Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2. ZPP člen 249, 339, 339/2, 339/2-14.
nagrada in stroški izvedenca - nemožnost preizkusa sklepa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske odločbe
Kadar gre za dopolnilno mnenje zaradi manjkajočih odgovorov na zastavljena vprašanja, na katera bi moralo biti že odgovorjeno v prvotnem izvedenskem mnenju, dejanski stan iz drugega odstavka 40. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v zvezi z 249. členom ZPP ni izpolnjen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je izpolnjen dejanski stan po tej določbi pravilnika, saj sodišče ni obrazložilo, ali gre v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja le za pojasnila in odgovore na že izdelano izvedensko mnenje, ali pa gre za odgovore na nova vprašanja, na katere še ni bilo odgovorjeno. V tem primeru izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
prekinitev pravdnega postopka - kazenska odgovornost kot predhodno vprašanje - vezanost na pravnomočno kazensko sodbo - odškodninska odgovornost - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - identično dejansko stanje - isti historični dogodek - razmerje med civilno in kazensko odgovornostjo - tek kazenskega postopka
Utemeljen je zaključek, da je kaznivo dejanje sestavina civilnopravnega dejanskega stanja. To pomeni, da je obstoj kaznivega dejanja (lahko) pogoj za nastanek vtoževane civilnopravne posledice. Ob tem ni nepomembno, da je bila na prvi stopnji psihiatru že izrečena pogojna obsodba. Zmotno je tudi naziranje pritožbe, da je sodišče vezano le na oprostilno sodbo.
ZZVZZ člen 19. ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 66/1-3. ZPP člen 8. ZDSS-1 člen 61. Pravilnik o prijavi nezgode in poškodbe pri delu (2022) člen 4, 4/7.
začasna nezmožnost za delo - COVID-19 - okužba pri delu - dokazni standard
Ključno za odločitev je, da tožnici ni uspelo dokazati, da je do poškodbe pri delu prišlo na delovnem mestu, torej da obstaja vzročna zveza med njenim delom, na podlagi katerega je zavarovana, in pa boleznijo COVID-19.
postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - začasna ureditev stikov - vpis otroka v osnovno šolo - nadomestitev soglasja starša - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - konfliktnost med starši - izvajanje starševske skrbi - načelo otrokove koristi - sodni izvedenec
Odločitev o predlogu nasprotne udeleženke v ugodilnem delu je glede na povedano pravilna, vsled tega pa je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predlagateljevega predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče še opozarja na ugotovitev izvedenke, da je otrok zaradi konfliktnega odnosa med staršema v hudi stiski in ogrožen ter da zato potrebuje psihoterapijo, takšno strokovno pomoč pa po njenem mnenju potrebujeta tudi udeleženca, da bosta kot starša lahko delovala v največjo otrokovo korist. Zato je nujno, da v tej smeri izboljšata medsebojni odnos.
OZ člen 336, 347, 356, 365, 366. ZIZ člen 15, 55, 58. ZPP člen 337, 365.
izvršba - izvršba na podlagi verodostojne listine - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - ugovori zoper sklep o izvršbi - zavrnitev ugovora - izvršilni naslov - navajanje novih dejstev v pritožbi - pritožbene novote - relevantni ugovorni razlogi - ugovor zastaranja - zastaranje judikatnih terjatev - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - zamudne obresti - terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom - pretrganje zastaranja - nastop zastaranja - tek zastaranja po pretrganju - razlogi za ustavitev izvršilnega postopka - neizterljivost terjatve - aktivnost upnika - začetek teka desetletnega roka za zastaranje judikatne terjatve - zastaranje - pasivnost upnika
Sodišče prve stopnje se je natančno in pravilno opredelilo do ugovora zastaranja glavnice in t. i. pravih judikatnih zakonskih zamudnih obresti in navedlo pravilno materialnopravno podlago. Pravilno je obrazložilo, da ima upnikova terjatev naravo judikatne terjatve in da je desetletni zastaralni rok za zastaranje judikatnih terjatev začel teči naslednji dan po pravnomočni ustavitvi izvršilnega postopka in do upnikove vložitve ponovnega izvršilnega predloga v obravnavani izvršilni zadevi še ni potekel (336. in 356. člen OZ). Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe, v takem primeru namreč zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.
Predmet pritožbenega preizkusa je le odločitev sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru glede tistih dejstev, ki jih je dolžnik zatrjeval že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V pritožbenem postopku prvič uveljavljana dejstva glede upnikove neaktivnosti v predhodnem izvršilnem postopku, zato ne morejo biti upoštevna, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
napotitev na pravdo - nujni delež - vračunanje daril - dedna odpravljenost - verjetnost pravice
Dokazno breme glede spornega obstoja daril in njihove (po 30. členu ZD opredeljene) vrednosti ter v povezavi s tem dedne odpravljenosti (glede na zahtevo za vračunanje daril), v zvezi s katero je nujen tudi izračun višine nujnega deleža in vrednosti zapuščine na način, kot ga opredeljuje 28. člen ZD, je lahko le na tistem, ki to zatrjuje.
sklenitev notarskega zapisa - sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju - nepreklicnost dedne izjave - nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini - ugotovitev ničnosti notarskega zapisa
Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina (3. člen ZN) in kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica nasprotnega ni dokazala (četrti odstavek 224. člena ZPP). Iz spornega notarskega zapisa izhaja, da so se tožnica in njena starša (stranke) zglasili pri notarki B. B., pri čemer so bile njihove identitete ugotovljene iz njihovih osebnih izkaznic, da sta bili pri branju in podpisovanju prisotni zapisni priči C. C. in D. D., da so stranke v navzočnosti zapisnih prič dogovorile in sklenile sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, da je tožnica podpisala sporazum potem, ko jo je notarka opozorila na nepreklicnost dedne odpovedi, da so stranke odobrile in podpisale ta notarski zapis potem, ko jih je notarka opozorila na pravne posledice sklenjenega sporazuma v smislu določb ZN in jim v prisotnosti zapisnih prič prebrala ta notarski zapis, da je vsaka stranka prejela po en odpravek tega notarskega zapisa in da so na notarskem zapisu (po tem vrstnem redu) poleg njihovih imen tudi podpisi tožnice, staršev, zapisnih prič in notarke.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 148, 148/2, 148/4, 164. ZNPPol člen 11, 34, 46, 46/5.
izločitev dokazov - policijski album fotografij ovadenih oseb - prepoznava na policiji - prepoznava oseb po fotografijah - policijska pooblastila
Osebno ime osumljenca je bilo na seznam oseb na posebni strani albuma osumljencev uvrščeno in pridobljeno v skladu s policijskimi pooblastili iz 148. člena ZKP ter 11. in 34. člena ZNPPol, torej ne nezakonito, kot je to bil primer nezakonito hranjene fotografije, pri čemer oškodovanec, kot že navedeno, z imenom osumljenca, kot tudi z imeni ostalih oseb, ki so mu bile pokazane iz albuma, ob prepoznavi na policiji ni bil seznanjen.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-7, 127, 127/3, 128, 128/1, 130, 130/1, 148, 148/1. ZDCOPMD člen 3. OZ člen 311.
plačilo nadurnega dela - ustni dogovor o plači - plačilo dnevnic - pobot
Toženec ni uspel dokazati posebnega dogovora o vključenosti plačila za nadurno delo v dnevno postavko plačila za delo (vzporedni dogovor o plačilu za delo), zato je tožniku dolžan plačati opravljene, a neplačane nadure.
S plačilom (domnevno previsokih) dnevnic toženec ni mogel delno izpolniti svoje obveznosti iz naslova nadurnega dela, prav tako plačanih dnevnic ni mogoče uveljavljati v pobot, saj ne gre za istovrstni terjatvi (od plače se plačujejo davki in prispevki, od dnevnic pa ne).
Toženec je uveljavljal pobotni ugovor, o njem je sodišče prve stopnje tudi odločilo, zato mu je utemeljeno naložilo plačilo sodne takse za pobotni ugovor po ZST-1.
V presoji obstoja odklonitvenega razloga za izločitev izvenobravnavanih sodnikov po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je namreč sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ustreznega pravnega izhodišča, ko je preko subjektivnega testa (z vidika osebnega prepričanja obeh sodnikov) in objektivnega testa (z vidika okoliščin, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o nepristranskosti sodnika) presojalo nepristranskost izvenobravnavnih sodnikov, katerih izločitev je zagovornik zahteval.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma postopanja sodnega senata prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo vnaprejšnje prepričanje izpostavljenih sodnikov o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njun pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave posameznega sodnika s predmetom postopka oziroma strankami postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071581
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 10. URS člen 23, 39. KZ-1 člen 158, 158/1-1, 158/1-2. ZKP člen 41, 41/2, 42, 42/5, 92, 92/1, 92/1-6, 96, 96/2, 98, 303, 303/2, 314, 314/3, 358, 371, 371/1, 373, 383, 383/1, 383/1-2, 391. DZ člen 98, 98/1.
zasebna tožba - svoboda izražanja odvetnika - razžalitev - izločitev sodnika - prenos pristojnosti - pristranskost sodnika - varovanje pravic in koristi
Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani.
Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih.
V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.
ZGD-1-UPB3 člen 10a, 10a/1, 10a/1-3, 481, 481/3. OZ-UPB1 člen 51, 51/2.
pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža - ničnost pogodbe - deklaratoren vpis - vpis v sodni register - ovire za vpis
V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni vsi pogoji za veljaven prenos poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. na tožnika. Notarka je 24. 12. 2019 ugotovila, da na temelju tretjega odstavka 481. člena ZGD-1 ni ovir za sestavo notarskega zapisa pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, poslovni delež je bil izročen, tožnik pa je zanj nesporno plačal kupnino. Ker je bil toženec edini družbenik in poslovodja družbe A. d.o.o. je šteti, da je bila družba s prenosom poslovnega deleža obveščena, zato je tožnik s tem dnem pridobil položaj družbenika v tej družbi z vsemi pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki mu gredo iz prejetega poslovnega deleža. Na njegov položaj tako dejstvo, da se naknadno ni mogel kot družbenik vpisati v sodni register zaradi omejitve iz 3. točke prvega odstavka 10.a člena ZGD-1, nima nobenega vpliva, sama pogodba o prenosu poslovnega deleža pa zato ni nična.
najemnik poslovnega prostora - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - prevzem dolga
Z dogovorom, vsebovanim v točki 6. Najemne pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., je tožena stranka kot najemnica nase prevzela obveznost plačila stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za konkretni poslovni prostor, katere je po zakonu tožeči stranki sicer dolžna plačevati družba A. d.o.o. kot lastnica poslovnega prostora. To, da je s tem prevzela samostojno obveznost glede teh stroškov tako, da je vstopila na mesto družbe A. d.o.o. kot prvotne dolžnice, potrjuje tudi okoliščina, da je tožena stranka do aprila 2019 plačevala račune tožeče stranke za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja. Glede na to, da so tudi ti računi po neprerekanih navedbah tožeče stranke bili izstavljeni na njo (toženo stranko) in ne na družbo A. d.o.o., tožena stranka torej ni plačevala tujega, ampak lasten dolg. Takšno ravnanje namreč implicira vedenje in zavest o obstoju dolžniško - upniškega razmerja. Kot pravilno v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, če se namreč tožena stranka ne bi štela za dolžnico, logično teh računov ne bi plačevala. Pa tudi ravnanje tožeče stranke kot upnice, ki je račune za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja izstavljala na toženo stranko in sprejemala njena plačila kot izpolnitev njene obveznosti, ter jo sedaj toži na izpolnitev teh obveznosti, zanesljivo izraža voljo tožeče stranke, kot upnika, da je privolila v spremembo dolžnika. Ker pa prevzemnik s prevzemom dolga stopi na mesto prejšnjega sopogodbenika, ki je s tem prost svoje obveznosti, je dolžnica za stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja in s tem zavezanka za njihovo plačilo v razmerju do tožeče stranke postala tožena stranka. Tožeči stranki tako materialno pravno upravičenje, da toženo stranko terja za vtoževane stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, v opisanih okoliščinah obravnavanega primera daje dogovor o prevzemu dolga, vsebovan v obravnavani najemni pogodbi, v katerega je privolila tožeča stranka (tako tudi VSM sodba I Cpg 62/2023 z dne 18. 5. 2023).
Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo vsakršno prometno nesrečo moč preprečiti, v kolikor bi udeleženci v prometu ravnali s primerno oziroma višjo stopnjo skrbnosti. Vendar kot je pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavil že zagovornik obdolženega A. A., je povsem življenjsko sprejemljivo, da od povprečnega skrbnega voznika v konkretni nevarni situaciji, ki jo povzroči drugi voznik z vožnjo v nasprotju s prometnimi predpisi, ne gre pričakovati, da bi nastanek prometne nesreče uspel preprečiti in zato obdolženemu B. B. na nastalo nevarno situacijo ni moč očitati predhodno (že prej) ali drugačno reakcijo. Na obdolžene naslovljena inkriminacija je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vprašljiva in je zatorej ob razumnem dvomu pravilno odločilo obdolženim v korist, česar pritožbena izvajanja okrajnega državnega tožilca ne morejo omajati.
ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - pojem nasilja v družini - posredna grožnja - vsebina SMS sporočil - podaljšanje ukrepa - sorazmernost ukrepa - pogoji za izdajo ukrepa - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov
Ključna ugotovitev, na katerem temelji odločitev o podaljšanju ukrepov, ni (morebitna) želja nasprotnega udeleženca, da bi vzpostavil stik s predlagateljico. Ključno je, da ni prenehal iskati poti za sporočila predlagateljici, ki ji preprečujejo, da bi po prenehanju zveze z nasprotnim udeležencem pridobila občutek varnosti, bistveno zmanjšanem zaradi preteklih ravnanj nasprotnega udeleženca. S tem, ko je ovrednotilo okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa ter ravnanje nasprotnega udeleženca kot povzročitelja nasilja in predlagateljice kot žrtve med izvrševanjem ukrepov, in na tej podlagi ocenilo, ali je dosedanje obdobje zadostovalo za zaščito predlagateljice, je pravilno uporabilo tretji odstavek 19. člena ZPND.
Je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po členu 383/I ZKP ugotovilo, da je prvostopno sodišče obdolžencu kršilo kazenski zakon s tem, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanja obdolženca pravno opredelilo kot tri samostojna kazniva dejanja, čeprav imajo vse potrebne elemente za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1. Storjena so bila namreč v letih 2012 in 2013, v istem kraju, na enak način in zoper oškodovance z istimi dejavnostmi (gradbeništvo). Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po členu 372 točka 4 ZKP in je napadeno sodbo spremenilo tako, da je vsa tri dejanja obdolženca, opisana v prvostopnem krivdnem izreku pod točko 1, 2 in 3, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1.
OZ člen 10, 131, 132. SZ-1 člen 16, 16/1. ZPP člen 199.
odškodnina - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - obnovitvena dela na nepremičnini - večstanovanjska stavba - škoda - odgovornost - izvedenec - izvedensko mnenje - stranska intervencija - intervencijski interes
V predmetni pravdi odškodninska obveznost ni "vezana" na lastništvo stanovanja, temveč na odgovorno osebo (povzročitelja škode). Veljajo splošna pravila odškodninskega delikta.
Že splošna določba 10. člena OZ vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanj, ki bi utegnila drugemu povzročati škodo. Protipravno in nedopustno je vsako delovanje (škodljivo dejstvo), ki nasprotuje temu splošnemu pravilu. Ni treba, da bi bilo z določeno pravno normo izrecno prepovedano.
Zaključek o utemeljenem sumu sodišče prve stopnje gradi na dejstvu, da je obtožnica, ki je bila vložena zoper obtoženca, postala pravnomočna in da je že razpisan predobravnavni narok v tej zadevi. Spisovno gradivo ne kaže, da bi se sodišče po nastopu pravnomočnosti obtožnice soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi bili relevantni za drugačno presojo utemeljenosti suma. Le-teh pa tudi pritožnica ne navaja, zato ne more računati na uspeh z obširno pritožbeno polemiko, katere bistvo je lastna dokazna ocena tekom preiskave priskrbljenih dokazov in s katero skuša pod vprašaj postaviti zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, še vedno podan.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da če se pritožba nanaša na sklep o stroških postopka, ki ga je nasprotna udeleženka prejela 21. 3. 2022, je pritožba prepozna. Če pa se pritožba nanaša na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, pa je pritožnici pojasniti, da pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena (razen v primeru, če bi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločitev, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00072017
SPZ člen 226. OZ člen 633, 634. ZPP člen 44, 184, 185, 286b. ZST-1 člen 31.
vzpostavitev prejšnjega stanja - pogodba o ustanovitvi služnosti - neprava stvarna služnost - podjemna pogodba (pogodba o delu) - pogodbena zaveza - odgovornost za napake (jamčevanje za napake) - pregled izvršenega dela in obvestitev podjemnika - jamčevalni zahtevek - pravočasno grajanje napak - očitne stvarne napake - skrite napake - izguba pravice uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov - celovita dokazna ocena - pravilna uporaba materialnega prava - vrednost spornega predmeta - korekturna dolžnost sodišča - pravočasno grajanje procesnih napak - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli - odločanje s sklepom - pravica do posebne pritožbe
Ni sporno, da je bila med tožniki in toženko sklenjena pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti po 226. členu SPZ. Da gre za nepravo stvarno služnost, jasno izhaja iz vpisa v zemljiško knjigo, kjer je takšna služnost v toženkino korist tudi vpisana. Namen ustanovitve neprave stvarne služnosti je določen v zgoraj navedenem določilu SPZ, ni pa določena kakršnakoli dolžnost vzpostavitve v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da 3. člen Pogodbe o ustanovitvi služnosti predstavlja obligacijskopravni dogovor oziroma zavezo toženke po vzpostavitvi prejšnjega stanja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila OZ, je v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, ali so tožniki pravočasno grajali očitne napake. Ker je ugotovilo, da jih niso, in pritožba dokazne ocene v tem delu ne izpodbija, je pravilno zaključilo, da so skladno z določili OZ pravno varstvo izgubili. Zahtevki tožnikov so bili tako pravilno zavrnjeni.