200. člen ZDR-1 ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Iz citirane določbe jasno izhaja le, da mora delavec sodno varstvo zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem, ne pa kakšen mora biti njegov tožbeni zahtevek.
Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca - odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar ni v skladu z 181. členom ZPP. Takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega - odločitve o (nadaljnjem) obstoju razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti. Z ugotovitveno tožbo namreč ni mogoče zahtevati ugotovitve predpostavk pravnega razmerja in vprašanj, ki so vezana na to, temveč odločitev o pravni posledici - obstoju pravice ali pravnega razmerja. Zato še posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ne spada v izrek sodbe. Dosedanja praksa jo je sicer dopuščala, vendar brez potrebe, dejansko pa tudi nepravilno.
Če delavec uveljavlja ugotovitev obstoja (nadaljevanja) delovnega razmerja, ker meni, da mu je delodajalec pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal, je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi stvar pravnega zaključka sodišča, ki ni vsebovan v izreku sodbe.
Tožnica je že s pravočasnim zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, obenem pa celo z dajatvenim zahtevkom za reintegracijo in reparacijo zadostila procesni zahtevi za odločanje o njenem tožbenem zahtevku, ki ga je postavila v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo proti sklepu o zavrženju ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo in zavrglo predlog za oprostitev plačila sodne takse. S tem sklepom postopek ni bil pravnomočno končan, saj se z njim ne odloča o glavni stvari, zato revizija ni dovoljena.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3. OZ-UPB1 člen 135, 136, 136/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - krivda - nerazsodnost - izvedenec - presoja sodišča
Razsodnost oziroma prištevnost delavca pri opravljanju pogodbenih obveznosti se sicer domneva, se pa ta domneva lahko izpodbije, če obstojijo okoliščine iz prvega odstavka 136. člena OZ. Pri tem je nerazsodnost oziroma neprištevnost treba razlagati ozko, saj vsakršna osebnostna motnja ali duševna bolezen še ne pomeni nujno izključitve krivdne odgovornosti za sporna ravnanja.
Sodišče ugotavlja sporna dejstva, o katerih nima zadostnega znanja, s pomočjo izvedenca (243. člen ZPP). Vendar je pravna razlaga dejstev, kljub temu, da so ugotovljena s pomočjo strokovnjaka, še vedno pridržana sodišču.
Šibka osebnostna struktura in manjša zmožnost obvladovanja ne dokazujeta nerazsodnosti in ne utemeljujeta izključitve odgovornosti.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 39, 39/1, 43, 44, 44/1. ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 17, 17/1, 17/3, 18, 18/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZSS člen 81.
Sodni svet - disciplinska odločba - tožba v upravnem sporu - aktivna legitimacija za vložitev tožbe v upravnem sporu - tožilec - disciplinski tožilec - zavrženje tožbe - pomanjkanje aktivne legitimacije za tožbo
Po ZUS-1 je le Državno odvetništvo aktivno legitimirano za vložitev tožbe v primeru, ko je z upravnim aktom domnevno kršen zakon v škodo javnega interesa. V upravnem sporu sicer lahko v javnem interesu kot tožniki nastopajo tudi drugi subjekti (npr. nevladne organizacije glede varstva okolja), vendar aktivno legitimacijo (ob pogoju, da so sodelovali v postopku izdaje izpodbijanega akta) tem subjektom dajejo materialnopravni predpisi (npr. Zakon o varstvu okolja).
Po presoji Vrhovnega sodišča takega upravičenja za vložitev tožbe v upravnem sporu ZSSve disciplinski tožilki ne daje. Določba 43. člena tega zakona predstavlja le splošno podlago za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločitev disciplinskega sodišča. Čeprav nobene od strank disciplinskega postopka pri tem ne izključuje, pa - upoštevaje navedeno opredelitev tožnika po ZUS-1 - disciplinskemu tožilcu, kot stranki disciplinskega postopka, ki varuje javni interes, tudi ne daje izrecnega pooblastila za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru nestrinjanja z odločitvijo disciplinskega sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča bi zato razlaga, po kateri bi bil disciplinski tožilec kljub temu aktivno legitimiran za vložitev tožbe v upravnem sporu, nedovoljeno obšla izrecno določbo prvega odstavka 18. člena ZUS-1.
ZSPJS člen 29, 29/1, 32, 32/1-5. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju člen 7.
javni sektor - direktor - pomočnik direktorja - nadurno delo
V mednarodni ureditvi je poudarjena pravica do pravičnega plačila, kar vključuje tudi pravico do plačila oziroma višjega plačila za nadurno delo. Evropska socialna listina v drugem odstavku 4. člena v zvezi z uresničevanjem pravice do pravičnega plačila določa obveznost pogodbenic, da delavcem priznajo pravico do višjega plačila za nadurno delo, razen v izjemnih primerih. To pomeni, da ima tudi pravilo o višjem plačilu izjeme, ki pa se lahko nanašajo na posebne kategorije delavcev, in sicer zaposlene na nekaterih delovnih mestih s posebnimi odgovornostmi, ki običajno ne prejemajo plačila za nadurno delo.
Ker izjeme za vodilne delavce glede nadurnega dela mednarodna ureditev predvideva, določba Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki izključuje upravičenost pomočnikov direktorjev do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času, ni v nasprotju s to ureditvijo. Kompenzacijo za izključitev pravice do dodatka pomeni uvrstitev delovnih mest pomočnikov direktorjev v ustrezno visoke plačne razrede. Gre torej za primere, ko so manj ugodni delovni pogoji zajeti že v osnovni plači (prvi odstavek 29. člena ZSPJS). To tudi pomeni, da določba Uredbe ni v nasprotju z ZSPJS. Zato je pravilna presoja sodišč, da tožnici plačilo za delo preko polnega delovnega časa na podlagi določb Uredbe ne pripada.
ZDR-1 člen 224. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2013) člen 6.
solidarnostna pomoč - članstvo v sindikatu
Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji dopustnosti ureditve iz 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks), ki članom reprezentativnega sindikata, podpisnika Aneksa, daje pravico do višje solidarnostne pomoči, ob upoštevanju zanje bolj ugodnega premoženjskega praga, ni upoštevalo določbe 224. člena ZDR-1. Ta določa je namreč pravna podlaga, na kateri temelji 6. člen Aneksa. V skladu z 224. členom ZDR-1 se do ureditve v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP) lahko v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane pogodbenih strank.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - pogoji za pridobitev pravice - odločba Ustavnega sodišča
Pravno podlago je v relevantnem obdobju predstavljala zgolj določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, iz katere jasno izhaja, da ima zavarovanec pravico do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini na podlagi samega zakona in to brez kakršnihkoli dodatnih pogojev in omejitev. Zato sta sodišči druge in prve stopnje ter tožena stranka zmotno ugotavljali, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do zdravljenja v tujini. Tožnik je zdravljenje v tujini že opravil, pravico do povračila stroškov tega zdravljenja pa je pridobil že s samim tem dejstvom, brezpogojno in na podlagi samega zakona. V konkretnem primeru tako ne gre za situacijo, ko bi tožnik pravico pridobil šele z odločbo upravnega organa (tožene stranke).
ZSDP-1 člen 79, 79/3. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 7.
starševsko varstvo - dodatek za nego otroka - seznam hudih bolezni
Ni pravilno stališče revizije, da tožeča stranka ni upravičena do višjega dodatka na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Iz dejanskega stanja izhaja, da gre za težko gibalno oviranega otroka. Iz skupine gibalno oviranih otrok, opredeljenih v 3. členu Pravilnika, ki imajo pravico do dodatka za nego, tretji odstavek 79. člena ZSDP-1 za težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke določa dodatek v višini 200,00 EUR. Otrok izpolnjuje enega od alternativno določenih pogojev in je zato tožeča stranka upravičena do dodatka v višjem znesku.
odškodninska odgovornost delavca - odtujitev stvari - navadna škoda
Sodišče druge stopnje je ugotovilo, kar izhaja tudi iz trditev in predlaganih dokazov tožeče stranke, da ta od toženke vtožuje navadno škodo in ne izgubljenega dobička. Navadna škoda je zmanjšanje oškodovančevega premoženja, ki se najpogosteje odraža v uničenju ali poškodovanju določene stvari in v zvezi s tem v drugih pojavnih oblikah škode, ki so posledica tega uničenja ali poškodovanja (npr. stroški začasnega najema druge istovrstne stvari za čas od uničenja do nakupa nove, stroški popravila poškodovane stvari,...). Tožeča stranka ni navajala, da uveljavlja premoženjsko škodo od toženke zato, ker bi bil sporni aparat uničen ali poškodovan, ali pa zato, ker bi ji zaradi odtujenega aparata nastali kakšni stroški (npr. stroški najema drugega istovrstnega aparata). S tem, ko je navajala, da ji je toženka ta aparat odtujila in ji ga kljub pozivom ni vrnila, ni zadostila trditvenemu bremenu, da je do nastanka navadne škode zares prišlo. Poleg tega je tudi višino vtoževane škode utemeljevala z računom o nakupni vrednosti spornega aparata, do takšne višine odškodnine pa bi bila eventualno lahko upravičena v primeru uničenja aparata (oziroma poškodovanja aparata v takšnem obsegu, ki ne bi več dopuščal njegovega popravila).
ZPP člen 30. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZS člen 99, 99/2-2.
spor o pristojnosti - podjemna pogodba - dejansko delovno razmerje
Za presojo stvarne pristojnosti v navedeni zadevi je bistveno, ali je pravna podlaga za vtoževano terjatev obstoj dejanskega delovnega razmerja ali pa je pravna podlaga ustni dogovor o podjemni pogodbi. Glede na to, da v zvezi z delom, ki ga je tožnik opravil za družbo B., d.o.o. oziroma za toženca kot samostojnega podjetnika ni bila sklenjena niti pogodba o zaposlitvi, niti podjemna pogodba, dejanske navedbe strank pa bi lahko kazale tako na faktično delovno razmerje kot ustno dogovorjeno pogodbo o delu, je za odločitev o stvarni pristojnosti lahko bistveno tudi to, kako stranke opredeljujejo svoje razmerje.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - varstvo pred odpovedjo - starševstvo
Po prvem odstavku 115. členu ZDR-1 v obdobju varstva ni dovoljena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi varovanemu delavcu oz. delavki v nobeni obliki. Prepoved vključuje tudi odpoved iz poslovnega razloga, pa čeprav je bil odpovedni razlog resničen in objektivno utemeljen oziroma nepovezan s stanjem delavke, saj zakon v teh primerih ne dopušča nobenih izjem. Prepovedana so tudi kakršnakoli ravnanja, ki so sicer potrebna za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca. Tako kot pri sami odpovedi tudi pri pripravljalnih ravnanjih ni pomembno, ali so ta objektivno utemeljena. Varstvo pred odpovedjo iz poslovnega razloga in z njo povezanimi pripravljalnimi ravnanji po 115. členu ZDR-1 je brezpogojno in velja tudi, kadar so delodajalčevi razlogi - tako za odpoved kot za pripravljalna ravnanja - objektivno utemeljeni.
odpoklic predsednika uprave - prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Stranki sta v določbi 72. člena ZDR, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe, imeli pooblastilo, da v tej pogodbi drugače, kot pa je to sicer urejeno v zakonu, uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi z prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pa tudi v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas. Na tej podlagi sta se stranki lahko zakonito dogovorili, da se pogodba sklepa le za čas opravljanja funkcije (2. člen pogodbe) in da s prenehanjem funkcije predsednika uprave ugasnejo medsebojne pravice in obveznosti iz te pogodbe, ki so izrecno ali po namenu vezane na obstoj funkcije.
ZVZD člen 3-2, 5. ZDR člen 184. OZ člen 131, 147, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - napotitev na delo v tujini - delodajalec - varnost in zdravje pri delu - vzročna zveza
Po delovnopravnih predpisih je v razmerju do delavca delodajalec tisti, ki je z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodna praksa pa je pojem "delodajalca" - tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu razširila tudi na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu. To pomeni, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga "delodajalcu", ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na "delodajalca" v širšem smislu ZVZD.
konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - pogodba o zaposlitvi
Konkurenčna klavzula je namenjena zaščiti interesa delodajalca, da za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepreči konkurenčno dejavnost delavcu in pomeni znaten poseg v delavčevi ustavni pravici do proste izbire zaposlitve in proste gospodarske pobude. Upoštevajoč navedeno se s konkurenčno klavzulo, ne glede na njeno pogodbeno naravo, ni mogoče dogovoriti omejitev, ki bi bile za delavca strožje od zakonskega okvira, lahko pa se konkurenčna klavzula dogovori na način, ki je zanj manj obremenjujoč oziroma pomeni manjši poseg v navedeni ustavni pravici. Na tej podlagi bi načeloma lahko bila dopustna ureditev, po kateri bi se stranki dogovorili za opcijsko uveljavljanje konkurenčne klavzule v tem smislu, da delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja, saj bi takšna opcijska opredelitev za delavca pomenila manjši poseg v njegove pravice oziroma zanj ugodnejšo ureditev, kot pa je opredeljena v zakonu. Takšna opcijska ureditev mora biti v pogodbi o zaposlitvi jasno določena (kar v konkretnem primeru ni), torej tako, da je povsem jasno, da je delavec prost obveznosti iz konkurenčne klavzule, če delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (in ne kasneje) izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja.
S sporno določbo tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi ni bila dogovorjena takšna možnost odstopa od konkurenčne klavzule, kakršna bi lahko bila dopustna ob sklicevanju na navedeni sodbi Vrhovnega sodišča. Opcija uveljavljanja konkurenčne klavzule je navedena le kot predpostavka za plačilo nadomestila, ne da bi bilo pri tem navedeno, do kdaj lahko tožena stranka poda izjavo, da uveljavlja konkurenčno klavzulo. To bi pomenilo, da bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženo stranko pa le, če bi izrecno izjavila, da jo uveljavlja.
pravočasnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - neplačilo sodne takse za tožbo
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ni vložen v roku 8 dni od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok oziroma, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, od dneva, ko je za to zvedela, se zavrže kot prepozen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00028627
ZIZ člen 10, 10/1. URS člen 23, 156. URS člen 156.
dovoljenost revizije v izvršilnem postopku - predlog za dopustitev revizije - pravica do enakosti pred zakonom - vložitev zahteve za presojo ustavnosti
Skladno s 156. členom Ustave, sodišče postopek prekine in zahteva presojo ustavnosti, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Dodaten pogoj za začetek takšnega postopka je, da je določba zakona, za katero sodišče meni, da bi lahko bila neustavna, relevantna za konkreten primer, v katerem se ta problem pokaže. Z drugimi besedami: zahtevani poseg Ustavnega sodišča mora (vsaj potencialno) imeti vpliv na odločitev sodišča v konkretni zadevi.
Največ kar bi predlagatelj po odločitvi Ustavnega sodišča lahko dosegel je, da bi Vrhovno sodišče njegov predlog (kot dopusten) vsebinsko obravnavalo. A dejstvo je, da bi v takem primeru predlog zavrnilo in na njegov resničen pravni položaj (na njegov uspeh v konkretnem, kontradiktornem izvršilnem postopku) odločitev Ustavnega sodišča ne bi v ničemer vplivala. Nasprotno, s prekinitvijo odločanja o (vsebinsko) neutemeljenem predlogu za dopustitev revizije v enostranskem postopku pred Vrhovnim sodiščem, bi le de facto odložil upnikovo sodnovarstveno upravičenje v dvostranskem izvršilnem postopku.
predlog za dopustitev revizije - nepopolna vloga - izpodbijanje pravnomočne odločbe - redna pravna sredstva - izredna pravna sredstva - prava neuka stranka - postulacijska sposobnost - opravljen pravniški državni izpit - obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik - plačilo sodne takse - ustavnost zakonske ureditve - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Pravnomočno sodno odločbo sodišča druge stopnje je dopustno izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, zato je dolžnikova pritožba v smislu rednega pravnega sredstva nedovoljena. Enako je nedovoljena v smislu predloga za dopustitev revizije kot izrednega pravnega sredstva, saj lahko v tem postopku stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.
URS člen 26. ZOR člen 277. ZOMZO člen 1. ZPOMZO člen 3. OZ člen 376.
odgovornost delodajalca (države) - odgovornost države - povrnitev premoženjske škode - pravica do sojenja v razumnem roku - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obrestna mera zamudnih obresti - prenehanje teka obresti - prepoved ne ultra alterum tantum - delovni spor - zamudne obresti
Sodišče 2. stopnje je izhajalo iz napačne materialnopravne premise, da naj bi bil tožnik za škodo, ki naj bi mu začela nastajati od 1. 1. 2002 dalje, poplačan z zamudnimi obrestmi, ki so se natekle do tega trenutka, ker da za več kot šestkrat presegajo glavnico. Po mnenju pritožbenega sodišča to pomeni, da je zaradi teh obresti dobil škodo zaradi predolgega sojenja v celoti povrnjeno, čeprav je: 1) razlog, zaradi katerega je sodišče štelo, da je tožnik odškodninsko poplačan, nastal, še preden naj bi škoda sploh začela nastajati, in 2), čeprav je škoda, katere povrnitev zahteva, ravno v tem, ker je (zaradi prepočasnega dela sodišč) omenjeni visok znesek obresti dobil izplačan šele v letu 2012. Taka utemeljitev se logično ne izide.
prenehanje delovnega razmerja - denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za vsa leta (v okviru petletnega zastaralnega roka) pred prenehanjem delovnega razmerja, ali pa je ob prenehanju delovnega razmerja upravičen le do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, ki ga je bil na dan prenehanja delovnega razmerja (upoštevaje tretji in četrti odstavek 162. člena ZDR-1) upravičen izrabiti, vendar ga ni mogel zaradi objektivnih razlogov.
dopuščena revizija - poslovodna oseba - veljavnost aneksa - pobotni ugovor - sodna razveza pogodba o zaposlitvi - ustreznost ponujene zaposlitve
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je bil aneks z dne 23. 11. 2016 k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2016 veljavno sklenjen?
- Ali je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odločilo o pobotnem ugovoru?
- Ali je odločitev o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi izvršljiva? - Ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odločilo o predlogu za sodno razvezo?
- Ali je tožnik upravičeno zavrnil podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi kot neustrezne?