predlog za oprostitev plačila sodne takse - vsebina predloga - odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - delna odločitev
Toženec z vlogo ni zaprosil zgolj za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o začasni odredbi, temveč za oprostitev plačila vseh sodnih taks v postopku, sodišče prve stopnje pa je odločilo le o (ne)oprostitvi plačila sodne takse za postopek o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Toženčeve navedbe je mogoče razumeti kvečjemu kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe, o katerem mora odločiti sodišče prve stopnje.
Okoliščina, da je sodišče prve stopnje odločilo le o (ne)oprostitvi plačila sodne takse za postopek o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, pa sama po sebi ne povzroči, da je odločitev napačna.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054706
KZ-1 člen 70a, 70a/5. ZKP člen 496, 496/2.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zavodu - trajanje varnostnega ukrepa
Po petem odstavku 70.a člena KZ-1 se izvrševanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen, če je ta čas krajši od izrečene kazni, pa lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust, pri odločanju o pogojnem odpustu pa upošteva zlasti uspeh zdravljenja, zdravstveno stanje obsojenca, čas ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal. Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, zdravstveno stanje obsojenke, kot je razvidno iz mnenj izvedenca psihiatra, ki jih je podal pred izrekom sodbe in v obravnavanem postopku, iz katerega izhaja tudi, da njeno zdravstveno stanje ne dopušča prestajanja zaporne kazni, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji, da bi po petem odstavku 70.a člena KZ-1 odredilo, da mora obsojenka prestati ostanek kazni v zaporu ali da naj bo izpuščena na pogojni odpust, in da tudi nima podlage, da bi v tem postopku odredilo njeno namestitev v SVZ.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - naročniška pogodba za uporabo gsm omrežja - pogodba za opravljanje telekomunikacijskih storitev - dostop do omrežja - ugovor zastaranja - zastaralni rok - čas, ki je potreben za zastaranje - naročnina - občasne terjatve - zastaranje občasnih denarnih terjatev - enoletni zastaralni rok - kršitev pogodbe - splošni petletni zastaralni rok - osebni stečaj dolžnika - posledice uvedbe stečajnega postopka - terjatve upnikov, za katere učinkuje začetek stečajnega postopka
Prvi odstavek 355. člena OZ med drugim določa, da v enem letu zastarajo terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefonov in poštnih predalov, kot tudi druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.
Določbe 355. člena OZ zelo očitno govorijo o občasnih (ponavljajočih se) terjatvah, ki se plačujejo v določenih obdobjih (največ na tri mesece). Izmed vtoževanih terjatev je le postavka „naročnina Mobilni paket B.“ občasna terjatev po 3. točki prvega odstavka 355. člena OZ, saj gre za storitev, ki se plačuje mesečno. Tako je do vložitve predloga za izvršbo dne 8. 1. 2021 že zastarala. Vse ostale terjatve (vzdrževanje priključka v začasnem izklopu, strošek opominjanja, izguba posebne ugodnosti preklica paketa in izvedba trajnega izklopa) pa so enkratne storitve, ki so posledica toženčeve kršitve pogodbe. Enoletni zastaralni rok predstavlja izjemo od splošnega, petletnega zastaralnega roka po 346. členu OZ, izjeme pa je treba razlagati zožujoče. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge terjatve, čeprav izvirajo iz iste pogodbe. Zato za vse preostale vtoževane terjatve velja splošni, petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki do vložitve predloga za izvršbo še ni potekel.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - stiki otroka s staršem - režim izvajanja stikov
Res je, da sta starša glede stikov enakopravna, kar pa ne pomeni (in zakon tega ne določa), da sta vselej upravičena do popolnoma enak(ovredn)ega obsega stikov. Bistvena in prednostna je otrokova korist, tej se mora prilagoditi tudi načelna pravica staršev do stikov z otrokom. Zato pritožbeno izpostavljena okoliščina, da starša nimata povsem enakega obsega stikov, še ne pomeni, da stiki niso določeni pravilno in v največjo korist otrok.
Tožnik ne izpodbija odločitve ali dejanja državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, da bi šlo za socialni spor po 58. členu ZDSS-1, ampak zahteva plačilo prispevkov v posledici nepriznavanja vključitve v poklicno zavarovanje s strani delodajalca. Zato gre prvenstveno za spor delavca zoper delodajalca, četudi predmet spora ni tipično delovnopravne narave (kot bi bil npr. v primeru vtoževanja plač), saj so pravice, povezane s poklicnim zavarovanjem, socialne.
tožba na ugotovitev lastninske pravice - postavitev podrednega zahtevka - privilegirana sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe
Stališče v izpodbijani odločbi, da sprememba tožbe ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, ni obrazloženo, povzet tek postopka pa utemeljuje nasproten sklep. Ker podredni zahtevek izvira iz istega (zatrjevanega) dogajanja med pravdnima strankama in ker je za odločitev o podrednem zahtevku mogoče uporabiti že izvedene dokaze, bo sporno razmerje med strankama z dovolitvijo spremembe tožbe razrešeno hitreje in z manj stroški, kot če bo morala tožnica vložiti novo tožbo. Za pravilnost te ocene ni pomembno, ali je spremenjeni del tožbe sklepčen in ali je tožbeni zahtevek zastaran. Predpostavka smotrnosti je po navedenem podana.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00056303
ZDR-1 člen 6, 6/1.. ZVarD člen 2, 2/1, 39, 39/2.. OZ člen 131, 131/1, 169.
prepoved diskriminacije - protipravnost ravnanja - pravno priznana škoda - odškodninska odgovornost delodajalca - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - študent - iskalec zaposlitve
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da četudi bi šteli ravnanje toženke za protipravno, ni podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo, ki jo je tožnik utrpel, oziroma sploh ne gre za pravno priznano nepremoženjsko škodo. Njegove navedbe o izgubljeni volji do zaposlitve, ki jih ponavlja v pritožbi, so v nasprotju z ugotovljenim dejstvom iz njegove izpovedi, da je tudi kasneje opravljal drugo delo. Poseg v tožnikovo osebnostno pravico ni bil tako intenziven, da bi opravičeval prisojo denarne odškodnine, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno in nekonkretizirano navaja, da so se občutki (manjvrednosti) razvili čez čas, pri čemer daje primerjavo s posttravmatsko stresno motnjo, do katere seveda ni prišlo.
Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 2. 3. 2022 ter pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora z dne 26. 2. 2022 (kar kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb, da sklep o odrediti pripora ni pravnomočen) ter iz vseh dokazov, na katerih slednja temeljita ter so bili zbrani tekom predkazenskega postopka, dokazi pridobljeni tekom dosedanje preiskave pa utemeljenega suma niso omajali.
res iudicata - uveljavljanje neveljavnosti oporoke
Iz laične težko razumljive tožbe in pritožbe je mogoče smiselno razbrati, da si tožeča stranka prizadeva, da bi na podlagi oporoke, ki jo je mati napravila 2. 5. 1996, dedoval nekatere njene nepremičnine. Ker sta toženi stranki v odgovoru na tožbo uveljavili ugovor res judicata, je sodišče prve stopnje v ta namen vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katerega sledi, da je med istimi strankami že potekal spor za ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti oporoke z dne 29. 10. 1998 in da je bil tožbeni zahtevek takrat pravnomočno zavrnjen. Tudi takrat je tožeča stranka želela dedovati na podlagi oporoke z dne 2. 5. 1996, a ni uspela v postopku, v katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je oporoka, ki je nastala v letu 1998 nična. Tožnik se tako v obeh postopkih zavzema za neveljavnost oporoke iz leta 1998, o čemer je, kot je že bilo zgoraj navedeno, že pravnomočno odločeno.
Tožnica z obravnavanim tožbenim zahtevkom zahteva le vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek in ne sanacije pravnomočne sodbe. Posledično je napačna tudi ugotovitev, da za vtoževani znesek v tem sporu obstaja pravna podlaga v pravnomočno končanem sporu in zato ni izpolnjen pogoj iz 190. člena OZ. Ker tožnica v tem sporu vtožuje vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek, za plačilo presežka ni pravne podlage v pravnomočni odločitvi. Zaradi tega so napačni zaključki, da bi morala tožnica, ki je bila v pravnomočno končanem sporu toženka, nestrinjanje z morebitnim neskladjem v odločitvi uveljavljati vsaj v pritožbi in ne teh napak odpravljati z vložitvijo nove tožbe.
predlog za obročno plačilo sodne takse - pogoji za obročno plačilo - premoženjsko stanje prosilca
Sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas.
Tožniki uveljavljajo, da jim od dneva prenehanja delovnega razmerja v A. obstoji delovno razmerje s tožencem in v zvezi s tem pripadajoče pravice (reintegracija, reparacija, sodna razveza ...). To, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal, pomeni kršitve pravic tožnikov, glede katerih bi ti morali uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Spor tožnikov je zajet v "drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi", ki ga omenja citirana določba, saj ta glede na ustaljeno sodno prakso zajema tudi primere, ko (zatrjevani) delodajalec delavcem ni priznal delovnega razmerja, delavci pa štejejo tako njegovo ravnanje za nezakonito.
Razen navedenega je sodišče prve stopnje prezrlo, da je oškodovanec ves čas kazenskega postopka, pa tudi na kraju samem, policistom takoj povedal, da ga je pretepel X, in sicer zato, ker je C. C. prosil za cigareto. Navedenemu sodišče prve stopnje ne daje ustreznega poudarka, oziroma teh okoliščin v napadeni sodbi ne oceni.
direktor zavoda - imenovanje - razpis - nepopolna prijava
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da naknadna predložitev nekaterih dokazil (potrdila o državljanstvu in potrdila, da ni v kazenskem postopku in da zoper njega ni bila izrečena kazenska sankcija) s strani A. A. ne predstavlja kršitve postopka razpisa. Podlago za dopolnitev nepopolne vloge namreč dajejo določbe 67. in 68. člena ZUP, ki se smiselno uporabljajo v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda. Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je razpis določal, da se bodo obravnavale le popolne vloge. Razpis tega ni določal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razpis določal, da bodo iz nadaljnje obravnave izločene (le) prepozno prispele prijave in prijave, iz katerih bo razvidno, da kandidat ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Vsebina razpisa torej ni bila ovira za dopolnjevanje prijave.
Ker dolžnica posameznim postavkam iz obračuna izvršitelja obrazloženo ne nasprotuje, je sodišče druge stopnje opravilo preizkus priglašenih stroškov po višini in ugotovilo, da so priglašeni skladno s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00060134
KZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/2, 51/2-2, 73, 308, 308/3.. ZKP člen 95, 95/1, 95/4.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - denarna kazen - olajševalne okoliščine - stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov
Sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da odvzem mobilnega telefona obtožencu ni utemeljen, med drugim tudi zato, ker iz izvedenih dokazov (in tudi iz predloženih dokazov) ne izhaja, da bi obtoženec za izvršitev dejanja uporabljal telefon in da bi šlo ravno za zasežen telefon, ki niti ni bil predložen sodišču.
Sklicevanje pritožnika, da obtoženec za storitev kaznivega dejanja ni prejel nikakršnega plačila, niti mu takšno plačilo ni bilo obljubljeno, ni utemeljeno, saj je obtoženec krivdo za obravnavano kaznivo dejanje priznal.
Oprostitev plačila teh stroškov je izjema, ki jo mora izkazati obtoženec (obramba). Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da se obtoženec "trenutno nahaja v priporu, kar posledično pomeni, da ne more delati in si pridobivati prihodkov za življenje" ni taka, da bi utemeljevala oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka.
Po določilu petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju.
Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno.
Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku kot tudi v prevzemu kakšne nove obveznosti (prvi odstavek 1051. člena OZ). Po naravi stvari se lahko stranka odpove zahtevku (terjatvi), če ta obstaja. Če je zahtevek (terjatev) že prej prenehal iz kakšnega drugega razloga (npr. izpolnitev), je sama odpoved brez učinka (smiselno 319. člen OZ). Odpis oziroma odpust že plačanih obveznosti namreč ni mogoč, saj je obveznost s predhodno izpolnitvijo (plačilom) že prej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ).
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 10. 2021 na podlagi 108. člena ZPP tožnika neutemeljeno pozvalo, naj dopolni predlog za oprostitev plačila sodne takse, tako da vsebuje podatke o dohodkih in premoženju stranke ter njenih družinskih članov, in sicer naj predloži plačilne liste in izpiske transakcijskih računov za obdobje preteklih treh mesecev. ZST-1 temelji na obveznosti sodišča, da materialni položaj stranke in njenih družinskih članov ugotavlja najprej po preiskovalnem načelu.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža
Ker pritožba ne navaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, na podlagi katere je sodišče prekinilo zapuščinski postopek niti obrazloženo ne nasprotuje sklepu o napotitvi na pravdni postopek, v smislu določila prvega odstavka 213. člena ZD, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru tistih absolutno bistvenih kršitev postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.