res iudicata - uveljavljanje neveljavnosti oporoke
Iz laične težko razumljive tožbe in pritožbe je mogoče smiselno razbrati, da si tožeča stranka prizadeva, da bi na podlagi oporoke, ki jo je mati napravila 2. 5. 1996, dedoval nekatere njene nepremičnine. Ker sta toženi stranki v odgovoru na tožbo uveljavili ugovor res judicata, je sodišče prve stopnje v ta namen vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katerega sledi, da je med istimi strankami že potekal spor za ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti oporoke z dne 29. 10. 1998 in da je bil tožbeni zahtevek takrat pravnomočno zavrnjen. Tudi takrat je tožeča stranka želela dedovati na podlagi oporoke z dne 2. 5. 1996, a ni uspela v postopku, v katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je oporoka, ki je nastala v letu 1998 nična. Tožnik se tako v obeh postopkih zavzema za neveljavnost oporoke iz leta 1998, o čemer je, kot je že bilo zgoraj navedeno, že pravnomočno odločeno.
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 10. 2021 na podlagi 108. člena ZPP tožnika neutemeljeno pozvalo, naj dopolni predlog za oprostitev plačila sodne takse, tako da vsebuje podatke o dohodkih in premoženju stranke ter njenih družinskih članov, in sicer naj predloži plačilne liste in izpiske transakcijskih računov za obdobje preteklih treh mesecev. ZST-1 temelji na obveznosti sodišča, da materialni položaj stranke in njenih družinskih članov ugotavlja najprej po preiskovalnem načelu.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054706
KZ-1 člen 70a, 70a/5. ZKP člen 496, 496/2.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zavodu - trajanje varnostnega ukrepa
Po petem odstavku 70.a člena KZ-1 se izvrševanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen, če je ta čas krajši od izrečene kazni, pa lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust, pri odločanju o pogojnem odpustu pa upošteva zlasti uspeh zdravljenja, zdravstveno stanje obsojenca, čas ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal. Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, zdravstveno stanje obsojenke, kot je razvidno iz mnenj izvedenca psihiatra, ki jih je podal pred izrekom sodbe in v obravnavanem postopku, iz katerega izhaja tudi, da njeno zdravstveno stanje ne dopušča prestajanja zaporne kazni, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji, da bi po petem odstavku 70.a člena KZ-1 odredilo, da mora obsojenka prestati ostanek kazni v zaporu ali da naj bo izpuščena na pogojni odpust, in da tudi nima podlage, da bi v tem postopku odredilo njeno namestitev v SVZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00074794
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 265, 265/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obramba ni navedla nobenih konkretnih in pravno relevantnih dejstev, ki bi predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke utemeljevala. Tudi sicer iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bile tekom predmetnega kazenskega postopka podane kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale sum v obtoženčevo neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost. Zgolj sklicevanje na utemeljenost suma, da je obtoženec zoper lastno hčerko storil očitano mu kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki je trajalo daljše časovno obdobje, samo po sebi ne kaže na sum v obstoj katerega od zgoraj naštetih duševnih stanj, ki bi terjala postavitev izvedenca psihiatrične stroke.
Glede na pazljivost obtoženca, da ga pri spolnih dejanjih z mladoletno hčerko kdorkoli ne zasači ter upoštevajoč grožnje, ki jih je izrekel hčerki, če bo komu povedala o tem, ne more biti dvoma o obtoženčevem ustreznem razumevanju tako sprejemljivih načinov poučevanja otrok o spolnosti, kakor tudi prepovedanosti svojih ravnanj zoper mladoletno hčerko.
Zaključki, da je do spolnega odnosa prišlo, so utemeljeno oprti predvsem na natančno in prepričljivo izpovedbo oškodovanke, katero je sodišče prve stopnje glede na ujemanje njene izpovedbe z ostalimi dokazi, upravičeno ocenilo za verodostojno.
Glede na spolno neizkušenost oškodovanke, pritožnica dvomi, da bi s pojmi, ki jih le teoretično pozna (nožnica, vagina, spolni odnos, posilstvo ipd.), lahko opisala dogodke izpred petih let, še posebej, ker je navedla, se ji je dne 23. 4. 2016 zgodilo posilstvo in da se ji je to ponavljalo naslednjih pet let. Navedenemu pritožbeno sodišče ni sledilo, temveč pritrjuje okrožni državni tožilki, ki je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je oškodovanka dejanja s strani očeta vedno opisovala enako, očitki v obtožbi pa slonijo na njenih vsebinskih opisih, ne pa na poimenovanju samih dejanj.
Tožnica z obravnavanim tožbenim zahtevkom zahteva le vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek in ne sanacije pravnomočne sodbe. Posledično je napačna tudi ugotovitev, da za vtoževani znesek v tem sporu obstaja pravna podlaga v pravnomočno končanem sporu in zato ni izpolnjen pogoj iz 190. člena OZ. Ker tožnica v tem sporu vtožuje vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek, za plačilo presežka ni pravne podlage v pravnomočni odločitvi. Zaradi tega so napačni zaključki, da bi morala tožnica, ki je bila v pravnomočno končanem sporu toženka, nestrinjanje z morebitnim neskladjem v odločitvi uveljavljati vsaj v pritožbi in ne teh napak odpravljati z vložitvijo nove tožbe.
Tožniki uveljavljajo, da jim od dneva prenehanja delovnega razmerja v A. obstoji delovno razmerje s tožencem in v zvezi s tem pripadajoče pravice (reintegracija, reparacija, sodna razveza ...). To, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal, pomeni kršitve pravic tožnikov, glede katerih bi ti morali uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Spor tožnikov je zajet v "drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi", ki ga omenja citirana določba, saj ta glede na ustaljeno sodno prakso zajema tudi primere, ko (zatrjevani) delodajalec delavcem ni priznal delovnega razmerja, delavci pa štejejo tako njegovo ravnanje za nezakonito.
Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 2. 3. 2022 ter pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora z dne 26. 2. 2022 (kar kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb, da sklep o odrediti pripora ni pravnomočen) ter iz vseh dokazov, na katerih slednja temeljita ter so bili zbrani tekom predkazenskega postopka, dokazi pridobljeni tekom dosedanje preiskave pa utemeljenega suma niso omajali.
Razen navedenega je sodišče prve stopnje prezrlo, da je oškodovanec ves čas kazenskega postopka, pa tudi na kraju samem, policistom takoj povedal, da ga je pretepel X, in sicer zato, ker je C. C. prosil za cigareto. Navedenemu sodišče prve stopnje ne daje ustreznega poudarka, oziroma teh okoliščin v napadeni sodbi ne oceni.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - vsebina predloga - odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - delna odločitev
Toženec z vlogo ni zaprosil zgolj za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o začasni odredbi, temveč za oprostitev plačila vseh sodnih taks v postopku, sodišče prve stopnje pa je odločilo le o (ne)oprostitvi plačila sodne takse za postopek o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Toženčeve navedbe je mogoče razumeti kvečjemu kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe, o katerem mora odločiti sodišče prve stopnje.
Okoliščina, da je sodišče prve stopnje odločilo le o (ne)oprostitvi plačila sodne takse za postopek o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, pa sama po sebi ne povzroči, da je odločitev napačna.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 27.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - diskriminacija - kriterij delovne uspešnosti - izbira presežnega delavca
Tožnica neutemeljeno ponavlja svoje navedbe iz dosedanjega postopka, da se delo, ki ga je opravljala, (v določenem obsegu) še opravlja. To ne pomeni, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, da poslovni razlog ni podan. Toženka sama v odpovedi (in sodnem postopku) razloga za odpoved ni utemeljila na način, da bi potreba po delu (v celoti) prenehala, ampak da se je spremenila. Prav takšna sprememba (reorganizacija), zaradi katere potreba po opravljanju določenega (konkretno tožničinega) dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi preneha, je organizacijski razlog (sodbi VS RS VIII Ips 209/2007, VIII Ips 268/2017).
Ker dolžnica posameznim postavkam iz obračuna izvršitelja obrazloženo ne nasprotuje, je sodišče druge stopnje opravilo preizkus priglašenih stroškov po višini in ugotovilo, da so priglašeni skladno s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056265
OZ člen 50, 50/2, 86, 118. ZPP člen 8, 212.
zahtevek za ugotavljanje ničnosti pogodbe - prodajna pogodba - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - prikrita pogodba - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogodba o preužitku - pogodbena volja strank - vsebina pogodbe - kupnina - vrednost prejete pomoči - dogovorjena kupnina - pogodbeno določilo - medsebojne pravice in obveznosti - načelo enakovrednosti dajatev - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - razlogi za izpodbojnost - trditveno in dokazno breme stranke - dokazna ocena
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku.
Prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe (želeli sta, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja).
Pravdni stranki sta v okviru pogodbene svobode določili prodajno ceno za nepremičnino (200.000 EUR), da sta preteklo pomoč in skrb, ki se je dokazano izvajala, soglasno denarno ovrednotili v višini 176.000 EUR, in da sta soglašali z enakovrednostjo protidajatev. Tožnica je vplivala na vsebino prodajne pogodbe, pogodbo z dogovorjeno vsebino je podpisala in nato svoj podpis overila pri notarju. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanske vrednosti pretekle pomoči, prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank enakovredne. Četudi je bila pretekla pomoč vredna manj od kupnine (oziroma manj kot 176.000 EUR), kar bi kazalo na navideznost prodajne pogodbe glede kupnine, to ne pomeni, da posel kot celota ne velja, oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnice, da na toženca prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Velja poudariti, da je očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev razlog za izpodbijanje pogodbe, pri čemer sme oškodovana stranka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od sklenitve pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi in drugi odstavek 118. člena OZ). Dogovorjena kupnina (odmena za prenos lastninske pravice) je lahko nižja ali višja od dejanske vrednosti nepremičnine, zato tožnica navideznosti prodajne pogodbe ne more utemeljiti z navedbami o neekvivalenci med pogodbenimi obveznostmi.
predlog za obročno plačilo sodne takse - pogoji za obročno plačilo - premoženjsko stanje prosilca
Sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža
Ker pritožba ne navaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, na podlagi katere je sodišče prekinilo zapuščinski postopek niti obrazloženo ne nasprotuje sklepu o napotitvi na pravdni postopek, v smislu določila prvega odstavka 213. člena ZD, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru tistih absolutno bistvenih kršitev postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.
direktor zavoda - imenovanje - razpis - nepopolna prijava
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da naknadna predložitev nekaterih dokazil (potrdila o državljanstvu in potrdila, da ni v kazenskem postopku in da zoper njega ni bila izrečena kazenska sankcija) s strani A. A. ne predstavlja kršitve postopka razpisa. Podlago za dopolnitev nepopolne vloge namreč dajejo določbe 67. in 68. člena ZUP, ki se smiselno uporabljajo v postopku izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda. Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je razpis določal, da se bodo obravnavale le popolne vloge. Razpis tega ni določal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razpis določal, da bodo iz nadaljnje obravnave izločene (le) prepozno prispele prijave in prijave, iz katerih bo razvidno, da kandidat ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Vsebina razpisa torej ni bila ovira za dopolnjevanje prijave.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - stiki otroka s staršem - režim izvajanja stikov
Res je, da sta starša glede stikov enakopravna, kar pa ne pomeni (in zakon tega ne določa), da sta vselej upravičena do popolnoma enak(ovredn)ega obsega stikov. Bistvena in prednostna je otrokova korist, tej se mora prilagoditi tudi načelna pravica staršev do stikov z otrokom. Zato pritožbeno izpostavljena okoliščina, da starša nimata povsem enakega obsega stikov, še ne pomeni, da stiki niso določeni pravilno in v največjo korist otrok.
Tožnik ne izpodbija odločitve ali dejanja državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, da bi šlo za socialni spor po 58. členu ZDSS-1, ampak zahteva plačilo prispevkov v posledici nepriznavanja vključitve v poklicno zavarovanje s strani delodajalca. Zato gre prvenstveno za spor delavca zoper delodajalca, četudi predmet spora ni tipično delovnopravne narave (kot bi bil npr. v primeru vtoževanja plač), saj so pravice, povezane s poklicnim zavarovanjem, socialne.
tožba na ugotovitev lastninske pravice - postavitev podrednega zahtevka - privilegirana sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe
Stališče v izpodbijani odločbi, da sprememba tožbe ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, ni obrazloženo, povzet tek postopka pa utemeljuje nasproten sklep. Ker podredni zahtevek izvira iz istega (zatrjevanega) dogajanja med pravdnima strankama in ker je za odločitev o podrednem zahtevku mogoče uporabiti že izvedene dokaze, bo sporno razmerje med strankama z dovolitvijo spremembe tožbe razrešeno hitreje in z manj stroški, kot če bo morala tožnica vložiti novo tožbo. Za pravilnost te ocene ni pomembno, ali je spremenjeni del tožbe sklepčen in ali je tožbeni zahtevek zastaran. Predpostavka smotrnosti je po navedenem podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054874
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 86, 86/4.
vikend zapor - zavrnitev predloga - specialni povratnik - delo v splošno korist - izmikanje vročitvi sodnih pisanj - osebnostna urejenost obsojenca - razlogi o odločilnih dejstvih
Ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami v smeri, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer obsojenkin zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP. Izpodbijani sklep ima namreč tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obsojenkin zagovornik.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - naročniška pogodba za uporabo gsm omrežja - pogodba za opravljanje telekomunikacijskih storitev - dostop do omrežja - ugovor zastaranja - zastaralni rok - čas, ki je potreben za zastaranje - naročnina - občasne terjatve - zastaranje občasnih denarnih terjatev - enoletni zastaralni rok - kršitev pogodbe - splošni petletni zastaralni rok - osebni stečaj dolžnika - posledice uvedbe stečajnega postopka - terjatve upnikov, za katere učinkuje začetek stečajnega postopka
Prvi odstavek 355. člena OZ med drugim določa, da v enem letu zastarajo terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefonov in poštnih predalov, kot tudi druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.
Določbe 355. člena OZ zelo očitno govorijo o občasnih (ponavljajočih se) terjatvah, ki se plačujejo v določenih obdobjih (največ na tri mesece). Izmed vtoževanih terjatev je le postavka „naročnina Mobilni paket B.“ občasna terjatev po 3. točki prvega odstavka 355. člena OZ, saj gre za storitev, ki se plačuje mesečno. Tako je do vložitve predloga za izvršbo dne 8. 1. 2021 že zastarala. Vse ostale terjatve (vzdrževanje priključka v začasnem izklopu, strošek opominjanja, izguba posebne ugodnosti preklica paketa in izvedba trajnega izklopa) pa so enkratne storitve, ki so posledica toženčeve kršitve pogodbe. Enoletni zastaralni rok predstavlja izjemo od splošnega, petletnega zastaralnega roka po 346. členu OZ, izjeme pa je treba razlagati zožujoče. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge terjatve, čeprav izvirajo iz iste pogodbe. Zato za vse preostale vtoževane terjatve velja splošni, petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki do vložitve predloga za izvršbo še ni potekel.