Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ne invalidska komisija druge stopnje in ne izvedenski organ pri tožniku nista mogla ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Ker se novejši izvidi, v kolikor bo tožnik opravil dodatne preiskave, lahko upoštevajo le pri priznavanju pravic v novem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, zavrnilo.
Ni ugotovljeno, da bi pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ne bi bilo mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije oziroma, da bi spremembe v zdravstvenem stanju bile takšne, da bi pri tožnici zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicnega napredovanja. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 65, 66, 68.. ZDSS-1 člen 58, 58/1.
invalidska pokojnina - kategorija invalidnosti - vzrok invalidnosti
Razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar je pomembno dejstvo, na podlagi katerega se določene pravice zavarovancu priznajo ali ne priznajo. Po mnenju pritožbenega sodišča obstoja, v takšnih primerih, ko se sama pravica prizna ali ne prizna, pravna korist in pravni interes za to, da se ugotovi tudi določeno pravno dejstvo. Pri ugotovitvi kategorije invalidnosti gre za ugotovitev posameznega materialno-pravnega upravičenja. Invalidnost je pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic, ne le s področja invalidskega zavarovanja, temveč tudi pravic na drugih področjih. Enako velja tudi za vzrok invalidnosti, saj je ta pomemben za odmero same dajatve.
invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški
Pritožbeno sodišče šteje, da tako prvi dopis sodišču z dne 4. 12. 2015, kakor obvestilo sodišču o tem, kdo bo tožnika v nadalje zastopal, ne pomenita storitve, ki bi jo bilo potrebno posebej upoštevati pri priznanih potrebnih stroških. V prvem primeru gre za popravo očitno napačno označene tožene stranke s strani pooblaščenca, v drugem primeru pa zgolj za predložitev pooblastila.
Ocena tožničine delazmožnosti pomeni, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti skladno z 2. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, z obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z navedenimi omejitvami s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, ni izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
svoj poklic - samostojni podjetnik - III. kategorija invalidnosti
V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Za samozaposlene zavarovance pa se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (4. odstavek 63. člena ZPIZ-2).
ZPIZ-2 je drugače kot prej veljavni ZPIZ-1 in podobno kot pred tem zakonom veljavni ZPIZ v 6. odstavku 63. člena določil, da lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. in 4. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Gre torej za zavarovanca, ki dela na delovnem mestu, na katerem je delal, nima več, zato lahko zahteva, da se namesto dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, pri oceni invalidnosti upošteva delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Če je v tem obdobju opravljal samostojno dejavnost, se upošteva opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 pa je potrebno upoštevati in izhajati iz splošne definicije poklica in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.
Glede na to, da je bila pri tožnici že v letu 2008 ugotovljena invalidnost in je bila tudi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2008 dalje, je za odločitev v sporni zadevi ključen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja invalidnosti in ali je tožnica upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno presodilo, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ker so potrebne dodatne fizične razbremenitve pri delu od 1. 2. 2015 dalje. Zaenkrat pa pri delu ni potrebna časovna razbremenitev, zato je ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnjen.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starosti 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost.
Tožnik ob nastanku invalidnosti ni dopolnil potrebnih delovnih let, torej potrebne gostote, ki bi pokrila najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Tožnik bi moral dopolniti najmanj 13 let, je pa do dneva invalidnosti dopolnil zgolj dobrih 6 let, zato ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZPIZ-2 določa, da bi bil upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja po 69. in 41. členu ZPIZ-2.
nadomestilo zaradi manjše plače - denarno nadomestilo za brezposelnost
ZPIZ-2 v 396. členu ureja uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih ter ukinitev pravic uživalcem, ki izpolnijo pogoje za upokojitev. Tako uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 (1. odst. 396. člena). Pravice po ZPIZ-2 ti uživalci lahko pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (3. odst. 396. člena). Denarne dajatve, pridobljene na temelju preostale delovne zmožnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-92), je torej mogoče uživati tudi po 1. 1. 2013, če so za to izpolnjeni pogoji. Glede na 133. člen ZPIZ-92 ima uživalec pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu le, če na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Takšno dejansko stanje je v konkretnem primeru podano največ do 14. 8. 2014, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje in ji je bila od 15. 8. 2014 do 14. 3. 2016 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.
Pri tožniku je še vedno podana III. kategorija invalidnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
V izvedenskem mnenju je dovolj prepričljive strokovno medicinsko podlage za zaključek, da pri tožniku do izdaje drugostopenjskega upravnega akta ni izkazanih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče ugotoviti popolno nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo. Zato je v tej smeri podan tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-1 člen 63, 63/2, 63/2-1.. ZPIZ-2 člen 41.. ZPP člen 286a.
invalidnost - II. kategorija invalidnosti - delovni invalid
Tožnik na dopolnilno mnenje ni podal pripomb, zato se na to, da bi moral pridobiti pravico do invalidske pokojnine že od 19. 11. 2013, to je od dneva vložitve zahteve pri bosansko-hercegovskem nosilcu socialnega zavarovanja, neutemeljeno sklicuje v pritožbi. Gre za pritožbene navedbe v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z dopolnilnim mnenjem. Takšne navedbe pa bi bile upoštevne le v primeru, če bi jih tožnik skladno s 286. a členom ZPP posredoval v roku 15 dni od dneva, ko je prejel dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ali če bi navedel takšne tehtne razloge, zaradi katerih v 15 dnevnem roku pripomb ne bi mogel posredovati.
Tožnica pomoči in postrežbe ne potrebuje, saj večino osnovnih življenjskih opravil, čeprav počasi in s težavo, še vedno zmore sama. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 108, 108/1, 126, 126/1, 126/2.. ZPIZ-1 člen 91.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - pravica do premestitve - bolezen - nadomestilo za invalidnost
Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 23. 2. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Pri tožniku je 23. 7. 2007 v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tako tudi do spremembe že pridobljene pravice, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 8. 2007 dalje. Od takrat dalje ima tožnik pravico do premestitve, kakor to določa 81. člen ZPIZ-2.
definicija invalidnosti - dokončna in pravnomočna odločba - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka
Učinke pravnomočne odločbe je možno spremeniti samo z uporabo izrednih pravnih sredstev v postopkih, v katerih so bile te odločbe izdane, pa tudi z uporabo 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka).
odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je zmotno priznalo 40 točk za predlog za preložitev naroka, saj gre za stroške, ki so nastali po naključju, ki se je primerilo tožeči stranki. Utemeljeno pritožba opozarja tudi na to, da zaprosilo za nadaljevanje naroka ni procesno dejanje, ki bi bilo potrebno v smislu 155. člena ZPP.
nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - preplačilo - neupravičena obogatitev - odpadla pravna podlaga - delna invalidska pokojnina
ZPIZ-2 v 194. členu izrecno določa, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja, oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel. Takšno dejansko stanje je zagotovo podano tudi v obravnavani zadevi. Zaradi pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 31. 12. 2010, je odpadla podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.
Pri tožnici je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni in ji je sodišče priznalo pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 26. 5. 2014 dalje. Tožena stranka v zvezi s tem pravilno opozarja na 401. člen ZPIZ-2. Zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po ZPIZ-2 pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2, se ne morejo priznati pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, razen invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje obseg zavarovanja tožnice za širši oziroma ožji obseg ni ugotavljalo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno glede odločilnih okoliščin, ki vplivajo na samo odločitev.