ZPP člen 5, 5/1, 5/2, 252, 286, 286/5, 339, 339, 339/2-8. OZ člen 131.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost več oseb za isto škodo - izvedenec - izvedenčeva razjasnjevalna dolžnost - materialno procesno vodstvo - predložitev dokazov na zahtevo izvedenca - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti
Revizijsko sodišče se ne strinja s tožencema, da v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo iz drugega odstavka 252. člena ZPP, ki ureja t.i. izvedenčevo razjasnjevalno dolžnost oziroma „izvedenčevo materialno procesno vodstvo“. Kadar izvedenec meni, da je treba ugotoviti določene okoliščine, ker si brez njih ne more ustvariti mnenja, mora dati ustrezno pobudo. Izvedenčeva zahteva za izvedbo dodatnih dokazov je lahko naslovljena bodisi na sodišče bodisi na stranke. Na sodišče takrat, ko je stranka dokaz že predlagala (pa se sodišče še ni odločilo o njegovi izvedbi) ali ko gre za situacijo iz drugega odstavka 7. člena ZPP, na stranko pa, kadar dokaza še ni predlagala (kot pobuda, naj to stori). Vendar je treba tudi pri uporabi te določbe upoštevati razpravno načelo. Zato bo v skladu z razpravnim načelom sodišče dodaten dokaz izvedlo le, če ga je stranka že predlagala ali če se je na izvedenčevo pobudo odzvala z ustreznim dokaznim predlogom.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - opis dejanja - preslepitev - čas storitve - odločba o kazenski sankciji
Izvajanje posla namreč pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti pogodbenih strank pri konkretnem gospodarskem poslu, kar pomeni tudi njihovo pravočasno izpolnjevanje, tako tudi v dogovorjenih ali predpisanih rokih. Preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je namreč mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena in tako tudi v obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da bi obveznosti obsojenca morale biti izpolnjene pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe V. T., d. o. o.
ZPP člen 17, 17/2, 17/3, 25, 25/2. ZNP člen 12, 16, 16/2, 37, 41, 41/1. ZDZdr člen 41, 75, 75/2, 77, 77/2.
spor o pristojnosti - nepravdni postopek - sprejem na zdravljenje v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda brez privolitve - stalno prebivališče udeleženca v postopku - ekonomičnost postopka
Razlogi, ki jih navaja okrajno sodišče v sklepu o izreku nepristojnosti (hitrejša in bolj ekonomična izvedba postopka pred Okrajnim sodiščem v Sežani, na območju katerega je nasprotni udeleženec zadržan v zavodu) in razlogi, ki jih navaja (napačno uporabljeni) drugi odstavek 16. člena ZNP (zavarovanje pravic in pravnih interesov oseb, ki zaradi dušene bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravne interese), lahko sicer kažejo, da bi bilo postopek smotrno izvesti pred Okrajnim sodiščem v Sežani, vendar pa zakonska ureditev pristojnosti po ZDZdr in ZNP ne dajeta podlage za takšno odločitev v sporu o pristojnosti med tema sodiščema.
ZKP člen 371, 371/1-3, 371/2. URS člen 29, 29-3. EKČP člen 6.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - načelo proste presoje dokazov - zaslišanje obremenilnih prič - navzočnost obdolženca pri zaslišanju priče
Obramba je dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva. Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantih dejstev, biti morajo torej materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi).
Zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami sodnega izvedenca ni razlog za postavitev novega izvedenca.
Sodišče na podlagi načela proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. V zvezi s predlaganimi dokazi namreč sprejme sodišče prognozo, s katero v povezavi z že izvedenimi dokazi, ugotavlja dejansko stanje in presodi stopnjo njihove dokazne vrednosti, takšna prognoza pa ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene.
pripor - odreditev pripora - sklep o odreditvi pripora - opis kaznivega dejanja - utemeljen sum – vročitev sklepa o priporu - ponovitvena nevarnost
V odločbi o odreditvi pripora mora biti kaznivo dejanje, katerega storitve je obdolženec osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja.
Če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila vzeta prostost. V primeru policijskega pridržanja se rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal.
kršitev kazenskega zakona – zakonski znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – protipravna premoženjska korist – prejemnik protipravne premoženjske koristi – razlaga zakona – načelo zakonitosti
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravi pomen in vsebina določbe četrtega odstavka 261. člena KZ jasno in nedvoumno razvidna že iz samega besedila obravnavane določbe (t. i. jezikovna razlaga). Povedano drugače, razlaga navedene določbe je omejena s samo dikcijo določbe. Tako bi po presoji Vrhovnega sodišča vsaka drugačna razlaga predstavljala ekstenzivno razlago, ki bi pomenila nedovoljeno širjenje polja kriminalnosti, s čimer bi bilo prekršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije).
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločilna dejstva – izvajanje dokazov – vpliv na zakonitost
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Kršitev se mora nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva ugotovljena med kazenskim postopkom. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je mogoče ugotoviti, katera so odločilna dejstva na podlagi določb ZKP o vsebini izreka. Če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku sodbe navedena in v razlogih sodbe obrazložena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so torej tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, katerega je obdolženec spoznan za krivega. Sodišče mora zato v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe, določno in popolno navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP), in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva.
izvršilni postopek - določitev krajevne pristojnost po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča
Zgolj trditev, da se v izvršilnem postopku terja plačilo izmišljenega dolga in posplošene navedbe, „da bi moralo v zadevi odločati sodišče oziroma sodniki, ki ne delajo skupaj z odvetnikom na obravnavah oziroma niso zaposleni na istem sodišču kot njegovi bližnji“ ne zadoščajo za odločitev, da se pristojnost prenese na drugo sodišče.
določitev krajevne pristojnost po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - uslužbenka pristojnega soDišča kot stranka v postopku - manjše sodišče - objektivna nepristranskost sodišča
Okoliščina, da je dolžnica sodniška pomočnica na izvršilnem oddelku manjšega sodišča je lahko tehten razlog, zaradi katerega bi lahko nastal relevanten dvom v nepristranskost doslej pristojnega sodišča.
OZ člen 376, 380, 380/2. Direktiva 2000/35/ES Evropskega parlamenta In Sveta z dne 29. junija 2000 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih člen 2, 2-1, 3, 3/1-c, 6, 6/3-b.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - obrtnik - samostojni podjetnik - opravljanje gospodarske dejavnosti - podjetje - registrirana dejavnost - pojem trgovinskega posla - zamuda s plačilom v trgovinskih poslih - zamudne obresti - tek zamudnih obresti - pravilo ne ultra alterum tantum - zamudne obresti, ki presegajo glavnico - Direktiva 2000/35/ES - prenos direktive v pravni red - skladnost zakonskih določb s pravom EU - sodba Sodišča Evropske unije - predlog za predhodno odločanje
Odgovor Sodišča EU, da nekdanja določba 376. člena OZ ni bila v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, zadošča za odločitev o tožnikovi reviziji. Tožnik namreč svoj tožbeni zahtevek zoper državo utemeljuje ravno na trditvi, da naj bi bil nekdanji 376. člen OZ v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, država pa naj bi bila odgovorna za škodo, ki mu je nastala v obliki zneska zakonskih zamudnih obresti, ki mu v drugi pravdni zadevi niso bile prisojene zaradi uporabe 376. člena OZ, ker naj ne bi (pravilno) prenesla direktive v slovenski pravni red. Če pa tedanja določba 376. člena OZ (skupaj z ostalimi določbami, ki se uporabljajo na področju zamud pri plačilih, in v tem okviru zlasti skupaj z določbo drugega odstavka 380. člena OZ) ni v nasprotju z navedeno direktivo, ni podana odškodninska predpostavka protipravnosti, na kateri temelji tožnikov tožbeni zahtevek v tej pravdi.
pripor - opis kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost – neogibnost pripora
Povsem splošen uvodni opis, da je obdolženec zagotovil tovorna vozila in priskrbel voznika, ni del konkretnega dejanskega stanu, temveč njegov (napačen) povzetek. V položaju neskladja med abstraktnim in konkretnim dejanskim stanom ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Razlogov, čeprav so izrecno posvečeni prav prvemu izvršitvenemu ravnanju, ni mogoče presojati ločeno od razlogov glede preostalih treh izvršitvenih ravnanj, temveč jih je treba presojati celovito.
Kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.
V konkretnem primeru so glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen odločilna dejstva, (1) da so bile nacionalizirane nepremičnine tožnikom vrnjene 19. 10. 2007, (2) da sta bili zavezanki za vrnitev toženki, (3) da tožniki ves čas trajanja denacionalizacijskega postopka niso mogli gospodariti z nepremičninami, ki so bile v celoti namenjene kamnolomski dejavnosti in (4) da so bili zaradi tega prikrajšani, saj bi v primeru, da bi jim bila zemljišča vrnjena ob uveljavitvi ZDen, le-ta sami oddajali v zakup nosilcu kamnolomske dejavnosti. Ta dejstva so tožniki zatrjevali in zanje ponudili dokaze, sodišče pa jih je ugotovilo in pri odločitvi tudi upoštevalo. Metoda, po kateri naj izvedenec, postavljen ob odsotnosti drugih dokazov, ugotovi višino prikrajšanja, pa v njihovo trditveno in dokazno breme ne sodi. Je stvar izvedenca in njegovega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Ne drži torej, da bi moralo sodišče upoštevati neprerekane trditve tožnikov o vezanosti višine zakupnine na ceno m3 raščene kamnine, ter z izvedencem ugotavljati le količine izkopane raščene kamnine po posameznih letih znotraj relevantnega obdobja in tržno ceno zakupa tistega dela zemljišč, na katerih se izkop ni vršil. Poleg tega pa sta toženi stranki že v odgovoru na tožbo izrecno nasprotovali ugotovitvi zakupnine v odvisnosti od dejstva, da se na zemljišču nahaja dolomit in trdili, da je treba upoštevati kulturo zemljišč po stanju ob podržavljenju; ne drži torej, da trditve tožnikov o predlagani metodi ugotovitve prikrajšanja niso bile konkretizirano prerekane.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - res iudicata - sklep o preiskavi - obtožnica - sodba - pravna opredelitev kaznivega dejanja - predmet kazenskopravnega varstva - istovetnost dejanskih stanov - objektivna identiteta - huda telesna poškodba - sodelovanje v pretepu - ogrožanje varnosti
V konkretnem primeru gre za isti historični dogodek; očitek ravnanja obdolžencu zoper istega oškodovanca, istega dne, na istem kraju, različni so samo očitki, ali ga je udaril „ v polno“ ali „v prazno“ ali z nogo ali z roko, vendar tako po sklepu o zavrnitvi zahteve za preiskavo kot v sodbi, vse po tem, ko je bil oškodovanec s strani O. K. že hudo telesno poškodovan. Identiteta dejstev (idem factum) je torej popolnoma enaka, prav tako pa je podana istovetnost storilca in oškodovanca. Gre torej za isto kaznivo dejanje, čeprav z nekoliko drugačnim opisom. Različna pravna opredelitev, ali sodelovanje pri pretepu ali ogrožanje varnosti, na presojo res iudicata v tem primeru nima nikakršnega vpliva. Res je sicer, da kaznivo dejanja sodelovanja pri pretepu po 126. členu KZ-1 in kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1 spadata med kaznivi dejanji zoper življenje in telo, kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 pa v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, da je torej predmet zaščite pri pravni opredelitvi po sklepu o zavrnitvi preiskave, po obtožnici in po sodbi sodišča prve stopnje življenje in telo, medtem, ko je pri grožnji, ki je ogroževalno kaznivo dejanje, predmet zaščite varnost drugega (opredelitev po odločbi pritožbenega sodišča), vendar pa navedeno na presojo res iudicata nima nikakršnega vpliva. Ne samo zato, ker je bilo višje sodišče tisto, ki je obravnavano dejanje pravno opredelilo kot grožnjo, temveč je tudi že ESČP merilo istovetnosti pravno zavarovane dobrine obravnavalo kot nepomembno. V ustaljeni sodni praksi naših sodišč in ESČP je praviloma glede tega kot edino upoštevno merilo istovetnost dejanj v smislu obstoja celotnih med seboj neločljivo (krajevno, časovno in glede predmeta) povezanih konkretnih okoliščin. Podana je torej objektivna identiteta med očitkom, opisanim v izreku sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, in izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - natečajni postopek - neizbira kandidata na javnem natečaju - zakonitost akta o neizbiri kandidata - merila in razlogi za odločitev v natečajnem postopku - neenaka obravnava v enakih položajih
Odločitev ni odvisna od rešitve postavljenega pravnega vprašanja, zato to vprašanje ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja.
Različne presoje ustreznosti obrazložitve izpodbijanega akta zgolj z navajanjem, da je šlo za „identičen postopek“ ni mogoče izkazati.
ZPDZC-1 člen 3. ObrZ člen 5, 5/1, 5/2, 5/2-2, 6, 6/1, 6/2. ZUS-1 člen 83, 83/2, 85, 85/1, 94, 94/2.
dovoljena revizija - ukrep tržnega inšpektorja - obrtna dejavnost - pomembno pravno vprašanje - obrtno dovoljenje
Kdaj gre za obrtno dejavnost, opredeljuje prvi odstavek 5. člena ObrZ. Kdaj se kljub tem določbam dejavnost ne šteje za obrtno dejavnost, pa določa drugi odstavek istega člena. Če ne gre za opravljanje obrtne dejavnosti, po navedenem obrtno dovoljenje tudi s prvim odstavkom 6. člena ni predpisano kot pogoj za opravljanje te dejavnosti. Tako po drugi alineji drugega odstavka 5. člena ne gre za obrtno dejavnost, če se opravlja v majhnem obsegu, kot dopolnitev ostalim dejavnostim gospodarskega subjekta. Po navedenem torej za majhen obseg del, ki se jih opravlja kot dopolnitev ostalim dejavnostim, obrtno dovoljenje ni potrebno, kar pomeni, da tudi ne gre za delo na črno po drugi alineji 3. člena ZPDZC-1, če samozaposlena oseba nima obrtnega dovoljenja.
ZUS-1 člen 2, 4, 5, 5/4, 36, 36/1-4. Uredba o vodnih povračilih člen 8.
vodno povračilo - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni akt po 2. členu ZUS-1 in ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 - cena vodnih povračil mora temeljiti na ekonomskem vrednotenju obremenjevanja voda - primernost konkretnih cen za osnovo vodnega povračila je strokovno-tehnično in ne pravno vprašanje - zavrženje tožbe - sodno varstvo zoper odločbo, izdano na podlagi sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč v celoti niti v izpodbijanem delu, ki se nanaša na pristanišče, kakršno upravlja pritožnica, ni akt iz 2. člena ZUS-1. Ni namreč javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi bilo vsebinsko odločeno o pritožničinih materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih in s tem poseženo v njen pravni položaj. Ta sklep tudi ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Gre namreč za akt, ki ga je Vlada RS izdala na podlagi 8. člena Uredbe o vodnih povračilih, ki na abstraktni ravni določa ceno za osnovo vodnega povračila in se ne nanaša določno na pritožnico, ampak na vse zavezance za plačilo vodnega povračila ter je bil kot tak podlaga za izdajo odločbe o odmeri vodnega povračila, ki jo je pritožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-215/11, Up-1128/11 izhaja tudi, da mora Vlada na podlagi 8. člena Uredbe z vsakoletnim sklepom določiti konkretno ceno vodnih povračil, ki mora temeljiti na ekonomskem vrednotenju obremenjevanja voda. Večja ali manjša primernost konkretnih cen za osnovo vodnega povračila je strokovno-tehnično in ne pravno vprašanje.
ZUP člen 9, 9/1. ZMZ člen 22, 22/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16.
mednarodna zaščita - pravica do izjave - celovita predstavitev prošnje za mednarodno zaščito - neskladnost v izjavah prosilca - neskladnost med izjavami in zbranim gradivom
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega poteka postopka pravilno zaključilo, da je pritožnica kršila tožnikovo pravico do izjave. Uporabila je njegove izjave iz odločb madžarskih organov, ne da bi ga izrecno seznanila z ugotovljenimi neskladji med izjavami v obeh postopkih. S tem mu ni dala možnosti, da pojasni ugotovljena odstopanja.
Napačno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral biti tožnik tudi izrecno opozorjen na neskladnosti med njegovimi izjavami in gradivom, ki ga je zbrala pritožnica. Iz odločbe z dne 14. 3. 2016 je razvidno, da so bile tožnikovim pooblaščencem posredovane vse zbrane splošne in specifične informacije, na katerih je pritožnica utemeljila svojo odločitev. Tožnik je na te informacije dal pripombe, do katerih se je pritožnica opredelila v odločbi. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča izpolnila svojo dolžnost seznanitve tožnika z zbranimi informacijami.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 83, 83/2-1, 93, 93/1. ZV-1 člen 124, 124/1, 124/5. Uredba o vodnih povračilih člen 6, 8.
dovoljena revizija - vodno povračilo - odmera - bistvena kršitev določb postopka - sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, sprejet po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih - obveznost plačila vodnega povračila - sporna cena za vodno povračilo za leto 2010 - nesorazmernosti cene glede na ceno leta 2009 - neenaka obravnava primerljivih položajev - neopredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanih ugovorov - sklicevanje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1
Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč, če ga Vlada sprejme po roku, določenem v Uredbi o vodnih povračilih (Uredba), sam po sebi ni nezakonit. Pravna podlaga za plačilo vodnega povračila je namreč v prvem odstavku 124. člena ZV-1. Ker je obveznost plačila vodnega povračila predpisana z zakonom, bi bilo stališče, da lahko zgolj kasnejša določitev cene vpliva na to obveznost, v nasprotju z zakonom. Določbe, ki so zakonska podlaga za določitev cene vodnega povračila, niti določbe Uredbe se niso spreminjale.
Revidentka je v tožbi uveljavljala nesorazmernost cene po Sklepu za leto 2010 v primerjavi s ceno, določeno v Sklepu za leto 2009, zato je najprej treba opraviti presojo, ali je cena v Sklepu za leto 2010 določena zakonito, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Vrhovno sodišče je sicer res že v več zadevah odločalo o zakonitosti odločb o odmeri vodnega povračila, vendar so bile te zadeve drugačne od obravnavane glede vrste rabe vode in/ali spremembe višine cene v primerjavi s ceno za prejšnje leto. Ker se Vrhovno sodišče v dveh zadevah (pa tudi v zadevi X Ips 9/2013) glede na drugačno pravno podlago in revizijske ugovore ni opredelilo do ugovorov, relevantnih za obravnavano zadevo, se sodišče prve stopnje (ki je pri tem sledilo razlogom v odločbi drugostopenjskega organa) ne bi smelo nekritično sklicevati na stališča Vrhovnega sodišča v teh odločbah. Ob morebitni presoji, da je bila cena v sklepu za leto 2010 določena zakonito, pa je glede na tožbene navedbe treba opraviti še presojo utemeljenosti ugovora, ali je ob upoštevanju predpisanih meril prišlo do neenakopravne obravnave dveh primerljivih položajev. Revidentka namreč zatrjuje, da je bila cena za pristanišče, ki ga upravlja, brez razumnega razloga določena bistveno višje kot za večja pristanišča (drugi odstavek 14. člena Ustave).