CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00005871
ZPP člen 7, 7/2, 8, 184, 184/1, 185, 185/1, 214, 214/2, 286, 337, 337/1. OZ člen 175, 179, 299, 378. ZDoh-2 člen 125, 126, 127.
sprememba tožbe - dopustno navajanje novih dejstev - povrnitev nepremoženjske škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - povrnitev premoženjske škode - povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - denarna renta - sprememba prisojene odškodnine - prevozni stroški - izgubljeni dohodek - akontacija dohodnine - neto znesek - zamuda dolžnika
Obračun akontacije dohodnine od odškodnine za izgubljeni dohodek in plačilo v korist javnih prihodkov mora v skladu z določbami ZDoh-2 opraviti izplačevalec obdavčljivega dohodka (kar je v konkretnem primeru toženka kot zavarovalnica), pri čemer je tožnik (oškodovanec) upravičen do odškodnine (za izgubljeni dohodek) v neto znesku.
ZFPPIPP člen 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-1. OZ člen 5. ZDavP-2 člen 145, 353. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 33, 133.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - zloraba pravice do odpusta obveznosti - namen odpusta obveznosti - izpodbojna zakonska domneva - vestnost in poštenost - pravni standard - davki in prispevki
Po določbi iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP velja izpodbojna zakonska domneva, da navedeno ravnanje stečajnega dolžnika (pasivnost pri oddaji podatkov, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov) predstavlja zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Ker pa je domneva izpodbojna, lahko stečajni dolžnik izpodbija dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva ter dokazuje, da odpust njegovih obveznosti ni v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.
OZ člen 190, 270, 270/1, 280. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 59, 65, 65/3. ZDoh-2 člen 4, 5, 38, 125, 125/3.
tožba na nedopustnost izvršbe - nedopustnost izvršbe - sporna dejstva v izvršbi - sodna poravnava kot izvršilni naslov - obdavčljiv dohodek - zavezanec za plačilo davka - komu se izpolnjuje - bruto ali neto znesek - načelo formalne legalitete - prenehanje obveznosti zaradi izpolnitve - neupravičena pridobitev
V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se šteje za plačnika davka, je glede na določbo 280. člena OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.
Z vročitvijo sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika terjatev tožene stranke v razmerju do tožeče stranke ni (kar avtomatično) ugasnila. Rubež denarne terjatve davčnega dolžnika ni povzročil spremembe upnika terjatve.
Očitno je namreč, da se mora za obnovo postopka odločba organa, ki je vodil postopek (v tem primeru odločba DURS-a), opirati na predhodno vprašanje. Ker tožeča stranka v postopku davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika (davčnega dolžnika oziroma tožene stranke) ni vložila ugovora iz 174. člena ZDavP-2, čeprav je neposredno zahtevo podizvajalca prejela že dne 29. 8. 2012, pa odločanja o predhodnem vprašanju ni sprožila.
DAVKI - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00036670
URS člen 14, 22, 27. ZOPNI člen 2, 2/2, 3, 4, 5, 5/2, 17, 17/2, 17a, 20, 26, 26/1, 34, 34/2, 48, 54. ZDavP-2 člen 68a. ZMZPP člen 50, 50/2, 63, 63/1. ZIZ člen 266, 266/2. ZKP člen 498a, 498a/1.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - namen zakona - pogoji za odvzem - sum storitve kaznivega dejanja - razlogi za sum - kataloško kaznivo dejanje - finančna preiskava - pravica do izjave - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic - domneva nedolžnosti - nesorazmerje med napovedanimi dohodki in premoženjem - metoda izračuna - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora - rok za vložitev tožbe - pogoji za začasno zavarovanje - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - nepremičnina v tujini - nepremičnina kot predmet darila - mednarodno sodelovanje - pristojnost slovenskega sodišča - pravica do zasebne lastnine - primernost sredstva zavarovanja - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine
Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v predkazenskem ali kazenskem postopku in njegova skupna vrednost presega 50.000,00 EUR (3. člen ZOPNI). Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI se izreka tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepov odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku.
Pravilno je stališče pritožbe, da je premoženje, opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZOPNI, ki je predmet odvzema (prvi odstavek 34. člena ZOPNI), tudi tisto premoženje, v katero se je spremenilo premoženje, pridobljeno nezakonito (tudi denar). Po oceni pritožbenega sodišča pa navedene določbe ni mogoče razlagati, kot trdi tožeča stranka, da, glede na določbo drugega odstavka 34. člena ZOPNI velja enako tudi za primer, če pridobitelj (nezakonito) pridobljeno premoženje (pred tožbo) potroši (in ga ob vložitvi tožbe ni več). V drugem odstavku 34. člena ZOPNI (uveden je bil šele z ZOPNI-A) predvidena možnost, da se lahko zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora in se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, je vezana na obstoj okoliščin nastalih po vložitvi tožbe. Niti jezikovna niti namenska razlaga ne omogočata zaključka, po katerem bi morala oseba, ki je nezakonito premoženje (pred vložitvijo tožbe) porabila, tako da nanj ni mogoče seči z izvršbo, plačati vrednost tistega, česar država ne bi mogla več vzeti. Potrošnja pa se upošteva pri izračunu očitnega nesorazmerja v smislu drugega odstavka 5. člena ZOPNI.
Za začasno zavarovanje zadošča, da izpodbijani sklep poleg izkazanih predpostavk 20. člena ZOPNI ugotovi, da je verjetno izkazano očitno nesorazmerje na podlagi drugega odstavka 5. člena ZOPNI, temelječe na dokazno podprtih podatkih finančnega poročila, in da toženec (dokazno breme je na njem) ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal, da je premoženje pridobil na zakonit način.
Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetim stališčem izpodbijanega sklepa, da je za odločanje o ukrepu zavarovanja v zvezi z nepremičnino na Hrvaškem pristojno slovensko sodišče. Tožba po ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo. Pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebno pravni predpisi. Upoštevaje tako naravo spora in dejstvo, da so bile sicer sprejete številne konvencije, ki sta jih ratificirali R Slovenija in R Hrvaška (med drugim tudi Varšavska konvencija, na katero se sklicuje izpodbijani sklep), s katerimi se želi na mednarodni ravni onemogočiti pridobivanje in ohranjanje protipravno pridobljene koristi s kaznivimi dejanji, predvsem pa preprečiti uporabo tega premoženja za nova protipravna (kazniva) dejanja, je mogoče pristojnost temeljiti na določbah ZOPNI. Mednarodno sodelovanje v smislu določb ZOPNI vključuje zagotavljanje pomoči pri iskanju, začasnem zavarovanju ali odvzemu premoženja nezakonitega izvora (drugi odstavek 48. člena ZOPNI). Na podlagi prvega odstavka 54. člena ZOPNI se premoženje nezakonitega izvora v Republiki Sloveniji odvzame, ko pristojni organ druge države sodišču predloži pravnomočno odločbo o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v svoji državi (prvi odstavek 54. člena ZOPNI). Po določbi drugega odstavka 54. člena ZOPNI se za postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporabljajo pravila ZMZPP, če mednarodni sporazum ali pravni akti EU, ki se v R Slovenija uporabljajo neposredno, ne določajo drugače. Tožeča stranka ima zato pravni interes, da v postopku pridobi ugodilno sodbo oziroma sklep o začasnem zavarovanju premoženja nezakonitega izvora. Navedeni odločbi sta namreč formalnopravni predpostavki, s katerimi bo tožeča stranka lahko predlagala sodišču v R Hrvaški njihovo priznanje in izvršitev. Po določbi drugega odstavka 50. člena ZMZPP je pristojnost sodišča R Slovenije izključena, če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in R Slovenijo, podlaga za izključno pristojnost sodišč RS, vendar takšna zveza med zadevo in R Hrvaško ni izkazana. Tudi nobena mednarodna pogodba ali konvencija ne določa, da v obravnavanem sporu ni pristojno sodišče R Slovenije oziroma je podana izključna pristojnost sodišča v R Hrvaški. V konvencijah (uporabo Varšavske konvencije je predvidel že zakonodajalec) je posebej poudarjeno medsebojno sodelovanje med državami, da se vzpostavijo učinkovite metode za odvzem premoženjske koristi oziroma nezakonito pridobljenega premoženja, med katere spada tudi priznanje in izvršitev sodnih odločb druge države. Ker gre za vrednote, ki so hkrati temeljni postulat delovanja EU, se pričakuje od vsake države članice EU, da sprejme ukrepe zoper pridobivanje premoženja nezakonitega izvora, ob hkratnem zagotavljanju spoštovanja temeljnih pravic do poštenega sojenja, ki pripada k vsakemu posamezniku.
Podana je pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o tožbi. Zato je na podlagi drugega odstavka 266. člena ZIZ pristojno tudi za odločanje o predlogu o začasnem zavarovanju premoženja. Ne pride v poštev določba 63. člena ZMZPP, na katerega se sklicuje toženka. Upoštevaje, da bo Občinsko sodišče v Bujah samo presojalo, ali so podani pogoji za vpis začasnega zavarovanja na nepremičnini na Hrvaškem v lasti toženke, tudi ni podano očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da sodišče Republike Slovenije ne more odločiti o vpisu zaznambe prepovedi obremenitve in odsvojitve v zemljiško knjigo v R Hrvaški.
Ob (neizpodbijanih) ugotovitvah sklepa, da ima toženka položaj povezane osebe in da je nepremičnino na Hrvaškem (po letu 2004) pridobila na podlagi darilne pogodbe, sklep pravilno obrazloži, da z njenim odvzemom ni nedopustno poseženo v pridobljene pravice (2. člen Ustave). Na v pritožbi ponovljene trditve glede dobrovernosti in nedopustnosti retroaktivnega posega v njeno premoženjsko sfero (155. člen Ustave) je v zadostni meri in pravilno odgovoril že izpodbijani sklep. Stališče, da ne gre za retroaktivno veljavnost ZOPNI, pa so zavzele tudi številne druge odločbe. Ustavna pravica do zasebne lastnine se lahko nanaša le na pošteno pridobljeno lastninsko pravico, nezakonito pridobljeno premoženje ne more biti predmet varovanja lastninske pravice njegovega imetnika. Kot pravilno pojasni že sklep, je zakonodajalec iz predloga ZOPNI-A namenoma ukinil subjektivno okoliščino, da je oseba vedela oziroma bi morala vedeti, da je nanjo preneseno premoženje nezakonitega izvora, kot pogoj za odvzem tega premoženja.
Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da bi tožeča stranka z začasnim zavarovanjem zahtevano varstvo lahko dosegla z zaznambo spora. Izbira sredstva zavarovanja je na strani tožeče stranke in ji ni mogoče odrekati pravnega interesa za zahtevano prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnine. Toženka sicer ne ponudi razlogov, zakaj bi zaznamba spora predstavljala manj intenziven poseg v njeno premoženjsko sfero kot prepoved odsvojitve in obremenitve.
ZTro-1 člen 71, 71/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 451, 452.
spor majhne vrednosti - prekluzija - neupoštevanje prepoznih navedb - druga pripravljalna vloga - konkretizacija navedb - pomanjkljive trditve - pravica do izjave - zavrnitev dokaznega predloga - trošarine
Nova dejstva in dokaze lahko stranke navajajo tudi v (drugi) pripravljalni vlogi, če je to nujno zaradi novih dejstev, ki jih je v svoji predhodni vlogi podala nasprotna stranka.
Pritožnica ni pojasnila, katerih njenih navedb naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo. Očitek kršitve pravice do izjave je v tem delu podala tako pavšalno, da mu višje sodišče že iz tega razloga ne more slediti. Da bi lahko presodilo, ali je tožeči stranki ta pravica dejansko bila kršena in ali so na novo zatrjevana dejstva res predstavljala odgovor na navedbe nasprotne stranke, bi namreč tožeča stranka morala pojasniti, za katera (konkretna) zatrjevana dejstva sploh gre.
Trošarine za različne vrste dobavljenega blaga so različne. Da bi bilo vrednost dobav brez trošarin sploh mogoče izračunati, bi morala tožeča stranka povedati najmanj koliko litrov posamezne vrste pijač je dostavila in kakšno vsebnost alkohola so imele.
ZFPPIPP člen 121, 399, 399/1, 399/1-1, 399/2. ZDavP-2 člen 323. ZPIZ-2 člen 133. ZZVZZ člen 78a.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - izpodbojnost domnev - pogoji za odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - pravni standard
Pri presoji dolžnikovega ravnanja je treba upoštevati, da je domneva zlorabe pravice do odpusta obveznosti izpodbojna. Po stališču upnika že neoddajanje obrazcev OPSVZ samo po sebi pomeni zlorabo pravice do dopusta obveznosti, ker gre pri tem za neizpolnjevanje z zakonom določene obveznosti. Takšna razlaga bi bila pravilna v primeru, če bi bila domneva zlorabe pravice do odpusta obveznosti neizpodbojna. Ker pa gre za izpodbojno domnevo, je treba pri presoji dolžnikovega ravnanja v konkretnem primeru upoštevati vse okoliščine primera, ki so pripeljale do dolžnikove opustitve predložitve obrazcev OPSVZ, naknadne odmere prispevkov, neplačila prispevkov in do dolžnikovega stečaja. Dolžnik lahko domnevo zlorabe odpusta obveznosti izpodbije, če dokaže, da kljub nepredložitvi obrazcev OPSVZ ni imel namena, da bi s svojim ravnanjem zlorabil pravico do odpusta obveznosti.
Ker je bil dolžnik kot samostojni podjetnik registriran od dne 21. 3. 2011 do 31. 5. 2014, je bil v tem času zavezan za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost ter odgovoren za izpolnjevanje obveznosti predložitve obrazcev OPSVZ. V zvezi z izpolnitvijo obveznosti predložitve navedenih obrazcev ni ravnal dovolj vestno. Obrazce bi moral oddati, čeprav v tem obdobju ni posloval, ali pa bi se moral odjaviti iz registra podjetnikov. Vendar pa opisano ravnanje dolžnika tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni zlorabe pravice do odpusta obveznosti.
denarna odškodnina - bruto ali neto znesek - razlaga izvršilnega naslova - dohodnina - davčni obračun
Prisilna izpolnitev obveznosti je zakonita le na način, ki v izvršilnem naslovu opredeljeni denarni znesek odškodnine obravnava kot bruto znesek, od katerega je treba še plačati ustrezne davke, če je dolžnik tisti, ki mu kogentno davčno pravo nalaga ob izpolnitvi obveznosti obračun in plačilo davkov za upnika kot davčnega zavezanca (dolžnik kot plačnik davka - prvi odstavek 59. člena ZDavP-2).
Tak v prisilnem predpisu opredeljen način izpolnitve obveznosti mora upoštevati izvršilno sodišče po uradni dolžnosti kot veljavno materialno pravo, ki dodatno konkretizira vsebino dolžnikove obveznosti iz izvršilnega naslova. S tem se v izvršilni naslov ne posega, ampak se zgolj zavzame zakonita razlaga, ali gre za neto ali bruto znesek.
V obravnavanem primeru je dolžnikovo plačilo akontacije dohodnine delna izpolnitev v izvršilnem naslovu opredeljene denarne obveznosti, upnik pa je upravičen le do neto zneska.
ZFPPIPP člen 141, 141/2, 147, 147/1, 212, 212/4, 221b, 221b/5.
poenostavljena prisilna poravnava - prednostne pravice imetnikov prednostnih delnic - prednostne terjatve - imetnik terjatve - davki - terjatve, za katere ne učinkuje potrjena prisilna poravnava
ZFPPIPP v redni prisilni poravnavi ne daje privilegiranega statusa davčnim obveznostim, za razliko od poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 221.b člena ZFPPIPP).
Del dikcije dolžnika v NFP, ki se nanaša na davke, se tako nanaša le na postopek "poenostavljene" prisilne poravnave, ki je tekel pred začetkom postopka redne prisilne poravnave (po določbi petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP namreč poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje na terjatve za plačilo davkov, kot jih določa zakon, ki ureja davčni postopek).
Ni mogoče pritrditi pritožnici, da iz NFP izrecno izhaja dolžnikov predlog, da (redna) prisilna poravnava za davke ne učinkuje.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo prisilno poravnavo v delu, ki ni bil predmet dolžnikovega predloga.
ZFPPIPP člen 56, 290, 290/4, 373, 373/2, 373/3, 380, 380/4, 380/5, 380/6. ZDDV-1 člen 73, 89, 89/7.
končanje stečajnega postopka - sklep o končanju stečajnega postopka - končna razdelitev - razdelitvena masa - osnovna sredstva - stranke glavnega postopka - družbenik stečajnega dolžnika - predlog za prenos preostanka stečajne mase - procesna legitimacija - vračilo preveč plačanega davka - obračun davka - rok za vračilo ddv - sodni depozit
Ker namerava upravitelj eventualni preostanek osnovnih sredstev in presežek DDV-ja prenesti na družbenike, je po oceni sodišča druge stopnje treba družbeniku (smiselno kot upniku) priznati procesno upravičenje za vložitev pritožbe zoper sklep o končanju stečajnega postopka.
Z novelo ZFPPIPP-C so bila določena posebna pravila za položaj, v katerem stečajni dolžnik pridobi na podlagi obračuna DDV terjatev do države, država pa mu vrne preveč plačan davek po njegovem izbrisu iz sodnega registra.
V takšnih primerih pridobi stečajni dolžnik s potekom roka za vračilo davka terjatev do države, ki bi morala biti del stečajne mase.
Nakazilo vračila preveč plačanega davka je mogoče samo v dobro računa sodišča za sodne depozite.
ZASP člen 81, 130, 130/1, 146, 147, 156, 156/4. ZASP-B člen 26, 26/4. - člen 3, 3/1. ZDDV-1 člen 33, 33/6, 40, 81.
nadomestilo za uporabo fonogramov - skupni sporazum o višini nadomestil - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - začasna tarifa - tarifa zavoda ipf - primerno denarno nadomestilo - nedoločen pravni pojem - nadomestilo za neupravičeno uporabo fonograma - plačilo davka na dodano vrednost od nadomestila za uporabo fonogramov - obdavčljivi dogodek
Od uveljavitve ZASP-B tožeča stranka tarife za uporabo fonogramov ne more enostransko določati. S četrtim dostavkom 156. čl. ZASP je - izključno za primer, da tarifa še ni bila določena - predvideno, da tožeča stranka (tudi po uveljavitvi ZASP-B) lahko določi začasno tarifo.
Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo, da po prenehanju veljavnosti Skupnega sporazuma in med pravdnima strankama sklenjene pogodbe materialna podlaga za določitev nadomestila za uporabo fonogramov v komercialnih radijskih programih ne obstaja. Začasna tarifa, ki se je uporabljala pred sklenitvijo Skupnega sporazuma (objavljena v Uradnem listu 53/2005), s sklenitvijo Skupnega sporazuma ni prenehala veljati. Zgolj uporabljala se v času, ko je bilo razmerje urejeno s Skupnim sporazumom (2. odstavek prvega člena Tarife), ni.
Že sodišče prve stopnje se je izreklo, da se z argumentom, da se je na radijskih valovih in po internetu istočasno predvajala ista glasba, tožena stranka plačilu za internetno predvajanje ne more uspešno upreti. Gre za drugo sredstvo priobčevanja fonogramov (pritožnik internetno predvajanje opredeljuje za sekundarno retransmisijo), drug in širši krog poslušalcev kot pri radiodifuznem oddajanju. Ni pomembno, da tožena stranka glasbo, ki je objavljena v dveh medijih (radiodifuzno in internetno oddajanje) predvaja le enkrat, z enim fonogramom. Bistven je krog poslušalcev, ki mu je sredstvo, s katerim je glasba predvajana, dosegljivo in poslušanost ter promet, ki ga s tem doseže.
ZFU člen 17, 17/1, 95, 95/1, 95/1-2. ZDavP-2 člen 352, 352/1, 352/4, 353, 397.
predložitev dokumentacije - konkretizacija kršitev - obračun davkov in prispevkov - zakonski znaki prekrška - plačilni nalog izdan v postopku o prekrških - določnost plačilnega naloga
Iz izdanega PN z dne 29. 7. 2015 se zavezanki, torej pravni osebi in obema odgovornima osebama očita opustitev ravnanja, ki je za zavezance kot zapovedna norma predpisano v določbi prvega odstavka člena 17 ZFU in iz katere izhaja, da uradna oseba lahko zahteva od zavezanca in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da v določenem roku in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja, oseba pa na zahtevo uradne osebe sporoči tudi podatke o osebi, pooblaščeni za opravljanje poslov, pri opravljanju katerih naj bi bila storjena kršitev predpisov. Ta norma torej zapoveduje določeno aktivnost davčnih zavezancev, torej predložitev ustreznih podatkov, opustitev takega ravnanja pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 95 ZFU z izrekom tam predpisane globe za pravno osebo oziroma v tretjem odstavku člena 95 ZFU za odgovorno osebo. Strinjati se je s pritožbo, da takšne pasivnosti davčnega zavezanca, ki pomeni kršitev zapovedne norme iz prvega odstavka člena 17 ZFU in je sankcionirana v določbah člena 95 istega zakona ni mogoče enačiti z zapovedno normo po členu 353 ZDavP-2 iz katere v prvem odstavku izhaja obveznost zavezanca (prvi in četrti odstavek člena 352 istega zakona) na predložitev obračuna prispevkov za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu, oziroma plačilo najpozneje do 20. dne v mesecu za pretekli mesec in da mora zavezanec predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov. Kršitev te zapovedne norme pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 397 istega zakona in se glasi na nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja oziroma na nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način in v predpisanih rokih. Ne očita se torej pravni osebi kot davčni zavezanki, da ni na predpisan način oziroma v predpisanem roku predložila obračuna davčnega odtegljaja, kot to napačno razloguje prvo sodišče, kajti le v tem primeru bi moral pristojni organ v odločbi tako ravnanje pravne osebe sankcionirati tudi s poimensko navedbo delavcev, torej konkretizirati, za katere zaposlene delavce, ki jim je pravna oseba kot delodajalec izplačala plače, obrazec na predpisan način oziroma v predpisanem roku ni bil izpolnjen oziroma dostavljen pristojnemu organu.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - povrnitev premoženjske škode - pravno priznana škoda - popolna odškodnina - totalna škoda - stroški popravila - davek na dodano vrednost (DDV) - obračun DDV - škoda zaradi nemožnosti uporabe vozila - nadomestno vozilo
Strošek DDV-ja povečuje strošek popravila vozila, dne 12. 12. 2013 udeleženega v prometni nesreči. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno presodilo, da tožeča stranka do maksimalne vrednosti škode v višini 6.700,00 EUR oziroma do priznane škode, ocenjene po sistemu totalke, ni upravičena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo še za 854,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila. DDV-ja, ki skupaj s stroškom popravila in rezervnih delov presega tožnici pravno priznano škodo v višini 6.700,00 EUR, ji namreč ni mogoče prisoditi.
Tožeča stranka je pojasnila, da je vozilo ves čas uporabljal le direktor, ki je ob nakupu tudi izbral dodatke, ki jih je dodatno plačal in zaradi katerih je bil avto prilagojen njegovemu okusu in njegovim potrebam. Trdila je tudi, da si je vozilo (med popravilom) izposojal pri prijateljih. S takšno trditveno podlago pa tožeča stranka kot pravna oseba nikakor ni mogla utemeljiti okoliščin, nastalih po povzročitvi škode, ki bi zahtevale prisojo (popolne) odškodnine v razmerju do nje (ni namreč navedla okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na uporabno vrednost vozila zanjo). Te trditve kažejo kvečjemu na to, da je nemožnost uporabe vozila vplivala le na položaj direktorja kot fizične osebe.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so za presojo v sporni zadevi in za ugotovitev pravno pomembnega dejanskega stanja, bistveni le listinski dokazi in zato je v dokaznem postopku vpogledalo zgolj listinske dokaze, s tem pa je hkrati pojasnilo, zakaj je ostale predlagane dokaze zavrnilo in podrobnejša obrazložitev ter opredelitev do vsakega zavrnjena dokaznega predloga ni bila potrebna. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko prikrajšalo v pravici do izjasnitve po povedanem ne drži.
Pritožbeno sodišče meni, da ni mogoče sodišču prve stopnje očitati arbitrarnosti, kolikor je podalo svojo razlago materialno pravne podlage, ki jo je za presojo v sporni zadevi navajala tožeča stranka sama. Naloga sodišča je, da ugotovljeno dejansko stanje subsumira na ustrezno materialno pravno podlago in poda ob tem tudi razlago materialnih predpisov. Ravno to je storilo sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo, kako je v pozitivnih predpisih urejena višina DDV za medicinske naprave in pripomočke in potem presojalo utemeljenost odškodninskega zahtevka.
Pritožbeni očitek, da je sodišče arbitrarno razlagalo predpise, ko je presodilo, kaj je namen znižane davčne stopnje, se po povzetkih iz sodbe C-360 /11 pokaže kot neutemeljen, saj je prav v tej sodbi jasno obrazloženo, kdaj se sme uporabljati znižana davčna stopnja in zakaj je ta sploh uvedena.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je nižja stopnja DDV za medicinsko opremo in pripomočke omejena zgolj na osebno rabo. In pravilna je nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da omejitev zgolj na osebno rabo splošna omejitev, ki velja za vse primere dobave medicinske opreme in pripomočkov in se prodana medicinska oprema in pripomočki lahko obračunu po nižji stopnji DDV zgolj v primeru, če je namenjena za osebno rabo.
DDV - oprostitev plačila DDV - oddajanje nepremičnine v najem - izjema od pravila
Dajanje nepremičnine v najem pomeni izjemo, ki je oproščena plačila DDV, tudi če se daje v najem celotni objekt s povsem opremljenimi poslovnimi prostori (tudi z vgrajeno opremo, kot je električni agregat, rentgenska oprema za pregled oseb in prtljage itd. ter celo s pripadajočimi parkirnimi mesti, ki sicer predstavljajo izjemo po 2. alineji 2. točke 44. člena ZDDV-1).
ZDavP-2 člen 3, 3/4, 126, 126/2, 126a, 145, 145/2, 145/2-9. ZIZ člen 17, 55.
izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi - zastaranje pravice do izterjave davka - davek - stroški davčne izvršbe
Višje sodišče v zvezi z navedenimi pritožbenimi trditvami ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo prekrivanje nekaterih terjatev iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s seštevanjem posameznih zneskov z istim datumom izvršljivosti v seznamu izvršilnih naslovov z dne 15. 7. 2013 (59. do 79. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer je pojasniti, da gre v primerjavi s seznamom z dne 22. 6. 2007 oziroma z dne 16. 12. 2010 le za drugačen prikaz terjatev iz istovrstnih izvršilnih naslovov. Tako starejša seznama prikazujeta skupen obračun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter skupen obračun prispevkov za zdravstveno zavarovanje za posamezni mesec v določenem letu, medtem ko so v seznamu z dne 15. 7. 2013 prikazani ločeno za isto obdobje, kar je upnica tudi pojasnila v pritožbi.Tako starejša seznama prikazujeta skupen obračun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter skupen obračun prispevkov za zdravstveno zavarovanje za posamezni mesec v določenem letu, medtem ko so v seznamu z dne 15. 7. 2013 prikazani ločeno za isto obdobje, kar je upnica tudi pojasnila v pritožbi.
Izvršilne naslove za izterjavo davkov (in z njimi izenačenih dajatev) opredeljuje 145. člen ZDavP-2 oziroma pred njegovo uveljavitvijo 131. člen ZDavP-1 in pred njim 44. člen ZDavP. Po vseh navedenih določbah sta izvršljiv obračun davka in izvršljiva odločba o odmeri davka samostojna izvršilna naslova, seznam izvršilnih naslovov pa je zbir že izdanih izvršilnih naslovov, ki te lastnosti z združitvijo v seznam ne izgubijo.
Če je v predmetni zadevi še sprejemljivo sprejeti kot primeren različni prikaz terjatev iz posameznih istovrstnih izvršilnih naslovov v seznamih izvršilnih naslovov, pa ni mogoče sprejeti kot istih terjatev, če se le-te ne ujemajo niti glede označbe vrste izvršilnega naslova niti po višini.
Sodišče prve stopnje je v 42. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno opozorilo na določbo četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2, v skladu s katero so stroški in obresti pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni z zakonom drugače določeno (drugačne določbe glede zastaranja pravice do izterjave obresti in stroškov ZDavP-2 ne vsebuje). Glede obresti in stroškov postopka pobiranja davkov je vsebinsko enako določbo vseboval tudi četrti odstavek 2. člena ZDavP-1, ki se je uporabljal do 31. 12. 2007. Upoštevaje navedeni določbi se torej tudi za zastaranje pravice do izterjave obresti in stroškov kot davka uporabljajo določbe teh zakonov o zastaranju. ZDavP, ki se je uporabljal do 31. 12. 2004, pa ni vseboval določbe, kot jo vsebujeta četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 oziroma četrti odstavek 2. člena ZDavP-1, je pa v 96. in 97. členu izrecno predpisoval zastaranje pravice do izterjave tudi obresti in stroškov prisilne izterjave.
Pojasnjeno je že bilo, da izvršilno sodišče pazi na zastaranje pravice do izterjave davka po uradni dolžnosti, tako da mora po uradni dolžnosti ugotavljati tudi okoliščine s tem v zvezi.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 226, 226/4, 331, 331/1, 345, 345/2, 345/2-1, 364, 364/2, 371, 371/10. ZDPN-2 člen 4, 4/1, 5, 5/1, 6. ZDDV-1 člen 45, 68.
načrt razdelitve posebne stečajne mase - ločitvena pravica - mnenje ločitvenega upnika - pogodba o prenosu nepremičnine - stroški v zvezi s prodajo - popravek odbitka DDV - davek na promet nepremičnin - obračun DDV
Tako iz dražbenih pogojev kot iz sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je kupec prevzel obveznost plačila davka na promet nepremičnine in druge spremljajoče stroške prodaje (sestave pogodbe, overitve, cenitve, dražbene stroške) in stroške vknjižbe lastninske pravice v korist kupca, ki jih kot običajne neposredne stroške v zvezi s prodajo in prenosom lastništva priznava tudi poslovna praksa. Strošek popravka odbitka DDV torej presega domet navedene pogodbene klavzule, ker ni običajen strošek prodaje nepremičnine. Zmotno je namreč tudi pritožbeno stališče, da je popravek odbitnega DDV davek, ki je vezan na prodajo nepremičnine. Na to prodajo kot davčni dogodek je kot davčna obveznost neposredno vezan le DPN, v izjemni situaciji po 45. členu ZDDV-1 pa tudi DDV. Popravek odbitnega DDV je le posredni strošek, nastal kot posledica prodaje nepremičnine kot razveznega pogoja za nastop davčne obveznosti stečajnega dolžnika za plačilo DDV.
ZFPPIPP pa ne nalaga upravitelju, da stroške, ki bodo zmanjševali razpoložljivo kupnino za poplačilo upnika, specificira tako po vrsti kot po višini že pred izdajo sklepa o prodaji in pridobitvijo mnenja ločitvenega upnika.
Plačilo davka na promet nepremičnin je primarno obveznost prodajalca, ki pa ga skladno z dogovorom s kupcem lahko prevali na kupca (prvi odstavek 5. člena in 6. člen ZDPN-2). Navedene zakonske obveznosti je prodajalec kot davčni zavezanec oproščen tudi v primeru, če v dogovoru s kupcem (45. člen ZDDV-1) v prodajno ceno vkalkulira tudi obračunani DDV. Če dogovora po 45. členu ZDDV-1 s kupcem ne doseže, po dražbenih pogojih pa v kupnino ni bil vključen tudi DDV, pač pa je kupca bremenil le davek na promet nepremičnine in stroški za prenos lastništva, je strošek popravkov odbitka DDV strošek, ki skladno s četrtim odstavkom 226. člena ZFPPIPP bremeni posebno razdelitveno maso in s tem ločitvenega upnika.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 224, 224/2, 389, 389/1, 389/1-1, 389/1-2, 389/3. ZIZ člen 101, 102.
vračilo dohodnine - vračilo plačane akontacije dohodnine - postopek osebnega stečaja - stečajna masa v postopku osebnega stečaja - prejemki izvzeti iz stečajne mase - prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe
Vrnitev akontacije dohodnine ne spada med prejemke, ki so po 101. členu ZIZ izvzeti iz stečajne mase, spada v stečajno maso in je ni mogoče v celoti izvzeti iz stečajne mase, niti iz razlogov, ki jih v pritožbi navaja dolžnica. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je pritožnica znašla, pa z osebnimi okoliščinami zakonskih določb ni mogoče spreminjati
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00003240
ZST-1 člen 12, 12/2, 12/3, 12a, 12a/5. ZPP člen 108, 108/1, 108/5. ZDavP-2 člen 15, 15/1, 15/2. ZFU člen 46, 46/4, 49, 60, 60/2. ZUPJS člen 48.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodnih taks - ugotavljanje materialnega položaja vlagatelja - soglasje stranke za pridobitev podatkov, ki so davčna tajnost - davčna tajnost
Pri vložitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks je bistvenega pomena, da stranka (ter tudi njeni družinski člani) v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks poda soglasje, da sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov oziroma premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost. Davčno tajnost predstavljajo praktično vsi podatki o premoženjskem stanju osebe, zato je bistvenega pomena, da sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke pred tem za pridobitev teh podatkov pridobi takšno soglasje stranke in njenih družinskih članov.
ZPIZ-2 člen 144, 144/1.. ZPSV člen 2, 2/3.. - člen 4.
davki in prispevki - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.