Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja, da tožnica ni upravičena do varstvenega dodatka.
Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravne pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje glede pravnih vprašanj:
- ali je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine vtoževane terjatve,
- ali je sodišče druge stopnje, s tem ko je samo opravilo materialno procesno vodstvo glede višine vtoževane terjatve, ravnalo v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku.
Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presojo oprostitve in višine oprostitve upravičenca, ob tem pa tudi druge upoštevne ugovore, povezane z vsebino odločanja.
Zavezanec lahko v postopku poleg ugovorov v zvezi z oprostitvijo upravičenca uveljavlja tudi oprostitev (do)plačila storitev in podaja s tem povezane navedbe oziroma ugovore v zvezi s temeljem obveznosti za doplačilo (npr. ugovori po DZ) in njegovim premoženjskim stanjem. V tem delu združenega postopka lahko torej nastopa kot aktivna stranka (42. člen ZUP), vendar le, če poda ustrezno samostojno vlogo v tej smeri. V zvezi s tem mora CSD ob vabilu zavezancu, da se vključi v postopek na podlagi vloge upravičenca za oprostitev plačila za oskrbo (44. člen ZUP), zavezanca kot navedeno tudi opozoriti na možnost, da sam vloži navedeno zahtevo za oprostitev njegove obveznosti (do)plačila ter ga opozoriti na posledice, če take vloge ne bo vložil (da se bo štelo, da njegove oprostitve ne bodo mogli izračunati in se bo štelo, da je plačilno sposoben v višini oprostitve upravičenca). Glede na navedeno je ravnanje CSD kot v obravnavani zadevi, ki zavezanca poziva le na vložitev ugovora o svojem premoženjskem stanju (in stanju družinskih članov), preozko.
CSD je ob pridobivanju osebnih podatkov zavezanca (in tretjih oseb) dolžan spoštovati temeljno načelo varstva osebnih podatkov - načelo sorazmernosti, po katerem se lahko obdelujejo le tisti osebni podatki, ki so primerni za dosego namena in niso (količinsko) pretirani glede na namen obdelave. Zaradi tega določb zakonov o splošnem pooblastilu CSD ni mogoče razlagati tako, da CSD upravičujejo za neomejeno pridobivanje podatkov, ki presegajo obseg podatkov, ki jih upravni organ nujno potrebuje, torej ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti.
Navedeno pomeni, da v primeru, če gre za podatke o premoženjskem stanju zavezanca (in njegove družine), ki kot stranka ne sodeluje ali noče sodelovati v postopku na način, da bi se v zvezi s svojo oprostitvijo skliceval na svoje premoženjsko stanje, čeprav mu je bilo sodelovanje omogočeno, CSD nima potrebe in podlage za pridobivanje teh podatkov iz zbirk, do katerih ima sicer dostop po zakonu. Podatki iz teh zbirk niso primerni za dosego namena. In obratno. Če zavezanec vloži vlogo za oprostitev zaradi svojega premoženjskega stanja (in stanja družine), CSD te podatke lahko pridobiva iz zbirk podatkov (na podlagi določb ZSV in ZUPJS) in prav na ta način tudi preverja podatke zavezanca ter odloča o utemeljenosti njegove zahteve.
SZ-1 ureja subvencijo neprofitne najemnine in subvencijo tržne najemnine. ZUPJS je uvedel še dodatno subvencijo za najemnike tržnih stanovanj, ki so upravičenci za dodelitev neprofitnega stanovanja, in sicer (poleg subvencije, ki jo ureja SZ-1) subvencijo, ki se obračuna od zneska v višini neprofitnega dela najemnine.
ZUPJS v sistem financiranja subvencij ni posegel - ni namreč posegel v nobeno določbo SZ-1, ki določa, iz katerega proračuna se subvencije financirajo. ZUPJS je uvedel le dodatno pravico najemnikov tržnih stanovanj, pri čemer pa je določil, da se ta določi na način, kot velja za določitev subvencije k neprofitni najemnini (po 121. členu SZ-1). Zapis v drugem stavku drugega odstavka 28. člena ZUPJS je napotil na 121. člen SZ-1 le glede določanja višine subvencije; ni pa spremenil določb SZ-1 v delu, ki določajo, kdo zagotovi sredstva, potrebna za subvencijo.
Novo uvedena subvencija po 28. členu ZUPJS pomeni subvencijo najemnikov tržnih stanovanj; financiranje teh subvencij pa ureja peti odstavek 121.b člena SZ-1, in sicer tako, da bremenijo državni in občinske proračune, vsakega do ene polovice.
Ob upoštevanju vseh izpostavljenih okoliščin konkretnega primera revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo sodišča druge stopnje, da tožnika zgolj zato, ker toženki ni predložil pisnega dokazila o namenski porabi 9,94 EUR, ni mogoče kaznovati s 14 mesečno prepovedjo odobritve nove izredne denarne socialne pomoči. Nasprotno stališče bi glede na izjemno nizek dodeljen znesek in po drugi strani več kot eno letno prepoved dodelitve nove izredne denarne socialne pomoči predstavljalo prekomeren poseg v z Ustavo RS zagotovljeno pravico do socialne varnosti. Posebej ob upoštevanju, da je izredna denarna socialna pomoč namenjena najranljivejšim skupinam kot še zadnji prejemek v primeru materialne stiske, povezane s preživetjem.
Ni pravilno stališče revizije, da tožeča stranka ni upravičena do višjega dodatka na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Iz dejanskega stanja izhaja, da gre za težko gibalno oviranega otroka. Iz skupine gibalno oviranih otrok, opredeljenih v 3. členu Pravilnika, ki imajo pravico do dodatka za nego, tretji odstavek 79. člena ZSDP-1 za težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke določa dodatek v višini 200,00 EUR. Otrok izpolnjuje enega od alternativno določenih pogojev in je zato tožeča stranka upravičena do dodatka v višjem znesku.
Namestitev nasprotne udeleženke v zavod, ki ji ne zagotavlja niti osnovnih in minimalnih bivanjskih pogojev, pomenil hud poseg v njeno pravico do varstva osebnostnega dostojanstva.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede obveznosti predložitve dokazila o namenski porabi izredne denarne socialne pomoči.
Iz socialnovarstvenih predpisov izhaja, da mora zavod v oskrbo sprejeti tudi osebe, ki nimajo zagotovljenega financiranja, plačilo oziroma njegova oprostitev pa se ureja prek centra za socialno delo. Storitev institucionalnega varstva so po ZSV dolžni v prvi vrsti plačati upravičenci, šele za njimi ostali zavezanci. Tretje osebe pa lahko v skladu s pogodbeno avtonomijo z zavodom sklenejo dogovor, da bodo (do)plačevale oskrbnino.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je namestitev nasprotne udeleženke v socialno varstveni zavod, ki ji zaradi prezasedenosti ne more nuditi ustrezne strokovne pomoči, varnosti in ustreznih bivalnih pogojev, sprejemljiva z vidika posega v njene ustavne pravice.
Očitno je, da rešitev, kakršna je vsebovana v izpodbijanih odločbah, posega ne le v človekove pravice nasprotnega udeleženca, marveč tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka. Vsebina te rešitve namreč je, da se v zavod namešča nasilna, nemirna in lahko razdražljiva oseba, ki je že poskusila zadaviti drugega varovanca. Ker je zavod prenatrpan in kadrovsko podhranjen, ta nima druge možnosti, kakor da takšno osebo namesti v jedilnico z dnevnim prostorom, kjer je vrh tega že nameščena postelja druge varovanke.
Odločitev sodišča ne sme biti takšna, da bi na ustavno nedopusten način posegala v kakšno človekovo pravico. Veljati mora ravno nasprotno: sodniško pravo mora uresničevati človekove pravice.
V obravnavani zadevi izpodbijana rešitev, ki sledi stališčem dosedanje sodne prakse ne samo ne ščiti človekovih pravic, marveč jih resno ogroža. Ta nevzdržnost zato v konkretni zadevi terja odstop od dosedanje sodne prakse in iskanje rešitve za zapolnitev izvedbene pravne praznine v tem delu pravnega reda. Doslej je bilo namreč rečeno, da mora problem prezasedenosti rešiti izvršilna veja oblasti. To sicer še vedno drži, a ker tega doslej še ni storila, se mora sodna veja oblasti (vsaj v primeru, kakršen je obravnavani) na to ustrezno odzvati.