OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL0067707
OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 135, 200, 201, 202, 203.
numerus clausus oblik nepremoženjske škode – odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice – enako varstvo pravic – pravna varnost – načelo zaupanja v pravo
Pravno priznane nepremoženjske škode so opredeljene v 132. členu OZ. Gre za numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Krog nepremoženjskih škod je zaprt in je izključena možnost uveljavljanja odškodnine za ostale bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. Pravica do enakega varstva pravic v postopku, psihično trpljenje zaradi odrekanja pravice do pravne varnosti in zaupanja v pravo, kršitve tožnikove pravice kot izraz duševnih bolečin tožnika in tožnikovo nezaupanje v pravo, niso osebnostne pravice in tožeča stranka svojega zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Niso namreč vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Pravica do sodnega varstva ni namenjena varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice – to je varovanju človekove osebnosti in osebnostnih dobrin. Pravica do sodnega varstva je pravica posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti. Ker škoda, ki jo tožnik zatrjuje, ni pravno priznana, do nje ni upravičen.
Institut spremenjenih okoliščin je namenjen le za situacije, ko ena pogodbena stranka še ni izpolnila svoje obveznosti in je zaradi spremenjenih okoliščin njena izpolnitev otežena oziroma se ne da doseči namena pogodbe. 3. odstavek 112. člena OZ, ki določa, da se stranka, ki zahteva razvezo, ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku izpolnitvenega roka, kaže na to, da zakon ne daje možnosti razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, če so te nastopile po izteku izpolnitvenega roka.
Po določbi 1. odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka je bila prisotna na glavni obravnavi in bi glede na to, da je sodnica sprejela sklep, da se dokazovanje zaključi, navedeno kršitev po končanem dokazovanju oziroma do konca glavne obravnave lahko uveljavljala. Ker se je na kršitev sklicevala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, pritožbeno sodišče kršitve ne more upoštevati.
Plačilo anuitet, ki se nakazujejo banki, je verodostojno mogoče dokazati le z listinskimi dokazi, to je s potrdili o plačilih.
ZP-1 člen 2, 2/2, 8, 14, 15, 42, 43, 59, 59/3, 62a, 62a/1, 147, 147/2. ZOPOKD člen 4, 5. KZ člen 17, 20. ZDAVP-1 člen 60. ZDAVP-2 člen 10, 398.
milejši predpis – kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – daljši rok za zastaranje – meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa – posebno hudi davčni prekrški – načelo dolžnosti dajanja podatkov – odgovornost pravne osebe – odgovornost odgovorne osebe – uporaba določb kazenskega zakonika – eventualni naklep – dejanska zmota – stroški v postopku s pravnimi sredstvi
Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006.
ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb.
Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki.
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je ugotovilo, da je potrebno po uradni dolžnosti spremeniti odločitev prekrškovnega organa (do take odločitve pa lahko pride le v primeru, če je odločitev v korist pritožnika), storilkama nepravilno naložilo plačilo sodne takse kot stroškov postopka v zvezi s presojo zahteve za sodno varstvo.
pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve – začasna odredba – denarna terjatev – subjektivna nevarnost – neznatna škoda
Verjeten izkaz nevarnosti, da bo dolžnik odtujil, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, mora biti takšen, da za tožnika predstavlja subjektivno nevarnost, ne pa zgolj objektivne nevarnosti. To pomeni, da mora biti verjetno izkazano sedanje aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Takšnih trditev tožnik ne ponuja, temveč se v svojih izvajanjih spušča le v preteklo ravnanje tožene stranke v zvezi z izpodbijanim pravnim poslom.
Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistveni del upravičenj lastnika, torej zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje in bi zato moral tožnik navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev lahko predstavljala le neznatno škodo.
OZ člen 131, 148, 148/2. ZPP člen 30, 46, 47, 482, 482/1.
spor o pristojnosti – gospodarski spor – fizična oseba – gospodarska družba – spor med družbenikom in družbo – odškodninska odgovornost
Zahtevek tožeče stranke (družbe) do toženca (fizične osebe, bivšega direktorja tožeče stranke) temelji na določbah 131. člena v zvezi z 2. odstavkom 148. člena OZ, torej na splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti in ne na pravu gospodarskih družb. Poleg tega je toženec fizična oseba, ki ni (več) član organov upravljanja družbe, tako, da ne gre za spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, niti ne gre za spor med družbenikom in družbo.
taksna oprostitev - pritožba proti sklepu o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse – podaljšanje roka za plačilo sodne takse
Stališče pritožnika, da zaradi vložitve pritožbe proti sklepu o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse, tisti rok za plačilo te takse, ki je naveden v plačilnem nalogu, sploh upošteven ni, nima opore v zakonu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - DEDNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0065845
ZIKS člen 145. ZD člen 221. ZKP člen 538, 538/1, 538/1-1, 539, 539/2, 541.
izgubljeni dobiček - odškodnina zaradi neupravičene obsodbe – kasneje najdeno premoženje – dedovanje
Vtoževani izgubljeni dobiček pokojnega očeta zaradi neupravičene obsodbe predstavlja kasneje najdeno premoženje po prvem odstavku 221. člena ZD, ki ga zapuščinsko sodišče ne more razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče, na njem pa ponovno presojalo podane dedne izjave, dedne dogovore in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega premoženja, pri čemer je treba poleg njihove vsebine upoštevati tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065831
OZ člen 179. ZPP 154, 155, 216.
strah – zmanjšanje življenjskih aktivnosti – pravno priznana škoda - odmera stroškov – odločanje po prostem preudarku
Za prisojo odškodnine iz naslova strahu ne zadostuje, da je strah nastopil, ampak mora doseči določeno stopnjo intenzivnosti in trajanja, da gre za pravno priznano škodo.
Pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti gre za (praviloma trajne) omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je in bi jih opravljal, če do poškodbe ne bi prišlo, ne pa za posledice, ki na takšno aktivnost ne vplivajo.
Po 216. členu ZPP sodišče po prostem preudarku odloči o višini odškodnine le, če se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. To pa ne pomeni, da lahko sodišče arbitrira, ampak sodišču to določilo daje zgolj pravico, da upošteva trditve (in dokaze), ki sami zase sicer ne dajejo odgovora glede višine odškodnine, vseeno pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Prosti preudarek tudi ni nadomestek za dolžnost pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva.
Ker je bil predmetni spis obnovljen, v njem ni vročilnice, ki bi dokazovala vročitev tožbe prvi toženki. Vendar pa je slednja na naroku (ki je bil opravljen še pred izgubo spisa), ko ji je sodnica predočila, da so zoper njo izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, povedala, da odgovora na tožbo ni vložila in da je tožbo vrgla stran. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta izpovedba prve toženke zadosten dokaz o tem, da ji je bila tožba vročena.
zamudna sodba – ukinitev preživnine polnoletnemu otroku, ki se ne šola
Tožnik je oče toženke, ki je polnoletna, zato v preživninskem sporu ni bilo ovir za izdajo zamudne sodbe, če so bili izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0069416
ZPP člen 7, 212, 282, 282/4, 282/5.
pogoj – trditvena podlaga – sklepčnost
Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Ker je bil aneks sklenjen, še predno je bil izbran izvajalec športnega objekta R., izbrana pa ni bila tožena stranka, je zmotno pritožbeno stališče, da je „tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je kot podizvajalec izbrane družbe prejela nižji znesek od tistega, ki je naveden v aneksu, saj tožeča stranka ni dokazala, da je dela, navedena v 2. členu aneksa, izvajala.
stroški obratovanja in upravljanja – zastaranje terjatve upravnika iz naslova lastne storitve
Storitev upravljanja ter storitev vodenja rezervnega sklada predstavljata lastni storitvi tožeče stranke, ki se ju je le-ta kot upravnik stanovanjske stavbe zavezala opravljati na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju, in za kateri torej ne more veljati petletni zastaralni rok (ki sicer velja za obveznosti iz naslova obogatitve), temveč enoletni zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ, ki je med drugim določen za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.
V primeru tožb zaradi motenja posesti je pomembno tudi, da so ugotovitveni zahtevki z dajatvenim delom vedno povezani in torej ugotovitveni del pojasnjuje dajatvenega. Gre torej za zahtevek, ki ga je treba obravnavati enotno, zavrženje zgolj ugotovitvenega dela pa bi praviloma povzročilo tudi to, da je dajatveni del nejasen. Zato sodna praksa še vedno dopušča ugotovitveni del tožbenega zahtevka v pravdi zaradi motenja posesti, in ni nobenega smotrnega razloga za to, da bi pritožbeno sodišče tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo.
Pritožnica si samopomoč očitno napačno razlaga, saj se ta v sporu zaradi motenja posesti nanaša le na posestno stanje, ne pa nemara na kakšno drugo pravno varovano dobrino.
Kljub temu, da obstajajo določene podobnosti med obema postopkoma, pa je postopek zavarovanja dokazov urejen v ZPP in ne v ZIZ. Zato ni podlage za sklep, da bi bilo treba stroške odmeriti po pravilih, ki veljajo za postopke po določbah ZIZ.
Četudi se sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, do kolikšne odškodnine kot pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem) je tožnik upravičen, ne sklicuje izrecno na posamezne primere iz sodne prakse, ne zagreši absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Tožnica se ne more sklicevati na dokazni predlog tožene stranke, ker ga je ta predlagala za dokazovanje svojih dejstev, ne pa za dokazovanje dejstev tožeče stranke.
Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke.
Po praksi je med pravnima strankama sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve, na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka upoštevaje večletno dejansko poslovanje pristala na prakso, da bo za dobavljeno blago dobila plačilo v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu in se je ustalil kot običajni rok plačila med pravdnima strankama.
protipravnost - odškodninska odgovornost tožilstva – vložitev obtožnega predloga za kaznivo dejanje pregonljivo na zasebno tožbo
Ravnanje tožilstva, ki je ob vložitvi obtožnega predloga spregledalo, da je zoper zakonca storjeno kaznivo dejanje goljufije pregonljivo na zasebno tožbo in vložilo obtožni predlog (tudi) zaradi kaznivega dejanja goljufije, je strokovno napačno, ni pa podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti.
sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine – pozneje najdeno premoženje
Po ustaljeni sodni praksi se sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine v sklepu o dedovanju ne upošteva pri odločitvi o pozneje najdenem premoženju zapustnika, saj so dediči s sporazumom o delitvi razdelili le tisto zapuščinsko premoženje, ki je bilo takrat predmet dedovanja.