Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se tožničina denarna sredstva na računu, prejeta iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči, upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.
Zastavlja se vprašanje, ali neprijava na javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega prebivališča v času, ko je upravičencu priznana pravica do subvencije najemnine, predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na že priznano pravico.
S tem v zvezi se toženka sklicuje na 121. a člen SZ-1. Iz te določbe ne izhaja, da upravičenec pravico izgubi, če se v obdobju njenega priznanja ne prijavi na takrat objavljen javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja. Ta člen namreč ne določa izgube pravice, temveč le enega od pogojev za njeno pridobitev - uvrstitev na prednostno listo pred vlogo za subvencijo. O prenehanju pravice med obdobjem upravičenosti za subvencioniranje najemnine, ki je bila že priznana s pravnomočno odločbo, tudi ni mogoče sklepati z ustrezno razlago teh določb, saj bi takšna razlaga prestopila okvir ureditve. Neprijava na razpis v času upravičenosti bi morala biti jasno opredeljena kot dejstvo, ki vpliva na pravico do subvencije, vendar takšne določbe ni. Zato o neprijavi na razpis tožnica ni bila dolžna obveščati toženke, toženka pa tudi po uradni dolžnosti ni imela podlage za poseg v že priznano pravico.
Predlog se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge (in prve) stopnje, da se pri omejitvi dedovanja vrednosti dane socialne pomoči ali varstvenega dodatka ne usklajujeta z indeksom cen življenjskih potrebščin, torej ne valorizira(ta)?
V tožnikovem primeru ni odločilna uporaba 20. člena ZSVarPre, ampak 21. člena ZSVarPre, ki določa posebnosti pri ugotavljanju lastnega dohodka v primeru prenehanja prejemanja ali začetka prejemanja periodičnega dohodka; gre za odstop od načela o upoštevanju prejemkov v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Ključna je razlaga prvega odstavka 21. člena ZSVarPre, ki določa, da kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, se ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva.
Relevantna so dejstva, nastala do odločitve CSD dne 11. 7. 2023, in sicer zlasti to, da je tožniku 18. 6. 2023 potekla pogodba o zaposlitvi (in da je 6. 7. 2023 prejel zadnjo plačo za čas od 1. 6. 2023 do 18. 6. 2023). To pomeni, da v času od 19. 6. 2023 do 30. 6. 2023 ni več imel materialne varnosti iz naslova delovnega razmerja, denarna socialna pomoč pa je namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati (2. člen ZSVarPre).
Določba devetega odstavka 44. člena ZUPJS se nanaša le na odpis neupravičeno pridobljenih javnih sredstev, ne pa na odpis sredstev, ki so bila pridobljena upravičeno. Uporaba te določbe je omejena na primere, v katerih pride do naknadne odprave oziroma razveljavitve odločbe zaradi pred tem neupravičeno priznane pravice iz javnih sredstev (tudi pravice do državne štipendije).
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana (in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo).
CSD odločbe z dne 21. 11. 2017, s katero je bila tožniku priznana pravica do državne štipendije, ni razveljavil oziroma odpravil, ker bi bila tožniku pravica do državne štipendije neupravičeno priznana, temveč je na podlagi določil ZŠtip-1 17. 2. 2022 izdal odločbo, da tožniku preneha pravica do državne štipendije, priznana z odločbo z dne 21. 11. 2017, ker ni izpolnil obveznosti štipendista, pri čemer mu je bilo naloženo tudi vračilo štipendije.
Glede na določbo prvega odstavka 44. člena ZUPJS zneski prejetih državnih štipendij ne pomenijo neupravičeno prejetih javnih sredstev, v zvezi s katerimi bi prišla v poštev uporaba devetega odstavka 44. člena člena ZUPJS o odpisu dolga.
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabili 21. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre).
Revizija se dopusti glede vprašanja, kateri materialni predpis je treba uporabiti v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije.
Revizija se dopusti glede vprašanja, kateri materialni predpis je treba uporabiti v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ kateri materialni predpis je treba uporabiti v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije,
‒ ali mora izplačevalec pravice, ko odloča o odpisu dolga na podlagi devetega odstavka 44. člena ZUPJS, obvezno pridobiti mnenje centra za socialno delo.
Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo že zgolj iz razloga, ker tožnik do 31.12. 2021 ni izkazal znanja slovenskega jezika, ne da bi se opredelilo tudi do njegovih navedb o opravičljivih razlogih za to, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP.
V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Po presoji Vrhovnega sodišča namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda skupaj s polnoletnimi osebami ni dopustna, razen če bi bilo to njej v korist (arg. iz 15. člena ZDZdr).