KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00074794
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 265, 265/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obramba ni navedla nobenih konkretnih in pravno relevantnih dejstev, ki bi predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke utemeljevala. Tudi sicer iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bile tekom predmetnega kazenskega postopka podane kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale sum v obtoženčevo neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost. Zgolj sklicevanje na utemeljenost suma, da je obtoženec zoper lastno hčerko storil očitano mu kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki je trajalo daljše časovno obdobje, samo po sebi ne kaže na sum v obstoj katerega od zgoraj naštetih duševnih stanj, ki bi terjala postavitev izvedenca psihiatrične stroke.
Glede na pazljivost obtoženca, da ga pri spolnih dejanjih z mladoletno hčerko kdorkoli ne zasači ter upoštevajoč grožnje, ki jih je izrekel hčerki, če bo komu povedala o tem, ne more biti dvoma o obtoženčevem ustreznem razumevanju tako sprejemljivih načinov poučevanja otrok o spolnosti, kakor tudi prepovedanosti svojih ravnanj zoper mladoletno hčerko.
Zaključki, da je do spolnega odnosa prišlo, so utemeljeno oprti predvsem na natančno in prepričljivo izpovedbo oškodovanke, katero je sodišče prve stopnje glede na ujemanje njene izpovedbe z ostalimi dokazi, upravičeno ocenilo za verodostojno.
Glede na spolno neizkušenost oškodovanke, pritožnica dvomi, da bi s pojmi, ki jih le teoretično pozna (nožnica, vagina, spolni odnos, posilstvo ipd.), lahko opisala dogodke izpred petih let, še posebej, ker je navedla, se ji je dne 23. 4. 2016 zgodilo posilstvo in da se ji je to ponavljalo naslednjih pet let. Navedenemu pritožbeno sodišče ni sledilo, temveč pritrjuje okrožni državni tožilki, ki je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je oškodovanka dejanja s strani očeta vedno opisovala enako, očitki v obtožbi pa slonijo na njenih vsebinskih opisih, ne pa na poimenovanju samih dejanj.
Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno.
Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku kot tudi v prevzemu kakšne nove obveznosti (prvi odstavek 1051. člena OZ). Po naravi stvari se lahko stranka odpove zahtevku (terjatvi), če ta obstaja. Če je zahtevek (terjatev) že prej prenehal iz kakšnega drugega razloga (npr. izpolnitev), je sama odpoved brez učinka (smiselno 319. člen OZ). Odpis oziroma odpust že plačanih obveznosti namreč ni mogoč, saj je obveznost s predhodno izpolnitvijo (plačilom) že prej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054706
KZ-1 člen 70a, 70a/5. ZKP člen 496, 496/2.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zavodu - trajanje varnostnega ukrepa
Po petem odstavku 70.a člena KZ-1 se izvrševanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen, če je ta čas krajši od izrečene kazni, pa lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust, pri odločanju o pogojnem odpustu pa upošteva zlasti uspeh zdravljenja, zdravstveno stanje obsojenca, čas ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal. Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, zdravstveno stanje obsojenke, kot je razvidno iz mnenj izvedenca psihiatra, ki jih je podal pred izrekom sodbe in v obravnavanem postopku, iz katerega izhaja tudi, da njeno zdravstveno stanje ne dopušča prestajanja zaporne kazni, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji, da bi po petem odstavku 70.a člena KZ-1 odredilo, da mora obsojenka prestati ostanek kazni v zaporu ali da naj bo izpuščena na pogojni odpust, in da tudi nima podlage, da bi v tem postopku odredilo njeno namestitev v SVZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00060134
KZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/2, 51/2-2, 73, 308, 308/3.. ZKP člen 95, 95/1, 95/4.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - denarna kazen - olajševalne okoliščine - stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov
Sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da odvzem mobilnega telefona obtožencu ni utemeljen, med drugim tudi zato, ker iz izvedenih dokazov (in tudi iz predloženih dokazov) ne izhaja, da bi obtoženec za izvršitev dejanja uporabljal telefon in da bi šlo ravno za zasežen telefon, ki niti ni bil predložen sodišču.
Sklicevanje pritožnika, da obtoženec za storitev kaznivega dejanja ni prejel nikakršnega plačila, niti mu takšno plačilo ni bilo obljubljeno, ni utemeljeno, saj je obtoženec krivdo za obravnavano kaznivo dejanje priznal.
Oprostitev plačila teh stroškov je izjema, ki jo mora izkazati obtoženec (obramba). Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da se obtoženec "trenutno nahaja v priporu, kar posledično pomeni, da ne more delati in si pridobivati prihodkov za življenje" ni taka, da bi utemeljevala oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka.
Po določilu petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju.
ZDR-1 člen 125, 125/4, 144, 144/1, 144/3, 162, 162/3.
terjatve iz delovnega razmerja - plačilo za nadurno delo - odreditev nadurnega dela - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - bolniški stalež - sprememba sodbe
Delavec je upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom tako za ure znotraj omejitev nadurnega dela kot ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR-1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1). Tudi če delodajalec za odrejanje oziroma dopuščanje nadurnega dela nima zakonsko določenega razloga, to ne pomeni, da delavec za ure preko polnega delovnega časa, ko je opravljal delo z vedenjem delodajalca, ni upravičen do plačila.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža
Ker pritožba ne navaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, na podlagi katere je sodišče prekinilo zapuščinski postopek niti obrazloženo ne nasprotuje sklepu o napotitvi na pravdni postopek, v smislu določila prvega odstavka 213. člena ZD, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru tistih absolutno bistvenih kršitev postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.
direktor zavoda - imenovanje - razpis - nepopolna prijava
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da naknadna predložitev nekaterih dokazil (potrdila o državljanstvu in potrdila, da ni v kazenskem postopku in da zoper njega ni bila izrečena kazenska sankcija) s strani A. A. ne predstavlja kršitve postopka razpisa. Podlago za dopolnitev nepopolne vloge namreč dajejo določbe 67. in 68. člena ZUP, ki se smiselno uporabljajo v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda. Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je razpis določal, da se bodo obravnavale le popolne vloge. Razpis tega ni določal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razpis določal, da bodo iz nadaljnje obravnave izločene (le) prepozno prispele prijave in prijave, iz katerih bo razvidno, da kandidat ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Vsebina razpisa torej ni bila ovira za dopolnjevanje prijave.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00055453
ZZZDR člen 51, 51/2, 58, 58/1. SPZ člen 20, 20/1, 59, 59/1, 72, 72/1, 72/2, 101. OZ člen 190. ZNP-1 člen 154, 155.
skupna lastnina - skupno premoženje - neupravičena obogatitev - delitev skupnega premoženja - varstvo skupne lastnine - varstvo lastninske pravice na nepremičnini - plodovi nepremičnega premoženja - ureditev razmerja med skupnimi lastniki - razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom - delitev skupnega premoženja - vmesna sodba na drugi stopnji - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse
Pravica nekaj zahtevati pomeni pravico oziroma upravičenje do tega, ne pa načina uveljavljanja te pravice. Poglavitno je, da je pravno varstvo zagotovljeno, ki mora biti učinkovito, ker v nasprotnem ne moremo govoriti o pravici. Če torej pravo zagotavlja tožnici pravno varstvo v nepravdnem postopku, v katerem lahko učinkovito zavaruje pravice do plačila dela najemnine za preteklo obdobje, potem je morda sprejemljiva teza sodišča prve stopnje, da ni upravičena do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve v pravdnem postopku, posebej glede na okoliščino, da gre za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma, v nasprotnem pa sodišče prve stopnje dejansko ni odločalo o pravici tožnice do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve in posledično je izostala vsebinska odločitev o tej njeni pravici.
Razvoj prava, kot ga je začrtala novejša sodna praksa, v kateri se poudarja ustavni pomen lastninske pravice in s tem, zahteva po učinkovitem pravnem varstvu te pravice, po mnenju pritožbenega sodišča terja v okviru veljavnih predpisov širši spekter možnosti uveljavljanja pravovarstvenih zahtevkov v zvezi z nedopustnimi posegi enega od zakoncev v lastninsko pravico oziroma upravičenja drugega zakonca, ki ima temelje v skupnem premoženju, kar velja (tudi) za primere, ko nekdanji zakonec preprečuje drugemu nekdanjemu zakoncu uporabo civilnih plodov, ki jih daje stvar iz skupnega premoženja, po razpadu življenjske skupnosti.
Tožnica bi torej lahko v nepravdnem postopku uveljavila pravovarstvo v zvezi z (bodočo) ureditvijo delitve civilnih plodov. Odločitev nepravdnega sodišča glede delitve plodov bi veljala za čas od vložitve predloga oziroma od izdaje sklepa. Vendar tožnica takega (bodočega) pravnega varstva v nepravdnem postopku ne uveljavlja. Pravno varstvo uveljavlja v pravdnem postopku, kjer zahteva, da ji toženec plača del najemnin, ki jih je brez pravne podlage in kljub njenim pozivom zadržal, in s tem bil brez pravnega temelja obogaten na „škodo“ tožnice. Že iz teh razlogov ni mogoče zastopali teze, da je tožničin tožbeni zahtevek izvzet iz pravnega varstva v pravdnem postopku, ker ima tožnica zagotovljeno (učinkovito) pravno varstvo v nepravdnem postopku.
Tožnica je upravičena do opisanega pravovarstva, kot ga uveljavlja, ker s tožencem ni sklenila dogovora, na podlagi katerega bi le tožencu pripadale najemnine iz naslova oddajanja poslovnih prostorov oziroma bi iz njenih ravnanj izhajalo, da soglaša s takim režimom, s tem, da tudi toženčeva ravnanja kažejo, da je vedel, da tožnica takega režima ne sprejema, tožnica pa je tudi pozivala toženca, da ji prepusti del najemnin.
Tožnica z obravnavanim tožbenim zahtevkom zahteva le vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek in ne sanacije pravnomočne sodbe. Posledično je napačna tudi ugotovitev, da za vtoževani znesek v tem sporu obstaja pravna podlaga v pravnomočno končanem sporu in zato ni izpolnjen pogoj iz 190. člena OZ. Ker tožnica v tem sporu vtožuje vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek, za plačilo presežka ni pravne podlage v pravnomočni odločitvi. Zaradi tega so napačni zaključki, da bi morala tožnica, ki je bila v pravnomočno končanem sporu toženka, nestrinjanje z morebitnim neskladjem v odločitvi uveljavljati vsaj v pritožbi in ne teh napak odpravljati z vložitvijo nove tožbe.
Tožniki uveljavljajo, da jim od dneva prenehanja delovnega razmerja v A. obstoji delovno razmerje s tožencem in v zvezi s tem pripadajoče pravice (reintegracija, reparacija, sodna razveza ...). To, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal, pomeni kršitve pravic tožnikov, glede katerih bi ti morali uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Spor tožnikov je zajet v "drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi", ki ga omenja citirana določba, saj ta glede na ustaljeno sodno prakso zajema tudi primere, ko (zatrjevani) delodajalec delavcem ni priznal delovnega razmerja, delavci pa štejejo tako njegovo ravnanje za nezakonito.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054874
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 86, 86/4.
vikend zapor - zavrnitev predloga - specialni povratnik - delo v splošno korist - izmikanje vročitvi sodnih pisanj - osebnostna urejenost obsojenca - razlogi o odločilnih dejstvih
Ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami v smeri, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer obsojenkin zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP. Izpodbijani sklep ima namreč tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obsojenkin zagovornik.
ZPP člen 452, 458, 458/1, 495. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (2004) člen 2.
gospodarski spor majhne vrednosti - prispevek v rezervni sklad - višina prispevka v rezervni sklad - merila za določitev višine - trditveno breme stranke - nesklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljen pritožbeni razlog
Glede opustitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva višje sodišče pojasnjuje, da to predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbi ni mogoče slediti niti v tem, da ji je bilo preprečeno izjaviti se o navedbah tožene stranke. V sporu majhne vrednosti lahko stranki poleg tožbe in odgovora na tožbo, vložita še vsaka eno pripravljalno vlogo (452. člen ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pravica do zagovora - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Upoštevajoč dejavnost toženca (nega in oskrba starostnikov, nastanjenih v domu upokojencev) je prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo izpoved direktorice, da morajo biti delavci toženca pri delu odgovorni, ga opravljati s spoštovanjem do človeka, ne sme jim biti vseeno, ali zamujajo itd. Ker je tožnik kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ponavljal, je direktorica utemeljeno izgubila zaupanje vanj, oziroma da bo delo opravljeno varno in strokovno. Zaključek, da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z njim ni bilo več možno, je tako po oceni pritožbenega sodišča pravilen.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - soglasje - načelo ustnosti in neposrednosti - potrebnost naroka - opredeljena priglasitev stroškov - določna zahteva za povrnitev stroškov
V skladu z določilom 188. člena ZPP tožeča stranka tožbo lahko umakne brez privolitve tožene stranke, predno se ta z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari. Tožeča stranka je tožbo umaknila potem, ko je tožena stranka že odgovorila na tožbo, zato bi potrebovala soglasje tožene stranke, ki pa se z umikom tožbe ni strinjala, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe. Na podlagi določila 2. člena ZPP je bilo sodišče dolžno odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku, in sicer na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen ZPP). Sodišče je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo izvedlo skladno s 4. členom ZPP. Pritožbena navedba, da je bil narok za glavno obravnavo nepotreben, zato ni utemeljena.
OZ člen 9, 94, 95, 95/1, 1050, 1050/1. ZVKSES člen 17. ZPP člen 213, 213/1.
predpogodba - razdrtje predpogodbe - pogodba o poravnavi - pogodbena kazen - grožnja - zahtevek za razveljavitev pogodbe - načelo pacta sunt servanda - opredelitev do relevantnih navedb stranke - pisna oblika - skrbnost dokazne ocene
Grožnja, ki jo lahko pritožbeno sodišče razbere iz navedb tožene stranke, je napaka volje, zaradi katere je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ). Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico. Stranka lahko razveljavitev pogodbe od sodišča zahteva (s tožbo), ne more pa je doseči sama (z ugovorom ali drugo izjavo). Ker tožena stranka v tem postopku ni zahtevala razveljavitve dogovorov (z nasprotno tožbo) in med postopkom pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbi ni trdila, da bi razveljavitev ustnega dogovora za plačilo 12.000,00 EUR in Dogovora o razdrtju predpogodbe sodno zahtevala (in dosegla), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo teh trditev. Le z ugovorom, kot je bilo pojasnjeno, namreč ni mogoče doseči razveljavitve pogodbe. Dokler pogodba velja (ni razveljavljena ali razdrta), pa jo je treba spoštovati in izpolniti (pacta sunt servanda, 9. člena OZ).
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - naročniška pogodba za uporabo gsm omrežja - pogodba za opravljanje telekomunikacijskih storitev - dostop do omrežja - ugovor zastaranja - zastaralni rok - čas, ki je potreben za zastaranje - naročnina - občasne terjatve - zastaranje občasnih denarnih terjatev - enoletni zastaralni rok - kršitev pogodbe - splošni petletni zastaralni rok - osebni stečaj dolžnika - posledice uvedbe stečajnega postopka - terjatve upnikov, za katere učinkuje začetek stečajnega postopka
Prvi odstavek 355. člena OZ med drugim določa, da v enem letu zastarajo terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefonov in poštnih predalov, kot tudi druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.
Določbe 355. člena OZ zelo očitno govorijo o občasnih (ponavljajočih se) terjatvah, ki se plačujejo v določenih obdobjih (največ na tri mesece). Izmed vtoževanih terjatev je le postavka „naročnina Mobilni paket B.“ občasna terjatev po 3. točki prvega odstavka 355. člena OZ, saj gre za storitev, ki se plačuje mesečno. Tako je do vložitve predloga za izvršbo dne 8. 1. 2021 že zastarala. Vse ostale terjatve (vzdrževanje priključka v začasnem izklopu, strošek opominjanja, izguba posebne ugodnosti preklica paketa in izvedba trajnega izklopa) pa so enkratne storitve, ki so posledica toženčeve kršitve pogodbe. Enoletni zastaralni rok predstavlja izjemo od splošnega, petletnega zastaralnega roka po 346. členu OZ, izjeme pa je treba razlagati zožujoče. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge terjatve, čeprav izvirajo iz iste pogodbe. Zato za vse preostale vtoževane terjatve velja splošni, petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki do vložitve predloga za izvršbo še ni potekel.
nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe - zastopanje v postopku pred višjim sodiščem - generalno pooblastilo - oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom - Center za socialno delo (CSD) - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Na pritožbi je elektronski podpis strokovne delavke pritožnika – centra za socialno delo. Podpisnica pritožbe ima deponirano generalno pooblastilo za zastopanje pritožnika na prvi stopnji, iz seznama generalnih pooblastil tudi izhaja, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Ker podpisnica pritožbe ne izpolnjuje pogojev za zastopanje pritožnika v pritožbenem postopku, pritožba ni dovoljena.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - stiki otroka s staršem - režim izvajanja stikov
Res je, da sta starša glede stikov enakopravna, kar pa ne pomeni (in zakon tega ne določa), da sta vselej upravičena do popolnoma enak(ovredn)ega obsega stikov. Bistvena in prednostna je otrokova korist, tej se mora prilagoditi tudi načelna pravica staršev do stikov z otrokom. Zato pritožbeno izpostavljena okoliščina, da starša nimata povsem enakega obsega stikov, še ne pomeni, da stiki niso določeni pravilno in v največjo korist otrok.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - vsebina predloga - odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - delna odločitev
Toženec z vlogo ni zaprosil zgolj za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o začasni odredbi, temveč za oprostitev plačila vseh sodnih taks v postopku, sodišče prve stopnje pa je odločilo le o (ne)oprostitvi plačila sodne takse za postopek o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Toženčeve navedbe je mogoče razumeti kvečjemu kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe, o katerem mora odločiti sodišče prve stopnje.
Okoliščina, da je sodišče prve stopnje odločilo le o (ne)oprostitvi plačila sodne takse za postopek o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, pa sama po sebi ne povzroči, da je odločitev napačna.