ZOR člen 188, 188/2, 195, 195/1, 195/2, 196, 1089, 1097, 1097/1, 1097/2.
povrnitev gmotne škode v primeru telesne poškodbe ali okvare zdravja - denarna odškodnina - izguba zaslužka - izvensodna poravnava z zavarovalnico - ničnost poravnave - nova škoda - zavarovalna vsota - limitiranje zavarovalne vsote - sprememba sodne prakse
Uveljavitev določene razlage neke materialnopravne norme obligacijskega prava, do katere pride v določenem trenutku v sodni praksi, nikakor nima učinka samodejnega izbrisanja vseh pravnih učinkov razpolaganj udeležencev obligacijskih razmerij, ki so upoštevali drugačno razlago iste materialnopravne norme, ko so se pred tem trenutkom odločili za določeno pogodbeno ureditev teh razmerij (npr. s poravnavo v smislu 1089. člena ZOR).
S stališča določbe 2. odstavka 195. člena ZOR ni bistveno, ali je izguba zaslužka razlika med zaslužkom, ki bi ga oškodovanec pridobival, če ne bi bil zaradi posledic poškodbe le omejeno (v primerjavi s prejšnjim stanjem) sposoben za pridobivanje (polni zaslužek), in zaslužkom, ki ga po končanem zdravljenju dejansko pridobiva z opravljanjem istega (ali drugega) dela oziroma pridobitne dejavnosti - ali pa je to razlika med polnim zaslužkom in invalidsko pokojnino, ki jo prejema zaradi invalidske upokojitve kot posledice poškodbe. V obeh primerih gre za isto obliko oziroma vrsto premoženjske škode: izgubo zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo kot posledice telesne poškodbe (ali okvare zdravja), ki je urejena v 2. odstavku 195. člena ZOR.
zavarovanje - plačevanje premije - začetek veljavnosti zavarovalne pogodbe - plačilo premije po nastopu škodnega dogodka - obveznost zavarovalnice, da izplača odškodnino
Kadar gre za zavarovanje, ki ni življenjsko (peti odstavek 913. člena ZOR), in kadar se stranki - sklenitelj zavarovanja in zavarovalnica dogovorita, da se premija plača ob sklenitvi pogodbe, in je ta takrat tudi plačana, začne pogodba veljati na dan njene sklenitve in s tem plačila premije ter ta dan tudi učinkovati za zavarovalnico. Če pa premija takrat ni plačana ampak pozneje, pogodba sicer velja od dneva sklenitve, toda za zavarovalnico začne učinkovati, kar zadeva njeno obveznost plačati odškodnino, šele naslednji dan po vplačilu premije (prvi odstavek 913. člena ZOR).
Policist z večletno prakso bi moral vedeti in pričakovati, da bodo zaradi izključitve dvoma v korektnost postopka proti kolegu oziroma zaradi zagotovitve nepristranosti pri ugotavljanju in razjasnjevanju dejstev ogled opravili policisti druge policijske postaje, v navzočnosti njegovega komandirja, ter v navzočnosti preiskovalnega sodnika, kar se je tudi zgodilo.
ZOR člen 920, 929, 929/1, 929/2. SPLOŠNI POGOJI ZAVAROVANJA AVTOMOBILSKEGA KASKA AK - 89 člen 3. POGOJI AO - PLUS - 90, člen 1, 2, 5.
zavarovalna pogodba - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote - izključitev odgovornosti zavarovalnice pri nameri in prevari - omejitev zavarovanih nevarnosti - škoda, ki je krita z zavarovanjem - splošni pogoji zavarovanja avtomobilskega kaska - samomor voznika
Ker je bilo ugotovljeno, da je žena prvega tožnika oziroma mati preostalih dveh tožnic hote zažgala avtomobil in napravila samomor, z uničenjem osebnega avtomobila ni nastopil zavarovalni primer po prvem odstavku 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska in zato toženka s tem nastale škode ni bila dolžna kriti.
Namreč obveznost zavarovalnice za kritje škode zaradi takih dogodkov je bila s pogodbo o zavarovanju izrecno izključena ter tak sporazum pogodbenih strank ni bil v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 929. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).
Ugotovljeno je namreč bilo, da je upravičenec zavarovanja po pogojih AO-plus-90 poleg imetnika vozila tudi voznik (1. člen pogojev), da v primeru smrti upravičenca povrne zavarovalnica njegovim svojcem le pravno priznano škodo (2. člen pogojev) in da zavarovalnica ne povrne škodo, če voznik krši varnostne predpise, kar ima za posledico, da izgubijo kritne pravice tudi svojci upravičenca (5. člen pogojev). Tako po navedenih pogojih kot po določbah 920. in drugega odstavka 929. člena ZOR zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, kadar med drugim upravičenec zavarovanja povzroči zavarovalni primer namenoma. Kot je že spredaj navedeno, je bilo ugotovljeno, da je svojka tožnikov to je zavarovalna upravičenka napravila samomor, kar pomeni, da je zavarovalni primer povzročila namenoma. Tožniki zato niso upravičeni do povrnitve škode niti iz naslova zavarovanja po pogojih AO-plus-90.
Revizijsko sodišče se strinja s pravno presojo nižjih sodišč, sprejeto na podlagi ugotovljenih dejstev, v katera v revizijskem postopku ni mogoče več poseči, da tako tožnici kot zavarovanki kakor tudi njenemu možu kot vozniku ni mogoče očitati kršitve določb pravkar omenjenega člena pogojev, ker so pač objektivne okoliščine (ponoči zaprta policijska postaja) po eni strani, po drugi pa opravičljiva zmota glede pristojnosti policijske postaje preprečile, da bi bil pristojni organ za notranje zadeve obveščen prej, kot se je to dejansko zgodilo. Vrhu tega pa ne glede na pravkar povedano pogoji same opustitve prijave ne sankcionirajo z izgubo zavarovalnih pravic. Člen 24 pogojev namreč samo nalaga, kaj mora storiti zavarovanec, nima pa določbe o izgubi zavarovalnih pravic, kot je to urejeno na primer v 10. členu pogojev, v katerem ni omenjena opustitev zavarovančeve dolžnosti iz 24. člena pogojev.
ZOR člen 12, 15, 15/1, 15/2, 18, 18/2, 133, 139, 139/1, 140, 141, 394, 942.
pogodbe o osebnem zavarovanju - enaka vrednost vzajemnih dajatev - inflacija - valorizacija zavarovalne vsote
Pri osebnem zavarovanju, če zavarovalni niti dodatni pogoji tega ne določajo, tudi zakonski predpisi ne omogočajo sodišču, da valorizira zavarovalno vsoto, in tudi ne na način, da se ne upošteva denominacija.
Zaključni sporazum, sklenjen med zavarovalnico in zavarovancem o dokončni poravnavi škode, je za obe stranki zavezujoča pogodba (26. člen ZOR), ki bi jo bilo mogoče v obsegu trditvene podlage izpodbijati zaradi bistvene zmote.
prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico - subrogacija
Zavarovancu, ki je po prometni nesreči s svojim udeleženim vozilom odpeljal s kraja dogodka, je najprej treba dokazati, da se je objektivnih dejstev nesreče zavedal; šele potem je mogoče nanj prevaliti dokazno breme o nealkoholiziranosti.
kreditno zavarovanje - odškodninski zahtevek - vojna škoda - neposredni vzrok škode - causa proxima - pogodba o zavarovanju terjatev - analogija
Po 1. odstavku 931. člena ZOR zavarovalnica ni dolžna povrniti škode, ki je bila povzročena z vojnimi operacijami ali upori (razen, če je bilo dogovorjeno drugače), vendar pa pod pogojem iz drugega odstavka citiranega člena, da dokaže, da je škodo povzročil tak dogodek.
Takšno dokazno breme za ekskulpacijo je običajno pravilo, izhajajoče tudi iz prvega odstavka 154. člena ZOR glede subjektivne odgovornosti oziroma iz 177. člena ZOR glede objektivne odgovornosti za škodo. Načelno sta torej sodišči druge stopnje in prve stopnje dali prav toženi stranki, da kot zavarovalnica ne odgovarja za škodo kot posledico vojnih oziroma političnih dogodkov, če to seveda dokaže.
ZOR člen 929, 929/1. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska.
omejitev zavarovanih nevarnosti - škoda, ki je krita z zavarovanjem - izključitev odgovornosti zavarovalnice
S sklenitvijo zavarovalne pogodbe je tožnik pristal na zavarovalne pogoje tožene stranke, vključno z razlogi, zaradi katerih pride do izgube zavarovalnih pravic.
POSEBNI POGOJI ZA ZAVAROVANJE MOTORNIH VOZIL člen 18.
kasko zavarovanje - prenos zavarovanja na kupca avtomobila
Določbo 18. člena Posebnih pogojev za kombinirano zavarovanje motornih vozil - AK - 1991 (v nadaljevanju pogoji), v kateri je določeno, da se pravice in dolžnosti iz zavarovalne pogodbe ne prenesejo na novega lastnika, razen če se s kupoprodajno pogodbo ne sklene drugače, pa tožena stranka povsem korektno citira, vendar pa jo, kot sta presodili že sodišči druge in prve stopnje, zmotno razlaga. Kot ugotavlja sama tožena stranka, je prodajna pogodba konsezualen kontrakt. V obravnavani pravdni zadevi je bilo ugotovljeno, da sta M. B. in tožeča stranka prodajno pogodbo brez dvoma sklenila in o sklenitvi pogodbe tudi obvestila toženo stranko. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da ob prodaji pogodbeni stranki v pisni pogodbi z dne 9.10.1991 nista izrecno navedli, da se prenaša na novega lastnika tudi zavarovanje, da pa je prodajalec kljub temu ob sklenitvi pogodbe izročil kupcu (tožeči stranki) tudi vse zavarovalne police. Te so bile s strani kupca predložene tudi toženi stranki, ki je po ugotovitvah sodišča druge in prve stopnje vnesla novega kupca (tožečo stranko) v računalnik, na polici št. 0000292, ki jo je tožeči stranki izročil prejšnji lastnik, pa natipkala ime novega lastnika (tožeče stranke). Nadalje je bilo v postopku pred nižjima sodiščema tudi ugotovljeno, da je tožena stranka tožeči stranki po sklenitvi prodajne pogodbe (sklenjena je bila 9.10.1991) ravno na podlagi police št. 0000292 izplačala dne 24.1.1992 odškodnino za škodo, ki je tožeči stranki na kupljenem vozilu nastala v mesecu decembru leta 1991 (tedaj pred 11.7.1992 in s tem pred nastopom zavarovalnega primera, ki je predmet te pravdne zadeve). Ob upoštevanju vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev so tudi po presoji revizijskega sodišča pravno zmotne trditve tožene stranke, da pogoji iz 18. člena pogojev niso izpolnjeni le zato, ker prenos zavarovanja v prodajni pogodbi z dne 9.10.1991 ni izrecno naveden.
ZOR člen 10, 901, 919. SPLOŠNI POGOJI ZA ZAVAROVANJE AVTOMOBILSKEGA KASKA člen 20.
sklenitev pogodbe - kdaj je pogodba sklenjena - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote
Tožnikov zahtevek, da mora toženka skleniti z njim kasko zavarovanje za nazaj, nima podlage ne v zavarovalni pogodbi, katere veljavnost je prenehala 4.5.1994, ne v spredaj navedenih splošnih pogojih toženke in ne v določbah zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, člen 10, ki uzakonja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, 901. člen in dr.). Drugi del (sicer enotno postavljenega) zahtevka pa ni določen, kot je pravilno ocenilo sodišče druge stopnje. Po določilu prvega odstavka 186. člena ZPP mora tožba med drugimi sestavinami obsegati določen zahtevek. Pri tem je mišljen procesualni zahtevek, ki ga poda tožnik v obliki tožbenega predloga. Ta - zahtevek - pa ni določen (določljiv), kadar tožnik predlaga zgolj, da se tožena stranka obsodi na plačilo škode, katere pa po višini ne opredeli z ničemer (ne v zahtevku in ne v razlogih tožbe). Tožba je zato v takih primerih pomanjkljiva v procesnopravnem pogledu. Ker pa sta v tem postopku sodišči nižjih stopenj meritorno odločili tudi glede pomanjkljivega dela tožbe (v okviru enotno postavljenega zahtevka), je bila lahko predmet revizijskega preizkusa le materialnopravna pravilnost pobijane sodbe. Ta pa je pravilna tudi po presoji revizijskega sodišča, ker postavljeni zahtevek nima opore v materialnem pravu.
zavarovalni primer - odgovornost za škodo od nevarne stvari - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - škoda nastala v respiro roku
V obravnavanem primeru sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je prišlo do tožničine nezgode (škodnega dogodka) 29.12.1992 in da ta pada v zavarovalno obdobje - od 23.12.1992 do 23.12.1993 - ki je bilo predmet pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti z dne 10.2.1993 (ki sta jo sklenili prva toženka in K. K.). Iz (posrednih) ugotovitev nižjih sodišč še izhaja, da druga toženka kot voznica ni bila skleniteljica zavarovalne pogodbe (ampak lastnica vozila).
Ugotovitvi nižjih sodišč, da je imel lastnik vozila zavarovano svojo avtomobilsko odgovornost pri prvi toženki v času (od 23.12.1992 do 23.12.1993), ko je vozilo tožnico poškodovalo (28.12.1992) in da tožnica ni bila soodgovorna za nezgodo, so utemeljevale zaključek, da je prva toženka odgovorna tožnici za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi (173. in 174. člen ZOR ter 93. in dr. členi zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list bivše federacije št. 17/90) glede na to, da ni bilo ugotovljeno ničesar, kar bi izključevalo odgovornost revidentke po zavarovalni pogodbi.
zavarovanje pred odgovornostjo - odgovornost zavarovalnice - omejitev zavarovanih nevarnosti - škoda, ki je krita z zavarovanjem - izguba zavarovalnih pravic zaradi akoholiziranosti voznika
Sporno razmerje med pravdnima strankama temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi. S to pogodbo je toženec kot zavarovanec zavaroval svojo odgovornost za škodo, povzročeno drugim v prometni nezgodi. Sestavina navedenega zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama so tudi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki v 3. točki prvega odstavka 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice tudi v primeru, če je kot voznik zavarovanega vozila v času prometne nezgode pod vplivom alkohola in dalje, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola v primeru, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Navedena domneva o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti, je izpodbojna. To pomeni, da lahko zavarovanec vselej dokaže nasprotno. Toženec bi moral tako v tem primeru dokazati, da njegova prometna nezgoda in škodne posledice le-te ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in katerih toženec v revizijskem postopku ne more izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP), izhaja, da je toženec trčil v pešca, ki mu je prihajal po svoji levi strani ceste pravilno nasproti, s sprednjo stranjo avtomobila le 30 cm od svojega desnega roba ceste, da je toženec s kraja prometne nezgode odpeljal do gostilne in tam popil dva piva, da se je zadrževal v gostilni tudi že pred nezgodo in da se je javil prometni policiji šele naslednjega dne popoldan. Take ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo zaključek, da je toženec s svojim ravnanjem kršil spredaj navedena določila s tožnico sklenjene zavarovalne pogodbe. Tožencu namreč ni uspelo ovreči domneve o alkoholiziranosti, niti mu ni uspelo dokazati, da nastanek sporne škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.
zavarovalna vsota (limit) - valorizacija - dan uveljavitve odloka
Ko je pritožbeno sodišče sklenilo vzeti kot izhodišče za valorizacijo zavarovalne vsote na podlagi naraščanja drobnoprodajnih cen trenutek uveljavitve odloka o zavarovalni vsoti, ki je veljal v času škodnega dogodka, je to upravičeno storilo.
Nezgodno zavarovanje nima odškodninske narave, zato se tudi znesek zavarovalnine ne ravna po nastali škodi (ne predstavlja povrnitve škode), ampak se ravna po zavarovalnini, ki je določena v pogodbi oziroma v ZTSPOZ. Če pa oškodovanec utrpi škodo, ki je večja od zneska, ki mu je bil izplačan iz obveznega zavarovanja potnikov proti posledicam nezgode, lahko v presežku uveljavlja zoper odgovornega prevoznika odškodninski zahtevek (3. odstavek 49. člena ZTSPOZ). Iz navedenega izhaja, da pridobi potnik v primeru nezgode dve pravici:
- pravico do zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja, ki je omejena z zneskom zavarovalne vsote, določene v pogodbi, in
- pravico do odškodnine, ki jo lahko uveljavlja od prevoznika iz naslova odškodninske obveznosti.
Gre torej za dva pravna naslova, ki se obravnavata vsak zase.
Samo v primerih zavarovanja odgovornosti (lastnika motornega vozila) je sodna praksa dopuščala izjemo od načela denarnega nominalizma (394. člen ZOR) z valorizacijo zavarovalne vsote in sicer z namenom, da bi bile že z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob škodnem dogodku (razen izjemnih), oškodovanec pa s tem rešen nevarnosti, da svojega odškodninskega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne (največkrat fizične) osebe. Pri nezgodnem zavarovanju potnikov v javnem prevozu navedeni razlogi ne pridejo v poštev, zato velja valorizacija zavarovalne vsote le v primeru, če jo določajo zavarovalni pogoji.
Po oceni revizijskega sodišča je materialnopravna presoja sodišč druge in prve stopnje pravilna. Tudi po njegovi oceni predstavlja tožnikova nezgoda zavarovalni primer tako po določilu 898. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (po katerem mora biti dogodek, ki je predmet zavarovanja, bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov) kot tudi po prvem odstavku 5. člena splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (po katerih se šteje za nezgodo vsak nenaden, od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali delno invalidnost, prehodno nesposobnost za delo ali okvaro zdravja, ki zahteva zdravniško pomoč). Tožnikove poškodbe so namreč po ugotovitvah nižjih sodišč posledica prometne nezgode, do katere je prišlo zato, ker je tožnik med vožnjo zapeljal s ceste in trčil v drevo. Revizijsko sodišče sprejema zaključek, da okolnost, da je tožnik zapeljal s ceste zaradi trenutne slabosti, ne jemlje nezgodi narave zavarovalnega primera, ker nezgoda ni bila namerno povzročena (člen 951 ZOR), niti ni bil tak dogodek izključen iz zavarovanja (po zavarovalni pogodbi oziroma splošnih pogojih). Tožnikova nezgoda ima vse bistvene značilnosti škodnih dogodkov v smislu 5. člena splošnih pogojev: bil je nenaden in neodvisen od zavarovančeve volje; v glavnem pa je deloval tudi od zunaj in naglo na zavarovančevo telo (trčenje z vozilom v drevo) in ga poškodoval.
ZTSPOZ člen 99, 102, 102/1, 105, 107. ZTVCP člen 158, 160, 160/1. ZZav člen 117. ZPOZ člen 51.
odgovornost za škodo, ki jo povzroči znano vozilo, zavarovano v tujini
Dokler je obstajala država SFRJ nobeno vozilo registrirano na ozemlju te države ni bilo vozilo tuje registracije.
Ni mednarodnega elementa, ki bi temeljil na kakšni drugi zakonski ali pogodbeni obveznosti prve toženke. Z zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/94 - ZOZP), s katerim so se prenehale uporabljati določbe med drugim 83. do 110. člena ZTSPOZ (51. člen ZPOZ), ni v prehodnih ne v katerih drugih določbah zajeto morebitno urejanje škodnih primerov, ki bi izvirali iz časov veljavnosti ZTSPOZ, ko je SFRJ še obstajala. Pravkar povedano velja tudi za zakon o zavarovalnicah (Ur. list RS, št. 64/94 - ZZav), s katerim so se prenehale uporabljati določbe ZTSPOZ razen tistih, za katere je pozneje določil omenjeni ZPOZ, da se ne uporabljajo več (117. člen ZZav). Med postopkom je bilo tudi ugotovljeno, da zavarovalne organizacije ali zavarovalni biroji nekdanjih republik niso sklenili sporazuma o likvidaciji škod, nastalih pred razpadom SFRJ. Problemi nelikvidiranih škod, ki so zasebno pravne narave, seveda tudi ne sodijo med razmerja, ki jih je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).
Zavarovalni pogoji so sestavni del zavarovalne pogodbe. Ti lahko določajo, da izgubi zavarovanec (lastnik ali uporabnik motornega vozila) kritno pravico, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola in povzroči prometno nezgodo oziroma škodo zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Zato ravna zavarovanec v nasprotju s pogodbo o obveznem zavarovanju proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim z motornim vozilom, če povzroči škodo z vožnjo pod vplivom alkohola. Zavarovalnica, ki plača oškodovancu odškodnino, ima zato regresni zahtevek proti lastnemu zavarovancu, ki temelji na zavarovalni pogodbi. Tak zahtevek zastara po določilu tretjega odstavka 380. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v treh letih. Zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu.