svoj poklic - samostojni podjetnik - III. kategorija invalidnosti
V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Za samozaposlene zavarovance pa se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (4. odstavek 63. člena ZPIZ-2).
ZPIZ-2 je drugače kot prej veljavni ZPIZ-1 in podobno kot pred tem zakonom veljavni ZPIZ v 6. odstavku 63. člena določil, da lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. in 4. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Gre torej za zavarovanca, ki dela na delovnem mestu, na katerem je delal, nima več, zato lahko zahteva, da se namesto dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, pri oceni invalidnosti upošteva delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Če je v tem obdobju opravljal samostojno dejavnost, se upošteva opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 pa je potrebno upoštevati in izhajati iz splošne definicije poklica in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starosti 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost.
invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški
Pritožbeno sodišče šteje, da tako prvi dopis sodišču z dne 4. 12. 2015, kakor obvestilo sodišču o tem, kdo bo tožnika v nadalje zastopal, ne pomenita storitve, ki bi jo bilo potrebno posebej upoštevati pri priznanih potrebnih stroških. V prvem primeru gre za popravo očitno napačno označene tožene stranke s strani pooblaščenca, v drugem primeru pa zgolj za predložitev pooblastila.
Ocena tožničine delazmožnosti pomeni, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti skladno z 2. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, z obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z navedenimi omejitvami s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, ni izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
Pri tožniku je še vedno podana III. kategorija invalidnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Tožnica pomoči in postrežbe ne potrebuje, saj večino osnovnih življenjskih opravil, čeprav počasi in s težavo, še vedno zmore sama. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb ni utemeljen.
V izvedenskem mnenju je dovolj prepričljive strokovno medicinsko podlage za zaključek, da pri tožniku do izdaje drugostopenjskega upravnega akta ni izkazanih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče ugotoviti popolno nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo. Zato je v tej smeri podan tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-1 člen 63, 63/2, 63/2-1.. ZPIZ-2 člen 41.. ZPP člen 286a.
invalidnost - II. kategorija invalidnosti - delovni invalid
Tožnik na dopolnilno mnenje ni podal pripomb, zato se na to, da bi moral pridobiti pravico do invalidske pokojnine že od 19. 11. 2013, to je od dneva vložitve zahteve pri bosansko-hercegovskem nosilcu socialnega zavarovanja, neutemeljeno sklicuje v pritožbi. Gre za pritožbene navedbe v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z dopolnilnim mnenjem. Takšne navedbe pa bi bile upoštevne le v primeru, če bi jih tožnik skladno s 286. a členom ZPP posredoval v roku 15 dni od dneva, ko je prejel dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ali če bi navedel takšne tehtne razloge, zaradi katerih v 15 dnevnem roku pripomb ne bi mogel posredovati.
ZPIZ-2 člen 108, 108/1, 126, 126/1, 126/2.. ZPIZ-1 člen 91.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - pravica do premestitve - bolezen - nadomestilo za invalidnost
Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 23. 2. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Pri tožniku je 23. 7. 2007 v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tako tudi do spremembe že pridobljene pravice, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 8. 2007 dalje. Od takrat dalje ima tožnik pravico do premestitve, kakor to določa 81. člen ZPIZ-2.
definicija invalidnosti - dokončna in pravnomočna odločba - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka
Učinke pravnomočne odločbe je možno spremeniti samo z uporabo izrednih pravnih sredstev v postopkih, v katerih so bile te odločbe izdane, pa tudi z uporabo 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka).
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici, poleg že v predsodnem upravnem postopku priznanih fizičnih razbremenitev, časovna razbremenitev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega.
nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - preplačilo - neupravičena obogatitev - odpadla pravna podlaga - delna invalidska pokojnina
ZPIZ-2 v 194. členu izrecno določa, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja, oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel. Takšno dejansko stanje je zagotovo podano tudi v obravnavani zadevi. Zaradi pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 31. 12. 2010, je odpadla podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je zmotno priznalo 40 točk za predlog za preložitev naroka, saj gre za stroške, ki so nastali po naključju, ki se je primerilo tožeči stranki. Utemeljeno pritožba opozarja tudi na to, da zaprosilo za nadaljevanje naroka ni procesno dejanje, ki bi bilo potrebno v smislu 155. člena ZPP.
Pri tožnici je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni in ji je sodišče priznalo pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 26. 5. 2014 dalje. Tožena stranka v zvezi s tem pravilno opozarja na 401. člen ZPIZ-2. Zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po ZPIZ-2 pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2, se ne morejo priznati pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, razen invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje obseg zavarovanja tožnice za širši oziroma ožji obseg ni ugotavljalo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno glede odločilnih okoliščin, ki vplivajo na samo odločitev.
Pri tožnici zdravljenje v smislu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno. Na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je ocenjeno, da bi bila tožnica s somatskega vidika za delo administratorke, ki ga je nazadnje opravljala, zmožna. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
sprememba invalidnosti - nove pravice iz invalidskega zavarovanja
Novo pravico iz invalidskega zavarovanja na podlagi sprememb v invalidnosti je mogoče priznati šele od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe in ne z datumom novo ugotovljene invalidnosti
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja - dokončna odločba - izredno pravno sredstvo - invalid III. kategorije invalidnosti - neprava obnova postopka
Zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane. Ustavitev izplačevanja je načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve.
Razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe ob uporabi izrednega pravnega sredstva iz 183. člena ZPIZ-2 glede na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2 učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. To pomeni, da za nazaj, torej za čas pred prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma po izdaji odločbe, odločba izdana na temelju neprave obnove postopka ne more učinkovati. Razveljavitev lahko učinkuje samo ex tunc, torej samo za naprej in se pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe že nastale, ne morejo odpraviti. Enak učinek, torej samo za naprej, je v 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 določen tudi za spremembo dokončne odločbe.
ZPIZ-2 člen 111, 183, 183/3.. ZPIZ-1 člen 157, 157/2.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - neprava obnova postopka
V obravnavanem predsodnem postopku je bil uporabljen 2. odstavek 157. člena ZPIZ-1, ki je določal, da se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni bila zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Vsebinsko enako ureditev vsebuje tudi 111. člen veljavnega ZPIZ-2. Glede na to, da je bila zahteva vložena 16. 12. 2014 je bil lahko na navedeni pravni podlagi tožniku sorazmerni del invalidske pokojnine odmerjen največ za 6 mesecev nazaj, šteto od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Torej od 1. 7. 2014 dalje. Takšna uporaba materialnega prava je za tožnika ugodnejša, kot če bi bilo postopano po 183. členu ZPIZ-2. Glede na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2 odločba, izdana v nepravi obnovi postopka ali obnovitvenem postopku po pravilih ZUP-a, učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Ob postopanju po 183. členu ZPIZ-2 bi bilo mogoče tožniku pravico do sorazmernega dela odmeriti in izplačevati šele od 1. 1. 2015 dalje.
invalidska pokojnina - datum pravnomočnosti sodne odločbe - nevednost ali očitna pomota - dokončna in izvršljiva odločba v upravnem postopku
Tožena stranka ob odmeri invalidske pokojnine tožnika ni razpolagala z vsemi potrebnimi podatki. V takem primeru je najprej potrebno presoditi, ali novo sporočeni podatki vplivajo na pokojninsko osnovo. Če vplivajo, to pomeni, da je bila dokončna odločba tožene stranke obremenjena z očitno napako, ki jo je mogoče sanirati za vnaprej in sicer na podlagi 183. člena ZPIZ-2.
I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, kdaj je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je bila pri njej I. kategorija invalidnosti podana že pred 27. 5. 2014. Na podlagi dveh izvidov za obdobje od leta 2011 do 2014, neizkazanem psihičnem stanju za to obdobje, zlasti pa ob pomanjkanju podatkov o tem, ali je pri tožnici že prej obstajala blodnjava motnja (kot prva diagnoza pri ugotavljanju invalidnosti) v taki razsežnosti, ko je bila ugotovljena v letu 2014 ter dodatno navedenimi še drugimi razlogi, da je bilo v invalidskem postopku šele v letu 2009 navedeno, da naj bo njeno delo psihično manj zahtevno (kar kaže na to, da je šlo tedaj za blago motnjo in da ne psihiatri niti invalidske komisije niso zato imeli razlogov za dodatno zmanjševanje delazmožnosti oziroma oceno popolne nezmožnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju glede datuma ugotovljene I. kategorije invalidnosti.