Ker dolžnica posameznim postavkam iz obračuna izvršitelja obrazloženo ne nasprotuje, je sodišče druge stopnje opravilo preizkus priglašenih stroškov po višini in ugotovilo, da so priglašeni skladno s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža
Ker pritožba ne navaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, na podlagi katere je sodišče prekinilo zapuščinski postopek niti obrazloženo ne nasprotuje sklepu o napotitvi na pravdni postopek, v smislu določila prvega odstavka 213. člena ZD, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru tistih absolutno bistvenih kršitev postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 10. 2021 na podlagi 108. člena ZPP tožnika neutemeljeno pozvalo, naj dopolni predlog za oprostitev plačila sodne takse, tako da vsebuje podatke o dohodkih in premoženju stranke ter njenih družinskih članov, in sicer naj predloži plačilne liste in izpiske transakcijskih računov za obdobje preteklih treh mesecev. ZST-1 temelji na obveznosti sodišča, da materialni položaj stranke in njenih družinskih članov ugotavlja najprej po preiskovalnem načelu.
res iudicata - uveljavljanje neveljavnosti oporoke
Iz laične težko razumljive tožbe in pritožbe je mogoče smiselno razbrati, da si tožeča stranka prizadeva, da bi na podlagi oporoke, ki jo je mati napravila 2. 5. 1996, dedoval nekatere njene nepremičnine. Ker sta toženi stranki v odgovoru na tožbo uveljavili ugovor res judicata, je sodišče prve stopnje v ta namen vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katerega sledi, da je med istimi strankami že potekal spor za ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti oporoke z dne 29. 10. 1998 in da je bil tožbeni zahtevek takrat pravnomočno zavrnjen. Tudi takrat je tožeča stranka želela dedovati na podlagi oporoke z dne 2. 5. 1996, a ni uspela v postopku, v katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je oporoka, ki je nastala v letu 1998 nična. Tožnik se tako v obeh postopkih zavzema za neveljavnost oporoke iz leta 1998, o čemer je, kot je že bilo zgoraj navedeno, že pravnomočno odločeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056265
OZ člen 50, 50/2, 86, 118. ZPP člen 8, 212.
zahtevek za ugotavljanje ničnosti pogodbe - prodajna pogodba - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - prikrita pogodba - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogodba o preužitku - pogodbena volja strank - vsebina pogodbe - kupnina - vrednost prejete pomoči - dogovorjena kupnina - pogodbeno določilo - medsebojne pravice in obveznosti - načelo enakovrednosti dajatev - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - razlogi za izpodbojnost - trditveno in dokazno breme stranke - dokazna ocena
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku.
Prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe (želeli sta, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja).
Pravdni stranki sta v okviru pogodbene svobode določili prodajno ceno za nepremičnino (200.000 EUR), da sta preteklo pomoč in skrb, ki se je dokazano izvajala, soglasno denarno ovrednotili v višini 176.000 EUR, in da sta soglašali z enakovrednostjo protidajatev. Tožnica je vplivala na vsebino prodajne pogodbe, pogodbo z dogovorjeno vsebino je podpisala in nato svoj podpis overila pri notarju. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanske vrednosti pretekle pomoči, prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank enakovredne. Četudi je bila pretekla pomoč vredna manj od kupnine (oziroma manj kot 176.000 EUR), kar bi kazalo na navideznost prodajne pogodbe glede kupnine, to ne pomeni, da posel kot celota ne velja, oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnice, da na toženca prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Velja poudariti, da je očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev razlog za izpodbijanje pogodbe, pri čemer sme oškodovana stranka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od sklenitve pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi in drugi odstavek 118. člena OZ). Dogovorjena kupnina (odmena za prenos lastninske pravice) je lahko nižja ali višja od dejanske vrednosti nepremičnine, zato tožnica navideznosti prodajne pogodbe ne more utemeljiti z navedbami o neekvivalenci med pogodbenimi obveznostmi.
Tožniki uveljavljajo, da jim od dneva prenehanja delovnega razmerja v A. obstoji delovno razmerje s tožencem in v zvezi s tem pripadajoče pravice (reintegracija, reparacija, sodna razveza ...). To, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal, pomeni kršitve pravic tožnikov, glede katerih bi ti morali uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Spor tožnikov je zajet v "drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi", ki ga omenja citirana določba, saj ta glede na ustaljeno sodno prakso zajema tudi primere, ko (zatrjevani) delodajalec delavcem ni priznal delovnega razmerja, delavci pa štejejo tako njegovo ravnanje za nezakonito.
ZDR-1 člen 125, 125/4, 144, 144/1, 144/3, 162, 162/3.
terjatve iz delovnega razmerja - plačilo za nadurno delo - odreditev nadurnega dela - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - bolniški stalež - sprememba sodbe
Delavec je upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom tako za ure znotraj omejitev nadurnega dela kot ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR-1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1). Tudi če delodajalec za odrejanje oziroma dopuščanje nadurnega dela nima zakonsko določenega razloga, to ne pomeni, da delavec za ure preko polnega delovnega časa, ko je opravljal delo z vedenjem delodajalca, ni upravičen do plačila.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - soglasje - načelo ustnosti in neposrednosti - potrebnost naroka - opredeljena priglasitev stroškov - določna zahteva za povrnitev stroškov
V skladu z določilom 188. člena ZPP tožeča stranka tožbo lahko umakne brez privolitve tožene stranke, predno se ta z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari. Tožeča stranka je tožbo umaknila potem, ko je tožena stranka že odgovorila na tožbo, zato bi potrebovala soglasje tožene stranke, ki pa se z umikom tožbe ni strinjala, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe. Na podlagi določila 2. člena ZPP je bilo sodišče dolžno odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku, in sicer na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen ZPP). Sodišče je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo izvedlo skladno s 4. členom ZPP. Pritožbena navedba, da je bil narok za glavno obravnavo nepotreben, zato ni utemeljena.
Razen navedenega je sodišče prve stopnje prezrlo, da je oškodovanec ves čas kazenskega postopka, pa tudi na kraju samem, policistom takoj povedal, da ga je pretepel X, in sicer zato, ker je C. C. prosil za cigareto. Navedenemu sodišče prve stopnje ne daje ustreznega poudarka, oziroma teh okoliščin v napadeni sodbi ne oceni.
Tožnica z obravnavanim tožbenim zahtevkom zahteva le vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek in ne sanacije pravnomočne sodbe. Posledično je napačna tudi ugotovitev, da za vtoževani znesek v tem sporu obstaja pravna podlaga v pravnomočno končanem sporu in zato ni izpolnjen pogoj iz 190. člena OZ. Ker tožnica v tem sporu vtožuje vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek, za plačilo presežka ni pravne podlage v pravnomočni odločitvi. Zaradi tega so napačni zaključki, da bi morala tožnica, ki je bila v pravnomočno končanem sporu toženka, nestrinjanje z morebitnim neskladjem v odločitvi uveljavljati vsaj v pritožbi in ne teh napak odpravljati z vložitvijo nove tožbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054874
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 86, 86/4.
vikend zapor - zavrnitev predloga - specialni povratnik - delo v splošno korist - izmikanje vročitvi sodnih pisanj - osebnostna urejenost obsojenca - razlogi o odločilnih dejstvih
Ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami v smeri, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer obsojenkin zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP. Izpodbijani sklep ima namreč tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obsojenkin zagovornik.
odločanje v sporu o pristojnosti - koneksnost - učinek na stečajno maso - novejša sodna praksa - vzročna zveza - stečajni postopek - uporabnina - uporaba tuje stvari v svojo korist - spori, ki so posledica stečajnega postopka
Odločilno merilo koneksnosti v starejši sodni praksi je bilo, ali odločitev v sporu lahko učinkuje na stečajno maso. Če bi odločitev sodišča lahko kakorkoli vplivala na spremembo obsega stečajne mase je veljalo, da gre za spor v zvezi s stečajnim postopkom. Novejša sodna praksa pojem povezanosti s stečajnim postopkom razlaga ožje, in sicer tako, da šteje, da mora biti izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljano terjatvijo in stečajnim postopkom.
Spor med pravdnima strankama za plačilo uporabnine tuje stvari v svojo korist za stanovanje, ki je predmet stečajne mase, je nastal zunaj stečajnega postopka in ni v vzročni zvezi s stečajnim postopkom. Ne glede na to, da odločitev v sporu učinkuje oziroma bo učinkovala, če bo tožeča stranka v sporu uspela, na obseg stečajne mase, spor ni neposredna posledica stečaja oziroma ni v vzročni zvezi s stečajnim postopkom.
sodna določitev meje - postopek za ureditev meje - stroški nepravdnega postopka - uvedba postopka v interesu vseh udeležencev - katastrska meja - nasprotni udeleženci
Za postopek ureditve meje velja specialno pravilo, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja.
spor o pristojnosti - ugovor krajevne pristojnosti - krajevna pristojnost - ustalitev krajevne pristojnosti - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Glede na določila 22. člena ZPP lahko sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu, sproži kompetenčni spor do vročitve tožbe v odgovor, kasneje pa le, če tožena stranka poda ugovor krajevne pristojnosti, in sicer do razpisa glavne obravnave. Ugovora krajevne pristojnosti toženka ni podala. Ker je opravilo že več procesnih dejanj, se Okrajno sodišče v Kranju ne more več po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno, kar pomeni, da postane sicer krajevno nepristojno sodišče krajevno pristojno.
Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno.
Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku kot tudi v prevzemu kakšne nove obveznosti (prvi odstavek 1051. člena OZ). Po naravi stvari se lahko stranka odpove zahtevku (terjatvi), če ta obstaja. Če je zahtevek (terjatev) že prej prenehal iz kakšnega drugega razloga (npr. izpolnitev), je sama odpoved brez učinka (smiselno 319. člen OZ). Odpis oziroma odpust že plačanih obveznosti namreč ni mogoč, saj je obveznost s predhodno izpolnitvijo (plačilom) že prej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00074794
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 265, 265/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obramba ni navedla nobenih konkretnih in pravno relevantnih dejstev, ki bi predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke utemeljevala. Tudi sicer iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bile tekom predmetnega kazenskega postopka podane kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale sum v obtoženčevo neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost. Zgolj sklicevanje na utemeljenost suma, da je obtoženec zoper lastno hčerko storil očitano mu kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki je trajalo daljše časovno obdobje, samo po sebi ne kaže na sum v obstoj katerega od zgoraj naštetih duševnih stanj, ki bi terjala postavitev izvedenca psihiatrične stroke.
Glede na pazljivost obtoženca, da ga pri spolnih dejanjih z mladoletno hčerko kdorkoli ne zasači ter upoštevajoč grožnje, ki jih je izrekel hčerki, če bo komu povedala o tem, ne more biti dvoma o obtoženčevem ustreznem razumevanju tako sprejemljivih načinov poučevanja otrok o spolnosti, kakor tudi prepovedanosti svojih ravnanj zoper mladoletno hčerko.
Zaključki, da je do spolnega odnosa prišlo, so utemeljeno oprti predvsem na natančno in prepričljivo izpovedbo oškodovanke, katero je sodišče prve stopnje glede na ujemanje njene izpovedbe z ostalimi dokazi, upravičeno ocenilo za verodostojno.
Glede na spolno neizkušenost oškodovanke, pritožnica dvomi, da bi s pojmi, ki jih le teoretično pozna (nožnica, vagina, spolni odnos, posilstvo ipd.), lahko opisala dogodke izpred petih let, še posebej, ker je navedla, se ji je dne 23. 4. 2016 zgodilo posilstvo in da se ji je to ponavljalo naslednjih pet let. Navedenemu pritožbeno sodišče ni sledilo, temveč pritrjuje okrožni državni tožilki, ki je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je oškodovanka dejanja s strani očeta vedno opisovala enako, očitki v obtožbi pa slonijo na njenih vsebinskih opisih, ne pa na poimenovanju samih dejanj.
spor o pristojnosti - koneksnost s stečajnim postopkom - novejša sodna praksa - spori, ki so posledica stečajnega postopka - stroški upravljanja - vzročna zveza
Odločilno merilo koneksnosti v starejši sodni praksi, je bilo, ali odločitev v sporu lahko učinkuje na stečajno maso. Če bi odločitev sodišča lahko kakorkoli vplivala na spremembo obsega stečajne mase je veljalo, da gre za spor v zvezi s stečajnim postopkom. Novejša sodna praksa pojem povezanosti s stečajnim postopkom razlaga ožje, in sicer tako, da šteje, da mora biti izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljano terjatvijo in stečajnim postopkom.
Spor med pravdnima strankama za plačilo stroškov energentov in upravljanja za stanovanje, ki je predmet stečajne mase, je nastal zunaj stečajnega postopka in ni v vzročni zvezi s stečajnim postopkom. Ne glede na to, da odločitev v sporu učinkuje oziroma bo učinkovala, če bo tožeča stranka v sporu uspela na obseg stečajne mase, spor ni neposredna posledica stečaja oziroma ni v vzročni zvezi s stečajnim postopkom.
predlog za obročno plačilo sodne takse - pogoji za obročno plačilo - premoženjsko stanje prosilca
Sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas.
ZPP člen 452, 458, 458/1, 495. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (2004) člen 2.
gospodarski spor majhne vrednosti - prispevek v rezervni sklad - višina prispevka v rezervni sklad - merila za določitev višine - trditveno breme stranke - nesklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljen pritožbeni razlog
Glede opustitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva višje sodišče pojasnjuje, da to predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbi ni mogoče slediti niti v tem, da ji je bilo preprečeno izjaviti se o navedbah tožene stranke. V sporu majhne vrednosti lahko stranki poleg tožbe in odgovora na tožbo, vložita še vsaka eno pripravljalno vlogo (452. člen ZPP).
direktor zavoda - imenovanje - razpis - nepopolna prijava
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da naknadna predložitev nekaterih dokazil (potrdila o državljanstvu in potrdila, da ni v kazenskem postopku in da zoper njega ni bila izrečena kazenska sankcija) s strani A. A. ne predstavlja kršitve postopka razpisa. Podlago za dopolnitev nepopolne vloge namreč dajejo določbe 67. in 68. člena ZUP, ki se smiselno uporabljajo v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda. Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je razpis določal, da se bodo obravnavale le popolne vloge. Razpis tega ni določal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razpis določal, da bodo iz nadaljnje obravnave izločene (le) prepozno prispele prijave in prijave, iz katerih bo razvidno, da kandidat ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Vsebina razpisa torej ni bila ovira za dopolnjevanje prijave.