ZDen člen 72. OZ člen 299, 299/1, 299/2, 345, 346, 359, 360. ZZUSUDJZ člen 3, 3/1. URS člen 14, 22, 23.
denacionalizacija - plačilo odškodnine - sodba razveljavljena v postopku z izrednim pravnim sredstvom - ponovno sojenje - znižanje odškodnine - naknadno odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev - zastaranje terjatve - splošni petletni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - COVID-19 - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva - začetek teka zamudnih obresti - zamuda dolžnika - kdaj pride dolžnik v zamudo - nedoločen rok za izpolnitev obveznosti - datum vložitve tožbe
ZZUSUDJZ je urejal zadržanje teka le za materialne prekluzivne, ne pa tudi za zastaralne roke, kar je mogoče razbrati že iz besedila prvega odstavka 3. člena ("Roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ..."), jasno pa je to zapisano tudi v obrazložitvi predloga zakona (EVA 2020-2030-0015 z dne 16. 3. 20204), kjer se izrecno omenja razlikovanje med prekluzivnimi in zastaralnimi roki ter predlagatelj zakona pojasnjuje, da se pravila o zadržanju zastaranja ne morejo uporabljati v primeru materialnih prekluzivnih rokov, zato je treba zadržanje prekluzivnih rokov urediti s predlaganim zakonom.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obstajali pogoji za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ, ki so trajali dlje (115 dni), kot pa je tožnica prekoračila petletni rok od začetka tega zastaralnega roka (74 dni). Tožnica se je izrecno sklicevala (tudi) na zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir, katerih obstoj je splošno znano dejstvo. Zato njena terjatev ni zastarana, zavrnitev zahtevka iz tega razloga pa je materialnopravno zmotna.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - pravni interes za ugotovitveno tožbo - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - premoženje, ki spada v zapuščino - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - vknjižba lastninske pravice na občino - dejanski lastnik nepremičnine - nakup nepremičnine na javni dražbi - stanovanje - priposestvovanje - lastninjenje stanovanj - pravni naslov - dobrovernost - trajanje dobroverne posesti
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka v celotnem postopku prepričljivo dokazala obstoj pravnega temelja, kupoprodajno pogodbo, iz katere sledi, da je pokojni kupil stanovanje na javni licitaciji 24. 11. 1966, kot edini ponudnik za izklicno ceno. Prvotožena stranka nikoli ni zatrjevala, da bi prodajalec zaradi neplačila kupnine od pogodbe odstopil, zato ni razloga za dvom v veljavnost sklenjene pogodbe. To pa zadostuje za pravilen materialopravni zaključek v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je pokojnikova posest temeljila na pravnem naslovu, ki je bil usmerjen v pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju, na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe in se pridružuje stališču, da je na podlagi vsega navedenega pokojni A. A. utemeljeno verjel, da ima stanovanje s pripadajočima kletnima prostoroma upravičeno v posesti kot svoje. Čeprav v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik, pa iz navedb drugotožene stranke sledi, da zgradba, v kateri se nahaja stanovanje pred letom 2002, niti ni bila etažirana, zato vpis stanovanja v zemljiško knjigo pred tem datumom ne bi bil mogoč.
ZS člen 53a, 53a/4, 53a/5, 54, 54/4. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4.
sodna taksa - nekonkretizirana pritožba - pravna oseba
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba zoper izpodbijani sklep nekonkretizirana, saj toženka v njej ne pojasni, katere napake v postopku naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, v čem naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zakaj naj bi zmotno uporabilo materialno pravo.
predmet pogodbene obveznosti - višina pogodbene obveznosti - zadostna trditvena podlaga - specifikacija opravljenih storitev - nevezanost sodišča na dokazni sklep - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je za višino vtoževane terjatve izostala jasna in konkretizirana trditvena podlaga, zato je ni mogoče preizkusiti in se tožena stranka o njej ni mogla določno izjaviti. Tožeča stranka je namreč ustrezno in jasno pojasnila, pod kakšnimi pogoji se je izvajal zakup oglasnega prostora in na kakšen način se je obračunavala višina mesečne obveznosti tožene stranke in so se izdajali mesečni zbirni računi, katerih osnovo je predstavljal seštevek vseh oglasnih računov tožene stranke, na katerih je v posameznem mesecu potekal zakup, skupna višina zakupa pa je izhajala iz poročil Facebook platforme. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zatrjevan način obračuna skladen s pogodbenimi določili.
V primeru, ko je tožeča stranka navedla in pojasnila pogodbena določila, ki so podlaga za mesečni zbirni račun, in generalne postavke obračuna, se ne pričakuje, da bo v tožbo ali kasnejše vloge vključila tudi celotno besedilo z vso specifikacijo iz poročil in računov Facebook platforme, na katerih temeljijo izdani mesečni računi. Potreben je ugovor tožene stranke, da se ugotavlja, kaj je sploh sporno v posameznem obračunu in se nato razpravljanje, dodatne trditve in dokazovanje omeji na ta sporna dejstva.
navzočnost na glavni obravnavi - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - odreditev pripora zaradi izmikanja glavni obravnavi
Kot je razvidno iz spisovnih podatkov in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obtoženko pravilno vabilo na glavno obravnavo 17.4.2023. Obtoženka izostanka ni opravičila, zato je bila odrejena prisilna privedba na narok 18.5.2023, vendar ta ni bila izvedena, ker je policisti niso izsledili. V 3. točki izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje obrazložilo, kar potrjujejo tudi spisovni podatki, da se obtoženka očitno izmika kazenskemu postopku in se ne odziva vabilom sodišča, prisilne privedbe pa do sedaj niso bile uspešne, zato je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 307. člena ZKP zoper njo odredilo pripor, da se zagotovi njena navzočnost na glavni obravnavi. Pripor, če ni prej odpravljen, traja do objave sodbe, najdalj pa mesec dni. V 4. točki izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana sorazmernost med odrejenim priporom in posegom v obtoženkino osebno svobodo ter da drugače njene navzočnosti ni mogoče zagotoviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00070814
SPZ člen 48, 48/2, 92. SZ-1 člen 98. URS člen 14. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1.
predhodno vprašanje - pravica do spoštovanja doma - najemno razmerje - test sorazmernosti - pogodba o uporabi - predlog za prekinitev postopka - pravica do posesti - povrnitev vlaganj - ustavna pravica do enakosti pred zakonom
V primeru tako imenovanega tržnega najema, ko je najemodajalec zasebni subjekt in mu nasproti stoji izključno zasebno pravni (lastninski) interes, je že znano stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki pri individualni presoji sorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma v najemnih razmerjih vztraja le v primerih, ko je najemodajalec (v neprofitnem razmerju) oseba javnega prava (država, občina ali javni stanovanjski sklad). Če je najemodajalec zasebnik (bodisi fizična, bodisi pravna oseba) kot je to v obravnavani zadevi, ko se je tožena stranka v sporni pogodbi tudi zavezala, da bo predala nepremičnine tožeči stranki, če do 31. 12. 2020 ne bo v celoti plačala kupnine, od zahteve po individualni presoji sorazmernosti odstopi. Tako testa sorazmernosti v obravnavani zadevi sodišču prve stopnje ni bilo treba opraviti.
začasna odredba - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - vročitev mnenja CSD - stiki
Sodišče druge stopnje je pred odločitvijo o začasni odredbi pridobilo mnenje CSD, katerega je ustrezno ocenilo ter obrazložilo zakaj je sledilo njegovim strokovnim ugotovitvam. Nasprotna udeleženka se je o mnenju CSD z dne 8. 8. 2023 lahko izjavila potem, ko ji je mnenje vročilo sodišče druge stopnje.
Utemeljena pa je pritožba v delu, ko izpodbija odločitev v VII. točki izreka (da se po pravnomočnosti sklep izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, pri čemer se odredi vpis etažne lastnine in izbris vpisanih hipotek v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine po odredbi naslovnega sodišča N 31/2018 z dne 9.8.2018 z učinkom od dne 10.8.2018). Ta ne sodi v izrek, saj v bistvu ne predstavlja odločitve. Sodišču namreč že zakon nalaga, da je dolžno obravnavani sklep po pravnomočnosti poslati v izvršitev zemljiškoknjižnemu sodišču, ki o vpisih na podlagi takega sklepa odloča po uradni dolžnosti (14. člen ZVEtL-1). Zemljiškoknjižno sodišče bo o vpisih odločalo na podlagi določb ZZK-1. Glede na 39. člen ZZK-1, pa taka odločba dejansko pomeni podlago za izbris hipotek. Sicer je odredba o izbrisu hipotek tudi po vsebini nepravilna, saj ZVEtL-1 ne daje podlage za odločitev o izbrisu hipotek, ampak le za to, da se izvedena pravica, ki je bila vpisana v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju, ne ugotovi na tistem posameznem delu stavbe, za katerega pridobitelj izkaže, da je bil pravni naslov pridobljen pred dnevom, od katerega učinkuje zemljiškoknjižni vpis izvedene pravice na nepremičnini kot celoti.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi na računu pri banki - neznatna škoda
Do trditve, da četrta toženka s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela več kot neznatne škode, ker do kupnine v višini 50.000 EUR ni upravičena, se sodišče prve stopnje sicer ni izrecno opredelilo, a je očitno neutemeljena. Prepoved razpolaganja s sredstvi na računih v višini več kot 160.000 EUR, kar je vsebina predlagane začasne odredbe, ne more predstavljati neznatne škode.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za narok - pripravljalni narok
Stroški za zastopanje na pripravljalnem naroku se priznajo, če slednjemu ne sledi prvi narok. Stranki ne pripadata dve nagradi, in sicer posebej za pripravljalni narok in posebej za prvi narok, ampak le ena nagrada, in sicer zgolj za prvi narok.
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/2, 299/3, 300. ZNPPol člen 40, 40/1, 56, 56/1.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - zakonski znaki kaznivega dejanja - policijski postopek - uradno dejanje - policijska pooblastila - ugotavljanje identitete - napad na uradno osebo
Za izvršitev kaznivega dejanja ni pomembno, katero točno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč da je preprečil oziroma poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.
Četudi je obtoženec policistu osebno znan, ta okoliščina policista ne odvezuje ugotavljanja osebnih podatkov osebe v policijskem postopku, ki so nujno potrebni za njegovo nadaljnjo izvedbo.
S pričetkom policijskega postopka je neločljivo povezana dolžnost osebe, s katero se zagotavlja nemotena izvedba postopka, in implicitno začasno omejuje gibanje osebe že z njeno zaustavitvijo s strani policije na kraju policijskega postopka, kjer mora oseba spoštovati policijske ukaze oziroma odredbe.
rok za predložitev listine - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodnina za izgubljeno preživljanje - stroški preživljanja
Na naroku za glavno obravnavo 13. 9. 2022 je tožeča stranka zaprosila za dodatni rok za predložitev manjkajočih listin v prevodu, sodišče prve stopnje pa je na omenjenem naroku njen predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da bi manjkajoče listine kljub temu, da sodišče o njenem predlogu (z dne 14. 2. 2022) za podaljšanje roka za 30 dni ni odločilo, lahko predložila, pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče s tem soglaša in še dodaja, da tožeča stranka niti v roku 30 dni, za katerega je sama zaprosila z vlogo z dne 14. 2. 2022, manjkajočih listin ni predložila niti jih ni predložila do naslednjega naroka za glavno obravnavo, ki je bil izveden več kot pol leta kasneje (in sicer 13. 9. 2022), čeprav bi to glede na določbo tretjega odstavka 286 člena ZPP, ki dovoljuje navajanje novih dejstev in dokazov tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora, lahko storila. To pomeni, da je tožeča stranka imela na voljo razumno dolgo obdobje za predložitev manjkajočih listin, te možnosti pa ni izkoristila, zato očitana kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.
Za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje je odločilna opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj. Če vročitev sodnega pisanja ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072716
OZ člen 147, 150, 964, 965. ZDR-1 člen 34, 35. ZPP člen 195.
nesreča pri delu - obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer - dejanski delodajalec - skupno delovišče - kršitev navodil - navadno sosporništvo
Po pravilni ugotovitvi sodišča je druga toženka pred nezgodo ustrezno obvestila tožnika, da sodelovanje pri nakladanju na prikolico tovornega vozila ne spada med njegove delovne obveznosti. Drugi toženki kot delodajalcu bi sicer lahko očitali neustrezen ali pomanjkljiv nadzor v primerih, če bi se ugotovilo, da se delavci ne držijo ustreznih napotkov delodajalca in te kršijo, kar pa v tem primeru ni bilo ugotovljeno.
Toženki sta navadni sospornici, zato dejanja ali opustitve ene ne koristijo in ne škodujejo drugi (195. člen ZPP), kar pomeni, da pri presoji zahtevka proti prvi toženki ni mogoče upoštevati kakršnihkoli zatrjevanih dejstev s strani druge toženke.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 257a, 258. ZJN-3 člen 4, 95.
razrešitev vodilnega delavca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - pisna obdolžitev in vabilo na zagovor - reintegracija delavca - sodna razveza
Upoštevajoč opis očitanih kršitev v odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitane kršitve nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 niti oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo v odpovedi, ampak le na dejansko stanje oziroma opis očitanih kršitev, vendar pa glede na opis očitkov v izredni odpovedi, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali obstajajo elementi kateregakoli drugega kaznivega dejanja.
Razrešitev vodilnega delavca ni formaliziran postopek, zato na zakonitost razrešitve ne vpliva okoliščina, da se tožnica v okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla zagovarjati glede posameznega očitka.
Ne glede na zakonitost razrešitve je bistveno, da je bila tožnica razrešena z vodilnega delovnega mesta in ji je posledično prenehal mandat, zato ta pogodba ne more „oživeti“ tudi, če je razrešitev nezakonita. Razrešen vodilni delavec zato nima reintegracijskega zahtevka, če je razrešitev nezakonita, ampak samo odškodninski zahtevek.
Sodna praksa je večinsko na stališču, da se postavka "pregled listin in druge dokumentacije ter sestava poročila o pregledu" ob priznanju pravdnih stroškov ne prizna, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila (že) zajeta v drugih postavkah odvetniškega zastopanja. Študij in pregled dokumentacije sta, kadar je v teku pravdni postopek, že zajeta v priznanih stroških za sestavo vlog. Kot samostojna stroška sta nepotrebna.
ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupno in posebno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - sporno dejansko stanje
Kakšna je bila višina tožničine in toženčeve plače, niti kolikšen je bil dobiček tožničinega podjetja, stranki nista navedli. Glede na to, da med njima ni spora o okoliščini, da delež na skupnem premoženju vsakega od njiju znaša 1/2, je mogoče zaključiti, da sta k premoženju, ki sta ga pridobila v času trajanja življenjske skupnosti, prispevala približno enako.
Pritožbena navedba, da je imela tožeča stranka pri pridobivanju podatkov v zvezi s skupnim premoženjem nemalo težav, ni opravičljiv razlog za širitev trditvene podlage z obsežnimi dokaznimi predlogi po prvem naroku za glavno obravnavo.
ZPP člen 214, 214/2, 337, 337/1. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 9, 9/4.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - opravljanje zdravstvene storitve - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - plačilo zdravstvenih storitev - splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 - retroaktivna uporaba dogovora - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike - nesporna dejstva
Dogovor o retroaktivni uporabi Splošnega dogovora pomeni, da se uporablja tudi za akte in dejanja iz obdobja pred sprejemom tega dogovora in za urejanje razmerij na njegovi podlagi od 1. 1. 2017. Datum sklenitve Splošnega dogovora zato nujno izgubi odločilni pomen za opredeljevanje časovnega okvira Splošnega dogovora za leto 2017. Tudi določba 9. člena, vključno s četrtim odstavkom, ki na abstraktni ravni ureja dolžnost avtomatičnega upoštevanja dinamike plačnih sprememb v javnem sektorju, je po dogovoru o retroaktivni uporabi upoštevna od 1. 1. 2017.
URS člen 22. ZPP člen 41, 41/2, 44, 44/3. ZST-1 člen 31, 31/1.
odmera pravdnih stroškov - standard obrazložitve sklepa - obrazložitev stroškovne odločitve - vrednost spornega predmeta - korekturna dolžnost sodišča - zahteva za preizkus vrednosti spornega predmeta s strani tožene stranke - primarni in podredni tožbeni zahtevek
Skladno z določilom tretjega odstavka 44. člena ZPP ima namreč sodišče korekturno dolžnost le, če je vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede očitno prenizka ali previsoka in zato nastane vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča. Po določilu prvega odstavka 31. člena ZST-1 pa je korekturna dolžnost podana le, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da navedena sporna vrednost ne odstopa in da je primerna ter je začelo z vodenjem postopka, temu pa ni nasprotovala tudi nobena od pravdnih strank. Zato sodišče prve stopnje v tem primeru ni imelo pravne podlage za določitev vrednosti spornega predmeta, ki bi bila drugačna od vrednosti spornega predmeta, ki sta jo tožnici navedli v tožbi. V kolikor sta toženki bili mnenja, da postavljena sporna vrednost ni primerna, bi morali na to opozoriti v odgovoru na tožbo oziroma tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Tam sta imeli možnost, da ugovarjata temu, da vrednost spornega predmeta ni navedena diferencirano. Ustavno sodišče RS se je že izreklo, da tudi v primeru, ko zakonodajalec odgovornost za zavarovanje strankinih pravic v določeni meri nalaga sodišču, to ne pomeni, da stranke niso tudi same dolžne poskrbeti za varstvo svojih pravic v postopku, in da je logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku.
gradbena pogodba - dodatna dela - izvedensko mnenje - izpodbijanje izvedenskega mnenja - sklepčnost tožbe - običajna cena - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena
Izvedenec je na podlagi listin v spisu sam izračunal količino vgrajene armature, ki je nekoliko nižja od tiste, ki jo je zatrjevala tožeča stranka. Ob zaslišanju je večkrat odgovoril, da po njegovem mnenju priloge v spisu omogočajo izračun vgrajene količine armature, ki pa seveda ne more biti povsem natančen. Če je bila tožena stranka mnenja, da ji izvedenec ni zadostno odgovoril na njena vprašanja, mu je imela možnost postaviti tudi dodatna vprašanja.