Z odločitvijo višjega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo v bistvenem potrdilo, v preostalem pa spremenilo, je bil opravljen prvi korak v smeri pričakovane pravnomočnosti (prvi odstavek 129. člena ZKP) in s tem tudi izvršljivosti sodbe. V takem položaju ni več relevantna ocena razumnega trajanja (dotedanjega in) pričakovanega sojenja (kot v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe), ampak ocena razumnosti nadaljnjega trajanja pripora v pričakovanju njene skorajšnje izvršitve z nastopom kazni zapora.
URS člen 29, 35. ZKP člen 18, 371, 371/1, 371/1-8.
nedovoljeni dokazi - kolizija ustavnih pravic - tehtanje ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - dokazi, ki jih pridobijo zasebniki ali novinarji - dokazni predlogi - sodelovanje stranke pri aktivnostih izvedenca
Kadar je dokaz pridobljen po zasebniku, je bistveno, da sodišče loči med posegom v pravico in kršitvijo pravice. Poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. Kadar so bili dokazi, ki bi bili lahko predmet ekskluzije, pridobljeni po zasebniku (torej jih niso pridobili država oziroma njeni organi pregona), mora sodišče opraviti tehtanje po metodologiji načela sorazmernosti in preizkusiti, ali je kršitev (zasebnosti) navkljub posegu vanjo sploh podana. Če ugotovi, da do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločanjem tega dokaza ni.
Dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri primerjave velikost obuval bi lahko bila za obsojenca razbremenilni dokaz. Za izvedbo takšnega dokaza pa ni dovolj, da ga obsojenec le predlaga, temveč mora (če je to potrebno) pri njegovi izvedbi tudi sam aktivno sodelovati.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi - nastanek škode - ločenost premoženja družbe in družbenika
Ne drži, da direktor, ki je hkrati delni družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ne more izvršiti kaznivega dejanja zlorabe položaja na škodo družbe. Zaradi ločenosti premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov kaznivega dejanja ni izvršil v škodo svojega premoženja, pač pa premoženja družbe.
Kasnejše vračilo škode ali priznanje terjatve v stečajnem postopku na obstoj že končanega kaznivega dejanja ne moreta vplivati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064012
ZKP člen 385. KZ-1 člen 70, 70a, 70b.
varnostni ukrepi - prepoved spremembe na slabše - odvzem predmetov
Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija.
Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavku 74. člena KZ-1 ter zaradi njegove posebne (sui generis) narave s katerim koli varnostnim ukrepom dejansko neprimerljiv.
Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (tako imenovana ubikvitetna teorija). Za prekrške je, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.
Sodna poravnava je lahko en od načinov storilčevega preslepitvenega ravnanja pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, vendar le, ko je posredi pogodba, s katero pogodbenika urejata prihodnja medsebojna razmerja.
vštevanje pripora v izrečeno kazen - vštevanje časa pridržanja - odvzem prostosti - znaki kaznivega dejanja
Ker so še vedno obstajali priporni razlogi, so se policisti PP Celje v času obsojenčeve zdravniške oskrbe nahajali na hodniku SB Celje in izvajali občasne kontrole, z namenom, da obsojencu ponovno odvzamejo prostost, če bi hotel pobegniti ter mu s tem preprečiti dokončanje ali izvršitev kaznivega dejanja, s katerim je grozil. Glede na navedeno je bila obsojencu tudi v tem času dejansko odvzeta prostost s policijskim pridržanjem, ki očitno ni bilo prekinjeno. Še posebej navedeno potrjuje izrecna navedba v uradnem zaznamku PP Celje, da bi policisti obsojenčevo zapustitev bolnišnice smatrali kot pobeg. Sodišče prve stopnje bi zato moralo obsojencu v izrečeno kazen zapora všteti tudi čas odvzema prostosti, ko se je nahajal v zdravniški oskrbi v SB Celje.
Obsojenec oškodovanke ni spustil na prostost, še preden je bila izpolnjena njegova zahteva, temveč šele po oškodovankini privolitvi v izpolnitev njegove zahteve s prenosom lastništva na nepremičninah. Ravno tako njegove zahteve med samim trajanjem ugrabitve niti ni bilo mogoče izpolniti, zato je obsojenec od oškodovanke po izpustitvi zahteval garancijo (otroka za talca) ter zagrozil, da gre za zadnji opomin, preden bo ubil njo in njene otroke. Šele po nadaljnji grožnji je torej prerezal trakove, s katerimi je bila privezana na stol ter jo odpeljal v Celje.
Listina je ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne (materialna falsifikacija). Gre torej za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Brez dvoma ponareditev listine predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa.
napeljevanje - napeljevanje h kaznivemu dejanju - internetna komunikacija
Za napeljevanje ni ključen način komunikacije, temveč njegov učinek, tj. da je zmožno izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev kaznivega dejanja.
predlog za dopustitev revizije - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - neobstoječa sodba - zavrženje predloga za dopustitev revizije - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (II Ips 177/2015 in II Ips 115/2017), da neobstoječe odločitve ni mogoče izpodbijati ne z rednimi ne z izrednimi pravnimi sredstvi. Kadar je tako, gre za položaj iz 325. člena ZPP, v katerem pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe. Napako lahko odpravi z dopolnitvijo sodbe samo tisto sodišče, ki je napako zagrešilo, in sicer le na predlog stranke, ki je vezan na 15 dnevni prekluzivni rok, štet od prejema sodbe. Če stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ne poda, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjeno.
Pogoj za izdajo svetovalnega mnenja ni izpolnjen. O tem, ali je treba pri dedovanju premoženja agrarne skupnosti uporabiti ZPVAS in posledično ZD, ali pa ZDen, se je Vrhovno sodišče že izreklo v sodbi št. II Ips 249/2015 z dne 14. 1. 2016.
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - predsednik sodišča - stranka - dvom v nepristranskost sojenja - ugoditev predlogu
Okoliščina, da je druga toženka predsednica sodišča, pri katerem teče postopek, vzbuja dvom v nepristranskost sodišča in tako brez dvoma predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00064817
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - plačilo odškodnine - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - temelj odškodninske odgovornosti - obstoj vzročne zveze - izvedenec za varstvo pri delu - izvedensko mnenje - mnenje izvedenca za varstvo pri delu - zavrnitev predloga
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - tožba za ugotovitev ničnosti - izpodbijanje veljavnosti oporoke - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - odločitev o podrednem tožbenem zahtevku - kršitev pravice do pritožbe - zavrnitev pritožbe
Čeprav pritožnici delno utemeljeno očitata sodišču druge stopnje neuporabo reformatoričnih pooblastil iz 355. člena ZPP, Vrhovno sodišče sodi, da z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa zgolj v delu, kolikor se nanaša na II. točko izreka sodbe prve stopnje, ne bi doseglo namena, zaradi katerega je pravno sredstvo iz 357.a člena ZPP predvideno, ampak bi se dosegel celo nasproten rezultat, kot pa ga to pravno sredstvo zasleduje. Z vrnitvijo zadeve pritožbenemu sodišču, da samo odloči o zahtevku za ugotovitev ničnosti oporoke, o zadevi ne bi bilo dokončno rešeno, ob še odprti odločitvi o podrejenem zahtevku za izpodbijanje oporoke in siceršnji razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje glede veljavnosti drugih pravnih poslov pa bi se postopek še podaljšal in s tem tudi po nepotrebnem poseglo v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
ZPP člen 23, 24, 24/1, 25, 25/2. ZDSS-1 člen 5. ZIZ člen 62.
postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - razveljavitev sklepa o izvršbi - spor o pristojnosti - individualni delovni spor - negativni kompetenčni spor - sodišče splošne pristojnosti - delovno sodišče - spor o pristojnosti med rednim in delovnim sodiščem - zavrženje predloga
Okrajno sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je menilo, da je za odločanje v obravnavani zadevi pristojno delovno sodišče ter pred Vrhovnim sodiščem sprožilo spor o pristojnosti. Slednji v dani fazi postopka še ni podan, saj delovno sodišče svoji pristojnosti doslej (še) ni nasprotovalo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK
VS00062831
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/5, 84/6. ZUP člen 9, 144, 144/1, 144/1-4, 146.
mednarodna zaščita - pridržanje v centru za tujce - pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito - osebna varnost - nujni ukrep v javnem interesu - pravica do izjave - izvedenec psihiatrične stroke - zavrnitev pritožbe - zavrnitev izdaje začasne odredbe - zavrženje pritožbe
Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi – tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so navedbe glede zavrnitve predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke neutemeljene.
Sodišču se po tem, ko je na začetku pritožnikovega zaslišanja preverilo pritožnikovo stanje (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 11. 2022 na strani 4, l. št.29) in na podlagi tega, kar izpostavlja v omenjeni točki obrazložitve (da je mirno in zbrano spremljal narok ter smiselno in tekoče odgovarjal na postavljena vprašanja), tudi ni vzpostavil dvom o priitožnikovi procesni sposobnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00063683
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. URS člen 22. ZPP člen 4, 8, 286b, 347, 348, 348/5, 349, 355, 358. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 86.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodbe - posojilo v tuji valuti - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - valutno tveganje - dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pritožbena obravnava - načelo neposrednosti - dokazna ocena - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Pritožbena obravnava ni le sredstvo izenačevanja spoznavnih možnosti obeh sodišč, ampak izvirna dopolnitev postopka. Nezaupanje v postopek in v argumentacijo (tj. v metode ugotavljanja dejanskega stanja) namreč implicira tudi nezaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo. Konec koncev je smisel ponovitve dokazovanja prav v tem, da prinese nekaj novega, da prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome itd. In prav ta presežek (nekaj drugega in nekaj več) je bistven za drugačno dokazno oceno.
Pritožbeno sodišče je poznalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede t. i. problematike švicarskih frankov, vendar je svojo drugačno odločitev utemeljilo na razlikovalnem zaključku, da tožnika nista bila ustrezno informirana. Od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je odstopilo z uporabo precedenčne tehnike razlikovanja.
Toženka je vedela, da sta tožnika sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Tovrstnega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, kajti glede na breme, ki ga pogodbeni pogoj nalaga tožnikoma v primerjavi s kreditno pogodbo v domači valuti - neomejeno valutno tveganje, toženka ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob ustrezni transparentnosti tak pogoj prav gotovo/v vsakem primeru sprejela.