ZDR-1 člen 87, 88, 89, 89/1, 89/1-4, 116.. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
delovni invalid - odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravica do premestitve - krajši delovni čas - III. kategorija invalidnosti
Tožena stranka je v zvezi z omejitvami delovnega časa za tožnika zaprosila za mnenje ZPIZ in pojasnjeno ji je bilo, da mora tožnik delati 5 dni v tednu po 6 ur na dan ter mu mora biti zagotovljen počitek 2 dni. Ker tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti dela ustreznega omejitvam po odločbah ZPIZ, je pričela s postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po 4. alineji prvega odstavka 89. člena in 116. člena ZDR-1 ter obvestila o nameravani redni odpovedi Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je nato podala pozitivno mnenje dne 3. 3. 2021. Na podlagi navedenega je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 3. 2021.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga, ker delodajalec zanj ni imel na razpolago drugega ustreznega dela oziroma delovnega mesta, kamor bi ga lahko razporedil ob upoštevanju vseh njegovih omejitev za delo.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 63/2-3.. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - dokazovanje z izvedencem
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v zvezi s psihiatričnim stanjem tožnika obstaja zgolj en psihiatrični izvid, ki ga je izvedenka citirala v izvedenskem mnenju in v katerem psihiater ne ugotavlja razlogov za zmanjšano delazmožnost. Ocena izvedenke, da je tožnik s psihiatrične strani zmožen za delo, torej temelji na ugotovitvi psihiatra in na konkretnem izvidu, v katerem niso ugotovljeni razlogi za zmanjšanje delazmožnosti. Drugih izvidov ali drugačnih ugotovitev specialistov pri psihiatričnem zdravljenju tožnika, pritožba ne navaja in se tudi med medicinsko dokumentacijo ne nahajajo.
Pritožba neutemeljeno vztraja, da je podana kršitev do izjave, ker sodišče prve stopnje zgolj na podlagi tožnikove izpovedi, ne da bi bila popolna nezmožnost in takšno zdravstveno stanje izkazana v medicinski dokumentaciji, ni ugodilo tožbenemu zahtevku.
ZPP člen 325, 325/1, 328.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 82, 82/3, 86, 94.
ugotavljanje invalidnosti - dopolnilna sodba - I. kategorija invalidnosti
V zadevi zagotovo ni izkazan dejanski stan iz 1. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti le zaradi posledic poškodbe pri delu. Ker je tožnica v II. tč. izreka prvostopenjske sodbe že pravnomočno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni ter ima priznane ustrezne pravice iz naslova preostale delovne zmožnosti, ostaja pritožba zoper VII. točko izreka o zavrnjeni razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, neuspešna. Ugotavljanje zatrjevane popolne nezmožnosti za pridobitno delo bo zaradi morebitnega poslabšanja zdravstvenega stanja po končanem predsodnem postopku z dnem 28. 5. 2020, lahko le predmet kontrolnega pregleda meseca novembra 2023, določenega v III. tč. izpodbijane sodbe.
Pri tožniku telesne okvare po Seznamu telesnih okvar ni mogoče ugotoviti po nobeni točki poglavja VI. Skladno s 7. točko navedenega poglavja bi bila 30 % telesna okvara podana v primeru, če bi pri tožniku prišlo do izgube devetih ali več prstnih členkov na prstih ene ali obeh rok. Kot je bilo ugotovljeno že v okviru postopka leta 1997, pa pri tožniku manjka manj kot devet falang prstov leve roke, torej členkov.
ZPIZ-2G člen 121, 121/1, 121/2.. ZPIZ-2 člen 82, 82/1, 86, 86/2, 86/3, 86/3-1, 86/6, 396.. ZPIZ-1 člen 397.
pravica do nadomestila za invalidnost - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do dela s krajšim delovnim časom - III. kategorija invalidnosti - pravica do dela na drugem delovnem mestu - poslabšanje zdravstvenega stanja
ZPIZ-2G v določbi 121. člena niti v katerikoli drugi določbi ne določa, v katerih primerih se šteje, da gre za enakovrstno pravico, prav tako pa ZPIZ-2G ne določa nobenih kriterijev upoštevnih pri ugotavljanju, ali gre za enakovrstno pravico. Gre torej za pravno nedoločen in neopredeljen pojem, ki ga je potrebno zapolniti in določiti za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter ga razlagati ustavno pravno skladno v okviru celotne določbe 121. člena ZPIZ‑2G.
Po stališču pritožbenega sodišča pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom vsebinsko za tožnico ne predstavlja nove pravice, ampak obstoječo, že pridobljeno pravico do dela na drugem delovnem mestu, torej na delu z omejitvami, le dopolnjuje glede na ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti. V takem primeru je zato edini pravilen zaključek, da gre za enakovrstno pravico ob upoštevanju, da ima tožnica priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu ter na tem delu še pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega.
ZDSS-1 člen 63, 339, 339/2, 339/2-8.. ZPP člen 254, 254/3.
II. kategorija invalidnosti - imenovanje novega izvedenca - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - dokazovanje z izvedencem - priznanje novih pravic
Neutemeljeno je pritožnikovo razlogovanje, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda ne more predstavljati objektivizirane podlage za zaključek sodišča, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja delazmožnosti, ki bi pogojevala priznanje zahtevanih razbremenitev. Upoštevajoč vsebino pritožbenih ugovorov je razvidno, da pritožnik sprejema izvedensko mnenje sodnega izvedenca MDPŠ in sodnega izvedenca ortopeda v tistih delih, ki sledijo njegovemu zahtevku, nasprotuje pa ugotovitvam izvedencev, ko le-te ne potrjujejo njegovih trditev. Nestrinjanje in nezadovoljstvo tožnika s podanim izvedenskim mnenjem ne odvzame veljave per se ter ne vzpostavi vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca.
Predmet tega socialnega spora sta izpodbijani odločbi toženke, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela s priznano pravico do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 17. 12. 2019 dalje. Tožnica si je ves čas sodnega postopka prizadevala dokazati, da ni več zmožna opravljati nobenega dela, zaradi česar bi morala biti razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, kar je izvedenski organ ovrgel.
Pravico do premestitve kot temeljno pravico delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zagotavlja delodajalec. Šele ko je pravica do premestitve realizirana na ta način, da delovnemu invalidu delodajalec zagotovi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti in začne delo, na katerem je pridobil pravico do premestitve tudi opravljati, so izpolnjeni pogoji za (pričetek) izplačevanja nadomestila za invalidnost. To pomeni, da je pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost (4. alineja prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 in s tem pogoji za izplačevanje navedenega nadomestila (tretji odstavek 124. člena ZPIZ-2) niso izpolnjeni.
V tej zadevi je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zahteva za izločitev izvedenca dr. A.A. podana prepozno.
Po pridobitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti v C., v sestavi specialist medicine dela prometa in športa in specialista nevrologa, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 1. 2019 dalje, ker ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je kuharski pomočnik, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: delo izmenoma stoje, sede in s hojo, brez dolgotrajnih in pogostih prisilnih drž ter globokih predklonov ledvene hrbtenice, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.
ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - vzrok invalidnosti
Tudi sicer je pri ocenjevanju invalidnosti, ki po splošnem delu definicije iz 63. člena ZPIZ-2 ni le medicinska, temveč tudi pravna kategorija, potrebno upoštevati celoten psihosomatski status zavarovanca. Tožnica je z izpodbijano II. točko izreka sodbe na podlagi 3. alineje 2. odst. 63. člena v zvezi s 65. členom ZPIZ-2 zakonito razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 20. 11. 2019 dalje 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni. Pritožbeno stališče, da je vzrok invalidnosti le poškodba pri delu, ne more biti uspešno.
ZPIZ-2 člen 3, 4, 41, 21, 41-1, 41-2, 41-3, 41-4, 42, 108, 109, 109/1, 109/3, 109/4.. ZPP člen 243.. ZDSS-1 člen 81.
pravica do invalidske pokojnine - zmotna uporaba materialnega prava - I. kategorija invalidnosti - pravica do izbire pokojnine
Pogoj za izbiro med dvema ali več pokojninami iz obveznega zavarovanja, da zavarovanec v času izbire izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin.
V okoliščinah obravnavanega primera, ko je potrebno tožnika za pasivnega zavarovanca iz 21. člena ZPIZ-2 šteti od leta 1997 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je na dan 1. 3. 2016, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, izpolnjeval tudi pogoje za invalidsko pokojnino. Če bi bilo ugotovljeno, da je kot pasivni zavarovanec izpolnil pogoj invalidnosti (tudi starost in pokojninsko dobo) na dan 1. 3. 2016 (odkar je uživalec starostne pokojnine) in s tem pogoje za invalidsko pokojnino, bo imel možnost izbire med obema pokojninskima dajatvama.
Sodišče je v pravilno ugotovilo, da so bila izčrpana vsa redna pravna sredstva in da zoper sklep sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, kar je edino ključno. Zaradi obrazloženega, je sodišče tožničino pritožbo zoper sklep VDSS opr. št. Psp 202/2021 z dne 13. 10. 2021, pravilno zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino uveljavljanih pravic so tako pravno neupoštevne.
ZDSS-1 člen 63, 63/2.. ZPP člen 338, 338/1, 339/2, 339/2-14.
nove pravice na podlagi invalidnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - I. kategorija invalidnosti
Ker je sodišče pisno mnenje dr. A.A. ter ustno izpoved sprejelo v celoti (z njim sta se strinjali obe stranki in stranski intervenient) in med drugim ugotovilo, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti podana od 16. 11. 2016 dalje (26. točka obrazložitve) ko je bilo na rehabilitacijskem centru C. ugotovljeno, da je njena delovna zmožnost v celoti izgubljena, tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo ne bi smelo zavrniti. Čeprav je dokončna odločba z dne 5. 12. 2016 izdana v obnovi predsodnega pritožbenega postopka, ni procesne ovire, da tožnica ne bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Ker med strankama ni sporno, da je bila tožnica zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja že 16. 11. 2016 popolnoma nezmožna za organizirano pridobitno delo, je izpolnjen dejanski stan iz prve alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2. Po njej je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in več nima preostale delovne zmožnosti.
ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje
Upoštevaje izvedensko mnenje Fakultetne komisije, da tožnica za delo "delavke v proizvodnji" več ni zmožna, jo je v skladu s 3. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in na podlagi 81. člena ZPIZ-2 priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da gre za psihofizično nezahtevno delo sede, stoje in z malo hoje, brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 5 kg, brez stalnih ali ponavljajočih se fleksijskih obremenitev v zapestjih, brez dvigovanja bremen nad nivojem ramen in brez izpostavljenosti vibracijam, s polnim delovnim časom od 16. 4. 2019 dalje. Izreklo je, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo.
Glede na to, da ni izkazano dejansko stanje iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, ki bi poleg stvarnih razbremenitev pri delu, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, narekovalo tudi časovno omejitev na 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko, je tožbeni zahtevek z izpodbijano IV. tč. izreka sodbe utemeljeno zavrnjen.
V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem ali so izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožnikov poklic, enako tudi izvedenski organ. Glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje, izvedenski organ prepričljivo ugotavlja, da pri tožniku ne gre za poklicno invalidnost, temveč so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne zgolj razbremenitve pri delu. Kot je bilo že rečeno pa tožnik za delo, ki ga je nazadnje opravljal ni več zmožen, zato mu je bila tudi priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami.
V postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je vprašanje obstoja invalidnosti ter s tem v zvezi vprašanje zaključenega zdravljenja, potrebno presojati v okviru določbe 63. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku citirane določbe je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, če jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.
Glede na citirano določbo to pomeni, da je zdravljenje zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja.
Ker je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in posledično do III. Kategorije invalidnosti, ki jo tožnik uveljavlja s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, je primarno vprašanje, ali se lahko poda oceno tožnikove delazmožnosti na podlagi predložene dokumentacije in v njej izkazanega zdravstvenega stanja. Ker je to vprašanje sodišče prve stopnje pravilno in popolno razčistilo z izvedencem, je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in zaradi neopravljenih preiskav ter nepredloženih izvidov štelo, da zdravljenje še ni zaključeno in iz tega razloga utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.
Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi za tožnico, ki s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 4. 9. 2020, izdano v pritožbenem postopku zoper začasno odločbo z dne 24. 7. 2020, pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Kadar pa tožnik s tožbo svojega pravnega položaja, ne more izboljšati, pravni interes ni podan. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP, tožbo zavrže.
Ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, skladno z določbo 274. člena ZPP in zadevo na podlagi 82. člena ZDSS-1 vrnilo v ponovno upravno odločanje, je izpodbijana sodba nezakonita zaradi bistvene kršitve določb ZPP.
ugotavljanje invalidnosti - sodni izvedenec - III. kategorija invalidnosti
Ob pravilnem upoštevanju delovne dokumentacije za tožnico, ki jo je izpolnil izvajalec medicine dela, je izvedenski organ prepričljivo ocenil, da nihajna poškodba vratne hrbtenice, degenerativne spremembe ledvene hrbtenice, ki se kažejo z desnostransko ishialgijo, degenerativne spremembe vratne hrbtenice, ki se kažejo z lažjo radikulopatijo C6 levo, nekaj težav z levim kolkom in rameni, predstavljajo somatsko osnovo za razbremenitev tožnice v okviru III. kategorije invalidnosti. Zaključek izvedenskega organa, da ima tožnica še vedno preostalo delovno zmožnost in da je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav še zmožna opravljati drugo delo z ugotovljenimi razbremenitvami, je skladen z ugotovljenim somatskim stanjem in odraža objektivno oceno, da je potrebno tožnico razbremeniti s stvarnimi razbremenitvami.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka za razvrstitev tožnice v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, skladno z 2. oziroma 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za odločitev. Izvedenski organ je svoje mnenje podal v sestavi specialista ortopeda, to je specialista, v katero specialnost sodi tožničino glavno obolenje in specialista medicine dela, ki je sicer najbolj kompetenten za ocenjevanje delazmožnosti. Oba specialista sta na tožničine pripombe, ki jih je podala na izvedensko mnenje, tudi ustrezno odgovorila.
URS člen 14, 21.. ZPP člen 287, 287/2.. ZSVI člen 3, 3/1, 3/2, 5, 6.
status invalida - pravica do nadomestila za invalidnost - dodatek za tujo nego in pomoč - neizpolnjevanje pogojev - izvedensko mnenje
V tem postopku je sporno priznanje pravice do statusa invalida, priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za tujo nego in pomoč.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izvedenka prepričljivo ugotovila, da pri tožniku pred polnoletnostjo ni prišlo do takšne stopnje duševne motnje, ki predstavlja zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, zaradi katere se ne bi mogel usposobiti za samostojno življenje in delo ter da ne bi bil sposoben samostojno opravljati osnovnih življenjskih potreb. Vse navedeno pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa invalida, posledično pa tudi ne za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZSVI. Na podlagi vsega ugotovljenega je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot tudi zahtevek za priznanje vtoževanih pravic, zavrnilo. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, saj ni pasivno legitimirana in se je pri tem pravilno sklicevalo na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča.