SPZ člen 92, 101. ZZad člen 74, 74/2. OZ člen 190. ZFPPIPP člen 279, 299, 299/7, 309, 309/1, 309/1-2, 310, 310/1, 310/3, 311, 311/3, 330, 342.
tožba na ugotovitev lastninske pravice - premoženje zadrug - izločitvena pravica - uveljavljanje prerekane ločitvene pravice v pravdi - stvarnopravno varstvo po SPZ - prenehanje izločitvene pravice - odločba Ustavnega sodišča - presoja ustavnosti ZFPPIPP - neustavnost zakona - pravica do zasebne lastnine - napotitveni sklep stečajnega senata
Pravila o prijavi in preizkusu izločitvenih pravic so namenjena uresničevanju načela koncentracije postopka. Prenehanje izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena in tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP na podlagi 2. točke četrtega odstavka 330. člena ZFPPIPP je tudi predpostavka, ki dovoljuje začetek postopka prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. Unovčenje premoženja stečajnega dolžnika z namenom poplačila upnikov je namreč temeljni namen stečajnega postopka. Poseg v pravico do zasebne lastnine, kot ga predvidevata 310. in 311. člen ZFPPIPP, sicer zasleduje ustavno dopusten cilj, ni pa zakonska ureditev prenehanja izločitvene pravice prestala testa sorazmernosti, saj prenehanje izločitvene pravice (in posledično prenehanje lastninske pravice) na splošno ni pogoj za začetek postopka prodaje premoženja. Upniki, ki izločitvene pravice ne prijavijo (v zakonskem roku treh mesecev), tvegajo le, da bo premoženje prodano, s čimer bodo na podlagi petega odstavka 299. člena ZFPPIPP izločitveno in posledično lastninsko pravico izgubili.
Ob upoštevanju načela koncentracije stečajnega postopka iz 227. člena ZFPPIPP izločitveni upnik tako v razmerju do stečajnega dolžnika izgubi (tudi) varstvo po splošnih pravilih civilnega (stvarnega) prava šele s prenehanjem izločitvene pravice.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - prenos pristojnosti na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče - nezadovoljstvo z delom sodišča - trajanje sodnega postopka - pravica do sojenja v razumnem roku
Prenos pristojnosti na podlagi 105.a člena ZS je namenjen razbremenitvi stvarno pristojnega sodišča, ki ima sodne zaostanke, hkrati pa tudi pospešitvi postopkov, saj se bodo zadeve pred manj obremenjenimi sodišči hitreje obravnavale, kar pomeni tudi učinkovitejše zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki pa ni le v interesu celotnega sodstva, ampak tudi v interesu pravdnih strank.
Med okoliščine, ki utemeljujejo prenos pristojnosti, ne spadajo morebitne kršitve procesnega ali materialnega prava, ki jih pri svojem delu stori sodišče. Za odpravo morebitnih takih nepravilnosti imajo stranke na razpolago redna (in izredna) pravna sredstva.
ZUS-1 člen 32. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 191, 191/2. ZVO-1 člen 7, 8. Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode člen 2, 2-10.
začasna odredba - inšpekcijski ukrep - varstvo okolja - izkazanost nastanka težko popravljive škode - niso posledica izpodbijane odločbe - stečaj - uvedba stečajnega postopka - insolventnost - zmanjšan obseg dela oziroma poslovanja - izguba bodočega dobička - bodoče negotovo dejstvo - previdnostno načelo
Čeprav je pritožnik (predlagatelj začasne odredbe) izkazal dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost uvedbe stečaja, pa ni izkazal, da so ta dejstva in s tem morebitni stečaj posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.
Visoka prezadolženost pritožnika ni mogla nastopiti v zadnjih mesecih in zato v večjem delu ne more biti posledica izrečenega ukrepa ter tudi zato pritožnik ni izkazal, da mu prezadolženost grozi oziroma je posledica izrečenega ukrepa.
V zadevah, kjer gre za inšpekcijski ukrep, katerega namen je varstvo okolja pred dodatnim čezmernim obremenjevanjem, je treba tudi pri odločanju o izdaji začasne odredbe upoštevati previdnostno in preventivno načelo.
ZKP člen 525.. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 16.
začasni ekstradicijski pripor - namen - begosumnost - pristojni organ za odločanje o prošnji - popolnost dokumentacije
Pri odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora sodišče še ne razpolaga s formalno prošnjo za izročitev tujca in dokumentacijo, na podlagi katere lahko odloča o utemeljenosti prošnje za izročitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00029930
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev škode - odškodninska odgovornost šole - protipravno ravnanje - vzročna zveza - nasilje v družini - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
izvršilni postopek - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - opravljen pravniški državni izpit - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Dolžnik v laični vlogi ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZDen člen 72.
predlog za dopustitev revizije - denacionalizacija - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe premoženja - metode ugotavljanja višine najemnine - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - nestrinjanje z odločitvijo sodišča - zavrnitev predloga
Zgolj nestrinjanje nasprotnega udeleženca s stališčem in odločitvijo sodišča ni drug tehten razlog v smislu 67. člen ZPP. Dvom nasprotnega udeleženca v pravilnost odločitve sodišča je lahko predmet obravnave v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper sodniške odločitve, ni pa to razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS00030611
OZ člen 179. URS člen 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10.
okrnitev osebnostnih pravic - poseg v čast in dobro ime - relativno javna oseba - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - javni interes - rumeni tisk - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - objava fotografij - sodna praksa Ustavnega sodišča - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - dopuščena revizija
Judikatura ESČP distinkcije med rumenim in resnim tiskom ne pozna in ne ustvarja posebnih kriterijev za različne vrste nacionalnih medijev. Pri iskanju ravnotežja med nasprotujočimi si pravicami oziroma pri presoji dopustnosti posega v 10. člen EKČP je izhodišče presoje (najpomembnejši kriterij), ali je objava prispevala k razpravi v zadevi, ki je v interesu javnosti, kar se razlaga široko. Treba pa je razlikovati med pristnim javnim interesom in zvedavostjo javnosti. Želja bralcev po senzacionalizmu in njihova radovednost glede informacij o zasebnem življenju drugih ne pomenita legitimnega javnega interesa, ki bi upravičil neutemeljen poseg v zasebnost. Poleg javnega interesa je treba pri tehtanju (med drugim) upoštevati tudi poznanost prizadete osebe (pomembno je tudi njeno predhodno ravnanje in dejstvo, da je bila informacija (podoba) objavljena tudi drugje), način pridobitve informacij (ali se je presojala njihova resničnost) in način objave ter vpliv publikacije (število bralcev). Tudi kadar gre za rumeni tisk je torej treba tehtati pravici iz 8. in 10. člena EKČP - pravici do zasebnosti (ali varstvu ugleda) ni mogoče samodejno zagotoviti prednosti. V okviru svobode izražanja so nenazadnje varovani tudi prispevki, ki so namenjeni le zabavi in zadovoljevanju radovednosti. Vendar v teh primerih svoboda izražanja uživa nižjo stopnjo zaščite in jo je treba razlagati ožje.
ZPP člen 8, 184, 184/2, 184/3, 285, 339, 339/1, 339/2, 339/2-5, 339/2-14. OZ člen 255, 255/2, 256, 259, 260.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sprememba tožbe - navidezna kumulacija tožbenih zahtevkov - protispisnost - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - pogoji za izpodbijanje - oškodovanje upnikov - rok za vložitev tožbe - kako se izpodbija - učinek izpodbijanja
Tako pri primarnem kot tudi podrejenem zahtevku je na podlagi iste dejanske podlage tožbe zasledovana enaka pravna posledica – neučinkovanje sporne prodajne pogodbe v razmerju do tožnikov, v obsegu, ki je potreben za izpolnitev terjatve ter dopustitev izvršbe na prodano nepremičnino, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve. Prvi primarni zahtevek v tožbi je bil v smislu določbe tretjega odstavka 184. člena ZPP le popravljen z določbo 260. člena OZ skladno formulacijo paulijanske tožbe (ugotovitveni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe je bil spremenjen v oblikovalni zahtevek na neučinkovanje pogodbe v razmerju do upnika - prvega tožnika, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve). Tožba torej ni bila dejansko ter pravno identitetno spremenjena v navedenem podrednem zahtevku. Zato tudi ni pravno pravilno stališče revidentov, da bi bilo treba šteti, da je bil podredni zahtevek vložen že po izteku zakonskega prekluzivnega roka za izpodbijanje dolžnikovih odplačnih pravnih dejanj na podlagi 257. člena OZ.
Pravno odločilna je denarna razlika med dejansko vrednostjo nepremičnine, ki jo je kot edino svoje premoženje odtujil dolžnik tožnikov in prejeto kupnino zanj, kar je tožnikoma preprečilo možnost poplačati se za svojo terjatev oziroma vsaj za njen del. Zato v spornem primeru predstavlja oškodovanja upnikov, ki ga morata trpeti toženca na podlagi bremena poplačila prvega tožnika v izvršilnem postopku iz prodaje predmetne nepremičnine. Kakšen bo dejanski uspeh izvršbe, za to pravdo ni pomembno. Odločilno je, ali je zaradi svojih pravnih razpolaganj dolžnik sredstva zmanjšal tako, da zaradi tega ne more poplačati svojega upnika oziroma, da upnik teh sredstev, iz katerih bi se lahko poplačal, nima na razpolago. Izpolnjena je zakonska domneva, da je pravno dejanje storjeno v škodo upnikov že, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve in ne šele, če dolžnik nima dovolj izvršljivih, vnovčljivih ali poplačilno sposobnih sredstev za izpolnitev terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ, pravilno uporabljen v izpodbijani sodbi).
Nepremičnina je bila tožencema prodana skupaj z bremeni, ki na ugotovljeno zmanjšanje premoženja dolžnika ne vplivajo. Nedopustnost njegovega ravnanja se izkazuje v odpovedi možnosti, da bi pridobil denarni ekvivalent za odsvojeno nepremičnino, iz katerega bi se lahko poplačal upnik. Ker tožnika do tožencev nimata terjatve oz. izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi lahko zoper njiju uspešno predlagala izvršbo na odsvojeni nepremičnini, je pravilen negativen odgovor v izpodbijani sodbi na stališče tožencev, da bi sodišče moralo pri vrednosti nepremičnine upoštevati tudi zmanjšanje njene vrednosti za vrednost hipotek.
OZ člen 165, 186, 186/3, 396. ZVPSBNO člen 4, 1, 21, 21/1, 21/2. URS člen 26. ZFPPIPP člen 60, 301, 301/7, 310, 311. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost države za delo sodišč - stečaj dolžnika - insolventnost dolžnika - plačilna nezmožnost - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - prijava terjatve v stečajnem postopku - trditveno in dokazno breme
Upoštevaje dejansko podlago spora bi tako glede na trditve tožnika in izkazano protipravno ravnanje toženke šele ugotovitev obstoja terjatve med tožnikom in stečajnim dolžnikom lahko vzpostavila odškodninsko odgovornost države kot sekundarno (in ne subsidiarno) varstvo njegovih pravic. Sama insolventnost dolžnika je namreč pri odločanju o zahtevku tožnika v razmerju do države relevantna le glede (obsega) nemožnosti izterjave nesporne, to je med upnikom in dolžnikom ugotovljene terjatve, kar povedano drugače pomeni: na tožniku je breme dokazovanja obstoja (in višine) terjatve med njim in stečajnim dolžnikom ter posledično škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj toženke, ker te terjatve ni dobil poplačane od svojega dolžnika.
ZDru člen 6, 6/3. ZPP člen 8. ZGD-1 člen 8, 8/1-4.
ustavna vloga Vrhovnega sodišča - revizija kot prepis pritožbe - vrnitev kredita - zakonita subrogacija - pravni interes lastnika zastavljene stvari - društvo - odgovornost za obveznosti društva - odgovornost odgovorne osebe - solidarna odgovornost - trditveno breme - trditveno in dokazno breme - prehod dokaznega bremena - načelo proste presoje dokazov
Lastnik zastavljene stvari ima nedvomno pravni interes za poplačilo obveznosti, da se izogne preteči prodaji stvari zaradi poplačila terjatve zastavnega upnika in tudi v literaturi se kot tipičen primer zakonske subrogacije (275. člen OZ) omenja prav interes zastavitelja, ki plača tuj dolg.
Tretji odstavek 6. člena ZDRu pomeni izjemo od pravila, da društvo odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Gre za podoben spregled pravne osebnosti, kot ga predvideva ZGD-1 v 8. členu (konkretno v četrti alineji prvega odstavka 8. člena). Spregled je le temelj, pravna podlaga za odgovornost družbenika (po ZGD-1) oziroma odgovorne osebe (po ZDru) za odgovornosti družbe/društva, za katere sicer glede na organizacijsko obliko družbe/društva ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga obveznosti (dolga) ostaja nespremenjena. Za obveznost društva torej po spregledu odgovarja odgovorna oseba na enaki podlagi kot društvo.
Tožnica je s trditvami o nenamenski rabi strogo namenskih sredstev Agencije zatrjevala predvsem preusmeritev finančnih tokov na druge osebe, s čimer je toženec preprečil povečanje premoženja društva in s tem poravnavo obveznosti tretjim osebam. Dokazno breme v zvezi s tem je prešlo na toženo stranko, saj gre za dejstva, ki so (nastala) v sferi te stranke in tožnici povsem natančno niti ne morejo biti znana.
Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je Zakupna pogodba s sklenitvijo Sodne poravnave 23. 12. 2013 prenehala. Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da je RS prenehala biti lastnica sporne nepremičnine s Sodno poravnavo z dne 23. 12. 2013, ko sta toženca proti plačilu zneska 44.109,00 EUR postala vsak do 1/2 solastnika sporne nepremičnine (katere del je tudi sporna njiva), je pravilen zaključek nižjih sodišč, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja tudi, da sta se tožnik in Sklad v petem odstavku 13. člena Zakupne pogodbe med drugim dogovorila, da, če zemljišče v sodnem ali izvensodnem postopku preneha biti last RS, v tem delu zakupna pogodba preneha s pravnomočnostjo sodbe oziroma začetkom veljavnosti listine. To pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da sta se stranki Zakupne pogodbe izrecno dogovorili za prenehanje te pogodbe v primeru prenehanja lastništva RS na sporni njivi.
ZPP člen 367, 367/2. ZMZPP člen 111. ZNP-1 člen 216. ZNP člen 34, 37. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 33.
predlog za dopustitev revizije - nedovoljena revizija - nepravdni postopek - postopek za priznanje tuje sodne odločbe - zavrženje predloga
izredno pravno sredstvo - dovoljenost revizije - spor majhne vrednosti - predlog za dopustitev revizije - laična vloga - postulacijska sposobnost - opravljen pravniški državni izpit - zavrženje pritožbe
ZPP v osmem odstavku 458. člena določa, da v sporih majhne vrednosti ni revizije, zato je tudi ni mogoče dopustiti.
Pravnomočno sodno odločbo sodišča druge stopnje je dopustno izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, zato je pritožba toženca, ki je redno pravo sredstvo, nedovoljena. Izid postopka bi bil za toženca enako neugoden tudi v primeru, če bi njegovo vlogo šteli za predlog za dopustitev revizije, ki je izredno pravno sredstvo, saj lahko v tem postopku stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030879
ZKP člen 195, 195/1, 371, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 191, 191/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nasilje v družini - zakonski znaki - spravljanje v podrejen položaj - čas storitve kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča
Čas kaznivega dejanja kot sestavni del opisa je v sodbi dovolj označen s časovnim okvirom ravnanja obsojenca, ki je bilo trajajoče, kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami in je opisano tako, da je jasno v katerem obdobju se je kaznivo dejanje dogajalo. Podatek o času storitve kaznivega dejanja je potreben za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, ni pa njegov zakonski znak in časovni okvir ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja.
Opis dejanja konkretizira obsojenčeva posamična ravnanja do oškodovanke, večletno kontinuirano nasilno ravnanje tako psihično kot fizično nasilje, grožnje, to je ravnanja, ki so vodila v podrejenost, ko je oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ni mogla izogniti in je obsojenec pri njej povzročil prestrašenost, ogroženost in strah, kar vse predstavlja podrejen položaj.
DENACIONALIZACIJA - STVARNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00029915
SPZ člen 42. ZUP člen 224, 224/1, 225, 225/1, 225/4, 281, 281/1. ZDen člen 66, 66/1, 66/2, 66/3.
odločba o denacionalizaciji - originarna pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice z odločbo upravnega organa - dokončna odločba - pravnomočna odločba - trenutek pridobitve lastninske pravice - razlaga določb ZDen - ničnost odločbe o denacionalizaciji - posledice ničnosti - prenehanje lastninske pravice - dopuščena revizija
Glede pridobitve lastninske pravice z odločbo upravnega organa ZDen ne določa drugače, kot je predpisano v 42. členu SPZ. Smiselno enako kot za pridobitev mora veljati za izgubo lastninske pravice: izgubi se z dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon ne določa drugače. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.