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki kot enoto za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče določata zemljiško parcelo, to je strnjeno zemljišče, ki leži znotraj ene katastrske občine in je v zemljiškem katastru evidentirano z mejo in označeno z identifikacijsko oznako, kot to določa drugi odstavek 16. člena ZEN. Zato to vprašanje ni pomembno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3. Zakon o revidiranju člen 3, 3-8, 3-21, 4, 4/1, 40. URS člen 38.
dovoljenost revizije - kršitev pravil revidiranja - opomin - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - jasna zakonska določba - podpis revizorjevega poročila - pooblaščeni revizor - zelo hude posledice - dobro ime in ugled - javna objava sankcije
Če revident uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, mora tudi izpostaviti in opraviti primerjavo dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala.
Revizorjevo poročilo o računovodskih izkazih podpiše pooblaščeni revizor, tj. zakoniti revizor, ki ima veljavno dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja po tem zakonu in ga revizijska družba imenuje za posamezni revizijski posel kot glavnega odgovornega za izvajanje obvezne revizije v imenu revizijske družbe (ključni revizijski partner). Drugačne vloge oziroma odgovornosti podpisnikov revizorjevega poročila zakon ne predvideva, zato za vsebino revizorjevega poročila kot pooblaščeni revizor odgovarja vsak, ki poročilo podpiše.
Zatrjevane in neizkazane zelo hude posledice izpodbijanega opomina zaradi kršitev pravil revidiranja, ki izhajajo iz ureditve po ZRev-2, ne pomenijo zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
dovoljenost revizije - ukrep gradbenega inšpektorja - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - zelo hude posledice - kvalificirane okoliščine
Revidenta pravnega vprašanja, glede katerega naj bi izpodbijana sodba odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča, nista navedla. Prav tako nista navedla odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala. Njuno sklicevanje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navedba, da „odločitev dostopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča“, pa za dovoljenost revizije ne zadoščata.
Po ustaljeni sodni praksi se šteje, da odstranitev nelegalno zgrajenega objekta, ki je zakonsko določena posledica nedopustnega ravnanja zavezanca, sama po sebi ne more predstavljati zelo hudih posledic za zavezanca, ampak morajo biti za njihov obstoj podane in izkazane posebej kvalificirane okoliščine. Teh revidenta nista izkazala.
Določitev višine rudarske koncesnine je predmet normativnega urejanja. Vlada RS mora, na podlagi zakonskega pooblastila, izdati uredbo, ki bo določila način in pogoje plačevanja rudarske koncesnine. Določitev višine rudarske koncesnine ni v dispoziciji pogodbenih strank, zato ni predmet svobodnega pogodbenega oblikovanja pravic in obveznosti.
O pričakovanih pravicah govorimo takrat, ko je pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja zavarovan položaj. Vsako pričakovanje pa (še) ni pričakovana pravica.
Mineralne surovine so last Republike Slovenije in za njihovo izkoriščanje se mora plačevati ustrezno nadomestilo (rudarska koncesnina). Cilj zvišanja koncesnin pa je tudi v tem, da se z njihovo pomočjo zagotovi, da se po končanem izkoriščanju mineralnih surovin v določenem pridobivalnem prostoru takšen prostor obvezno sanira.