odgovornost družbenika za dolgove izbrisane družbe - neprava retroaktivnost
V obravnavanem primeru ne gre za prepovedano povratno veljavo pravnih aktov, pač pa za to, da so se z uveljavitvijo ZFPPod spremenile prej zakonsko določene pravice oz. pogoji za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, torej za tako imenovano nepravo retroaktivnost.
Tožeča stranka je imela do tožene stranke nedenarno terjatev. V času spornega razmerja veljavni 307. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je določal, da je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti, zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Glede na takšno ureditev bi ob normalnem trajanju pogodbenega razmerja tožeča stranka od tožene stranke lahko zahtevala le, da izpolni svojo nedenarno obveznost in izvrši vlaganja v ugotovljeni višini (po predhodnem soglasju tožeče stranke in po uskladitvi programa investicij ter investicijskega vzdrževanja).
Glede na to, da je predmet tožbenih zahtevkov tožeče stranke ugotovitev terjatev, ki so opredeljene z denarnimi zneski, tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost spornega predmeta ni enaka vsoti terjatev, ki jo je izračunalo sodišče, ne more predstavljati podlage za zavrženje vložene tožbe. Zahtevek je v objektivnem smislu nedoločen le v primeru, če tožnik prepusti sodišču, da samo prisodi tožencu to, kar misli da mu gre na podlagi predloženega dejanskega stanja oziroma, če ni opisano pravno razmerje tako, da bi se moglo ločiti od vseh drugih pravnih razmerij.
krajevna pristojnost - sklep o separatnih stroških postopka - prenos pristojnosti
Iz določbe 67. člena ZPP izhaja, da je sodišče, na katerega je bila prenesena pristojnost po tej določbi, dolžno postopati v zadevi, torej je dolžno opraviti vsa potrebna procesna dejanja. Navedeni člen ne določa, da bi moralo sodišče, na katerega je bila prenesena pristojnost, postopek začeti znova ali da ne bi smelo upoštevati dejanj, ki jih je opravilo sodišče, s katerega je bila pristojnost prenesena.
Tretja je predlagala odlog izvršbe šele 26.04.2005, vozilo pa je bilo na javni dražbi prodano 09.03.2005. Kupec pridobi stvar prosto vseh bremen in postane lastnik stvari tudi v primeru, ko dolžnik ni bil njen lastnik, že iz teh razlogov predlog za odlog izvršbe na vozilo ni utemeljen.
Ugovor pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), ki ga uveljavlja tožena stranka, bi bil utemeljen le, če bi v obeh pravdah nastopale iste stranke in če bi bila v obeh pravdah podana tudi istovetnost zahtevka. Oba kriterija bi morala biti izpolnjena kumulativno. Istovetnost zahtevka bi bila podana, če bi bilo pravno razmerje, v katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Subjektivne meje pravnomočne sodbe se praviloma raztezajo le med tistimi udeleženci pravde, ki so nastopali kot stranke v procesnem smislu in ki jih pravnomočna sodba izrecno zajema.
Toženec je tako v upravnem kot v tem sodnem postopku prepričljivo pojasnil razloge, zaradi katerih je nasprotoval spremembi namembnosti poslovnega prostora, v katerem naj bi družba A. pričela opravljati dejavnost, podobno tej, ko jo je v lokalu v neposredni bližini opravljal tudi sam, ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da je bila prvotna namembnost lokala trgovina s tekstilnimi izdelki in je prav zaradi tega bilo potrebno zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti in da je toženec le v tem upravnem postopku uveljavljal svoj (življenjsko razumljiv) interes, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati takega toženčevega ravnanja, ki bi bilo zavestno usmerjeno zgolj v povzročanje škode njej.