varstvo lastninske pravice – vrnitvena tožba – odškodninski zahtevek – zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve – zastaranje
V primeru vrnitvenega zahtevka mora tožnik dokazati, da je lastnik in da je stvar v dejanski oblasti toženca.
Ob ugotovitvi prvega sodišča o tem, kdaj je tožnik zvedel za odvzem vozila in kdo mu ga je odvzel, je pravilna odločitev o tem, da je njegov denarni zahtevek zastaral, tako upoštevajoč zastaralni rok, ki velja pri odškodninskih terjatvah, kot tudi splošni zastaralni rok.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL0067707
OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 135, 200, 201, 202, 203.
numerus clausus oblik nepremoženjske škode – odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice – enako varstvo pravic – pravna varnost – načelo zaupanja v pravo
Pravno priznane nepremoženjske škode so opredeljene v 132. členu OZ. Gre za numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Krog nepremoženjskih škod je zaprt in je izključena možnost uveljavljanja odškodnine za ostale bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. Pravica do enakega varstva pravic v postopku, psihično trpljenje zaradi odrekanja pravice do pravne varnosti in zaupanja v pravo, kršitve tožnikove pravice kot izraz duševnih bolečin tožnika in tožnikovo nezaupanje v pravo, niso osebnostne pravice in tožeča stranka svojega zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Niso namreč vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Pravica do sodnega varstva ni namenjena varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice – to je varovanju človekove osebnosti in osebnostnih dobrin. Pravica do sodnega varstva je pravica posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti. Ker škoda, ki jo tožnik zatrjuje, ni pravno priznana, do nje ni upravičen.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do sojenja v razumnem roku - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Premajhna kritičnost sodišča pri prelaganju narokov ne more bremeniti tožnika.
Presoja višine odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Prisoja posebne odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki ga tožnik v delovnem sporu ni imel, bi pomenila nedopustno kopičenje odškodninskih terjatev, kar bi nasprotovalo namenu odškodnine.
družbeno sredstvo – pravica do uporabe družbenih sredstev – dejanska uporaba - stečajni postopek – izločitveni zahtevek
Družbeno sredstvo je bilo izrazito ekonomska kategorija, vendar se je za veljaven prenos zahteval ustrezen pravni naslov. Družbeno ekonomski sistem, kateremu je sledila tudi sodna praksa je opredeljeval družbeno lastnino kot lastnino, ki jo je treba smotrno uporabljati, saj o družbenih sredstvih odloča tisti, ki na njih dela ali povedano drugače, pravico do uporabe nepremičnine v družbeni lastnini pripada le tistemu, ki uporablja nepremičnino v delovnem procesu. Dejanska uporaba nepremičnine daje tožeči stranki pravico do priznanja lastninske pravice na nepremičnini po določbi 3. člena ZLNDL.
nevarna stvar - (delna) oprostitev odgovornosti – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – objektivna odškodninska odgovornost – prispevek oškodovanca k nastanku škode – vzročna zveza – denarna odškodnina – nepremoženjska škoda – skrbnost dobrega strokovnjaka – zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu
Sodišče druge stopnje je pri presoji, ali gre v konkretnem primeru za nevarno stvar izhajalo iz lastnosti stroja, s katerim se je tožnica poškodovala, načina njegovega delovanja in uporabe. Nevarnost bi lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjšal, a kljub vsemu je ne bi more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Polnilno – zamašilni stroj je v konkretnih okoliščinah po svoji naravi predstavljal povečano nevarnost za življenje in zdravje oziroma povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar je terjalo povečano pozornost delodajalca, ki se je ukvarjal z dejavnostjo polnjenja plastenk, in tožnice, ki je prihajala v stik s strojem. Zato je delodajalec, kot imetnik tega stroja, objektivno odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala tožeči stranki oziroma je za škodo odgovorna tožena stranka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost za škodo. Da je delodajalec vedel in dopuščal, da se v primeru zagozdenja plastenk, stroj ne izklaplja, ampak delavec nemudoma poskuša rešiti nastalo situacijo. Ker pa je šlo v konkretnem primeru za nepredviden dogodek, ki se v dvanajstletnem delovanju stroja še ni zgodil, kar je izpovedal tožničin delovodja, delavki, kljub stanju, ki ga je s svojim ravnanjem ustvarila in je z vidika zagotavljanja varstva pri delu prepovedano, ne moremo pripisati prevelike soodgovornosti za nastanek škode. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po mnenju sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo obseg soodgovornosti (20 %) tožeče stranke za nastalo škodo. Ker izvedenec Č. pri tožnici ni ugotovil poškodb, ki bi lahko privedle do po-poškodbenega glavobola, stranki pa temu mnenju nista nasprotovali, je mogoče zaključiti, da tožničini glavoboli niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ker tožnica v konkretnem primeru ni dokazala vzročne zveze med škodnim dogodkom in njenimi glavoboli, niti ni dokazala škode, ji sodišče iz postavke duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne more priznati denarne odškodnine.
Institut spremenjenih okoliščin je namenjen le za situacije, ko ena pogodbena stranka še ni izpolnila svoje obveznosti in je zaradi spremenjenih okoliščin njena izpolnitev otežena oziroma se ne da doseči namena pogodbe. 3. odstavek 112. člena OZ, ki določa, da se stranka, ki zahteva razvezo, ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki so nastale po izteku izpolnitvenega roka, kaže na to, da zakon ne daje možnosti razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, če so te nastopile po izteku izpolnitvenega roka.
Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke.
Po praksi je med pravnima strankama sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve, na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka upoštevaje večletno dejansko poslovanje pristala na prakso, da bo za dobavljeno blago dobila plačilo v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu in se je ustalil kot običajni rok plačila med pravdnima strankama.
protipravnost - odškodninska odgovornost tožilstva – vložitev obtožnega predloga za kaznivo dejanje pregonljivo na zasebno tožbo
Ravnanje tožilstva, ki je ob vložitvi obtožnega predloga spregledalo, da je zoper zakonca storjeno kaznivo dejanje goljufije pregonljivo na zasebno tožbo in vložilo obtožni predlog (tudi) zaradi kaznivega dejanja goljufije, je strokovno napačno, ni pa podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti.
gradnja na tujem svetu - dobrovernost - priposestvovanje - stavbna pravica
Pravna pravila ODZ so v paragrafih 417-419 v skladu s takrat uveljavljenim načelom superficies solo cedit omogočila lastniku zemljišča, da mu je pripadlo vse, kar se je na zemljišču zgradilo. Edino izjemo je predstavljala situacija iz paragrafa 418 ODZ, ko je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju. V nobenem primeru pa ni mogel na tak način pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču nepošteni graditelj ali nekdo, ki sploh ni bil graditelj.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – akontacija odškodnine – valorizacija že izplačane odškodnine
Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranjanje realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo.
ZST-1 člen 12, 12/2, 39. ZST člen 13, 13/3, 15, 15/1. ZPP člen 282, 282/2. ZUstS člen 44.
plačilo sodnih taks – poziv na dopolnitev – obrazec o premoženjskem stanju – začasni zastopnik – ustavna odločba – razveljavitev – učinkovanje ustavne določbe
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vlogo stranke za oprostitev plačila sodnih taks pravilno zavrglo, saj je stranka kljub pozivu ni dopolnila z izpolnjenim obrazcem o njenem premoženjskem stanju. Pri tem je sodišče prve stopnje kot pravno podlago zmotno uporabilo določbo 2. odst. 12. čl. ZST-1. Moralo bi uporabiti njej vsebinsko enako določbo 3. odst. 13. čl. ZST, saj 39. čl. ZST-1 določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo v skladu z določbami ZST.
Začasni zastopnik stranke tudi nima pravnega interesa vložiti predloga za oprostitev plačila sodnih taks za vloženo pritožbo, saj 1. odst. 15. čl. ZST med drugim določa, da začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, v postopku ni dolžan plačevati taks za zastopanega.
Zakona ali dela zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavanem primeru do dne začetka učinkovanja ustavne odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato se razveljavljenega 2. odst. 282. čl. ZPP za odločanje v tej zadevi ne sme uporabiti.
URS člen 26. ZOR člen 186, 189, 189/1, 189/3, 360, 360/3, 361, 376, 376/1. ZPP člen 286, 337, 337/1.
odškodninska odgovornost države – telekomunikacije – zastaranje – navadna škoda – izgubljeni dobiček – pravočasnost ugovora zastaranja – prekluzija – ponovljeni postopek
Pritožbeno sodišče pritrjuje večinskemu stališču, ki ugovor zastaranja, ki je podan prvič v pritožbi, obravnava po pravilih prekluzije. Viri, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, procesne situacije ponovljenega postopka pred sodiščem prve stopnje ne obravnavajo, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da se procesni situaciji (pritožba/ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje) razlikujeta. Funkcija pritožbenega sodišča je pretežno kontrolna (z izjemo procesnih kršitev), funkcija sodišča prve stopnje pa je kreativna.
OZ člen 131, 148, 148/2. ZPP člen 30, 46, 47, 482, 482/1.
spor o pristojnosti – gospodarski spor – fizična oseba – gospodarska družba – spor med družbenikom in družbo – odškodninska odgovornost
Zahtevek tožeče stranke (družbe) do toženca (fizične osebe, bivšega direktorja tožeče stranke) temelji na določbah 131. člena v zvezi z 2. odstavkom 148. člena OZ, torej na splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti in ne na pravu gospodarskih družb. Poleg tega je toženec fizična oseba, ki ni (več) član organov upravljanja družbe, tako, da ne gre za spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, niti ne gre za spor med družbenikom in družbo.
odplačnost pogodbe - aleatornost pogodbe - pogodba o pomoči in dosmrtnem preživljanju - načelo enake vrednosti dajatev
Pri presoji odplačnosti/neodplačnosti pogodbe o pomoči in dosmrtnem preživljanju zaradi aleatornosti pogodbe obligacijsko načelo enake vrednosti dajatev ni uporabljivo.
Po praksi med pravdnima strankama je sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve obveznosti, na podlagi ugotovitev, da so bili računi plačani v roku približno dveh mesecev in je tožena stranka v letu 2008 pristala na prakso, da je plačila prejela v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu, in so se taki roki plačila, ki so znašali en do dva meseca v tem letu ustalili med strankama kot običajni rok plačila.
začasni zastopnik – prijavljeno prebivališče – naslov za vročanje - neizvedba dokaza – dokazni predlog
Postavitev začasnega zastopnika pomeni poseg v pravico stranke do izjave, zato njegova uporaba terja posebno previdnost v smislu tehtanja sorazmernosti takšnega posega v razmerju do ravno tako ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.
Ker predstavlja ustrezna trditvena in dokazna ponudba temeljno dolžnost strank v pravdi, ki ji morajo le-te zadostiti v zakonsko določenih prekluzivnih rokih, ni mogoče dopustiti taktiziranja strank z dokaznimi predlogi tako, da bi lahko stranke šele v pritožbenem postopku vztrajale pri izvedbi dokazov, glede predlaganja katerih se niso določno izjavile že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka svoje obveznosti ves čas sodelovanja s toženo stranko poravnavala izključno s kompenzacijami, da zamude v spornem obdobju niso bile večje od tistih iz predspornega obdobja in da je insolventnost postala splošno znano dejstvo šele po tistem, ko je bilo opravljeno zadnje plačilo s strani tožeče stranke, pritožnica z zatrjevanjem, da je ustrezno skrbnost pravočasno zatrjevala, sodišče prve stopnje pa se do teh trditev z ničemer ni opredelilo, ne more uspeti.
Kljub temu, da obstajajo določene podobnosti med obema postopkoma, pa je postopek zavarovanja dokazov urejen v ZPP in ne v ZIZ. Zato ni podlage za sklep, da bi bilo treba stroške odmeriti po pravilih, ki veljajo za postopke po določbah ZIZ.
zastaranje odškodninske terjatve – odškodninska odgovornost predsednika uprave
Datum prenehanja toženčeve funkcije direktorja tožnice je odločilen za pričetek teka zastaralnega roka le pri tistih terjatvah, glede katerih je sodišče ugotovilo, da je tožnica za vtoževano škodo zvedela oziroma bi mogla in morala zvedeti že pred tem datumom, saj v obdobju, ko je bil toženec še direktor tožnice, slednja zoper njega ni mogla vložiti odškodninske tožbe. Tožnica kot pravna oseba je za škodo izvedela takrat, ko je zanjo izvedel njen organ poslovodstva, nadzorni svet ali vršilka dolžnosti direktorja in da torej ni odločilno, kdaj se je z njo seznanil kasnejši direktor.
izvedenina – nagrada izvedencu – nestrinjanje z izvedenskim mnenjem
Pri presoji, ali je izvedenec opravil delo, ki mu ga je naložilo sodišče, ni pomembno, ali se stranke oziroma udeleženci postopka z njim strinjajo. Prav tako ni pomembno, ali bo sodišče v dokaznem postopku sprejelo izvedenčeve ugotovitve ali ne.