prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža
Ker pritožba ne navaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, na podlagi katere je sodišče prekinilo zapuščinski postopek niti obrazloženo ne nasprotuje sklepu o napotitvi na pravdni postopek, v smislu določila prvega odstavka 213. člena ZD, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru tistih absolutno bistvenih kršitev postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.
nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe - zastopanje v postopku pred višjim sodiščem - generalno pooblastilo - oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom - Center za socialno delo (CSD) - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Na pritožbi je elektronski podpis strokovne delavke pritožnika – centra za socialno delo. Podpisnica pritožbe ima deponirano generalno pooblastilo za zastopanje pritožnika na prvi stopnji, iz seznama generalnih pooblastil tudi izhaja, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Ker podpisnica pritožbe ne izpolnjuje pogojev za zastopanje pritožnika v pritožbenem postopku, pritožba ni dovoljena.
Ker dolžnica posameznim postavkam iz obračuna izvršitelja obrazloženo ne nasprotuje, je sodišče druge stopnje opravilo preizkus priglašenih stroškov po višini in ugotovilo, da so priglašeni skladno s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
predlog za obročno plačilo sodne takse - pogoji za obročno plačilo - premoženjsko stanje prosilca
Sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas.
Razen navedenega je sodišče prve stopnje prezrlo, da je oškodovanec ves čas kazenskega postopka, pa tudi na kraju samem, policistom takoj povedal, da ga je pretepel X, in sicer zato, ker je C. C. prosil za cigareto. Navedenemu sodišče prve stopnje ne daje ustreznega poudarka, oziroma teh okoliščin v napadeni sodbi ne oceni.
OZ člen 9, 94, 95, 95/1, 1050, 1050/1. ZVKSES člen 17. ZPP člen 213, 213/1.
predpogodba - razdrtje predpogodbe - pogodba o poravnavi - pogodbena kazen - grožnja - zahtevek za razveljavitev pogodbe - načelo pacta sunt servanda - opredelitev do relevantnih navedb stranke - pisna oblika - skrbnost dokazne ocene
Grožnja, ki jo lahko pritožbeno sodišče razbere iz navedb tožene stranke, je napaka volje, zaradi katere je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ). Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico. Stranka lahko razveljavitev pogodbe od sodišča zahteva (s tožbo), ne more pa je doseči sama (z ugovorom ali drugo izjavo). Ker tožena stranka v tem postopku ni zahtevala razveljavitve dogovorov (z nasprotno tožbo) in med postopkom pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbi ni trdila, da bi razveljavitev ustnega dogovora za plačilo 12.000,00 EUR in Dogovora o razdrtju predpogodbe sodno zahtevala (in dosegla), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo teh trditev. Le z ugovorom, kot je bilo pojasnjeno, namreč ni mogoče doseči razveljavitve pogodbe. Dokler pogodba velja (ni razveljavljena ali razdrta), pa jo je treba spoštovati in izpolniti (pacta sunt servanda, 9. člena OZ).
Tožniki uveljavljajo, da jim od dneva prenehanja delovnega razmerja v A. obstoji delovno razmerje s tožencem in v zvezi s tem pripadajoče pravice (reintegracija, reparacija, sodna razveza ...). To, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal, pomeni kršitve pravic tožnikov, glede katerih bi ti morali uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Spor tožnikov je zajet v "drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi", ki ga omenja citirana določba, saj ta glede na ustaljeno sodno prakso zajema tudi primere, ko (zatrjevani) delodajalec delavcem ni priznal delovnega razmerja, delavci pa štejejo tako njegovo ravnanje za nezakonito.
Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 2. 3. 2022 ter pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora z dne 26. 2. 2022 (kar kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb, da sklep o odrediti pripora ni pravnomočen) ter iz vseh dokazov, na katerih slednja temeljita ter so bili zbrani tekom predkazenskega postopka, dokazi pridobljeni tekom dosedanje preiskave pa utemeljenega suma niso omajali.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00060134
KZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/2, 51/2-2, 73, 308, 308/3.. ZKP člen 95, 95/1, 95/4.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - denarna kazen - olajševalne okoliščine - stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov
Sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da odvzem mobilnega telefona obtožencu ni utemeljen, med drugim tudi zato, ker iz izvedenih dokazov (in tudi iz predloženih dokazov) ne izhaja, da bi obtoženec za izvršitev dejanja uporabljal telefon in da bi šlo ravno za zasežen telefon, ki niti ni bil predložen sodišču.
Sklicevanje pritožnika, da obtoženec za storitev kaznivega dejanja ni prejel nikakršnega plačila, niti mu takšno plačilo ni bilo obljubljeno, ni utemeljeno, saj je obtoženec krivdo za obravnavano kaznivo dejanje priznal.
Oprostitev plačila teh stroškov je izjema, ki jo mora izkazati obtoženec (obramba). Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da se obtoženec "trenutno nahaja v priporu, kar posledično pomeni, da ne more delati in si pridobivati prihodkov za življenje" ni taka, da bi utemeljevala oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka.
Po določilu petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056265
OZ člen 50, 50/2, 86, 118. ZPP člen 8, 212.
zahtevek za ugotavljanje ničnosti pogodbe - prodajna pogodba - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - prikrita pogodba - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogodba o preužitku - pogodbena volja strank - vsebina pogodbe - kupnina - vrednost prejete pomoči - dogovorjena kupnina - pogodbeno določilo - medsebojne pravice in obveznosti - načelo enakovrednosti dajatev - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - razlogi za izpodbojnost - trditveno in dokazno breme stranke - dokazna ocena
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku.
Prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe (želeli sta, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja).
Pravdni stranki sta v okviru pogodbene svobode določili prodajno ceno za nepremičnino (200.000 EUR), da sta preteklo pomoč in skrb, ki se je dokazano izvajala, soglasno denarno ovrednotili v višini 176.000 EUR, in da sta soglašali z enakovrednostjo protidajatev. Tožnica je vplivala na vsebino prodajne pogodbe, pogodbo z dogovorjeno vsebino je podpisala in nato svoj podpis overila pri notarju. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanske vrednosti pretekle pomoči, prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank enakovredne. Četudi je bila pretekla pomoč vredna manj od kupnine (oziroma manj kot 176.000 EUR), kar bi kazalo na navideznost prodajne pogodbe glede kupnine, to ne pomeni, da posel kot celota ne velja, oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnice, da na toženca prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Velja poudariti, da je očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev razlog za izpodbijanje pogodbe, pri čemer sme oškodovana stranka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od sklenitve pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi in drugi odstavek 118. člena OZ). Dogovorjena kupnina (odmena za prenos lastninske pravice) je lahko nižja ali višja od dejanske vrednosti nepremičnine, zato tožnica navideznosti prodajne pogodbe ne more utemeljiti z navedbami o neekvivalenci med pogodbenimi obveznostmi.
Tožnica z obravnavanim tožbenim zahtevkom zahteva le vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek in ne sanacije pravnomočne sodbe. Posledično je napačna tudi ugotovitev, da za vtoževani znesek v tem sporu obstaja pravna podlaga v pravnomočno končanem sporu in zato ni izpolnjen pogoj iz 190. člena OZ. Ker tožnica v tem sporu vtožuje vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek, za plačilo presežka ni pravne podlage v pravnomočni odločitvi. Zaradi tega so napačni zaključki, da bi morala tožnica, ki je bila v pravnomočno končanem sporu toženka, nestrinjanje z morebitnim neskladjem v odločitvi uveljavljati vsaj v pritožbi in ne teh napak odpravljati z vložitvijo nove tožbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054874
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 86, 86/4.
vikend zapor - zavrnitev predloga - specialni povratnik - delo v splošno korist - izmikanje vročitvi sodnih pisanj - osebnostna urejenost obsojenca - razlogi o odločilnih dejstvih
Ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami v smeri, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer obsojenkin zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP. Izpodbijani sklep ima namreč tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obsojenkin zagovornik.
Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno.
Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku kot tudi v prevzemu kakšne nove obveznosti (prvi odstavek 1051. člena OZ). Po naravi stvari se lahko stranka odpove zahtevku (terjatvi), če ta obstaja. Če je zahtevek (terjatev) že prej prenehal iz kakšnega drugega razloga (npr. izpolnitev), je sama odpoved brez učinka (smiselno 319. člen OZ). Odpis oziroma odpust že plačanih obveznosti namreč ni mogoč, saj je obveznost s predhodno izpolnitvijo (plačilom) že prej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ).
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - soglasje - načelo ustnosti in neposrednosti - potrebnost naroka - opredeljena priglasitev stroškov - določna zahteva za povrnitev stroškov
V skladu z določilom 188. člena ZPP tožeča stranka tožbo lahko umakne brez privolitve tožene stranke, predno se ta z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari. Tožeča stranka je tožbo umaknila potem, ko je tožena stranka že odgovorila na tožbo, zato bi potrebovala soglasje tožene stranke, ki pa se z umikom tožbe ni strinjala, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe. Na podlagi določila 2. člena ZPP je bilo sodišče dolžno odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku, in sicer na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen ZPP). Sodišče je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo izvedlo skladno s 4. členom ZPP. Pritožbena navedba, da je bil narok za glavno obravnavo nepotreben, zato ni utemeljena.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00056301
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/2, 150.. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 19.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - krivdna odgovornost - protipravnost ravnanja
Drugo tožena stranka dela na gradbišču ni organizirala, ni bila odgovorna za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, prav tako tožniku ni dajala navodil za varno delo, ni ga bila dolžna opozarjati na nevarnosti, zato ji ni mogoče očitati protipravnosti in ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi delovne nezgode dne 30. 5. 2015. Ker tako niso izpolnjene predpostavke za nastanek krivdne odškodninske odgovornosti, med katere spada tudi nedopustno - protipravno ravnanje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da druga tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo.
spor o pristojnosti - ugovor krajevne pristojnosti - krajevna pristojnost - ustalitev krajevne pristojnosti - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Glede na določila 22. člena ZPP lahko sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu, sproži kompetenčni spor do vročitve tožbe v odgovor, kasneje pa le, če tožena stranka poda ugovor krajevne pristojnosti, in sicer do razpisa glavne obravnave. Ugovora krajevne pristojnosti toženka ni podala. Ker je opravilo že več procesnih dejanj, se Okrajno sodišče v Kranju ne more več po uradni dolžnosti izreči za krajevno nepristojno, kar pomeni, da postane sicer krajevno nepristojno sodišče krajevno pristojno.
sodna določitev meje - postopek za ureditev meje - stroški nepravdnega postopka - uvedba postopka v interesu vseh udeležencev - katastrska meja - nasprotni udeleženci
Za postopek ureditve meje velja specialno pravilo, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja.
direktor zavoda - imenovanje - razpis - nepopolna prijava
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da naknadna predložitev nekaterih dokazil (potrdila o državljanstvu in potrdila, da ni v kazenskem postopku in da zoper njega ni bila izrečena kazenska sankcija) s strani A. A. ne predstavlja kršitve postopka razpisa. Podlago za dopolnitev nepopolne vloge namreč dajejo določbe 67. in 68. člena ZUP, ki se smiselno uporabljajo v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda. Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je razpis določal, da se bodo obravnavale le popolne vloge. Razpis tega ni določal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razpis določal, da bodo iz nadaljnje obravnave izločene (le) prepozno prispele prijave in prijave, iz katerih bo razvidno, da kandidat ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Vsebina razpisa torej ni bila ovira za dopolnjevanje prijave.
res iudicata - uveljavljanje neveljavnosti oporoke
Iz laične težko razumljive tožbe in pritožbe je mogoče smiselno razbrati, da si tožeča stranka prizadeva, da bi na podlagi oporoke, ki jo je mati napravila 2. 5. 1996, dedoval nekatere njene nepremičnine. Ker sta toženi stranki v odgovoru na tožbo uveljavili ugovor res judicata, je sodišče prve stopnje v ta namen vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katerega sledi, da je med istimi strankami že potekal spor za ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti oporoke z dne 29. 10. 1998 in da je bil tožbeni zahtevek takrat pravnomočno zavrnjen. Tudi takrat je tožeča stranka želela dedovati na podlagi oporoke z dne 2. 5. 1996, a ni uspela v postopku, v katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je oporoka, ki je nastala v letu 1998 nična. Tožnik se tako v obeh postopkih zavzema za neveljavnost oporoke iz leta 1998, o čemer je, kot je že bilo zgoraj navedeno, že pravnomočno odločeno.