privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - prenehanje stanovanjskega razmerja - prazna stanovanjska hiša v lasti zakonca imetnika stanovanjske pravice
Če sta zakonca imela pred sklenitvijo zakonske zveze vsak svoje stanovanje, sta se po 14. členu ZSR morala odločiti, katero stanovanje bosta še naprej uporabljala, razen če nobeno od stanovanj zanju ni bilo primerno. To je veljalo tudi v primeru, če je bil en zakonec na enem stanovanju samo uporabnik stanovanja. Dosledno temu izhodišču je sodna praksa razlagala tudi določbe o odpovedi stanovanjskega razmerja. Imetniku stanovanjske pravice je bilo mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje na podlagi 60. člena ZSR tudi tedaj, ko je imel prazno družinsko stanovanjsko hišo njegov zakonec, ki je bil po 1. odstavku 5. člena le uporabnik (stališče s posvetovanja rednih sodišč SRS 18. in 19.2.1987 v Ljubljani, Pravosodni bilten, št. 2/87, str. 24).
določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti
V predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča navedeno dejstvo, da je toženec kurjač na sodišču, ki bi bilo krajevno pristojno za odločanje v konkretni zadevi, je po presoji Vrhovnega sodišča RS takšen razlog, ki narekuje določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje o tej pravdni zadevi.
Kadar med razvezanima zakoncema ni spora, prevzame stanovanjsko pravico po sporazumu eden od njiju. Če se eden odseli, drugi pa ostane, je položaj enak, čeprav se je odseljeni zakonec do tedaj na vse načine trudil onemogočiti drugemu zakoncu pridobitev stanovanjske pravice.
krog zakonitih dedičev - izvenzakonska skupnost - prenehanje izvenzakonske skupnosti
V postopku pred nižjima sodiščema je bilo z zadostno stopnjo gotovosti ugotovljeno, da je toženec vsaj mesec dni pred smrtjo P.C., s katero je sicer živel v izvenzakonski skupnosti, s svojim celotnim ravnanjem in odnosom do svoje izvenzakonske partnerke izrazil voljo, da z njo ne želi več živeti v taki skupnosti. Odločitev nižjih sodišč, da je sicer obstoječa izvenzakonska skupnost prenehala, je zato materialnopravno pravilna, kot je materialnopravno pravilen tudi nadaljnji zaključek nižjih sodišč, da toženec ne sodi v krog zakonitih dedičev po pokojni P.C.
privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa stanovanja - uporabnik - neprostovoljna izselitev razvezanega imetnika stanovanjske pravice iz stanovanja
Po razvezi zakonske zveze tožnik ni bil določen za imetnika stanovanjske pravice. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (te pa so oprte na pravnomočen sklep opr. št. N 92/85) izhaja ravno nasprotno. Za imetnico stanovanjske pravice je bila določena tožnikova razvezana žena, tožniku pa je bilo naloženo, da se mora iz stanovanja izseliti, čim mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori.
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da razvezana žena tožeče stranke kljub temu, da je imetnica stanovanjske pravice, stanovanja že nekaj časa ne uporablja, vendar pa ne iz razloga, ker je njena volja v tem, da stanovanje trajno preneha uporabljati. Sodišče namreč ni ovrglo izpovedbe tožnikove razvezane žene, da je zaradi nezakonitih tožnikovih ravnanj iz stanovanja zbežala zaradi česar stanovanja ni prenehala uporabljati prostovoljno. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev nižjih sodišč, revizijske trditve tožeče stranke, da je postala imetnik stanovanjske pravice na podlagi 5., 18., 19., ali pa vsaj 50. člena ZSR, niso utemeljene.
Po 2. odstavku 128. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91 in 21/94) dolžnost prodaje stanovanja ne obstaja le v tistih primerih, ko je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, skladno z določbami ZSR. Za tak primer pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je pravica do najpotrebnejših prostorov, ki tožeči stranki pripadajo, ugotovljena celo že s sodno odločbo.
Iz ugotovitev nižjih sodišč (pa tudi iz samih trditev tožene stranke tekom postopka pred nižjimi sodišči in v reviziji) izhaja, da je tožeča stranka obveznost, ki ji je bila naložena s pravnomočno sodno odločbo, izpolnila in toženo stranko uvrstila na prednostno listo za dodelitev stanovanjskih posojil (na kateri pred začetkom postopka pred sodiščem združenega dela ni bila, zato je bila njena zahteva za sodno varstvo pred sodiščem združenega dela tudi utemeljena). S tem je, kot materialnopravno pravilno zaključujeta tudi obe nižji sodišči, obveznost tožeče stranke, ki je izhajala iz izvršilnega naslova prenehala (8. točka 50. člena Zakona o izvršilnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 20/78 - 27/90), zaradi česar izvršba ni več niti dovoljena, niti potrebna.
privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - uveljavljanje prenehanja stanovanjskega razmerja - odpoved - prazna stanovanjska hiša - stanovanje v stanovanjski hiši, predvideni za rušenje ali če teče celovita prenova
I. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da bi preselitev iz stanovanja v hišo v vasi K. pomenila bistveno poslabšanje stanovanjskih razmer uporabnikov. Tako ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ni bilo pogojev za odpoved stanovanjskega razmerja po 60.čl. prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Zato tožena stranka ni upravičena odkloniti prodaje po 2.odst. 128.čl. Stanovanjskega zakona.
II. Razlog za odklonitev prodaje po 1.odst. 129.čl. Stanovanjskega zakona pa bi obstajal, če bi se tožničino stanovanje nahajalo v hiši, predvideni za rušenje, ali če bi bila v teku celovita prenova. Rušenje in prenovo bi bilo treba dokazati s sprejetim prostorskim aktom. Takih okoliščin tožena stranka ne zatrjuje. Če pa je bilo na predlog tožene stranke dne 29.1.1992 dano dovoljenje za spremembo namembnosti stanovanja, ne obstaja noben razlog za odklonitev prodaje, ki ga predvideva Stanovanjski zakon.
privatizacija stanovanj - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - prenehanje stanovanjske pravice - neuporaba stanovanja
Okoliščina, da je po uveljavitvi SZ pretekel šest mesečni rok neuporabe stanovanja iz 1. odst. 58. čl. ZSR, zaradi česar naj bi tožnici po uveljavitvi SZ prenehalo stanovanjsko razmerje po prej veljavnem ZSR, ni relevantna. Na tej podlagi odklonjena zahtevana prodaja stanovanja, na katerem naj bi tožnica ob uveljavitvi SZ še imela stanovanjsko pravico, je tako nepravilna.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo ne samo, da imetnik stanovanjske pravice stanovanja več kot šest mesecev ni uporabljal, ampak poleg tega še, da stanovanja tudi nihče drug ni uporabljal za zadovoljevanje stanovanjskih potreb - ter šele na to dvojno ugotovitev oprlo presojo, da je stanovanjsko razmerje imetniku prenehalo. Sodišče druge stopnje je te dejanske ugotovitve sprejelo kot pravilne in jih torej vzelo kot podlago svoje pravne presoje. To pa pomeni, da je bila uporaba 1. odst. 58. člena ZSR v izpodbijani sodbi oprta na tisto dejansko podlago, ki jo je ta določba terjala. Torej je bila pravilno uporabljena tudi določba 2. odst. 128. člena SZ.
povrnitev gmotne škode v primeru telesne poškodbe in okvare zdravja - škoda zaradi izgubljenega zaslužka - renta
Ob ugotovljeni omejeni delovni sposobnosti ni mogoče priznati odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka oškodovancu - kemijskemu tehniku, ki pa uveljavlja le izgubo zaslužka pri 'kakršnemkoli' delu.
Pravilno je izhodišče nižjih sodišč, da je za odločitev v tej pravdni zadevi odločilnega pomena dejstvo, da je bilo prvemu tožniku, ki je bil na spornem stanovanju imetnik stanovanjske pravice, s sodbo, ki je postala pravnomočna dne 27.6.1990, na podlagi 60. člena takrat veljavnega ZSR, stanovanjsko razmerje odpovedano. V izpraznitvenem roku štirih mesecev, ki je do uveljavitve stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ) že potekel, pa bi se moral iz stanovanja, na podlagi 70. člena takrat veljavnega ZSR, izseliti tudi drugi tožnik. Na dan uveljavitve SZ tako nobeden od tožnikov ni bil imetnik stanovanjske pravice, zato je tožena stranka zahtevo tožečih strank za sklenitev kupoprodajne pogodbe upravičeno zavrnila.
privatizacija stanovanj - neveljavnost pogodbe, sklenjene v nasprotju s 117 členom SZ (kršitev predkupne pravice) - pravica imetnika, da izpodbija pogodbo s tretjim - aktivna legitimacija upravičenca do odkupa
V primeru izigravanja določb o privatizaciji je omogočeno upravičencu po 117. čl. SZ, da izpodbija pogodbo, ki jo je zavezanec sklenil s tretjo osebo.
I. Tožnica ne uveljavlja razveljavitve sporne pogodbe zaradi kršitve svoje predkupne pravice, saj ne uveljavlja, da mora druga tožena stranka z njo skleniti enako prodajno pogodbo, kot je izpodbijana. Zato je seveda izključena presoja o morebitni tožničini pravici do nakupa stanovanja in njeni pravici do razveljavitve sporne pogodbe iz tega naslova (prim. 20. čl. SZ in pravno mnenje občne seje VS RS, ki je bila 22. in 23.6.1993, Poročilo VSS 1/93, str. 28).
II. Njen položaj kot potencialne najemnice stanovanja zaradi izpodbijane pogodbe se ne bo poslabšal. Če se bo namreč izkazalo, da je imela ona pravico do sklenitve najemne pogodbe z drugo toženo stranko, je prvi toženec glede obveznosti sklenitve najemne pogodbe do nje v enakem položaju kot bi bil drugi toženec pred sklenitvijo izpodbijane prodajne pogodbe (anal. s 591. čl. ZOR).
revizija - pravočasnost revizije - roki - vloga poslana z navadno poštno pošiljko
Nesporno pa je, da je revizija prispela na sodišče po preteku prekluzivnega roka iz 382.člena ZPP. Določilo 1.odstavka 113.člena pravi, da je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden rok izteče. Izjema je določena le za vloge, ki so poslane priporočeno po pošti ali brzojavno, s tem da se šteje tedaj dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču (2. odstavek 113.člena ZPP). Gre za taksativno določeni izjemi, ki ne dopuščata razlage, da se domneva pravočasnosti razteza tudi na druge primere, ko stranka pošlje vlogo kako drugače kot določata izjemi.
denacionalizacija podjetij in kapitala - začasna odredba
Za izdajo začasne odredbe ni potrebno, da je obseg zahtevka že v celoti dokazan oz. ugotovljen, saj se bo to ugotavljalo in o tem odločilo v nadaljnjem postopku.
privatizacija stanovanj - dolžnost prodaje stanovanja - imetnik stanovanjske pravice v času uveljavitve SZ - pridobitev najemne pravice na službenem stanovanju
Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila tožnica ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v M. V skladu s 1. odst. 117. čl. tega zakona je pisno privolila, da uveljavlja pravico do odkupa njen mož - tožnik. V času uveljavitve zakona ni obstajal noben razlog, zaradi katerega bi lahko tožena stranka po zakonu prodajo odklonila. Tožnik je pridobil najemno pravico na službenem stanovanju šele v avgustu 1992. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči pravilno sklepali, da v konkretnem primeru ne obstajajo razlogi za odklonitev prodaje po 2. odst. 128. čl. Stanovanjskega zakona. Ti razlogi bi morali biti podani že ob uveljavitvi novega zakona. Spremenjene okoliščine v teku dveletnega roka za odkup po 123. čl. bi lahko pomenile oviro za prodajo le v primeru, če bi šlo za zlorabo pravic.
privatizacija stanovanj - dolžnost prodaje stanovanja
Nezakonita uporaba stanovanja po 58. členu SZ ne nastane z odklonitvijo sklenitve najemne pogodbe, če je imetnik zahteval takojšen odkup stanovanja.
Nezakonito bi toženec stanovanje začel uporabljati šele tedaj, ko bi bil njegov zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe pravnomočno zavrnjen, pa nato, kljub pozivu tožeče stranke, najemne pogodbe ne bi hotel skleniti.