Ustava Republike Slovenije (URS) člen 156, 156. ZVO-1 člen 185, 188, 185, 188.
legitimno pričakovanje - koncesija
Tožbeni ugovor, da je tožnik imel utemeljeno pričakovanje, da bo lahko sklenil z občino koncesijsko pogodbo, kar je mogoče v upravnem sporu šteti kot ugovor legitimnih pričakovanj kot splošnega pravnega načela, pa je do tolikšne mere pavšalen, da sodišče ni imelo podlage za ravnanje po 156. členu Ustave.
ZIS člen 8, 8/3, 68, 8, 8/3, 68. ZUP člen 214, 214/1, 214, 214/1.
igre na srečo - pomanjkljivi razlogi za odločitev - odločanje - prosti preudarek
Na podlagi 68. člena ZIS je potrebno pred dodelitvijo koncesije pridobiti soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju kot tudi mnenje sosednjih lokalnih skupnosti, kar predstavlja pogoj, ki mora biti izpolnjen pred odločitvijo tožene stranke po prostem preudarku (3. odstavek 8. člena ZIS). Tožena stranka, ki se v izpodbijani odločbi ni opredelila do tožnikovih ugovorov glede omenjenega pogoja in s tem ni zadostila zakonskim kriterijem za pravilnost obrazložitve, te kršitve določb upravnega postopka ni mogla odpraviti z zavzetjem stališč v odgovoru na tožbo v upravnem sporu.
Četudi pri podelitvi koncesije ne gre za naročilo storitev v smislu določb ZJN, pa bi bilo po mnenju sodišča, potrebno v postopku podelitve koncesije objaviti javni poziv in to iz dveh razlogov. Podeljevanje koncesije za opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti ne sme biti omejeno na krog zainteresiranih, ki na podlagi internih informaciji izvejo, da bo koncesija podeljena. Kot drugo pa morajo biti kriteriji zainteresiranim kandidatom znani vnaprej.
ZZDej člen 35, 35. ZLD člen 7, 8, 7, 8. ZUP člen 67, 67.
pogoji za opravljanje dejavnosti - pridobitev koncesije - lekarniška dejavnost
Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta ni nepomembno, da v sporni zadevi ne gre za uveljavljanje tožnikove pravice, temveč za njegovo prizadevanje, da pride do koncesije za opravljanje določene dejavnosti. V takšnem pravnem položaju pa so procesne dolžnosti organa, ki odloča v postopku podelitve koncesije, ožji kot v primerih odločanja o pravici stranke.
Da je treba pri izbiri koncesionarja upoštevati tudi pogoje iz koncesijskega akta, izhaja tudi iz določila 3. alineje 1. odstavka 33. člena in 1. odstavka 35. člena ZGJS. Zaradi pomena obravnavane dejavnosti za javni interes je presoja zakonitosti izbire koncesionarja v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava odločanja o izbiri koncesionarja na javnem razpisu v pretežni meri strokovno-tehnična, v določenih elementih ima izbira lahko tudi ekonomsko-razvojne implikacije. Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo tudi ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov. Dejansko stanje je lahko sporno med strankama upravnega spora, kar pa še ne pomeni, da je dejansko stanje sporno tudi po presoji sodišča, ki mora odločati o sporu med obema strankama prek presoje zakonitosti izpodbijane odločbe na podlagi specifičnosti standardov presoje v tovrstnih zadevah. Sodišče namreč v upravnem sporu izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu (2. odstavek 51. člena ZUS); če pa to ni potrebno, jih sodišče ne izvaja.