Pritožbeno sodišče je večkrat zavzelo stališče, da je posvet s stranko in pregled spisa že zajet v ustreznem procesnem dejanju tar. št. 15, in sicer v tožbi, v kolikor bi bil mišljen posvet s stranko pred vložitvijo tožbe. Tudi sicer je po tej tarifi mogoče med drugim priznati le stroške za obrazložene vloge med postopkom, ki so naslovljene na sodišče in s kateri je seznanjena tudi nasprotna stranka, ne pa za komunikacijo, če tudi s kratkimi dopisi pooblastitelju, saj za to ni ustrezne pravne podlage.
nadomestilo za invalidnost - skrajšan delovni čas - pogoji za pridobitev pravice do nadomestila
ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) ni odločilno za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
ZPIZ-2 člen 42.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 1, 20, 20/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - zavarovalna doba - sporazum z bosno in hercegovino
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da posebna doba, priznana iz naslova udeležbe v oboroženih silah BiH ob pravilni razlagi in ob uporabi Mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ni upoštevna.
Tožnik s sešteto pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem in bosanskem nosilcu zavarovanja brez posebne dobe, ki glede na Mednarodni sporazum in po nacionalni zakonodaji nosilca zavarovanja v BiH ni izenačena z zavarovalno dobo, ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 in zato ni pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009.
priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja - III. kategorija invalidnosti
Pridobljeni izvedenski mnenji tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivi, strokovni in skladni z medicinsko dokumentacijo predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in fizičnimi razbremenitvami. Sodišče prve stopnje ju je utemeljeno sprejelo kot podlago za odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev tožnice v III. kategorijo in priznanje dodatnih fizičnih omejitev pri delu ob upoštevanju pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe ter za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
nova invalidnost - gostota dobe - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Predmet presoje v ponovljenem sojenju je bilo torej zgolj vprašanje, ali tožnica, pri kateri je od 18. 12. 2008 dalje zaradi poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu in je še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti, je pa prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, saj so potrebne dodatne fizične razbremenitve od 6. 8. 2013 dalje, izpolnjuje pogoj gostote dobe za pridobitev novih pravic. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica, ki je dopolnila 5 let, 1 mesec in 29 dni pokojninske dobe in 11 mesecev pokojninske dobe pri italijanskem ter 1 mesec in 6 dni pokojninske dobe pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, tega pogoja ne izpolnjuje, je pravilen.
Tožnica je do nastanka spremenjene invalidnosti dopolnila 50 let starosti, zato bi delovna leta od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka te spremenjene invalidnosti znašala 30 let. V ta leta pa se ne všteje čas od 18. 11. 2008 dalje, ko je bila uživalka nadomestila za invalidnost1 in prijavljena v evidenci brezposelnih oseb Zavoda RS za zaposlovanje, kar pomeni, da delovna leta znašajo 26 let. Za priznanje novih pravic na temelju III. kategorije invalidnosti, ki je posledica poškodbe izven dela, od 1. 9. 2013 dalje, bi tožnica tako morala dopolniti 8,6 let, torej tretjino od 26 delovnih let. Tega pogoja tožnica z dopolnjeno pokojninsko dobo ne izpolnjuje, zato ji novih pravic na podlagi spremenjene invalidnosti III. kategorije, katere vzrok je poškodba izven dela, ni mogoče priznati.
Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.
III. kategorija invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene.
ZPP člen 212, 254, 254/3.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 126, 126/2.
I. kategorija invalidnosti - datum
S sodnim izvedenstvom je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
Tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje.
I. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje - obrazložitev sodbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave - pripombe na izvedensko mnenje
Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje obrazloženo ter s sklicevanjem na konkretno medicinsko dokumentacijo ugovarjala podanemu izvedenskemu mnenju in predlagala, da se postavi novega sodnega izvedenca. Tudi na zaslišanju je sodnemu izvedencu postavljala konkretna vprašanja, nato pa substancirano vztrajala pri pridobitvi novega izvedenskega mnenja in grajala zavrnitev tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje bi se moralo do njenih konkretnih in obrazloženih ter za odločitev v zadevi relevantnih pripomb, opredeliti in torej obrazložiti, zakaj jih ne sprejema. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja je nujno, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče prve stopnje se, kot utemeljeno opozarja pritožba, do njenih pripomb sploh ni opredelilo. Posledično je tudi zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga utemeljena samo pavšalno in nekonkretizirano. Ker je sodišče prve stopnje kršilo dolžnost opredelitve in tožnici odvzelo možnost sodelovanja v postopku, je podana še kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
izvedenina - nagrada za izvedensko delo - dodatna dokumentacija
49. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki nosi naslov dodatna dokumentacija, se uporabi takrat, ko sodni izvedenec oziroma cenilec zbira in proučuje dodatno dokumentacijo. V danem primeru do takšne situacije ni prišlo in v posledici tega je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbo 49. člena Pravilnika, ko je izvedencu priznalo za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije 92,00 EUR.
Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju, ko se torej na podlagi konkretne medicinske dokumentacije v relevantnem obdobju poudarja poslabševanje tožničinega psihofizičnega stanja in že invalidska komisija II. stopnje v mnenju z dne 10. 10. 2013 ugotavlja, da je zadnjem letu prišlo do poglabljanja depresije in negativnega vpliva na telesno stanje, ob tem je tudi funkcija gibal tako zmanjšana, da je za pridobitno delo nezmožna, hkrati pa tožnici ob ambulantnem zdravljenju ni mogoče očitati pomanjkanja diagnostike in hospitalne obravnave, ni mogoče povsem izključiti, da do popolne izgube delovne zmožnosti, torej I. kategorije invalidnosti ni prišlo pred 10. 10. 2013 oziroma že v letu 2012, niti da pred nastankom I. kategorije invalidnosti ni nastopila II. kategorija invalidnosti, tako da ni bila zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije.
Oceno invalidnosti, kot jo je podala sodna izvedenka medicine dela, je sodišče prve stopnje sprejelo za prepričljivo, kljub temu da je tožnik vztrajal pri zaslišanju izvedenca kardiovaskularne kirurgije, da bi se opredelil tako do toženčevih pripomb na njegovo mnenje, kot do mnenja sodne izvedenke. Po zavrnitvi tega dokaznega predloga je tožnik grajal procesne kršitve. Ker sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera, ko je naprej pridobilo mnenje enega sodnega izvedenca, nato pa na pripombe toženca, ne da bi pridobilo dopolnilno mnenje že postavljenega sodnega izvedenca, postavilo novega sodnega izvedenca in kljub izrecnemu dokaznemu predlogu tožnika, naj se zasliši prvega sodnega izvedenca, namenjenemu razčiščevanju nasprotij med obema pridobljenima mnenjema, zaslišalo le novo postavljenega izvedenca, ne pa primarno postavljenega izvedenca, storilo kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 254. členom ZPP.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - I. kategorija invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi fizičnimi razbremenitvami, kar je po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije pa tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti iz 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2 za priznanje uveljavljane pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.
priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalidnost
V izvedenskem mnenju, dopolnilnem izvedenskem mnenju in izpovedi sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje imel dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma, se v navedenem obdobju tožnikovo zdravstveno stanje ni toliko ali tako poslabšalo, da bi potreboval dodatne omejitve pri delu. Pravilno je zaključilo, da posledično za priznanje novih pravic tožniku ni nobene podlage.
Za ugoditveni del sodbe o invalidnini za telesno okvaro (TO) stranskemu intervenientu ni mogoče priznati povračila sodnih stroškov, saj za ta del postopka ne more imeti pravnega interesa za izid spora. Iz naslova dosojene invalidnine za TO nima nobenih obveznosti do svojega delavca.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00004635
ZPIZ-2 člen 194, 194/1, 194/2.. OZ člen 190.
nadomestilo za invalidnost - neupravičena obogatitev
ZPIZ-2 v 184. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 194. člena ZPIZ-2). Takšen zakon, ki ureja obligacijska razmerja je OZ. Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma, nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V obravnavanem primeru je pravna podlaga odpadla. Ni več pravne podlage za izplačevanje nadomestila za invalidnost za določena obdobja.
Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je vzrok nastanka invalidnosti poškodba iz leta 2006. Tožnik je takrat bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tujini, saj je bil v Sloveniji vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje v letu 1991. Zato ni mogoče zaključiti, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu, saj se v skladu z 2. točko 169. člena ZPIZ-2 pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu in so izpolnjeni pogoji iz 66. oziroma 67. člena ZPIZ-2. V predmetni zadevi tožnik v času nastanka poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu, zato je potrebno vzrok za nastanek invalidnosti v skladu s 65. členom ZPIZ-2 opredeliti kot poškodbo zunaj dela in ne kot posledica poškodbe pri delu.
ZPIZ-2 člen 68, 403.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.. - člen 1, 2.
invalidnina - telesna okvara - poklicna bolezen
Kdaj gre za poklicno bolezen je potrebno presojati po določbi 68. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja. Pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.
Tožnik je po mnenju sodnega izvedenca zmožen za lažje fizično delo, brez dvigovanja bremen nad višino ramen, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen ter brez dalj časa trajajoče hoje po neravninah. Da bi se lahko opredelilo, ali je tožnik še naprej zmožen opravljati dela v svojem poklicu, torej delo kmeta na svoji kmetiji, je potrebno natančno opredeliti katera dela v okviru te dejavnosti lahko tožnik še opravlja, in koliko (manj ali več kot 50 %) je zmanjšana njegova delovna zmožnost za svoj poklic. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.