sprememba obtožbe – opis kaznivega dejanja – zagovor kot dokaz – načelo proste presoje dokazov – zaslišanje obtoženca – zaslišanje priče – branje zapisnikov o zagovoru in izpovedbah prič – branje izvedenskega mnenja – zaslišanje izvedenca – nedovoljeni dokazi – pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju – zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Predhodnih izpovedb prič, izvedencev oziroma zagovora obsojenca na glavni obravnavi ni treba brati, če in ko se ugotovi, da je izpovedovanje po vsebini odgovarjajoče poprej navajanemu in že zapisanemu.
V zvezi z zakonitostjo pridobitve in uporabe podatkov o telefonskih komunikacijah, je treba upoštevati, da so bili ti podatki v obravnavanem primeru pridobljeni na podlagi 149.b člena ZKP (torej ne po razveljavljenih določbah ZEKom-1 ali predhodno veljavnih določbah ZEKom), da je šlo za zasledovanje ustavno dopustnega cilja – odkrivanje in dokazovanje hudega kaznivega dejanja posilstva (predpisana kazen od enega do deset let zapora) in da ni šlo za nesorazmerno hud poseg v ustavno zavarovane pravice obsojenega do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov, upoštevaje naravo obravnavanega kaznivega dejanja, katerega izvršitev se izvrši praviloma v zasebni sferi delovanja obeh vpletenih oseb in je zato ta ukrep oceniti kot primeren za dosego navedenega cilja.
pritožba, ko jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - poziv na predložitev potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu
Po četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki te pravice nima. V obravnavani zadevi je revident sam vložil revizijo, in tudi po pozivu sodišča ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.
URS člen 14, 22, 23, 25, 38, 157. ZUS-1 člen 4, 33. ZOPNI člen 5, 5/1, 5/2, 6, 6/2, 10, 11, 17a, 26, 26/1, 34, 34/1.
tožba zaradi posega v človekove pravice - finančna preiskava za odvzem premoženja nezakonitega izvora - zakonitost preiskave - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zakonitost dejanj izvedenih pred uvedbo preiskave
Ker se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do razlogov za zavrženje tožbe v delu glede zahtevka za ugotovitev kršitve ustavnih pravic pritožnice v konkretnem primeru dejanja tožene stranke (FURS), ki naj bi v letu 2012 nezakonito in s kršitvijo ustavnih pravic pridobivala podatke tožnice od banke ..., in ker tudi iz njegovega stališča, da ima pritožnica za varstvo svojih ustavnih pravic v zvezi z izpodbijanimi akti in dejanji, nastalimi v okviru izvedbe finančne preiskave, zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI (točki 13. in 14 obrazložitve), ni mogoče sklepati, da se navedeno nanaša tudi na to tožbeno zahtevo, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep deloma razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).
Po oceni pritožbenega sodišča pa je tožnici zoper izpodbijane odredbo o finančni preiskavi in odredbi o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi, ter za izpodbijano zaključno poročilo zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku - najprej z ugovorom o protipravno pridobljenih dokazih in s tem o nedopustnosti izvedbe v okviru dokaznega postopka, nato pa v pritožbi zoper sodbo, če bo ta temeljila na nezakonitem dokazu oz. na z njim povezanim stališčem, s katerim se toženka (tožnica v tem upravnem sporu) ne bo strinjala. Če bo menila, da ji taka ureditev po ZOPNI (v povezavi z ZPP) ne nudi zadostnega varstva, jo bo morala izpodbijati v tem (pravdnem) postopku, v katerem se je to vprašanje izpostavilo.
Tak ugovor bo pritožnica lahko uveljavila tudi v drugih postopkih, v katerih zatrjuje, da bi lahko prišlo do uporabe navedenih podatkov iz finančne preiskave, torej v davčnem postopku ali v kazenskem postopku, kolikor bodo taki podatki v njih lahko sploh uporabljeni. Ob tem pa bodo navedeni podatki varovani kot tajni, po preteku določenega časa pa tudi uničeni (peti odstavek 18. člena ZOPNI).
ZGO-1 člen 148, 148/3. ZUP člen 7, 7/3, 285, 285/1, 290, 297, 297/1, 298, 298/1, 298/2.
dovoljena revizija - izvršba - ukrep gradbenega inšpektorja - način izvršbe - izvršba s prisilitvijo - opozorilo o prisilni izvršbi - pomembno pravno vprašanje - opozorilo v izreku inšpekcijske odločbe
Opozorilo o prisilni izvršbi, navedena v izreku inšpekcijske odločbe nima pravnih učinkov pravnomočne odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kot to zatrjuje revident. Način izvršbe se določi s sklepom o dovolitvi izvršbe.
Inšpekcijski organ ni prost pri izbiri načina izvršbe, vendar to ne pomeni, da mora vedno najprej določiti izvršbo po drugi osebi.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2. ZZRZI člen 62, 62/3. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov člen 3.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - plačilo prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za zavezanca - zakonitost uporabe sistema kvot po podzakonskem predpisu - že rešeno pravno vprašanje
Revidentovo stališče, razvidno iz vsebine revizije, je, da Uredba o določiti kvote za zaposlovanje invalidov (konkretno njen 3. člen, ki določa, da se višina kvote določi različno po dejavnostih, in sicer glede na področja v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti) krši „načelo zakonitosti“ oziroma „legalitetno načelo“, ker nima vsebinske podlage v Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (konkretno v tretjem odstavku 62. člena tega zakona, ki določa, da je kvota glede na registrirano področje glavne dejavnosti SKD delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2% in ne višja od 6% od skupnega števila zaposlenih delavcev). Vrhovno sodišče se je z bistveno enakim vprašanjem že ukvarjalo, in sicer v sklepih X Ips 468/2014, X Ips 69/2015, X Ips 70/2015, X Ips 136/2015, X Ips 161/2015, in presodilo, da navedena uredba ima vsebinsko podlago v zakonu. Gre torej za že rešeno pravno vprašanje, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa od že izraženega stališča Vrhovnega sodišča ne odstopa.
dovoljenost revizije - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - dostop do javne ceste - neenotna sodna praksa sodišč prve stopnje ni izkazana - vprašanje ni pomembno pravno vprašanje
Z odločbami, ki se ne nanašajo na bistveno enako dejansko in pravno stanje, ni mogoče izkazati neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje, kot pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Vprašanje uporabe dela zakonskega besedila v dveh pravno in dejansko različnih upravnih postopkih (gradbeno dovoljenje in NUSZ), tako kot je zastavljeno, ni vprašanje, ki bi bilo pravno pomembno za zakonito odločitev v tem postopku odmere NUSZ. Zato to vprašanje v tem postopku ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
URS člen 23. EKČP člen 6. ZS člen 60. ZUS-1 člen 2, 4, 5. ZKP člen 39, 39/1-2, 39/1-6.
izločitev sodnika - procesni akt - sodno varstvo v upravnem sporu - akt predsednika sodišča - upravna funkcija predsednika Vrhovnega sodišča
Pri izpodbijanem sklepu predsednika Vrhovnega sodišča ne gre za akt, ki je bil izdan v okviru in na podlagi njegove upravne funkcije, torej v zvezi s funkcijo sodne uprave, saj se kljub označbi vpisnika (Su) po vsebini ne nanaša na naloge, povezane z delovanjem in poslovanjem sodišča (60. člen in nasl. Zakona o sodiščih). Predsednik Vrhovnega sodišča v okviru svoje upravne funkcije tudi ne more prevzeti in nadomeščati odločitev pristojnih organov Vrhovnega sodišča v kazenskem postopku.
Izpodbijani sklep je oblikovan kot odločitev v (določeni) kazenski zadevi. To navajajo tako uvodne določbe navedenega sklepa, kot tudi njegova vsebina in navedba pravne podlage (ZKP). Zato je očitno, da je njegov namen izključno ustvarjanje procesnih učinkov v predmetni kazenski zadevi. Presoja o tem, ali take učinke tudi v resnici ima, pa ni predmet upravnega spora, temveč kazenskega postopka.
dovoljenost revizije - prepoved izvajanja streljanja – pomembno pravno vprašanje ni postavljeno – splošno in nekonkretizirano vprašanje – zelo hude posledice za stranko niso izkazane
Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da tudi sicer prepoved ravnanj, ki jih revidentu nalaga izpodbijana inšpekcijska odločba in za katere sam revident ves čas postopka zatrjuje, da jih ne in jih ni opravljal, s tega vidika ne more povzročiti nobenih hudih posledic.
oprostitev plačila sodnih taks - neskladje med prosilčevo izjavo o premoženjskem stanju in podatki iz uradnih evidenc - dokazna vrednost izjave o premoženjskem stanju - občutno zmanjšana sredstva stranke
Predlog za oprostitev plačila sodne takse je mogoče zavrniti le, če sodišče ugotovi, da s plačilom sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva stranke, s katerimi se preživlja sama in s katerimi preživlja osebe, ki jih je dolžna preživljati. Te določbe ne dajejo podlage za stališče, da zgolj ugotovitev neskladja med podatki o premoženju, ki jih stranka navede v izjavi, in podatki, ki jih sodišče po uradni dolžnosti pridobi iz evidenc iz četrtega odstavka 12. člena ZST-1, zadošča za sklep, da navedeni pogoj za oprostitev plačila sodne takse ni izpolnjen.
dovoljena revizija - davek na motorna vozila - vračilo sorazmernega dela plačanega davka na motorna vozila - izvoz motornega vozila - dokazila, da je vozilo zapustilo ozemlje RS - rok za vložitev zahteve za vračilo davka na motorna vozila - materialni rok - procesni rok - prekluzivni materialni rok - zastaralni materialni rok - prepozna zahteva za vračilo davka - zavrženje zahteve
Rok iz osmega odstavka 11. člena ZDMV je prekluzivni materialni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do vračila plačanega davka na motorna vozila.
Ker je revidentka zahtevo za vračilo davka na motorna vozila vložila šele junija 2011, okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahtevala vračilo davka, pa so nastopile že v novembru 2010, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zamudila trimesečni materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve, s čimer je izgubila pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka na motorna vozila.
ZDR člen 206. OZ člen 335, 347. ZSPJS člen 3, 3a. ZPP člen 108.
pravnomočnost odločb delodajalca o razvrstitvi v plačni razred - poseg v pravnomočno odločbo - načelo zakonitosti - začetek veljavnosti zakona - zastaranje
Ker je zakonska ureditev, na katero se sklicuje tožnica, začela veljati po 1. 7. 2005, določbi 3. in 3a. člena ZSPJS člena predstavljata pravno podlago za reševanje morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, do katerih je prišlo po datumu začetka veljavnosti navedenih določb, kljub dokončnosti in pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. To pa obenem pomeni, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred 1. 7. 2005, oziroma je bil akt delodajalca pred tem datumom pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - prepoved opravljanja dela pod vplivom alkohola
Glede na to, da se delo pri toženi stranki opravlja na višini, nad globino in pod električno napetostjo, je tožena stranka v Pravilniku o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc določila, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je delavec alkoholiziran, če preizkus alkohola pokaže več kot 0. Vendar pa ničelna toleranca do alkohola in to, da tožena stranka opravlja nevarno dejavnost, ne pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi edini možen ukrep v vseh primerih kršitve prepovedi uživanja alkohola na delovnem mestu.
Okoliščina, da tožena stranka opravlja nevarno dejavnost in da je zato v Pravilniku določila, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ne pomeni, da sodišče ni dolžno opraviti tehtanja tudi vseh ostalih okoliščin in interesov obeh strank, in na podlagi tega tehtanja presoditi, ali je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi takšnega tehtanja je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da ta pogoj ni bil izpolnjen.
V tej zadevi je šlo najprej za spor o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti (3a. točka 7. člena ZDSS-1), ki pa se je končal s pravnomočno sodbo sodišča, zoper katero ni bila vložena revizija. V nadaljevanju postopka je šlo le še za spor o plačilu zakonskih zamudnih obresti od že pravnomočno prisojenih zneskov denarnega nadomestila za brezposelnost, torej ne več za spor o pravici iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti. Ker ni šlo za spor o pravici, revizija ni dovoljena po samem zakonu.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - kršitev z znaki kaznivega dejanja - pravočasnost odpovedi
Po presoji revizijskega sodišča je teža in narava prve kršitve takšna, da utemeljuje presojo o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Predvsem so bistvene okoliščine, v katerih je tožnik podpisal zahtevnico, in sicer kot namestnik izvršnega direktorja za področje tehnične podpore ter hkrati kot skrbnik pogodbe z A. in B. Zahtevnico je podpisal v odsotnosti neposredno nadrejenega C. C. in predsednika uprave, pri čemer iz ugotovitev izhaja, da je za njuno odsotnost vedel, in da se je z razpisom hitelo. Ker je bil hkrati skrbnik pogodb, je bil seznanjen s tem, da je pogodba Z A. zajemala vsa popravila in ni bilo potrebe za nov javni razpis. Kot skrbnik bi moral sklenjene pogodbe spoštovati in ravnati v skladu s sklenjenimi dogovori.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta
Ob drugačni organizaciji in razporeditvi del tožničinega delovnega mesta poslovna sekretarka, kot jo je ugotovilo sodišče, so pri toženi stranki dejansko prenehale potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor
Pri določbi, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega to neupravičeno pričakovati, gre za izjemo od zakonskega pravila in tako kot vse izjeme je tudi to potrebno razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Z navedbo, da tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel doseči drugačne odločitve delodajalca, se revizija zavzema ravno za to, da bi se teža kršitve upoštevala kot okoliščina, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Tudi prepričanje delodajalca o tem, da je kršitev podana, ni utemeljen razlog zaradi katerega delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora.
Sodišče prve stopnje je z oceno, da je plačilo računov določeni osebi mogoče dokazati le s plačilom preko transakcijskega računa, postavilo novo dokazno pravilo in omejilo dokazovanje. S tem je kršilo 22. člen Ustave RS.
Sodišče prve stopnje je dokaze, ki jih je v tožbi predlagal revident, ocenilo kot nedopustno tožbeno novoto in jih tudi kot nesubstancirane zavrnilo. Tako ravnanje je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.
Stvar presoje Vrhovnega sodišča je pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Če revident določene navedbe v tožbi ni podal in zato sodišče prve stopnje tega ugovora ni presojalo, mu ni mogoče očitati kršitev, bodisi materialnega, bodisi procesnega prava.
državna štipendija - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nastop pravnomočnosti - rok za izdajo odločbe
V drugem odstavku 82. člena ZDSS-1 je res navedeno, da mora tožena stranka izdati nov upravni akt najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, vendar pa je treba to določbo razlagati skupaj z drugim odstavkom 320. člena ZPP, ki določa, da ima sodba nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je vročena. V konkretnem primeru pravnomočnost, ki je nastopila že 24. 3. 2014, za toženo stranko ni imela nobenega učinka, dokler ji sodna odločba ni bila vročena. Pravnomočnost je proti toženi stranki začela učinkovati šele z datumom vročitve , zato je lahko šele od tega datuma dalje tekel 30-dnevni rok za izpolnitev, saj pred vročitvijo tožena stranka sodbe ni mogla izpolniti. Nižji sodišči sta zato pravilno ugotovili, da je tožnica toženo stranko prezgodaj pozvala k izpolnitvi, saj je to storila še pred iztekom 30-dnevnega roka, zato je tožbo pravilno zavrglo.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - pogodba o zaposlitvi glede na dejansko delo - določitev pravic po dejanskem delu - javni uslužbenec
Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje pravic po delovnem mestu računovodja VII/2-I oziroma ustreznem delovnem mestu podsekretarja, saj zatrjevani dogovor o razporeditvi na navedeno računovodsko delovno mesto ni mogel biti realiziran, ker do ustanovitve javnega nepremičninskega sklada dejansko ni prišlo. V primerjavi z nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto računovodja VII/2-III pa je že sodišče prve stopnje za naprej tožniku priznalo pravice po ustreznem in višje vrednotenem delovnem mestu višji svetovalec.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - rok za sodno varstvo - pravočasnost tožbe
Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pravočasnost tožbe presojalo na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in ne na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, za kar se zavzema tožnica. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zahtevala pa je tudi, da se toženi stranki naloži, da jo pozove nazaj na delo in ji izplača plače za čas od 1. 1. 2015 dalje. Zmotno je prepričanje tožnice, da v konkretnem primeru določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1 ni možno uporabiti, ker tožnici ni bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, in tudi ni šlo za katerega od drugih v zakonu predvidenih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi 77. člena ZDR-1. Sodna praksa je določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 razlagala tako, da je tožbo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 potrebno vložiti tudi v primerih, ko pogodba o zaposlitvi sicer ni prenehala na enega od načinov iz 77. člena ZDR-1, kljub temu pa je delovno razmerje dejansko prenehalo in delavec glede tega ni mogel biti v nobenem dvomu.