povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - odstop od sodne prakse
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, v skladu s katero delavcev povračilo stroškov pripada na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnica na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi določb Pravilnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevne vozovnice.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi morala tožnica dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3, 118, 118/1, 137, 137/2. ZPP člen 274, 327, 327/3, 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - bolniški stalež - utemeljenost odpovednega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - zavrženje tožbe - res iudicata - delna sprememba izpodbijane sodbe
Bistveno za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je, da je bila tožnica po nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje ves čas od prejema pisnega opozorila pred odpovedjo 30. 11. 2020 do 22. 4. 2021, ko je že učinkovala nova ponujena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, začasno nezmožna za delo. Tožnica posledično v tem času po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogla storiti kršitev, ki se ji očitajo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita.
Toženka kot delodajalec s svojim internim aktom ni mogla poseči v zakonsko pravico (in dolžnost) delavca do "nedela", ki jo ima v času začasne nezmožnosti za delo.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - kompleks - kriteriji za določitev - uporaba materialnega prava - lastninjenje stavbnih zemljišč - javni zavod - prenos lastninske pravice - razpolaganje občine z nepremičninami - gradbeno dovoljenje - izvenknjižni prenos
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sama opredelitev zemljišča v prostorskih aktih še ne zadošča za pridobitev pravice uporabe, ki se je nato po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico; sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na prostorske akte (kriterij iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Poleg kriterija določenosti spornih parcel v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgradba zgrajena, in določenosti v prostorskih aktih iz časa izgradnje je ugotovilo tudi obstoj kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: sporna zemljišča obsegajo dovoze, dostope, parkirišče, zemljišča neposredno ob stavbi, zelenice itd., in da je bila pretekla raba taka, da so sporna zemljišča uporabljali izključno delavci in obiskovalci A.
Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma uporabilo napačno pravno podlago, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravico predlagateljice utemeljevalo na določbah ZLNDL, pri tem pa je spregledalo, da je bil ZLNDL subsidiarni zakon, saj so se po njegovih določbah lastninile le tiste nepremičnine, ki niso bile že prej olastninjene po drugih predpisih. Ni sporno, da je bil in je A. od ustanovitve javni zavod za zdravstveno dejavnost v smislu določb ZZ, premoženje javnih zavodov pa se je lastninilo že leta 1991 po določbah 65. člena ZZ, ki je določal: »Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Predlagateljica je pravno podlago Zakona o zavodih navajala že v predlogu, zato ne gre za presenetljivo pravno podlago, na katero nasprotna udeleženka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica kot ustanoviteljica A. (da je predlagateljica ustanoviteljica A., ni bilo nikoli sporno) postala lastnica spornih zemljišč že leta 1991 in ne šele leta 1997 z uveljavitvijo ZLNDL. S tem je posredno tudi odgovorjeno na (sicer točne) pritožbene navedbe, da ZVEtL-1 ne more biti samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice.
Ker sta sporni parceli od leta 1987 do 1991 izpolnjevali kriterije za funkcionalno (sedaj pripadajoče) zemljišče, kar je bila podlaga za lastninjenje po Zakonu o zavodih, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da parceli nista v celoti potrebni za redno rabo A. in da sta bili hortikulturno ter prometno urejeni šele po letu 1997. Četudi morda res nista v celoti neobhodni za delovanje zavoda, pa ostaja dejstvo, da je A. sporni parceli imela ves čas v uporabi, pritožnica pa niti ne zatrjuje, da bi jih sama kadarkoli po letu 1987 uporabljala.
Tožnik kot neizbrani kandidat za predstojnika kliničnega oddelka nima pravnega varstva na podlagi 42. člena ZZ, ampak le na podlagi petega odstavka 200. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 4, 43, 43/1. ZVis člen 6, 52, 52/3, 63, 81a. ZDSS-1 člen 38.
zagotavljanje dela - pedagoška obveznost
Za potrebe ugotavljanja dejstva, ali je tožena stranka tožniku zagotovila opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ni relevantno ali je določena oblika pedagoškega dela bolj ali manj ugodna, niti ni pomembno njeno vrednotenje, prav tako niso pomembne reference. V tej zadevi je nesporno, da je tožena stranka tožniku zagotovila polno pedagoško obveznost 180 ur na leto (tako s predavanji kot seminarji in nastopi) pri predmetih, za katere ima tožnik veljavno habilitacijo, ter da je tudi izvajanje nastopov, kot posebne oblike pedagoškega dela za tožnika, kot visokošolskega učitelja (rednega profesorja), primerno delo. Tožnik je delo opravljal skladno s svojo habilitacijo in bil tudi ustrezno obremenjen, zato je povsem pravilna presoja prvostopnega sodišča o tem, da je tožena stranka tožniku izvajanje pedagoške obveznosti zagotovila skladno s pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi predpisi.
ZDR-1 člen 77, 77-5, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 151, 151/2, 313, 337, 337/3. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1. ZDSS-1 člen 29.
vrnitev na delo - reintegracija - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - sprememba zakona - datum sodne razveze - tek zakonskih zamudnih obresti
Tožena stranka je dokazala, da nima več ustreznega delovnega mesta, na katero bi se lahko tožnik vrnil. Poleg tega je dokazala subjektivno porušen odnos med tožnikom in toženo stranko, pri čemer je tožnik v postopku na prvi stopnji tudi sam navajal, da je s toženo stranko v konfliktnem razmerju. Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze vsekakor upošteva tudi dotedanji odnos delavca do dela in do sodelavcev. Slednji pa je bil takšen, da porušeno zaupanje vsekakor objektivizira.
Če delodajalec denarnega povračila v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti ne izplača, pride v zamudo in poleg denarnega povračila dolguje tudi zakonske zamudne obresti.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica razrešena iz objektivnih razlogov, ne pa zaradi predhodne odločitve novega rektorja, da s tožnico ne bo sodeloval.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VDS00066297
ZZ člen 38, 39, 39/2. ZUP člen 235. URS člen 25.
direktor javnega zavoda - razrešitev direktorja javnega zavoda - zavrženje tožbe - začetek teka roka za vložitev tožbe - vročitev sklepa - soglasje vlade
Kljub temu, da je sklep o razrešitvi, ki ga sprejme svet zavoda, veljaven le, če k njemu da soglasje vlada, določb ZZ v povezavi z določbami statuta toženke ni mogoče razlagati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje - da rok za vložitev tožbe šteje od dne vročitve sklepa sveta zavoda o razrešitvi, in ne od dne vročitve soglasja vlade tožniku. Podaja soglasja vlade k sklepu o razrešitvi je stvar razmerja med toženo stranko in Vlado RS kot zakonito zastopnico ustanoviteljice Republike Slovenije, tako da njegova vročitev razrešenemu direktorju nima pravnih posledic. Ne gre za drugostopenjski (upravni) akt, ki bi lahko vsebinsko posegal v sklep o razrešitvi in bi ga bilo treba v sodnem postopku presojati po vsebini.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. ZZ člen 32. ZPP člen 154, 154/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - razrešitev direktorja - direktor zavoda - neizpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta - eventualna (navidezna) kumulacija tožbenih zahtevkov - reintegracija - odločitev o stroških - uspeh stranke
Zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, je po vsebini enak zahtevku na ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit, saj gre za enostranski akt pogodbenega razmerja, glede katerega je pomembno zgolj vprašanje, ali je zakonit ali ne. Tožnik ni postavil dva zahtevka oziroma gre le za navidezno kumulacijo, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je sklep o razrešitvi nezakonit, odločilo o celotnem tožnikovem zahtevku glede izpodbijanega sklepa o razrešitvi z mesta direktorja toženke.
Sodišče ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, saj ne more poseči v pristojnosti ustanovitelja zavoda iz 32. člena ZZ, da imenuje direktorja. Če je razrešitev nezakonita, ima direktor le odškodninski zahtevek, ne more pa doseči, da se delovno razmerje za delovno mesto direktorja nadaljuje.
ZZ člen 29, 36. ZIntPK člen 4, 4-9, 4-12, 9-13, 37, 38, 39. ZLV člen 68.
ravnatelj - izbirni postopek - kršitev pravil postopka - sklep o imenovanju - razveljavitev sklepa
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja kandidiranje na lokalnih volitvah politično dejanje (politično udejstvovanje oziroma participacijo) in da sta imela D. D. in C. C. politični stik, ki je od slednjega terjal obvestitev predsednice zavoda o tem oziroma njegovo izločitev iz postopka.
ZIUPOPDVE člen 33, 87, 87/1, 87/4, 87/5. ZZUOOP člen 56. ZDR-1 člen 6. URS člen 2.
dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - povečan obseg dela - COVID-19 - delo na domu - diskriminacija
Ker so se posebni, strožji (varnostni) ukrepi, ki so jih bili dolžni v okviru reorganizacije dela izvajati vsi zaposleni v javnih zdravstvenih in socialno varstvenih zavodih, v katerih so bili še posebej (nadpovprečno) izpostavljeni možnosti okužbe, izvajali v prostorih delodajalca, je tožena stranka utemeljeno odločila, da za čas dela od doma zaposlenim ta dodatek ne pripada.
Za povečan obseg dela je predvideno plačilo v skladu z določbami ZSPJS ter Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence in ne plačilo po 87. členu ZIUPOPDVE.
ZZ člen 36, 36/1, 36/3.. ZRTVS-1 člen 16, 16/1, 22, 27, 28, 29, 29/1.. ZGD-1 člen 55, 281, 281/5, 282, 282/1, 282/2, 285, 293, 293/2.. Statut javnega zavoda RADIOTELEVIZIJA SLOVENIJA (2006) člen 21, 22, 42, 43, 44.
javni zavod - generalni direktor - neizbira kandidata - izpolnjevanje pogojev - delovne izkušnje - enoosebna d.o.o. - nadzorni svet - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Kadar se zahteva izkušnje pri organiziranju in vodenju zgolj teoretično znanje ne zadošča. Namen takšnega pogoja je, da za tako odgovorno mesto kot je generalni direktor toženke, ki je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, gre za veliko organizacijo z več enotami in velikim številom zaposlenih (približno 2.250 oseb), lahko kandidirajo le osebe, ki že imajo ustrezne izkušnje z vodenjem in organizacijo večjih organizacij.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. kot direktor dveh enoosebnih družb in kot član ter predsednik nadzornega sveta pridobil izkušnje z organiziranjem in vodenjem večjih organizacijskih sistemov.
ZZ člen 36, 36/2, 39, 42.. Statut javnega zavoda RADIOTELEVIZIJA SLOVENIJA (2006) člen 50, 50/1, 50/2, 51, 52, 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/2.. ZDR-1 člen 179, 179/1, 200, 200/1, 200/2.. OZ člen 164, 164/2, 168, 168/1.
stvarna pristojnost - delovni spor - direktno sodno varstvo - vodilni delavec - predčasna razrešitev - reintegracija delavca - reparacija - odškodnina - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Tožnici je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor A. zaradi prenehanja mandata predčasno prenehala (četudi zaradi nezakonite razrešitve), zato ta pogodba ni mogla ponovno stopiti v veljavo. Razrešen vodilni delavec, katerega opravljanje „funkcije“ je vezano na mandat, nima reintegracijskega zahtevka, saj niti ZZ niti ZRTVS-1 (nenazadnje niti ZDR-1) tega ne predvidevajo. Najpomembnejše pravno varstvo razrešenega vodilnega delavca je njegova pravica do povrnitve škode, in ne vrnitev na vodilno delovno mesto v nasprotju z voljo programskega sveta in generalnega direktorja po določbi 52. člena Statuta toženke. Brez ustreznega mandata del iz te pogodbe za vodilno delovno mesto ne more opravljati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zahtevek za reintegracijo zavrniti.
ZOFVI člen 54, 59, 59/6. ZZ člen 38, 38/2, 39, 39/1. ZUP člen 4, 214.
sklep o razrešitvi - vršilec dolžnosti ravnatelja - odpoved pogodbe o zaposlitvi - nesposobnost - neobrazloženost sklepa - razlika v plači - pravna analogija - odškodnina - izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje se je pri presoji zakonitosti sklepa o razrešitvi pravilno sklicevalo na analogno uporabo določb ZOFVI, ki se nanašajo na postopek razrešitve ravnatelja, ter ZZ, ki se nanašajo na postopek razrešitve direktorja javnega zavoda. Drugačno pritožbeno stališče, ki se zavzema za popolno avtonomijo sveta zavoda pri imenovanju in razrešitvi vršilca dolžnosti ravnatelja, ni sprejemljivo.
Ni pomembno, da tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper redno odpoved iz razloga nesposobnosti, saj je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi za v. d. ravnatelja objektivna posledica dejstva, da je prenehal mandat za opravljanje funkcije vršilca dolžnosti. Odpoved je bila tako nepotrebna in tožniku, ki je imel zoper razrešitev zagotovljeno samostojno pravno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, sodnega varstva zoper odpoved ni bilo treba uveljavljati.
Veljavno pooblastilo za ocenjevanje je lahko tudi ustno, saj Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ne zahteva, da bi to pooblastilo moralo biti dano v pisni obliki.
Na podlagi izpovedi tožnici nadrejenih, ki sta bila seznanjena z delom tožnice v letu 2018, se je sodišče prve stopnje, ki dela tožnice ne pozna in ni pristojno za njeno ocenjevanje, prepričalo, da podana ocena po kriterijih sodelovanja, interdisciplinarnosti in komuniciranju utemeljeno odstopa navzdol.
ZZ člen 1, 3, 3/1, 4, 4/1, 49, 49/1, 49/2. ZGD-1 člen 4, 4/1, 106, 106/1. ZS člen 3, 3/2. OZ člen 14, 333, 1001, 1001/2.
javni zavod - izstop ustanovitelja - pravna praznina - analogna uporaba zakona - odpoved družbene pogodbe - izstop iz zavoda
Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v zvezi z zaključkom, katere predpise gre uporabiti v zvezi z dopustnostjo izstopa soustanovitelja iz zavoda, pravno odločilna presoja njegove zakonsko predpisane (so)odgovornosti za obveznosti zavoda iz drugega odstavka 49. člena ZZ, ki obstaja, če ni z aktom o ustanovitvi drugače določeno. V zvezi s tem je v Odloku (prvi odstavek 40. člena) določeno, da soustanovitelji zavoda odgovarjajo za obveznosti muzeja omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so predvidena v proračunih ustanoviteljic za financiranje dejavnosti muzeja v tekočem letu. Zakonsko predpisana odgovornost soustanoviteljev torej z Odlokom ni izključena, kar brez dvoma dopušča presojo podobnosti javnega zavoda z družbo societetnega tipa - z d.n.o. in ne z družbo korporativnega tipa - z d.o.o., pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo v nobenem primeru, niti subsidiarno.
ZZ v zvezi z izstopom posameznega ustanovitelja iz zavoda ne določa smiselne uporabe ZGD-1 niti smiselne uporabe OZ, a bi bili po mnenju že omenjenega pravnega teoretika v zgoraj citiranem prispevku določeni instituti ob uporabi splošnega merila za zapolnjevanje pravnih praznin (drugi odstavek 3. člena ZS) uporabni za problematiko izstopa ustanovitelja iz zavoda. Gre za institut družbene pogodbe (v skladu s 14. členom OZ se pravila OZ o pogodbah uporabljajo tudi za druge pravne posle, in sicer tako za druge vrste obligacijskih pravnih poslov, kot tudi za pravne posle drugih podpanog civilnega prava), katere značilnosti (prizadevanje za dosego skupnega namena, določen obvezen prispevek družbenika, dolžnost zvestobe družbe, ki gre v smeri upoštevanja in prizadevanja za skupni interes družbe) je mogoče aplicirati na zavode, v katerih se medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljev uredijo s pogodbo. Po mnenju citiranega pravnega teoretika velja za primer izstopa družbenika iz zavoda, ki ni urejen niti z ZZ niti z aktom o ustanovitvi, uporabiti določbe o družbeni pogodbi iz OZ. Prenehanju razmerja med družbeniki na podlagi enostranske izjave volje je namenjen institut odpovedi pogodbe (1001. člen OZ). Ker so zavodi običajno ustanovljeni za nedoločen čas, je zanje bistvena določba drugega odstavka 1001. člena OZ, ki govori o odpovedi pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Določba 1001. člena OZ je lex specialis glede na določbo 333. člena OZ (odpoved trajnega dolžniškega razmerja), zato odpoved pogodbe ne učinkuje že z njeno vročitvijo. Sta pa določbi 1001. in 333. člena OZ obvezni, zato mora biti odpoved vročena drugi strani (drugim ustanoviteljem) in se ne sme dati ob neprimernem času. Pravica do odpovedi ima pravno naravo oblikovalne pravice, učinkuje že z enostransko izjavo volje in zanjo ni potrebna sodna intervencija. Pravice do odpovedi tudi ni mogoče omejiti oziroma se ji ni mogoče vnaprej odreči, takšna določba bi bila nična. Po mnenju pravne teorije takšna prepoved omejevanja izstopa velja tudi za področje zavodov, pri čemer odpoved pogodbe s strani ustanovitelja zavoda ni razlog za njegovo prenehanje (razlogi za prenehanje zavoda so izrecno določeni v 54. členu ZZ, med njimi ni odpovedi pogodbe).
S takšnim stališčem pravne teorije sodišče druge stopnje soglaša, saj je tožnica kot soustanoviteljica zavoda s Sklepom posegla (prav) v razmerja med njo in ostalimi ustanovitelji, le - ta pa so urejena s Pogodbo, ki ima prej omenjene značilnosti družbene pogodbe (ustanovitev zavoda za dosego skupnega cilja, za kar ustanovitelji v sorazmernem deležu prispevajo določena denarna sredstva, medsebojne pravice in obveznosti pa uredijo s pogodbo).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI ZAVODI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00062861
OZ člen 168, 168/4, 240, 346, 579. ZPP člen 216, 352, 352/3. ZZ člen 49. Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Loški muzej Škofja Loka (2003) člen 24. Pravilnik o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev (2012) člen 1.
škodni dogodek - tatvina - umetniške slike - premoženjska škoda - posodbena pogodba - kršitev pogodbene obveznosti - vrnitev umetniških slik - varovanje muzejskih zbirk - zastaranje pogodbene odškodninske terjatve - čas, ki je potreben za zastaranje - oprostitev dolžnika odgovornosti - alarmni sistem - izključitveni razlog - odgovornost zavoda - subsidiarna odgovornost - načelo profesionalne skrbnosti - subjektivna vrednost - sporna višina odškodnine - določitev cene - zavarovalna vrednost - dokaz s sodnim izvedencem - prosta presoja dokazov - drugo izvedensko mnenje - postavitev drugega izvedenca
Glede na dejstvo, da je bila slika ukradena prvo toženi stranki, ki se profesionalno ukvarja z muzejsko galerijsko dejavnostjo, je pravilen zaključek, da prvo tožena stranka ni uspela dokazati ekskulpacijskih razlogov, zaradi katerih bi bila prosta odgovornosti za nastalo škodo. Ona je nadzorovala svoje prostore, zagotavljala varnostne mehanizme in poznala oz. bi morala poznati obseg tveganj. Tožeča stranka, ki ji je sliko izročila v neodplačno rabo, ni imela nobenega vpliva na te okoliščine.
Glede na področje dela, katerega specifičnosti so izpostavljene zgoraj, je bilo prvo izdelano mnenje smiselno preveriti s še eno oceno vrednosti. Rezultat cenitve potrjuje, da je bilo drugo mnenje potrebno. Ni pa razlogov za postavitev novega, tretjega izvedenca, saj nobena od strank ne zatrjuje in ni pričakovati, da bi rezultat njegovega mnenja bistveno odstopal – bodisi navzgor, bodisi navzdol – od vrednosti, ugotovljene po že angažiranih izvedencih.
Primerljivih prodaj ni, saj je večina umetnostno pomembnih Groharjevih del, ki se nahajajo v razstavnih katalogih (taka je tudi obravnavana slika), že v javnih muzejsko galerijskih zbirkah in se ne pojavljajo na trgu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI ZAVODI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051754
ZOFVI člen 49, 49/1, 49/1-18, 51, 51/2, 82. ZZ člen 3, 12. ZPP člen 1, 76, 76/1, 214, 214/2, 337, 339, 339/2, 339/2-3, 339/2-4, 339/2-11, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 9. ZUP člen 2, 4.
osnovna šola - javni vzgojno izobraževalni zavod - zastopanje zavoda - pravna sposobnost - pravdna sposobnost - poslovodni organ - ravnatelj osnovne šole - javno financiranje visokošolskih zavodov - civilnopravno razmerje - spor iz premoženjskih razmerij - ni upravna zadeva - sodna pristojnost - zavrnitev dokazov kot nepotrebnih - denarna obveznost - zapadlost denarne terjatve - obstoj procesnih predpostavk - pravni interes za dajatveno tožbo - pavšalno prerekanje - nedovoljene pritožbene novote - izpolnitev pogodbene obveznosti
Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala k sofinanciranju projekta tožeče stranke, s tem pa je nase prevzela pogodbeno obveznost, da financiranje tudi izvede. Ne glede na to, da sta pogodbo sklenila dva subjekta javnega prava, da gre za financiranje, ki ga je tožena stranka kot občina dolžna zagotavljati skladno z določbo 82. člena ZOFVI in da se financiranje izvaja iz občinskih proračunskih sredstev, to ne pomeni, da neizpolnitev sprejetih pogodbenih zavez tožene stranke nima za posledico njene civilne odgovornosti.
Če je torej tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, jo realizirala, jo je dolžna tudi tožena stranka.
Sodišče izvede v dokaznem postopku tiste dokaze, ki služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku oziroma povedano drugače zavrne izvedbo tistih dokazov, ki ne služijo za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno.
Pavšalno prerekanje je bilo povsem neutemeljeno, saj se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).
Koncesionar je upravičen do enakega plačila, pri čemer enako plačilo pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene zdravstvene pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri izvajalcu. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri tem treba upoštevati, da je javni zavod odvisen od financiranja s strani ZZZS in da tožena stranka pri izvajanju javne službe ni profitna ustanova, saj sme morebitni presežek prihodkov nad odhodki zavod uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti (drugi odstavek 48. člena Zakona o zavodih). Prav zato je "strošek", ki ga ima izvajalec neprekinjene medicinske pomoči s svojimi zaposlenimi, neposredno povezan s sredstvi, do katerih je upravičen po Pogodbi z ZZZS. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati več, kot za ta namen dobi od ZZZS. Le v tem primeru bi bili zdravniki, zaposleni pri koncesionarju, in zdravniki, zaposleni pri izvajalcu neprekinjene zdravstvene pomoči, v enakem položaju. Ni sporno, da zdravniki, zaposleni v ZD, za urgentno delo ne prejemajo nobenega dodatnega plačila, da pa se jim delo v urgentnih ambulantah šteje v redni delovni čas, kar logično pomeni, da zdravniki zaradi dela v urgentnih ambulantah opravijo manj dela v rednih ambulantah. Tožena stranka ima (enako kot tožeča) na ta račun nižje prihodke, ki jih mora pokriti na kakšen drug način. Zato določen strošek z zdravnikom, ki opravlja urgentno službo, ima in sicer v višini plačila za dni, ko zdravniki izvajajo urgentno službo. Zaradi opisane specifike javne službe, pa je treba pri ugotavljanju višine stroškov z zaposlenimi upoštevati sredstva, ki jih tožena stranka dobi s strani ZZZS v ta namen. Ker sta namreč glede obveznosti izvajati urgentno službo obe stranki v enakem položaju, je zato tožeča stranka upravičena le do sorazmernega dela sredstev, ki jih v ta namen od ZZZS dobi tožena stranka (glede na dejansko opravljeno delo v urgentni službi).
ZZ člen 51, 54. ZPP člen 343, 343/4. ZGD-1 člen 589, 591, 591/3, 598, 639.
izbris pravne osebe iz registra zaradi pripojitve - izbris zavoda iz sodnega registra - pripojitev javnega zavoda - osnovna šola - pritožba zoper sklep o izbrisu iz sodnega registra - pravni interes za pritožbo - dopustnost pritožbe - statusno preoblikovanje - soglasje k pripojitvi - konvalidacija - pravna praznina - pravna narava zavoda - prehod premoženja - prevzeta družba - prenehanje družbe - ravnatelj osnovne šole - prenehanje mandata - vzpostavitev prejšnjega stanja
Sklep registrskega sodišča zgolj zato, ker je bil izdan v času sodnih počitnic, ni nezakonit. Vročitev sklepa v tem času vpliva le na začetek teka pritožbenega roka.
Po presoji pritožbenega sodišča so glede na pravno naravo zavoda v danem primeru smiselno uporabljive določbe ZGD-1 o združitvah osebnih družb, za katere pa se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o združitvah, pri katerih so udeležene družbe z omejeno odgovornostjo, in določbe, ki se nanašajo na združitev družb z omejeno odgovornostjo.
V primeru združitve zavodov ni mogoče smiselno uporabiti določb ZGD-1 o sestavi pogodbe in poročil o pripojitvi, saj namen sestave le-teh ni v skladu z bistvenimi značilnostmi zavodov. Zavodi so pravne osebe, ki jih tvorijo osebe (zaposleni) in stvari, pri čemer osebe nimajo korporacijskih pravic do te pravne osebe.
Položaja in pristojnosti ravnatelja in sveta zavoda ni mogoče enostavno enačiti s položajem in pristojnostmi poslovodstva gospodarskih družb in nadzornega sveta.
Je pa v primeru združitev zavodov smiselno uporabljiva določba tretjega odstavka 591. člena ZGD-1, po kateri z vpisom pripojitve v register premoženje prevzetih družb preide skupaj z njihovimi obveznostmi na prevzemno družbo, prevzete družbe pa prenehajo.