zavarovalna pogodba - regresna obveznost zavarovanca - vzročna zveza z ravnanjem zavarovanca - vzročna zveza med nastankom škode in alkoholiziranostjo - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila - avtomobilist
I. Ob upoštevanju med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev A0-90, ki so njen sestavni del (to pa je tudi materialnopravna podlaga za odločitev v tej pravdni zadevi), je namreč toženec v razmerju do tožeče stranke kot zavarovalnice lahko regresni zavezanec le v tistem obsegu, ki je posledica njegovega protipogodbenega ravnanja in je obenem tudi v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in v tem dogodku nastalo škodo (seveda ob upoštevanju nadaljnjih omejitev, določenih v 3. točki 2. odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev AO-90). Njegova regresna obveznost pa se ne more nanašati na tisti del škode, ki ni v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem, ampak je posledica ravnanja drugega v prometni nezgodi udeleženega motornega vozila (v obravnavanem primeru neosvetljenega traktorja).
II. Pogodba o obveznem zavarovanju, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, zato ni uvedla nikakršnega tristranskega razmerja med zavarovalnico, zavarovancem in oškodovancem, temveč je na podlagi te pogodbe nastalo trojno, med seboj ločeno razmerje. Ker tožeča stranka kot zavarovalnica v obravnavani zadevi zatrjuje, da je toženec kot zavarovanec zavarovalne pravice iz sklenjene zavarovalne pogodbe (zaradi vožnje pod vplivom alkohola) izgubil, je za odločitev v tej pravdni zadevi pravno pomembno le tisto pravno razmerje, ki je na podlagi zavarovalne pogodbe nastalo med tožečo stranko kot zavarovalnico in tožencem kot zavarovancem. Del tega pravnega razmerja so tudi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (za obravnavani primer pogoji A0-90)
Splošni zavarovalni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska člen AK 92 člen 4, 4-2.
kasko zavarovanje - zavarovanje za škodo povzročeno po divjadi - vzročna zveza
Po splošnih zavarovalnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 92, ki pridejo v poštev pri zavarovalni pogodbi med strankama, je kombinacija "D" (za katero je bil zavarovan tožnik) iz 4.čl. vsebovala škodo, ki nastane na motornem vozilu z neposrednim dotikom divjadi. Tožena stranka s sklicevanjem na to določbo pogojev odklanja plačilo škode, kolikor ta po njeni oceni presega škodo na mestu neposrednega stika divjadi z vozilom. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da obstaja med dotikom srne in končnimi posledicami vzročna zveza, ki ni bila z ničimer pretrgana. Ob ugotovitvi, da je bil v konkretnem primeru dotik divjadi edini vzrok za vso tožniku nastalo škodo, ne da bi kakorkoli prišel do izraza faktor tožnikove volje in njegovih dejanj, ne more biti dvoma, da tožena stranka odgovarja tožniku v celoti.
I. Ker toženec ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku zatrjeval, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, je regresni zahtevek utemeljen.
II. Ugovor zmanjšanja odškodnine po 191. čl. ZOR proti regresnemu zahtevku zavarovalnice po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilistove odgovornosti bi bil utemeljen le, če bi toženec uspel dokazati, da je njegov položaj v regresnem razmerju glede višine vtoževanega zneska slabši, kot bi bil v odškodninskem razmerju.
odmik od določb ZOR o zavarovanju - podaljšanje roka plačila zavarovalne premije
Določbe ZOR o zavarovanju so pretežno kogentne narave, vendar je kogentnost določena zaradi varstva pravic zavarovanca. Zato so odmiki v korist zavarovanca dovoljeni (odložitev zapadlosti premije).
regresni zahtevek zavarovalnice za povračilo plačane odškodnine pri nezavarovanem vozilu
Spričo vseh okoliščin, v katerih je prišlo do poškodovanja S.K., revizijsko sodišče šteje, da toženčev delež odgovornosti v višini 50% ni bil previsoko ocenjen. Sodišči sta presojali utemeljenost regresnega zahtevka tožeče stranke tudi po višini. Zneska odškodnine za duševne bolečine zaradi sinove smrti, ki jih je tožeča stranka izplačala staršema umrlega poškodovanca J.K. in J.K. (po odbitku 50%) tudi po mnenju revizijskega sodišča ustrezata pravični denarni odškodnini po 201. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Tudi pri ostalih izplačilih tožeče stranke za gmotno škodo revizijsko sodišče nima pomislekov proti oceni sodišč, da niso previsoka, upoštevajoč pri tem podatke, ki jih je imela na razpolago tožeča stranka ob izplačilu.
ZTSPOZ (1976) člen 45, 45/3.ZOR člen 154, 16. ZTSPOZ (1990) člen 92. ZOZP RS/94 člen 6, 6/1.
sorodstvena klavzula - odškodninski zahtevki za škodo, ki jo utrpijo povzročiteljevi bližnji sorodniki - pogodbena ureditev pravic oškodovanca
- Namen in bistvo zakonite obveznosti, skleniti zavarovalno pogodbo ni v tem, da bi bil zavarovanec zavarovan in obvarovan pred plačilom odškodnine, ampak je izključno v tem, da so upravičeni oškodovanci obvarovani pred plačilno insolventnostjo povzročitelja škode.
- Določba 3. odstavka 45. člena ZTSPOZ/76 ni v skladu z javnim redom Republike Slovenije, saj omogoča, v nasprotju z danes (oziroma že od uveljavitve ZOR dalje) uveljavljenimi načeli odškodninskega prava, diskriminacijo določenega (običajno celo najpogostejšega) kroga žrtev prometnih nesreč, ki, tako kot v obravnavanem primeru oba mladoletna tožnika, k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, niso s svojim ravnanjem nič prispevale. Uporaba citirane določbe ZTSPOZ/76, ob upoštevanju današnjih načel odškodninskega prava in ciljev obveznega zavarovanja, nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije tudi zato, ker onemogoča čim popolnejše kritje škod, ki nastanejo v prometnih nesrečah in obvezno zavarovanje spreminja v varstvo zavarovančevega premoženja pred zahtevki tretjih, kar pa je v nasprotju s ciljem obveznega zavarovanja v prometu, ki je v tem, da se nudi oškodovancem učinkovita odprava posledic prometnih nesreč.
zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti - tuje vozilo - pasivna legitimacija domače zavarovalnice
Povzročiteljevo vozilo, registrirano v eni od bivših republik SFRJ, ki je na območju Republike Slovenije povzročilo škodo tožeči stranki (domači osebi), v odnosu do Republike Slovenije ni imelo veljavne mednarodne listine o zavarovanju proti avtomobilski odgovornosti. Vozilo je torej treba šteti za nezavarovano. Za povzročitev škode, ki je bila povzročena z vozilom tuje registracije, ki ni zavarovano proti avtomobilski odgovornosti (107. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja), pa veljajo določbe 99. člena tega zakona. Tožnica ima pravico zahtevati odškodnino od zavarovalne organizacije, ki opravlja obvezno zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti in ima sedež na območju republike (sedaj države Republike Slovenije), na katerem je škoda nastala. To pa je prav tožena stranka, ki je zato v tem sporu pasivno legitimirana.
zavarovanje pred odgovornostjo - lastna pravica oškodovanca in direktna tožba - imetnik vozila
Ko je ugotovljeno, da je škodo povzročil voznik, ki ni imetnik vozila, niti ni z vozilom upravljal po pooblastilu imetnika, tudi ni mogoče uporabiti določbe 2. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti z dne 27.11.1985 o izključitvi odškodninskega zahtevka imetnikovega zakonca iz zavarovalnega kritja.
Pri prostovoljnem zavarovanju lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, le do nominalnega zneska njene obveznosti. Nepravilno sta zato sodišči prve in druge stopnje pri obravnavanju toženkinega ugovora zavarovalne vsote upoštevali to vsoto v valorizirani vrednosti. Ko sta prisodili tožeči stranki odškodnino preko nominalnega zneska zavarovalne vsote, sta kršili načelo denarnega nominalizma uzakonjenega v 394. členu ZOR.
1. Z ureditvijo medsebojnega notranjega razmerja sta toženi stranki že pred nastopom zavarovalnega dogodka zakonsko dolžnost obveznega zavarovanja potnikov sicer res izključili, vendar pa, kot sta materialnopravno pravilno zaključili tudi obe nižji sodišči, take izključitve ni mogoče upoštevati proti tretjim osebam. Pokojnik je bil tretja oseba. Zato zavarovalnica izključitvenih klavzul, ki si jih je s pogodbo dogovorila z zavarovalcem (v konkretnem primeru s prvotoženo stranko kot lastnikom letala) ne more uveljavljati proti tretjemu, ki je oškodovan z dejanjem, na podlagi katerega je nastala odgovornost. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke je podana tako že na podlagi s prvotoženo stranko sklenjene zavarovalne pogodbe. Zato se drugotožena stranka v razmerju do tožečih strank kot oškodovancev, na določbo 3. odstavka 89. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ne more uspešno sklicevati.
2. V obravnavanem primeru je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo z letalom, ki je bilo last prvotožene stranke. Zato bi se ta morala razbremeniti odgovornosti, kar pa ji ni uspelo. Dejstvo, da je ugotavljanje vzrokov letalske nesreče težavno ali celo onemogočeno, glede na opisano dolžnost razbremenitve odgovornosti oškodovancem ne more iti v škodo.
zavarovalna vsota - valorizacija zavarovalne vsote - limit - način valorizacije - čas valorizacije
Če se stranki o valorizaciji zavarovalne vsote ne dogovorita, je poleg indeksne rasti cen na drobno dopustna tudi drugačna valorizacija. Tako je sodišče smelo pri primerjavi upoštevati tudi tečaj DEM v času škodnega dogodka in času sojenja. Valutna klavzula je po 5. členu zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91) v nasprotju s tem, kar trdi tožena stranka, dovoljena. Prav tako je smelo izhajati iz primerjave z novo zavarovalno vsoto, ki je bila določena mesec dni po škodnem dogodku. Glede na čas škodnega dogodka so bile vse te primerjave potrebne, saj je bilo le tako mogoče materialnopravno pravilno ovrednotiti razmerje med prisojeno odškodnino in tedaj veljavno (vendar valorizirano) zavarovalno vsoto. Ko je sodišče ugotovilo, da prisojena odškodnina v obeh primerih ne bi presegala realne vrednosti zavarovalne vsote v času škodnega dogodka, je povsem v skladu z načeli zavarovalnega in splošnega obligacijskega prava ugovor tožene stranke zavrnilo.
določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti - višina zavarovalne vsote - ugovor limita - porazdelitev zavarovalne vsote
Ugovor sorazmernega znižanja pravic oškodovancev do zavarovalnice, če je oškodovancev več, celotna odškodnina pa presega zavarovalno vsoto, s katero zavarovalnica v konkretnem primeru jamči (3. odst. 93. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Ur.l. SFRJ 17/90 in 82/90) lahko predstavlja tehten razlog po 68. čl. ZPP, ki narekuje določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Toda v obravnavanem primeru so poleg zavarovalnice, ki je ugovor podala, toženi še trije toženci. Na morebitno obveznost teh do tožnikov pa višina obveznosti prve tožene stranke do tožnikov ne vpliva.
Če je zavarovalnica zavarovalca opozorila, da veljajo za zavarovalno pogodbo zavarovalni pogoji in mu te tudi izročila, oboje pa je ugotovljeno v polici, so zavarovalcu zavarovalni pogoji morali biti znani. Če ti vsebujejo določbo, da zavarovanje preneha z izplačilom zavarovalnine za uničen predmet, na podlagi iste police ni mogoče zahtevati zavarovalnine za škodo na istem avtomobilu, nastalo v prometnem zavarovalnem primeru, če je bila pri prejšnjem zavarovalnem primeru izplačana zavarovalnina za totalno škodo.
Odlok o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila - obseg odgovornosti - zavarovalna vsota - limit
Sodišče druge stopnje je materialnopravno pravilno uporabilo Odlok o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila, ki je veljal v času škodnega dogodka in predpisoval najnižji znesek zavarovalne vsote, na katero se je moralo skleniti obvezno zavarovanje; ker ni ugotovilo, da bi tožnica sklenila pogodbo o obveznem zavarovanju za višji znesek, je drugostopno sodišče utemeljeno prav ta znesek zaradi padca vrednosti denarja na podlagi metode indeksa drobnoprodajnih cen valoriziralo na čas zadnje glavne obravnave, pravilno pa je enako metodo uporabilo tudi pri valorizaciji zneskov, ki jih je tožnica že prejela od tožene stranke. Proti načinu, na podlagi katerega je sodišče druge stopnje opravilo valorizacijo, s stališča materialnega prava ni pomislekov. Končni rezultati pa so računska posledica takšnega načina in tako dejanske narave. Zato se revizijsko sodišče z revizijskimi navedbami, da bi uporaba drugačne metode valorizacije (uporaba tečaja DEM) tožnici prinesla boljši rezultat, ni moglo ukvarjati (člen 385/3 ZPP).
zavarovalna vsota - zavarovalna vsota, ki je veljala v času sojenja
Ugotovljena škoda vseh treh tožnikov spada v okvir škode, ki jo je mogoče pričakovati kot posledico prometnih nesreč z motornimi vozili in ki jo more obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pokriti v celoti. Zato predpisana zavarovalna vsota, veljavna v času škodnega dogodka, upoštevajoč tedanje cenovne razmere in merila za presojo negmotne škode, ni mogla predstavljati omejitve za priznanje celotne pravične denarne odškodnine za negmotno škodo vseh treh tožnikov.
Rizično izključitev iz 3. točke 4. člena pogojev AO-plus-86, da zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (npr. imetnik drugega v prometni nezgodi soudeleženega vozila), je treba razlagati:
1) pravica zavarovalnice je, da se sklicuje na rizično izključitev zaradi nedvomne plačilne zmožnosti odgovorne druge osebe - in njena stvar, da to nedvomno plačilno zmožnost dokaže;
2) besedilo "...ali je za takšno škodo zavarovana", je treba razumeti tako, da pomeni: "...ali je in kolikor je za takšno škodo zavarovana" (problem limita odgovornosti zavarovalnice, pri kateri je odgovorna druga oseba zavarovana).
Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila tožnica v času prometne nezgode dne 30.9.1978 povzročiteljeva žena. Ob upoštevanju 51. čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l.SFRJ, št.24/76) in na prvi stopnji ugotovljenih zavarovalnih pogojev prve tožene stranke sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da z obveznim zavarovanjem ni bila krita odgovornost za škodo najbližjih svojcev uporabnika motornega vozila.
Obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, da mora povrniti oškodovancu škodo, povzročeno z uporabo motornega vozila, je omejena z zavarovalno vsoto, veljavno v času škodnega dogodka.