Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke.
Po praksi je med pravnima strankama sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve, na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka upoštevaje večletno dejansko poslovanje pristala na prakso, da bo za dobavljeno blago dobila plačilo v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu in se je ustalil kot običajni rok plačila med pravdnima strankama.
protipravnost - odškodninska odgovornost tožilstva – vložitev obtožnega predloga za kaznivo dejanje pregonljivo na zasebno tožbo
Ravnanje tožilstva, ki je ob vložitvi obtožnega predloga spregledalo, da je zoper zakonca storjeno kaznivo dejanje goljufije pregonljivo na zasebno tožbo in vložilo obtožni predlog (tudi) zaradi kaznivega dejanja goljufije, je strokovno napačno, ni pa podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti.
OZ člen 131, 148, 148/2. ZPP člen 30, 46, 47, 482, 482/1.
spor o pristojnosti – gospodarski spor – fizična oseba – gospodarska družba – spor med družbenikom in družbo – odškodninska odgovornost
Zahtevek tožeče stranke (družbe) do toženca (fizične osebe, bivšega direktorja tožeče stranke) temelji na določbah 131. člena v zvezi z 2. odstavkom 148. člena OZ, torej na splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti in ne na pravu gospodarskih družb. Poleg tega je toženec fizična oseba, ki ni (več) član organov upravljanja družbe, tako, da ne gre za spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, niti ne gre za spor med družbenikom in družbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0067726
SZ-1 člen 91, 103. OZ člen 17, 17/2. ZIZ člen 20. ZPP člen 139, 139/6, 318, 318/3.
najemna pogodba – odpoved najemne pogodbe – krivdni razlog – zapadlost terjatve – neposredno izvršljiv notarski zapis
Določbe SZ-1 o možnosti odpovedi najemne pogodbe zaradi krivdnih razlogov so kogentne narave in stranki svojega obligacijskega razmerja v tem delu ne moreta urediti drugače. Krivdni odpovedni razlogi so skladno z 91. členom SZ-1 ena od bistvenih sestavin najemne pogodbe in so določeni v 103. členu SZ-1. V tem primeru je potrebno slediti določbi 2. odstavka 17. člena OZ, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. Tako po konkretni najemni pogodbi (ki povzema prejšnjo ureditev) kot po določbah SZ-1 je mogoče odpovedati najemno pogodbo, če najemnik ne plačuje najemnine ali stroškov. Tako razumevanje v najemno pogodbo povzete določbe 3. alineje 1. odstavka 53. člena SZ izhaja iz sodne prakse in je edino življenjsko sprejemljivo. Višina neplačanih zneskov ni odločilna za obstoj krivdnega razloga za odpoved najemne pogodbe.
Če je zapadlost terjatve odvisna od nastopa dejstev (neredno plačevanje), ki jih je treba šele ugotoviti, se zapadlost terjatve iz notarskega zapisa dokazuje na način predpisan v 3. in 4. odstavku 20. člena ZIZ. Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Iz notarskega zapisa, sklenjenega med tožencem in pravnim prednikom tožnice, izhaja, da je dolžnik soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo, vendar pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je tudi terjatev iz notarskega zapisa zapadla, kar šele vzpostavlja njegovo izvršljivost.
ZFPPIPP člen 103, 103/4-1, 103/4-2, 114, 114/3, 493, 493/3, 499, 499/3. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne poravnave ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS, št. 31/2008, 119/2008 in 523/2009) člen 1.
nagrada stečajnega upravitelja – sprememba predpisov
Glede na to, da se po določilu 34. člena ZFPPIPP-A za odmero nagrade in stroškov upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, ki so se začeli pred 01. 10. 2008, od 13. 06. 2009 dalje uporablja Pravilnik (to določila napotuje na 2. in 3. odstavek 114. člena ZFPPIPP), po oceni pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ker je odločitev o nagradi oprlo na sedaj veljavni Pravilnik, saj je bil izpodbijani sklep izdan po 13. 06. 2009.
ZDSS-1 člen 23. ZKolP člen 18, 18/2, 20. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 8, 9, 10, 10/1, 10/2.
kolektivni delovni spor - spor o pravici - sodno varstvo - arbitraža - postopek pomirjanja
Ker se predmetni kolektivni delovni spor uvršča med spore o pravicah (predlagatelj se ne strinja z načinom izvajanja določb kolektivne pogodbe glede izplačila plače zaradi odprave nesorazmerij v osnovni plači), postopek pred arbitražo ni obvezen, postopek pogajanj in posredovanja pa niti ni predviden, ampak je dopustno neposredno sodno varstvo.
pogodba o delu – odgovornost za napake – odgovornost podjemnika - škoda zaradi zaupanja – trditveno in dokazno breme
Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake pa izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. To pomeni, da morajo biti za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za povrnitev škode zaradi zaupanja izpolnjene enake predpostavke kot za podjemnikovo odgovornost za stvarne napake.
Velja domneva, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere. Te odgovornosti se lahko podjemnik razbremeni, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere.
zavrženje prepozne revizije – pooblastilo za vložitev revizije
Zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje pritožbo zavrglo, je vselej dopustna revizija. Revizija, vložena 30. 3. 2011 zoper sklep višjega sodišča IV Cpg 1209/2010, je prepozna. Rok za revizijo je 30 dni od vročitve prepisa sodbe oziroma sklepa, v konkretnem, primeru pa je odvetnik (drugo) revizijo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cpg 1209/2010 vložil več kot 2 meseca po prejemu tega sklepa.
ugovor zoper plačilni nalog – sodna taksa za umik pritožbe– umik vloge
Sodišče prve stopnje je sodno takso pravilno odmerilo v skladu s 6. odstavkom 34. člena ZST-1, ki določa, da se v primeru, ko se šteje vloga za umaknjeno, plača taksa, ki jo tarifni del ZST-1 določa za umik vloge. Le, če tarifni del ZST-1 takšne določbe nima, se plača 1/3 takse, ki je določena za postopek o vlogi. Ker ZST-1 v tarifnem delu določa višino takse v primeru, ko se postopek s pritožbo konča z umikom pritožbe, je sodišče prve stopnje sodno takso za umik pritožbe določilo pravilno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za izbiro - večje število delavcev
Tožena stranka je sprejela kriterije, na podlagi katerih je uvrščala zaposlene delavce na seznam delavcev, ki naj bi jim redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav ji le-teh, ker ni šlo za večje število presežnih delavcev, ne bi bilo potrebno določiti. Te kriterije je uporabila za vse delavce enako, tudi pri tožeči stranki jih je uporabila pravilno ter ji zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0069416
ZPP člen 7, 212, 282, 282/4, 282/5.
pogoj – trditvena podlaga – sklepčnost
Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Ker je bil aneks sklenjen, še predno je bil izbran izvajalec športnega objekta R., izbrana pa ni bila tožena stranka, je zmotno pritožbeno stališče, da je „tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je kot podizvajalec izbrane družbe prejela nižji znesek od tistega, ki je naveden v aneksu, saj tožeča stranka ni dokazala, da je dela, navedena v 2. členu aneksa, izvajala.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice zastaran in da ni vzročne zveze med zatrjevano posledico in protipravnim ravnanjem države zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica je bila ves čas v Sloveniji in tudi po izbrisu zaposlena. V letu 2000 pa je pridobila slovensko državljanstvo. Če kasneje ni pridobila več službe, to ni v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.
Odškodninska terjatev za škodo zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka ne spada med občasne terjatve, ki zastarajo ob dospelosti vsakega posameznega zneska oz. plače, ki naj bi pridobila tožnica. Zastaranje za te terjatve teče od dne, ko je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja.
pravična denarna odškodnina – nematerialna škoda – zmanjšanje življenjske aktivnosti – vezanost na trditveno podlago
Navedb o začasnih omejitvah življenjskih aktivnosti v času zdravljenja tožnica ni podala v trditveni podlagi, zato jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati pri določitvi denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in prestanih neugodnosti.
ZP-1 člen 2, 2/2, 8, 14, 15, 42, 43, 59, 59/3, 62a, 62a/1, 147, 147/2. ZOPOKD člen 4, 5. KZ člen 17, 20. ZDAVP-1 člen 60. ZDAVP-2 člen 10, 398.
milejši predpis – kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – daljši rok za zastaranje – meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa – posebno hudi davčni prekrški – načelo dolžnosti dajanja podatkov – odgovornost pravne osebe – odgovornost odgovorne osebe – uporaba določb kazenskega zakonika – eventualni naklep – dejanska zmota – stroški v postopku s pravnimi sredstvi
Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006.
ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb.
Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki.
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je ugotovilo, da je potrebno po uradni dolžnosti spremeniti odločitev prekrškovnega organa (do take odločitve pa lahko pride le v primeru, če je odločitev v korist pritožnika), storilkama nepravilno naložilo plačilo sodne takse kot stroškov postopka v zvezi s presojo zahteve za sodno varstvo.
Po določbi 1. odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka je bila prisotna na glavni obravnavi in bi glede na to, da je sodnica sprejela sklep, da se dokazovanje zaključi, navedeno kršitev po končanem dokazovanju oziroma do konca glavne obravnave lahko uveljavljala. Ker se je na kršitev sklicevala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, pritožbeno sodišče kršitve ne more upoštevati.
Plačilo anuitet, ki se nakazujejo banki, je verodostojno mogoče dokazati le z listinskimi dokazi, to je s potrdili o plačilih.
Kljub temu, da obstajajo določene podobnosti med obema postopkoma, pa je postopek zavarovanja dokazov urejen v ZPP in ne v ZIZ. Zato ni podlage za sklep, da bi bilo treba stroške odmeriti po pravilih, ki veljajo za postopke po določbah ZIZ.
Stvar ali dejavnost je mogoče šteti za nevarno, če kljub ustrezni skrbnosti obstaja nevarnost, da bo povzročena škoda velika ali če obstaja velika verjetnost, da bo škoda nastala.
V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki zato, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Odgovornost je lahko v tem primeru le krivdna in ne objektivna.
pravica uporabe – priposestvovanje – gradnja na tujem svetu – pridobitev lastninske pravice – družbena lastnina
Res je, da hkrati z pridobitvijo lastninske pravice na objektih tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na zemljišču v družbeni lastnini, je pa glede na določbo 7. člena ZPN s pridobitvijo lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, po samem zakonu prenesena tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Ta pravica uporabe pa se je v skladu z določbo 3. člena ZLNDL po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico na zemljišču.
pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve – začasna odredba – denarna terjatev – subjektivna nevarnost – neznatna škoda
Verjeten izkaz nevarnosti, da bo dolžnik odtujil, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, mora biti takšen, da za tožnika predstavlja subjektivno nevarnost, ne pa zgolj objektivne nevarnosti. To pomeni, da mora biti verjetno izkazano sedanje aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Takšnih trditev tožnik ne ponuja, temveč se v svojih izvajanjih spušča le v preteklo ravnanje tožene stranke v zvezi z izpodbijanim pravnim poslom.
Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistveni del upravičenj lastnika, torej zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje in bi zato moral tožnik navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev lahko predstavljala le neznatno škodo.