Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so pri tožniku potrebne stvarne razbremenitve, kot so mu bile priznane že v predsodnem postopku, pa tudi časovna razbremenitev, ki mu jo je priznalo sodišče prve stopnje. Ni pa potrebe za dodatne stvarne razbremenitve.
Po 1. odstavku 126. člena ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Priznanje novih pravic je torej mogoče samo v primeru takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo spremenjeno ali novo invalidnost, torej v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.
III. kategorija invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic
Pri oceni invalidnosti je potrebno upoštevati svoj poklic, kot je opredeljen v 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Gre za delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Upoštevajo se torej delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in tudi vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1, širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen.
Po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je potrebno izhajati iz splošne definicije poklica, in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Upoštevati je torej potrebno vsa dela, ki jih je zavarovanec opravljal.
ZDSS-1 člen 72.. ZPIZ-2 člen 82, 82/3, 122, 122/1, 122/3.
nadomestilo za invalidnost - pravica do dela s krajšim delovnim časom
V ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve, je v 86. členu določeno, da ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena tega zakona. Torej zavarovanec, ki ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno.
Pravico do dela s krajšim delnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, kot temeljno pravico, priznano skladno z določbo 82. člena ZPIZ-2, zavarovancu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Sloveniji, zagotavlja delodajalec (tretji odstavek 82. člena ZPIZ-2). Nadalje je v prvem odstavku 122. člena ZPIZ-2 določeno, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Drugače povedano, se zavarovancu delno nadomestilo izplačuje od dneva, ko mu delodajalec na podlagi ugotovljene preostale delovne zmožnosti in z odločbo priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu. Od tedaj dalje, torej od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, se delovnemu invalidu delno nadomestilo skladno z določbo 122. člena ZPIZ-2 tudi izplačuje in vse dokler opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Po 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je svoj poklic delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Svoj poklic torej poleg dela na delovnem mestu, na podlagi katerega je bila oseba vključena v zavarovanje, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.
III. kategorija invalidnosti - poklicna rehabilitacija
S pogodbo o poklicni rehabilitaciji se določijo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, pri čemer sta zavarovanec in izvajalec poklicne rehabilitacije toženi stranki dolžna poročati o izvajanju in poteku poklicne rehabilitacije najmanj vsakih 6 mesecev (tretji in peti odstavek 77. člena ZPIZ-2). V sporni zadevi je odločilno dejstvo, da je tožena stranka odstopila od sklenjene pogodbe, saj tožnik ni izpolnjeval prevzetih obveznosti. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je celo izrazil željo po spremembi programa šolanja. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da izobraževanja ni mogel zaključiti zaradi zdravstvenih razlogov. Pa tudi če bi bili ti razlogi podani, bi moral o teh razlogih najprej obvestiti toženo stranko. Tožnik ni uspešno zaključil poklicne rehabilitacije, zato je tožena stranka odstopila od sklenjene pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Posledično tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja.
Pri odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti, torej II. ali III. kategorije invalidnosti je potrebno ločiti med vsebinskimi pravicami, med katere sodijo pravica do poklicne rehabilitacije (členi 70-80), pravica do premestitve (81. člen) in pravica do dela s krajšim delovnim časom, najmanj štiri ure dnevno (82. člen) ter ustreznimi denarnimi dajatvami (začasno nadomestilo; pravica do nadomestila za invalidnost; pravica do delnega nadomestila).
Navedenih določb ZPIZ-2 sodišče prve stopnje, kljub poslabšanju že ugotovljene II. kategorije invalidnosti ni uporabilo. Odredilo je le, da o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost, torej denarni dajatvi odloči toženi zavod, ne da bi glede na izkazano poslabšanje II. kategorije invalidnosti zaradi potrebne dodatne omejitve pri delu, odločilo o pripadajoči vsebinski pravici.
I. kategorija invalidnosti - svoj poklic - popolna izguba delovne zmožnosti - izvedensko mnenje
Mnenje sodne izvedenke predstavlja dovolj prepričljivo in z medicinskega vidika objektivizirano podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic v smislu četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in upoštevane tako tožnikove izkušnje kot njegova izobrazba. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne more vplivati. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti na področju, na katerem ima pridobljeno strokovno izobrazbo, ob neizpolnjenih nadaljnjih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Pri tožniku namreč tudi izvedenka popolne izgube delovne zmožnosti ni ugotovila.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.
Pomeni, da se tožniku, invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznajo v primeru takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. oziroma uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
III. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik potrebuje določene fizične in tudi časovno razbremenitev, vendar pa ni podana popolna izguba delovne zmožnosti oziroma nezmožnost opravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim 6‑urnim delovnim časom ter zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje višje oziroma I. kategorije invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne temelju te kategorije
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 183. členu ZPIZ-2. Gre za institut izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe v t.i. nepravi obnovi postopka, uzakonjeni le v sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ga ZUP ne pozna. Po 183. členu ZPIZ-2 tako lahko pristojna enota zavoda razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, če je bila z njo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca. O nepravi obnovi postopka je mogoče odločati v 10‑ih letih od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta (2. odst.), odločba pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odst.).
Po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je v III. kategorijo invalidnosti mogoče med drugim zavarovanca razvrstiti le, če več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.
Dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, to je obstoj III. kategorije invalidnosti, je v konkretnem primeru podan tudi po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev popolnega dejanskega stanja namreč pridobilo še izvedensko mnenje izvedenskega organa v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialista ortopeda. Izvedenski organ je menil, da je pri tožniku od spornega dne zaradi posledic bolezni v višini 50 %, poškodbe zunaj dela v višini 25 % in pri delu v višini 25 % podana III. kategorija invalidnosti. Ni več zmožen s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, to je avtoelektrikar z omejitvami.
Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je ponovno presojalo, kdaj je pri tožniku prišlo do invalidnosti (II. kategorije invalidnosti), in da je ponovno odločilo tudi o datumu, od kdaj dalje gre tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V pravnomočno odločbo se namreč lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, za kar pa v predmetni zadevi ni šlo.
invalidnost - poklicna rehabilitacija - zdravstveno stanje
Ker je v pogodbi o poklicni rehabilitaciji kot razlog za podaljšanje navedena začasna nezmožnost za delo oziroma za opravljanje študijskih obveznosti, ki je trajala neprekinjeno daljši čas, je sodišče prve stopnje (v zvezi z že podanim mnenjem invalidske komisije I. stopnje) za razjasnitev dejanskega stanja, torej ali so obstajali bolezenski razlogi za podaljšanje poklicne rehabilitacije, utemeljeno izvedlo dokaz z izvedenko psihiatrinjo.
Čeprav je v pravnomočno odločbo načeloma mogoče poseči le pod pogoji, na način in v postopkih, ki jih določa zakon, torej z izrednimi pravnimi sredstvi, je po sodni praksi revizijskega sodišča v pravnomočno odločbo o uživanju oziroma izplačevanju pokojninskih in invalidskih dajatev mogoče poseči v rednem postopku, če po pravnomočnosti nastopijo okoliščine, zaradi katerih ni več vseh dejanskih in pravnih pogojev za njeno izplačevanje. Če so nove dejanske okoliščine, nastale po izdaji odločbe o priznani pravici, in nova dejstva z vidika uporabe prava takšna, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, jih zavarovanec ne sme več uživati. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči z odločbo o ugotovitvi preplačila skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
Tako sodni izvedenec kot v predsodnem postopku obe invalidski komisiji so ugotavljali, ali je pri tožnici prišlo do invalidnosti oziroma zmanjšanje delovne zmožnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Le v primeru ugotovljenega enega od stanj določenega v citirani določbi 63. člena ZPIZ-2, bi bila tožnica upravičena do pravic iz invalidskega zavarovanja.
Telesna okvara je podana le, če gre za stanje, ki je v Seznamu telesnih okvar opredeljeno kot telesna okvara. Vrsta in stopnja telesnih okvar se ugotavljata izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu TO.