določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - izločitev sodnika
Predlagatelj navaja razloge, s katerimi utemeljuje izločitveni razlog konkretne sodnice. To pa po ustaljeni sodni praksi ne predstavlja razloga za prenos pristojnosti po 67. členu ZPP.
OZ člen 131. ZFPPod člen 12, 19, 21, 22. ZFPPIPP člen 442.
uprava družbe - odškodninska odgovornost uprave - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - protipravnost - prezadolženost družbe - opustitev ukrepov
Tožbeni zahtevek, o katerem sta odločali nižji sodišči se ne prilega posebnemu odškodninskemu zahtevku, ki ga ureja ZFPPod. Res pa je, da je četrti odstavek 21. člena ZFPPod izrecno določal, da določbe 19. in 20. člena zakona ne izključujejo odškodninske odgovornosti članov uprave, članov nadzornega sveta in družbenikov po drugih zakonih.
Če gre za zahtevek po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, potem posebnosti, ki jih ureja ZFPPod, ne smejo lajšati oškodovančevega procesnega bremena, ki mu ga nalagajo splošna pravila ter s tem oteževati položaja domnevno odgovorne osebe.
Vsebina protipravnega ravnanja je sicer lahko utemeljena tudi na kršitvi obveznosti iz 12. člena ZFPPod, vendar pa se je treba v nadaljevanju vprašati, ali je to ravnanje po splošnih odškodninskih merilih adekvaten in pravnovrednotno upošteven vzrok nastanka škode. Član uprave ni z upnikom v nobenem obligacijskem razmerju. To pa pomeni, da bo morala biti utemeljitev pravno upoštevne vzročne zveze ravno bolj natančna kot sicer, ne pa bolj poenostavljena. Utemeljitev vzročne zveze bo morala torej temeljiti na vzpostavitvi jasnega in prepričljivega ter pravno upoštevnega kavzalnega niza med storjeno opustitvijo in konkretnim obsegom nastale škode. V nasprotnem primeru bi šlo v resnici za nedopustno prebijanje odškodninske odgovornosti.
neposredna plačila v kmetijstvu - začasna odredba - težko popravljiva škoda - insolventnost - izkazanost - trditveno in dokazno breme
Zgolj zatrjevana možnost uvedbe stečaja zaradi izvršitve upravne odločbe sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Pri zatrjevani možnosti uvedbe stečaja oziroma drugih zakonskih posledic zaradi insolventnosti gre že v osnovi za bodoče negotovo dejstvo, katerega verjetnost nastanka je treba izkazati.
Če stranka zatrjuje možnost stečaja, je upravno sodišče, ob ustrezni trditveni podlagi, dolžno presojati okoliščine, ki bi na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju lahko predstavljale podlago za verjetnost uvedbe stečaja.
Tožeča stranka je navajala, da kljub siceršnji izgubi, ki jo izkazuje, normalno posluje in svoje obveznosti poravnava pravočasno, torej že s tem nakazuje, da ni nelikvidna oziroma insolventna. Tožeča stranka pa tudi ne navaja, da bi ji npr. kak upnik grozil s predlogom za uvedbo stečaja, niti ni pojasnila, zakaj ne bi bila možna druga oblika reševanja finančnega stanja npr. finančno prestrukturiranje ali prisilna poravnava, ki ne pomeni prenehanja, prav tako svojih navedb, da svojega finančnega položaja ne more reševati na primer s posojilom, ker ga ne more dobiti, ne izkaže z ničemer.
URS člen 15, 15/2, 23, 152, 156, 157. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1-3. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZBan-1 člen 347, 253a, 350a. Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta člen 130.
izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke - aktivna legitimacija za tožbo - postopek sodnega varstva zoper odločbo o izrednih ukrepih Banke Slovenije - obstoj upravnega akta - redni upravni spor - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe - odločba Ustavnega sodišča - harmonizacija ukrepov za reorganizacijo bank - časovna veljavnost direktive
Ker je zoper odločbo tožene stranke (torej upravni akt) po 347. členu ZBan-1 predvideno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, predpostavke za odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene in tožba na tej podlagi ni dovoljena.
Navedeno velja neodvisno od vprašanja, kdo je v takem rednem upravnem sporu upravičen vložiti tožbo zoper odločbo o izrednih ukrepih, in ali je ureditev aktivne legitimacije za navedeno tožbo ustrezna. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen odpravljanju morebitnih pomanjkljivosti zakonske ureditve aktivne legitimacije za tožbo zoper upravni akt v rednem upravnem sporu.
Ker pritožniki po 347. členu ZBan-1, za katerega je Ustavno sodišče presodilo, da ni v neskladju z Ustavo, v tem upravnem sporu niso aktivno legitimirani za vložitev tožbe, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zakonita.
Direktiva 2014/59/EU se uporablja le za izredne ukrepe, sprejete na podlagi predpisov, ki se uporabljajo od 1. 1. 2016 dalje, in s tem v zvezi po naravi stvari le za pravna sredstva in postopke sodnega varstva zoper ukrepe, sprejete po tem datumu. Ker se glede na datum izdaje sporne odločbe navedena direktiva v obravnavani zadevi ratione temporis ne uporablja, so pravno neupoštevne pritožbene navedbe glede uporabe in razlage 85. člena te direktive.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015982
EKČP člen 3. ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-3, ZTuj-2 člen 68.
omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanj - nekonkretizirano vprašanje - splošno vprašanje - kriterij pomembnosti pravnega vprašanja - zelo hude posledice - zdravstveno stanje - standard hudih zdravstvenih posledic po ESČP
V obravnavanem primeru za dovolitev revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 ne zadošča zgolj navedba vprašanj, saj vprašanja niso razvita do te mere, da bi ustrezala kriterijem natančnosti, konkretizacije ter obrazloženi kršitvi pravil, sploh pa argumentiranemu in dokazanemu kriteriju pomembnosti, ki ga je Vrhovno sodišče v svojih odločitvah že večkrat poudarilo.
Zgolj s splošnim opisom hudih zdravstvenih posledic, ki naj bi revidentu nastale zaradi odvzema prostosti v Sloveniji, revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena, zato pogoj po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazan.
Ker je sodišče odločilo izven meja tožbenega predloga, o tožbenem predlogu, kot ga je tožnik opredelil v tožbi, pa sploh ni odločalo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015974
ZUS-1 člen 27, 27/1-1, 64, 64/1-4, 76. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 28. ZUP člen 103. ZMZ-1 člen 1, 1/2-1, 49, 49/6, 50, 50/2-1, 50/3.
mednarodna zaščita - osebni razgovor - domneva umika prošnje - predmet pritožbene presoje - pravna domneva - pravna fikcija - pogoji za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU
Določba točke a drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II, ki ureja pogoje v zvezi z domnevo implicitnega umika prošnje za mednarodno zaščito, ima neposredni učinek.
Prva alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa izpodbojno pravno domnevo in ne pravne fikcije, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz. Navedena določba ZMZ-1 v primerjavi s Procesno direktivo II pomeni nerazumno breme za posameznika, zaradi česar je ni mogoče uporabiti.
Tožena stranka bi morala ugotoviti, ali je tožnik z naknadnim opravičilom v razumnem roku dokazal, da se razgovora ni mogel udeležiti zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati.
Pristojni organ bo moral v primerih, ko bo tovrstno opravičilo prejel po izdaji sklepa o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1), ugotavljati, ali so podani pogoji za uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje po 103. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-3, 85, 85/1. ZKme-1 člen 85, 85/2.
dovoljenost revizije - preklic odločbe v delu priznanja naravne mineralne vode - vrednostni kriterij - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - aktivna legitimacija - zelo hude posledice niso neposredna posledica izpodbijane odločbe
Trditveno in dokazno breme za izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti.
Revident tudi ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi.
Zatrjevane zelo hude posledice izpodbijane odločitve niso neposredna posledica te odločitve, temveč druge, ki pa ni predmet tega upravnega spora.
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno svojo odločitev podprlo tudi s sklicevanjem na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da stranka težko popravljive škode ne more izkazovati zgolj z navajanjem posledic upoštevanja inšpekcijskega ukrepa, saj je izvrševanje takega ukrepa že po naravi stvari povezano z določenimi stroški in škodo
vpis lastninske pravice na čolnu - dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - pomembno pravno vprašanje - ni postavljenega vprašanja - zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme za izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je bilo z njim odločeno le o (ne)vpisu lastninske pravice na čolnu v vpisnik morskih čolnov.
Vrhovno sodišče bi moralo na podlagi navedb v reviziji samo oblikovati pomembno pravno vprašanje, nato pa nanj še odgovoriti. To pa pomeni, da revident ni izpolnil svojega trditvenega bremena glede dovoljenosti revizije.
Revident niti ni navedel in izkazal, kakšne so posledice izpodbijane odločitve ter zakaj so te zanj zelo hude.
začasna odredba - začasna ureditev stanja - težko popravljiva škoda - javni interes – gradbeno dovoljenje za gradnjo daljnovoda
Vrhovno sodišče lahko pritrdi navedbam tožene stranke in stranke z interesom, da je gradnja infrastrukture kot objektov državnega pomena skladno z zakonom v javnem interesu. Vendar pa tudi varstvo tega javnega interesa v predmetni zadevi samo po sebi ni podlaga za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe, s katero se varuje pritožnico pred nastankom izkazane težko popravljive škode s tem, da se izvedba oziroma nadaljevanje gradnje prepove do konca sodnega postopka, v katerem se presoja zakonitost izdanega dopolnilnega gradbenega dovoljenja, torej do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu.
Ob nadaljevanju in dokončanju gradnje predmetnega dela daljnovoda ter posledično njegovem obratovanju bi tako izkazano prišlo do visoke materialne škode pritožnici, čemur vsebinsko ne oporekata niti tožena stranka niti stranka z interesom in tudi ne predlagata temu nasprotnih dokazov. Pri tem je mogoče navedeno škodo priznati kot upoštevno ter kot težko popravljivo izhajajoč prav iz specifičnosti tega primera, saj pritožnica opravlja v navedenem objektu zdravstveno dejavnost (dejavnosti oralne kirurgije, ginekologije in perinatologije) skladno z izdanimi upravnimi dovoljenji, morebitni vpliv nanjo pa je glede na okoliščine tega primera ustrezno izkazala.
UPRAVNI SPOR - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - DRŽAVNO TOŽILSTVO
VS1015951
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDT-1 člen 97, 97/1, 105, 105/2, 107, 107/1.
dovoljenost revizije - imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva z večino glasov vseh članov Državnotožilskega sveta - poslovnik - oba kandidata prejela enako število glasov - pomembno pravno vprašanje - ni izpostavljeno na zahtevani način
Glede na ureditev v ZDT-1 se odločitev o imenovanju vodje okrožnega državnega tožilstva sprejme z večino glasov vseh članov DTS (torej vsaj 5). Upoštevaje ugotovljen rezultat glasovanja v obravnavani zadevi, te zakonsko predpisane večine glasov ni prejel nihče izmed kandidatov, zato vprašanja, ki se nanašajo na uporabo in razlago podzakonskega predpisa, niso relevantna.
ZUS-1 člen 94, 94/1. SZ-1 člen 161, 161/2, 161/3, 167, 167/5. ZUP člen 1, 5. ZLS člen 67, 68, 68/2.
dovoljena revizija - izbris iz registra upravnikov stavb - stvarna pristojnost organa - zmotna uporaba materialnega prava - presoja občinskega Odloka - stvarna pristojnost - pristojnost vodenja registra upravnikov - pristojnost stanovanjskega sklada mestne občine - javno pooblastilo - prenesena pristojnost občine - exceptio illegalis - pojem „pristojni organ“ za odločanje v smislu ZUP
Pristojnost za izvajanje upravnih nalog je izključno zakonska materija, kar pomeni, da se s podzakonskim aktom lokalne skupnosti samostojno, izven okvirov zakona, ne sme urejati. Pristojnost na podlagi tretjega odstavka 161. člena SZ-1 bi na posamezno lokalno skupnost, kadar ne gre za vodenje registra upravnikov, morala prenesti neposredno država z aktom, izdanim na podlagi zakona, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Občinski odlok tako v nobenem primeru ne bi mogel določiti pristojnosti vodenja registra upravnikov v smislu tretjega odstavka 161. člena SZ-1, zato je kakršnakoli razlaga določb Odloka v izpodbijani sodbi za odločitev v obravnavani zadevi pravno nerelevantna.
ZTuj-2 člen 37, 37/1, 37/2, 37a, 37a/4. ZZSDT člen 27.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - neizdaja soglasja - neporavnane zapadle davčne obveznosti
Za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo morajo biti izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, med temi pa je tudi soglasje, ki ga pristojni organ izda po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2), to je po ZZSDT. Če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, se prošnja za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne (četrti odstavek 37a. člena ZTuj-2).
dovoljenost revizije - plačilo prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - ustavnost in zakonitost uredbe - že rešeno pravno vprašanje
Revidentka z golim sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala izpolnjevana pogoja za dovoljenost revizije po tej določbi, prav tako tega ni izkazala z navedbo, da je v zadevi „posebej pomembno pravno vprašanje dopustnosti uporabe določil Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov po uveljavitvi Uredbe o spremembah Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov z dne 28. 2. 2008 za subjekte, ki opravljajo dejavnost kot tožnica, teh pa je veliko“, saj gre za presplošno navedbo. Kdaj se postavljeno vprašanje lahko šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče v svoji praksi že večkrat pojasnilo.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3. ZDen člen 10, 10/2.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - pomembno pravno vprašanje - FIP - zelo hude posledice - državljanstvo - pridobivanje podatkov - vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve
Pogoji za dovoljenost revizije po določbah drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDT-1 člen 122, 122/1, 123, 123/1.
imenovanje vodje državnega tožilstva - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - jasno zakonsko besedilo - primernost kandidata - neenotnost sodne prakse - neponovitev glasovanja - primernost ureditve
Državnotožilski svet ni dolžan imenovati vodje okrožnega državnega tožilstva, in sicer niti v primeru, ko je vsaj eden od prijavljenih kandidatov (po presoji generalnega državnega tožilca) primeren za vodenje.
Položaj, ko je zaradi neponovitve glasovanja Državnotožilskega sveta o prijavljenih kandidatih, vodja okrožnega državnega tožilstva daljše časovno obdobje neimenovan, je stvar primernosti ureditve tega področja, v presojo katere se Vrhovno sodišče ne more spuščati.
ZUS-1 člen 42, 42/1, 83, 83/2-1, 83/2-2. ZPNačrt člen 79, 79/4, 82.
dovoljenost revizije - vrednostni kriterij ni izpolnjen - združitev postopkov - seštevek vrednosti posameznih aktov - ekonomičnost postopka - konkretizacija pomembnega pravnega vprašanja - zavrženje revizije - komunalni prispevek - več različnih objektov
Odločitev o združitvi posameznih samostojnih postopkov je procesna odločitev, ki ni obligatorna (prvi odstavek 42. člena ZUS-1). Če ni bila sprejeta, to ne more vzpostaviti izpolnitve pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tudi za nasprotni primer je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, in sicer da združitev zadev, ki jih je (sicer Vrhovno) sodišče iz razlogov procesne ekonomije združilo v skupno obravnavanje in odločanje, ne pomeni, da se vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta pri vprašanju dovoljenosti revizije ugotavlja po seštevku vrednosti posameznih izpodbijanih delov dokončnih upravnih aktov.
Revidentka s svojimi navedbami ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, sploh ni izpostavljeno.
dovoljena revizija - odprava posledic škode v gospodarstvu, nastale zaradi poplav - revizija dovoljena po vrednosti - škoda zaradi izpada prihodka - uporaba izkaza poslovnega izvida podjetja, od katerega je neposredno pred poplavami prevzela proizvodni program
Revidentkina zahteva za dodelitev sredstev za odpravo posledic škode zaradi poplav je bila v delu zaradi izpada prihodka zavrnjena, ker škode zaradi izpada prihodka ni izkazala. Kot dokazilo zatrjevane škode je namreč svoji vlogi priložila izkaz poslovnega izida podjetja, od katerega je neposredno pred poplavami prevzela proizvodni program. Ker revidentka ni nastala s statusnim preoblikovanjem tega podjetja, je odločitev, da bilanc tega podjetja ni bilo mogoče upoštevati, pravilna. Ugovor nezakonitosti odločitve upravnih organov o dodelitvi sredstev podjetju, ki se ob nastanku poplav ni več ukvarjalo s konkretnim proizvodnim programom, je treba zavrniti, ker presoja te odločitve ni predmet presoje v tem upravnem sporu.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1016004
ZMZ člen 2, 21, 21/3, 22, 22/2, 26, 28, 53, 53/1-1, 68. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 21, 12/1, 16.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - strah pred preganjanjem - resna škoda - splošna verodostojnost prosilca - zunanja nekonsistentnost - Boko Haram - pravica do izjave - notranja zaščita
Če prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda le svojo izjavo, mora izkazati tako skladnost izjav, ki se nanašajo na zatrjevano preganjanje, kot tudi splošno verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.
Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa je razvidno, da so bile v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ pritožnikovim pooblaščencem v seznanitev in mnenje posredovane vse zbrane informacije, na katerih je tožena stranka utemeljila svojo odločitev. Pritožnik je na te informacije dal pripombe in poslal določene odlomke ter spletne naslove drugih informacij o njegovi izvorni državi. Dolžnost tožene stranke pritožnika opozoriti na nekonsistetnosti med njegovimi izjavami in zbranimi informacijami niti ne izhaja iz Procesne direktive II, ki v členu 12(1) določa samo, da je treba prosilcu in pooblaščencem zagotoviti dostop do zbranih informacij, ne pa, da ga je treba posebej opozarjati, da te informacije ne potrjujejo prosilčeve zgodbe.
Notranja zaščita se nanaša na drugačne primere, ko se prosilec ne more vrniti v svoj izvorni kraj zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, pred čemer pa ga njegova izvorna država lahko zaščiti, če se nastani v njenem drugem delu. V obravnavanem primeru pa pritožnik sploh ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.