Po ZUS-1 je le Državno odvetništvo aktivno legitimirano za vložitev tožbe v primeru, ko je z upravnim aktom domnevno kršen zakon v škodo javnega interesa. V upravnem sporu sicer lahko v javnem interesu kot tožniki nastopajo tudi drugi subjekti (npr. nevladne organizacije glede varstva okolja), vendar aktivno legitimacijo (ob pogoju, da so sodelovali v postopku izdaje izpodbijanega akta) tem subjektom dajejo materialnopravni predpisi (npr. Zakon o varstvu okolja).
Po presoji Vrhovnega sodišča takega upravičenja za vložitev tožbe v upravnem sporu ZSSve disciplinski tožilki ne daje. Določba 43. člena tega zakona predstavlja le splošno podlago za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločitev disciplinskega sodišča. Čeprav nobene od strank disciplinskega postopka pri tem ne izključuje, pa - upoštevaje navedeno opredelitev tožnika po ZUS-1 - disciplinskemu tožilcu, kot stranki disciplinskega postopka, ki varuje javni interes, tudi ne daje izrecnega pooblastila za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru nestrinjanja z odločitvijo disciplinskega sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča bi zato razlaga, po kateri bi bil disciplinski tožilec kljub temu aktivno legitimiran za vložitev tožbe v upravnem sporu, nedovoljeno obšla izrecno določbo prvega odstavka 18. člena ZUS-1.