Pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do nove invalidnosti ter potrebe po dodatnih omejitvah oziroma do omejitve dela le v dopoldanski izmeni. Na podlagi 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter na priznanje dodatnih omejitev pri delu.
delovni invalid III. kategorije invalidnosti - denarno nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom
Ker je bil šele z dnem pravnomočnosti sodbe opr. št. XI Ps 265/2014 z dne 20. 1. 2016 vzpostavljen temelj, po katerem je tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričel z delom v svoji dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je podan temelj za izplačevanje delnega nadomestila šele od pravnomočnosti že citirane sodbe dalje, to je od 9. 3. 2016 dalje.
invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje - kontrolni pregled - I. kategorija invalidnosti
Tudi v primeru, če bi bila z vidika medicinske doktrine indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je potrebno pri ocenjevanju invalidnosti upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera, še zlasti, če se po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ne izkazuje izboljšanje, ali je prisotno celo poslabšanje zdravstvenega stanja. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Na to je pritožbeno sodišče opozorilo že v večih zadevah. Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti kontrolni pregled.
V tožnikovem primeru delovna leta od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka I. kategorije invalidnosti, to je 1. 4. 2015, znašajo 45 let. Minimalna pokojninska doba pokriva 1/3 omenjenega obdobja. Tožnik bi tako za priznanje invalidske pokojnine moral dopolniti 15 let pokojninske dobe. Tožnikova skupna slovenska zavarovalna doba je znašala 4 leta 6 mesecev in 6 dni. Skupaj z nemško zavarovalno dobo je tožnik dopolnil 9 let 3 mesece in 6 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, kar ne zadostuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, saj je zmožna za delo konfekcijskega modelarja s polnim delovnim časom, brez normiranega dela in psihično manj zahtevna dela. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Tožnik je bil že v letu 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje je, kljub temu, da je bil tožnik s pravnomočnimi odločbami z 8. 5. 2008 dalje že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od navedenega datuma dalje. Bistveno pri tem je, da je bila predmet presoje odločitev tožene stranke, iz katere izhaja, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 8. 5. 2008 dalje ter da nima pravice do invalidske pokojnine. Ker je bila taka odločitev po stališču sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, to pomeni, da ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti ter toženi stranki naložilo, da odloči o ostalih pravicah iz invalidskega zavarovanja.
nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo
Kljub temu, da je odločba toženca z dne 30. 4. 2015 postala pravnomočna, in da je z njo pravnomočno odločeno, da tožniku preneha (s pravnomočno odločbo z dne 24. 8. 2004) priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo z dnem 6. 12. 2014, do preplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v obdobju od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 ni prišlo, ker je bilo s citirano odločbo odločeno, da se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo ustavi z dnem 30. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da odločba z dne 30. 4. 2015 ne predstavlja podlage za izdajo izpodbijanih odločb toženca z dne 27. 10. 2015 in z dne 20. 8. 2015 o ugotovitvi preplačila za obdobja od 7. 12. 2014 do 30. 4. 2015 in jih kot nepravilni in nezakoniti pravilno odpravilo.
Izvedenski organ pri tožniku ni mogel ugotoviti zmanjšane delovne zmožnosti za 50 % in več in tudi ne potrebe za poklicno rehabilitacijo. Ta bi bila pri tožniku ugotovljena le, če za drugo delo, to je za delo z omejitvami, ne bi bil zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Ker je tožnik zmožen za delo z omejitvami s polnim delovnim časom, za ugotavljanje potrebe po poklicni rehabilitaciji ni podlage, zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije in do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, ni utemeljen.
Tožnici ni uspelo dokazati, da je vzrok telesne okvare poklicna bolezen. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi poklicne bolezni ni utemeljen.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 65, 66, 68.. ZDSS-1 člen 58, 58/1.
invalidska pokojnina - kategorija invalidnosti - vzrok invalidnosti
Razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar je pomembno dejstvo, na podlagi katerega se določene pravice zavarovancu priznajo ali ne priznajo. Po mnenju pritožbenega sodišča obstoja, v takšnih primerih, ko se sama pravica prizna ali ne prizna, pravna korist in pravni interes za to, da se ugotovi tudi določeno pravno dejstvo. Pri ugotovitvi kategorije invalidnosti gre za ugotovitev posameznega materialno-pravnega upravičenja. Invalidnost je pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic, ne le s področja invalidskega zavarovanja, temveč tudi pravic na drugih področjih. Enako velja tudi za vzrok invalidnosti, saj je ta pomemben za odmero same dajatve.
Ni ugotovljeno, da bi pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ne bi bilo mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije oziroma, da bi spremembe v zdravstvenem stanju bile takšne, da bi pri tožnici zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicnega napredovanja. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ne invalidska komisija druge stopnje in ne izvedenski organ pri tožniku nista mogla ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Ker se novejši izvidi, v kolikor bo tožnik opravil dodatne preiskave, lahko upoštevajo le pri priznavanju pravic v novem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, zavrnilo.
nadomestilo zaradi manjše plače - denarno nadomestilo za brezposelnost
ZPIZ-2 v 396. členu ureja uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih ter ukinitev pravic uživalcem, ki izpolnijo pogoje za upokojitev. Tako uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 (1. odst. 396. člena). Pravice po ZPIZ-2 ti uživalci lahko pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (3. odst. 396. člena). Denarne dajatve, pridobljene na temelju preostale delovne zmožnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-92), je torej mogoče uživati tudi po 1. 1. 2013, če so za to izpolnjeni pogoji. Glede na 133. člen ZPIZ-92 ima uživalec pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu le, če na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Takšno dejansko stanje je v konkretnem primeru podano največ do 14. 8. 2014, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje in ji je bila od 15. 8. 2014 do 14. 3. 2016 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.
Tožnik ob nastanku invalidnosti ni dopolnil potrebnih delovnih let, torej potrebne gostote, ki bi pokrila najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Tožnik bi moral dopolniti najmanj 13 let, je pa do dneva invalidnosti dopolnil zgolj dobrih 6 let, zato ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZPIZ-2 določa, da bi bil upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja po 69. in 41. členu ZPIZ-2.
Glede na to, da je bila pri tožnici že v letu 2008 ugotovljena invalidnost in je bila tudi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2008 dalje, je za odločitev v sporni zadevi ključen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja invalidnosti in ali je tožnica upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno presodilo, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ker so potrebne dodatne fizične razbremenitve pri delu od 1. 2. 2015 dalje. Zaenkrat pa pri delu ni potrebna časovna razbremenitev, zato je ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnjen.
svoj poklic - samostojni podjetnik - III. kategorija invalidnosti
V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Za samozaposlene zavarovance pa se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (4. odstavek 63. člena ZPIZ-2).
ZPIZ-2 je drugače kot prej veljavni ZPIZ-1 in podobno kot pred tem zakonom veljavni ZPIZ v 6. odstavku 63. člena določil, da lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. in 4. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Gre torej za zavarovanca, ki dela na delovnem mestu, na katerem je delal, nima več, zato lahko zahteva, da se namesto dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, pri oceni invalidnosti upošteva delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Če je v tem obdobju opravljal samostojno dejavnost, se upošteva opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 pa je potrebno upoštevati in izhajati iz splošne definicije poklica in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starosti 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost.