predlog za oprostitev plačila sodne takse - vsebina predloga - odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - delna odločitev
Toženec z vlogo ni zaprosil zgolj za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o začasni odredbi, temveč za oprostitev plačila vseh sodnih taks v postopku, sodišče prve stopnje pa je odločilo le o (ne)oprostitvi plačila sodne takse za postopek o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Toženčeve navedbe je mogoče razumeti kvečjemu kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe, o katerem mora odločiti sodišče prve stopnje.
Okoliščina, da je sodišče prve stopnje odločilo le o (ne)oprostitvi plačila sodne takse za postopek o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, pa sama po sebi ne povzroči, da je odločitev napačna.
Ker dolžnica posameznim postavkam iz obračuna izvršitelja obrazloženo ne nasprotuje, je sodišče druge stopnje opravilo preizkus priglašenih stroškov po višini in ugotovilo, da so priglašeni skladno s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00056301
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/2, 150.. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 19.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - krivdna odgovornost - protipravnost ravnanja
Drugo tožena stranka dela na gradbišču ni organizirala, ni bila odgovorna za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, prav tako tožniku ni dajala navodil za varno delo, ni ga bila dolžna opozarjati na nevarnosti, zato ji ni mogoče očitati protipravnosti in ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi delovne nezgode dne 30. 5. 2015. Ker tako niso izpolnjene predpostavke za nastanek krivdne odškodninske odgovornosti, med katere spada tudi nedopustno - protipravno ravnanje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da druga tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo.
sodna določitev meje - postopek za ureditev meje - stroški nepravdnega postopka - uvedba postopka v interesu vseh udeležencev - katastrska meja - nasprotni udeleženci
Za postopek ureditve meje velja specialno pravilo, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja.
direktor zavoda - imenovanje - razpis - nepopolna prijava
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da naknadna predložitev nekaterih dokazil (potrdila o državljanstvu in potrdila, da ni v kazenskem postopku in da zoper njega ni bila izrečena kazenska sankcija) s strani A. A. ne predstavlja kršitve postopka razpisa. Podlago za dopolnitev nepopolne vloge namreč dajejo določbe 67. in 68. člena ZUP, ki se smiselno uporabljajo v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda. Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je razpis določal, da se bodo obravnavale le popolne vloge. Razpis tega ni določal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razpis določal, da bodo iz nadaljnje obravnave izločene (le) prepozno prispele prijave in prijave, iz katerih bo razvidno, da kandidat ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Vsebina razpisa torej ni bila ovira za dopolnjevanje prijave.
Razen navedenega je sodišče prve stopnje prezrlo, da je oškodovanec ves čas kazenskega postopka, pa tudi na kraju samem, policistom takoj povedal, da ga je pretepel X, in sicer zato, ker je C. C. prosil za cigareto. Navedenemu sodišče prve stopnje ne daje ustreznega poudarka, oziroma teh okoliščin v napadeni sodbi ne oceni.
Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno.
Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku kot tudi v prevzemu kakšne nove obveznosti (prvi odstavek 1051. člena OZ). Po naravi stvari se lahko stranka odpove zahtevku (terjatvi), če ta obstaja. Če je zahtevek (terjatev) že prej prenehal iz kakšnega drugega razloga (npr. izpolnitev), je sama odpoved brez učinka (smiselno 319. člen OZ). Odpis oziroma odpust že plačanih obveznosti namreč ni mogoč, saj je obveznost s predhodno izpolnitvijo (plačilom) že prej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054874
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 86, 86/4.
vikend zapor - zavrnitev predloga - specialni povratnik - delo v splošno korist - izmikanje vročitvi sodnih pisanj - osebnostna urejenost obsojenca - razlogi o odločilnih dejstvih
Ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami v smeri, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer obsojenkin zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP. Izpodbijani sklep ima namreč tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obsojenkin zagovornik.
ZPP člen 452, 458, 458/1, 495. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (2004) člen 2.
gospodarski spor majhne vrednosti - prispevek v rezervni sklad - višina prispevka v rezervni sklad - merila za določitev višine - trditveno breme stranke - nesklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljen pritožbeni razlog
Glede opustitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva višje sodišče pojasnjuje, da to predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbi ni mogoče slediti niti v tem, da ji je bilo preprečeno izjaviti se o navedbah tožene stranke. V sporu majhne vrednosti lahko stranki poleg tožbe in odgovora na tožbo, vložita še vsaka eno pripravljalno vlogo (452. člen ZPP).
spor o pristojnosti - koneksnost s stečajnim postopkom - novejša sodna praksa - spori, ki so posledica stečajnega postopka - stroški upravljanja - vzročna zveza
Odločilno merilo koneksnosti v starejši sodni praksi, je bilo, ali odločitev v sporu lahko učinkuje na stečajno maso. Če bi odločitev sodišča lahko kakorkoli vplivala na spremembo obsega stečajne mase je veljalo, da gre za spor v zvezi s stečajnim postopkom. Novejša sodna praksa pojem povezanosti s stečajnim postopkom razlaga ožje, in sicer tako, da šteje, da mora biti izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljano terjatvijo in stečajnim postopkom.
Spor med pravdnima strankama za plačilo stroškov energentov in upravljanja za stanovanje, ki je predmet stečajne mase, je nastal zunaj stečajnega postopka in ni v vzročni zvezi s stečajnim postopkom. Ne glede na to, da odločitev v sporu učinkuje oziroma bo učinkovala, če bo tožeča stranka v sporu uspela na obseg stečajne mase, spor ni neposredna posledica stečaja oziroma ni v vzročni zvezi s stečajnim postopkom.
ZDR-1 člen 125, 125/4, 144, 144/1, 144/3, 162, 162/3.
terjatve iz delovnega razmerja - plačilo za nadurno delo - odreditev nadurnega dela - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - bolniški stalež - sprememba sodbe
Delavec je upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom tako za ure znotraj omejitev nadurnega dela kot ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR-1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1). Tudi če delodajalec za odrejanje oziroma dopuščanje nadurnega dela nima zakonsko določenega razloga, to ne pomeni, da delavec za ure preko polnega delovnega časa, ko je opravljal delo z vedenjem delodajalca, ni upravičen do plačila.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - stiki otroka s staršem - režim izvajanja stikov
Res je, da sta starša glede stikov enakopravna, kar pa ne pomeni (in zakon tega ne določa), da sta vselej upravičena do popolnoma enak(ovredn)ega obsega stikov. Bistvena in prednostna je otrokova korist, tej se mora prilagoditi tudi načelna pravica staršev do stikov z otrokom. Zato pritožbeno izpostavljena okoliščina, da starša nimata povsem enakega obsega stikov, še ne pomeni, da stiki niso določeni pravilno in v največjo korist otrok.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054706
KZ-1 člen 70a, 70a/5. ZKP člen 496, 496/2.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zavodu - trajanje varnostnega ukrepa
Po petem odstavku 70.a člena KZ-1 se izvrševanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen, če je ta čas krajši od izrečene kazni, pa lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust, pri odločanju o pogojnem odpustu pa upošteva zlasti uspeh zdravljenja, zdravstveno stanje obsojenca, čas ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal. Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, zdravstveno stanje obsojenke, kot je razvidno iz mnenj izvedenca psihiatra, ki jih je podal pred izrekom sodbe in v obravnavanem postopku, iz katerega izhaja tudi, da njeno zdravstveno stanje ne dopušča prestajanja zaporne kazni, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji, da bi po petem odstavku 70.a člena KZ-1 odredilo, da mora obsojenka prestati ostanek kazni v zaporu ali da naj bo izpuščena na pogojni odpust, in da tudi nima podlage, da bi v tem postopku odredilo njeno namestitev v SVZ.
tožba na ugotovitev lastninske pravice - postavitev podrednega zahtevka - privilegirana sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe
Stališče v izpodbijani odločbi, da sprememba tožbe ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, ni obrazloženo, povzet tek postopka pa utemeljuje nasproten sklep. Ker podredni zahtevek izvira iz istega (zatrjevanega) dogajanja med pravdnima strankama in ker je za odločitev o podrednem zahtevku mogoče uporabiti že izvedene dokaze, bo sporno razmerje med strankama z dovolitvijo spremembe tožbe razrešeno hitreje in z manj stroški, kot če bo morala tožnica vložiti novo tožbo. Za pravilnost te ocene ni pomembno, ali je spremenjeni del tožbe sklepčen in ali je tožbeni zahtevek zastaran. Predpostavka smotrnosti je po navedenem podana.
Tožnik ne izpodbija odločitve ali dejanja državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, da bi šlo za socialni spor po 58. členu ZDSS-1, ampak zahteva plačilo prispevkov v posledici nepriznavanja vključitve v poklicno zavarovanje s strani delodajalca. Zato gre prvenstveno za spor delavca zoper delodajalca, četudi predmet spora ni tipično delovnopravne narave (kot bi bil npr. v primeru vtoževanja plač), saj so pravice, povezane s poklicnim zavarovanjem, socialne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056265
OZ člen 50, 50/2, 86, 118. ZPP člen 8, 212.
zahtevek za ugotavljanje ničnosti pogodbe - prodajna pogodba - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - prikrita pogodba - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogodba o preužitku - pogodbena volja strank - vsebina pogodbe - kupnina - vrednost prejete pomoči - dogovorjena kupnina - pogodbeno določilo - medsebojne pravice in obveznosti - načelo enakovrednosti dajatev - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - razlogi za izpodbojnost - trditveno in dokazno breme stranke - dokazna ocena
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku.
Prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe (želeli sta, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja).
Pravdni stranki sta v okviru pogodbene svobode določili prodajno ceno za nepremičnino (200.000 EUR), da sta preteklo pomoč in skrb, ki se je dokazano izvajala, soglasno denarno ovrednotili v višini 176.000 EUR, in da sta soglašali z enakovrednostjo protidajatev. Tožnica je vplivala na vsebino prodajne pogodbe, pogodbo z dogovorjeno vsebino je podpisala in nato svoj podpis overila pri notarju. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanske vrednosti pretekle pomoči, prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank enakovredne. Četudi je bila pretekla pomoč vredna manj od kupnine (oziroma manj kot 176.000 EUR), kar bi kazalo na navideznost prodajne pogodbe glede kupnine, to ne pomeni, da posel kot celota ne velja, oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnice, da na toženca prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Velja poudariti, da je očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev razlog za izpodbijanje pogodbe, pri čemer sme oškodovana stranka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od sklenitve pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi in drugi odstavek 118. člena OZ). Dogovorjena kupnina (odmena za prenos lastninske pravice) je lahko nižja ali višja od dejanske vrednosti nepremičnine, zato tožnica navideznosti prodajne pogodbe ne more utemeljiti z navedbami o neekvivalenci med pogodbenimi obveznostmi.
Tožniki uveljavljajo, da jim od dneva prenehanja delovnega razmerja v A. obstoji delovno razmerje s tožencem in v zvezi s tem pripadajoče pravice (reintegracija, reparacija, sodna razveza ...). To, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal, pomeni kršitve pravic tožnikov, glede katerih bi ti morali uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Spor tožnikov je zajet v "drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi", ki ga omenja citirana določba, saj ta glede na ustaljeno sodno prakso zajema tudi primere, ko (zatrjevani) delodajalec delavcem ni priznal delovnega razmerja, delavci pa štejejo tako njegovo ravnanje za nezakonito.
Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 2. 3. 2022 ter pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora z dne 26. 2. 2022 (kar kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb, da sklep o odrediti pripora ni pravnomočen) ter iz vseh dokazov, na katerih slednja temeljita ter so bili zbrani tekom predkazenskega postopka, dokazi pridobljeni tekom dosedanje preiskave pa utemeljenega suma niso omajali.
res iudicata - uveljavljanje neveljavnosti oporoke
Iz laične težko razumljive tožbe in pritožbe je mogoče smiselno razbrati, da si tožeča stranka prizadeva, da bi na podlagi oporoke, ki jo je mati napravila 2. 5. 1996, dedoval nekatere njene nepremičnine. Ker sta toženi stranki v odgovoru na tožbo uveljavili ugovor res judicata, je sodišče prve stopnje v ta namen vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katerega sledi, da je med istimi strankami že potekal spor za ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti oporoke z dne 29. 10. 1998 in da je bil tožbeni zahtevek takrat pravnomočno zavrnjen. Tudi takrat je tožeča stranka želela dedovati na podlagi oporoke z dne 2. 5. 1996, a ni uspela v postopku, v katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je oporoka, ki je nastala v letu 1998 nična. Tožnik se tako v obeh postopkih zavzema za neveljavnost oporoke iz leta 1998, o čemer je, kot je že bilo zgoraj navedeno, že pravnomočno odločeno.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža
Ker pritožba ne navaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, na podlagi katere je sodišče prekinilo zapuščinski postopek niti obrazloženo ne nasprotuje sklepu o napotitvi na pravdni postopek, v smislu določila prvega odstavka 213. člena ZD, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru tistih absolutno bistvenih kršitev postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.