I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.
nadomestilo za invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Na podlagi odločbe, s katero je bilo odločeno, da se nadomestilo za invalidnost ustavi z dnem 8. 6. 2015, je podlaga za izplačevanje nadomestila za invalidnost, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 21. 10. 2010, odpadla 8. 6. 2015. Tako, da tožnik ni upravičen do izplačevanja nadomestila za invalidnost od tega dne dalje, torej od 8. 6. 2015 dalje in za naprej.
Pridobljeni izvedenski mnenji predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti niti do spremenjene invalidnosti. Zato ju je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-392/98, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta pravne podlage za priznanje na novo odmerjene invalidske pokojnine že od 11. 11. 1996 oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena invalidska pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do invalidske pokojnine.
invalidska pokojnina - poškodba pri delu - poslabšanje zdravstvenega stanja - nova invalidnost
Pri tožniku po 2. 7. 2013 dalje ni prišlo do takšnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, da bi se že ugotovljena invalidnost poslabšala ali da bi nastal nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, kar je pogoj za pridobitev novih pravic iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja po prvem odstavku 93. člena ZPIZ-2.
Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.
Tožnikov zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro je utemeljeno zavrnjen, saj pri tožniku ne gre za telesno okvaro, kot jo določa veljavni Seznam telesnih okvar.
vzrok invalidnosti - poškodba pri delu - III. kategorija invalidnosti
Vzrok nastanka invalidnosti pa ne predstavlja pravice iz invalidskega zavarovanja, pač pa zgolj pravno dejstvo, na katero pravo veže določene pravne posledice. Te so različne glede na različno definicijo poškodbe pri delu določene v ZPIZ-1 in v ZPIZ-2.
Za pravno kvalifikacijo posamezne poškodbe, in sicer ali gre za poškodbo pri delu ali za poškodbo izven dela, je pomembno kdaj je nastala in kakšna definicija je po tedaj veljavnih predpisih veljala. Poleg tega je pri ugotavljanju vzroka invalidnosti pomembno, ali je določena poškodba vplivala na nastanek invalidnosti.
V konkretnem primeru je vzrok tožnikovega nastanka invalidnosti poškodba z dne 28. 6. 2012. Tega dne je prišlo do škodnega dogodka, ki predstavlja pravno dejstvo, ki imajo za posledice nastanek tožnikove invalidnosti. Ker je 28. 6. 2012 veljal še ZPIZ-1 in določbe 63. člena, je sodišče prve stopnje utemeljeno takšno poškodbo štelo kot poškodbo pri delu, zaradi katere je pri tožniku prišlo do nastanka III. kategorije invalidnosti.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/2.
invalidnost - izvedenina - ustno mnenje
Ustno podajanje izvedenskega mnenja je trajalo 27 minut. Ker gre za enkrat začete pol ure, nagrada iz tega naslova po 2. odstavku 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih znaša 35,00 EUR.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 71, 71/1.
invalidnost - sprememba invalidnosti - zaključeno zdravljenje - smrt zavarovanca
Po že ustaljeni novejši sodni praksi dediči po smrti zavarovanca zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati sodnega postopa. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Ker se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka.
Invalidnost se ugotavlja šele, ko je zdravljenje končano, torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni zavarovanec invalid I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožna s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, to je čistilka, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno je zmožna opravljati drugo delo v ugodnih klimatskih pogojih brez toksičnih in alergogenih snovi v okolju, v ugodnih toplotnih razmerah, brez vzpenjanja po lestvi in ne z bremeni nad 5 kg. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti zato ni utemeljen.
nadomestilo za invalidnost - prijava pri zavodu za zaposlovanje - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Ker gre za spor o pravici do delnega nadomestila za invalidnost, pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja 88. člen ZPIZ-2, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno. Po tej določbi ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30 dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica.
Toženec je z odločbo z dne 7. 10. 2016 tožniku odmeril invalidsko pokojnino. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna in je v celoti nadomestila začasno odločbo z dne 5. 5. 2016. To pomeni, da začasna odločba o odmeri invalidske pokojnine ne obstaja več, zato za tožnika nima več nobenih pravnih posledic. Tožnik je pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval le do izdaje dokončne odločbe z dne 7. 10. 2016. Od pravnomočnosti te odločbe dalje si svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 7. 10. 2016. Kadar si tožnik s tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati, pravni interes ni podan.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/2. ZPP člen 313. OZ člen 299, 299/1. ZIZ člen 21, 21/1.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - gostota dobe - invalidska pokojnina - zakonske zamudne obresti od stroškov postopka
Čeprav je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, ne izpolnjuje pogoja gostote dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali 2. odstavka 21. člena ZIZ, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Tožnica zmore samostojno opravljati večino osnovnih življenjskih opravil. Tudi v primeru, če sama ne more skrbeti za osebno higieno, iz izvedenih dokazov izhaja ugotovitev, da ostala osnovna življenjska opravila, kot so opisana v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 tožnica še vedno opravlja samostojno, pa čeprav s težavo oziroma ob velikih naporih. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.
Po veljavni ureditvi v ZPIZ-2 je mogoče delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti priznati pravico do premestitve, ali pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Če so poleg časovne razbremenitve potrebne še stvarne razbremenitve na delovnem mestu, na katerem je bila ocenjevana invalidnost, dejansko ni mogoč zaključek o obstoju preostale delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, za katero ima zavarovanec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.Lahko gre le za novo sistemizirano delovno mesto, ki se opravlja pod pogoji, ki jih narekujejo stvarne razbremenitve, četudi bi bilo poimenovano enako, kot delovno mesto, na katero je bila ocenjevana invalidnost.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - II. kategorija invalidnosti
Tožnik ni sočasno izpolnjeval pogojev za invalidsko, starostno oziroma predčasno pokojnino, saj na dan nastanka invalidnosti ni izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino. Četrti odstavek 109. člena ZPIZ-2 v tem primeru ni mogoče uporabiti in se uporabi prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2, po katerem ima zavarovanec ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja pravico, da uživa le eno od njih po lastni izbiri. Kako se bo tožnik odločil, bo verjetno odvisno, ko mu bo znana višina ene in druge pokojnine.
ZPP člen 254.. ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/3, 64, 85.
invalidska pokojnina - nadomestilo za invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Izvedensko mnenje, podano na podlagi osebnega pregleda tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Predstavlja namreč dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen za delo z določenimi fizičnimi razbremenitvami.
ZUP člen 274, 274/1, 274/2, 277, 277/1. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja - izredno pravno sredstvo - pravnomočnost - neprava obnova postopka
Z izrednim pravnim sredstvom, uveljavljanim v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, niti s t.i. nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 ni mogoče na pravno veljaven način odpraviti učinka pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 7. 5. 2013 (tj. za nazaj).
Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da iz vseh izvidov do izdaje dokončne odločbe ne izhaja, da bi kdo od zdravnikov, ki so tožnika obravnavali, predvsem zaradi težav z gibalnim sistemom, menil, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo in takšnih ugotovitev tudi ni zaslediti v novejših izvidih, prav tako ne predloga za časovno razbremenitev. Zato je pravilen zaključek, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovljena pravica do premestitve na drugo ustrezno delo oziroma uveljavljanje pravic kot brezposelni osebi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.