ZPP člen 452, 458, 458/1, 495. Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (2004) člen 2.
gospodarski spor majhne vrednosti - prispevek v rezervni sklad - višina prispevka v rezervni sklad - merila za določitev višine - trditveno breme stranke - nesklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljen pritožbeni razlog
Glede opustitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva višje sodišče pojasnjuje, da to predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbi ni mogoče slediti niti v tem, da ji je bilo preprečeno izjaviti se o navedbah tožene stranke. V sporu majhne vrednosti lahko stranki poleg tožbe in odgovora na tožbo, vložita še vsaka eno pripravljalno vlogo (452. člen ZPP).
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - stiki otroka s staršem - režim izvajanja stikov
Res je, da sta starša glede stikov enakopravna, kar pa ne pomeni (in zakon tega ne določa), da sta vselej upravičena do popolnoma enak(ovredn)ega obsega stikov. Bistvena in prednostna je otrokova korist, tej se mora prilagoditi tudi načelna pravica staršev do stikov z otrokom. Zato pritožbeno izpostavljena okoliščina, da starša nimata povsem enakega obsega stikov, še ne pomeni, da stiki niso določeni pravilno in v največjo korist otrok.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00060134
KZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/2, 51/2-2, 73, 308, 308/3.. ZKP člen 95, 95/1, 95/4.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - denarna kazen - olajševalne okoliščine - stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov
Sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da odvzem mobilnega telefona obtožencu ni utemeljen, med drugim tudi zato, ker iz izvedenih dokazov (in tudi iz predloženih dokazov) ne izhaja, da bi obtoženec za izvršitev dejanja uporabljal telefon in da bi šlo ravno za zasežen telefon, ki niti ni bil predložen sodišču.
Sklicevanje pritožnika, da obtoženec za storitev kaznivega dejanja ni prejel nikakršnega plačila, niti mu takšno plačilo ni bilo obljubljeno, ni utemeljeno, saj je obtoženec krivdo za obravnavano kaznivo dejanje priznal.
Oprostitev plačila teh stroškov je izjema, ki jo mora izkazati obtoženec (obramba). Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da se obtoženec "trenutno nahaja v priporu, kar posledično pomeni, da ne more delati in si pridobivati prihodkov za življenje" ni taka, da bi utemeljevala oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka.
Po določilu petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju.
OZ člen 9, 94, 95, 95/1, 1050, 1050/1. ZVKSES člen 17. ZPP člen 213, 213/1.
predpogodba - razdrtje predpogodbe - pogodba o poravnavi - pogodbena kazen - grožnja - zahtevek za razveljavitev pogodbe - načelo pacta sunt servanda - opredelitev do relevantnih navedb stranke - pisna oblika - skrbnost dokazne ocene
Grožnja, ki jo lahko pritožbeno sodišče razbere iz navedb tožene stranke, je napaka volje, zaradi katere je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ). Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico. Stranka lahko razveljavitev pogodbe od sodišča zahteva (s tožbo), ne more pa je doseči sama (z ugovorom ali drugo izjavo). Ker tožena stranka v tem postopku ni zahtevala razveljavitve dogovorov (z nasprotno tožbo) in med postopkom pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbi ni trdila, da bi razveljavitev ustnega dogovora za plačilo 12.000,00 EUR in Dogovora o razdrtju predpogodbe sodno zahtevala (in dosegla), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo teh trditev. Le z ugovorom, kot je bilo pojasnjeno, namreč ni mogoče doseči razveljavitve pogodbe. Dokler pogodba velja (ni razveljavljena ali razdrta), pa jo je treba spoštovati in izpolniti (pacta sunt servanda, 9. člena OZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00074794
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 265, 265/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obramba ni navedla nobenih konkretnih in pravno relevantnih dejstev, ki bi predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke utemeljevala. Tudi sicer iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bile tekom predmetnega kazenskega postopka podane kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale sum v obtoženčevo neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost. Zgolj sklicevanje na utemeljenost suma, da je obtoženec zoper lastno hčerko storil očitano mu kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki je trajalo daljše časovno obdobje, samo po sebi ne kaže na sum v obstoj katerega od zgoraj naštetih duševnih stanj, ki bi terjala postavitev izvedenca psihiatrične stroke.
Glede na pazljivost obtoženca, da ga pri spolnih dejanjih z mladoletno hčerko kdorkoli ne zasači ter upoštevajoč grožnje, ki jih je izrekel hčerki, če bo komu povedala o tem, ne more biti dvoma o obtoženčevem ustreznem razumevanju tako sprejemljivih načinov poučevanja otrok o spolnosti, kakor tudi prepovedanosti svojih ravnanj zoper mladoletno hčerko.
Zaključki, da je do spolnega odnosa prišlo, so utemeljeno oprti predvsem na natančno in prepričljivo izpovedbo oškodovanke, katero je sodišče prve stopnje glede na ujemanje njene izpovedbe z ostalimi dokazi, upravičeno ocenilo za verodostojno.
Glede na spolno neizkušenost oškodovanke, pritožnica dvomi, da bi s pojmi, ki jih le teoretično pozna (nožnica, vagina, spolni odnos, posilstvo ipd.), lahko opisala dogodke izpred petih let, še posebej, ker je navedla, se ji je dne 23. 4. 2016 zgodilo posilstvo in da se ji je to ponavljalo naslednjih pet let. Navedenemu pritožbeno sodišče ni sledilo, temveč pritrjuje okrožni državni tožilki, ki je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je oškodovanka dejanja s strani očeta vedno opisovala enako, očitki v obtožbi pa slonijo na njenih vsebinskih opisih, ne pa na poimenovanju samih dejanj.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00056301
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/2, 150.. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 19.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - krivdna odgovornost - protipravnost ravnanja
Drugo tožena stranka dela na gradbišču ni organizirala, ni bila odgovorna za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, prav tako tožniku ni dajala navodil za varno delo, ni ga bila dolžna opozarjati na nevarnosti, zato ji ni mogoče očitati protipravnosti in ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi delovne nezgode dne 30. 5. 2015. Ker tako niso izpolnjene predpostavke za nastanek krivdne odškodninske odgovornosti, med katere spada tudi nedopustno - protipravno ravnanje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da druga tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo.
Tožnica z obravnavanim tožbenim zahtevkom zahteva le vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek in ne sanacije pravnomočne sodbe. Posledično je napačna tudi ugotovitev, da za vtoževani znesek v tem sporu obstaja pravna podlaga v pravnomočno končanem sporu in zato ni izpolnjen pogoj iz 190. člena OZ. Ker tožnica v tem sporu vtožuje vrnitev zneska, ki presega pravnomočno dosojeni znesek, za plačilo presežka ni pravne podlage v pravnomočni odločitvi. Zaradi tega so napačni zaključki, da bi morala tožnica, ki je bila v pravnomočno končanem sporu toženka, nestrinjanje z morebitnim neskladjem v odločitvi uveljavljati vsaj v pritožbi in ne teh napak odpravljati z vložitvijo nove tožbe.
Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 2. 3. 2022 ter pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora z dne 26. 2. 2022 (kar kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb, da sklep o odrediti pripora ni pravnomočen) ter iz vseh dokazov, na katerih slednja temeljita ter so bili zbrani tekom predkazenskega postopka, dokazi pridobljeni tekom dosedanje preiskave pa utemeljenega suma niso omajali.
sodna določitev meje - postopek za ureditev meje - stroški nepravdnega postopka - uvedba postopka v interesu vseh udeležencev - katastrska meja - nasprotni udeleženci
Za postopek ureditve meje velja specialno pravilo, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja.
Ker dolžnica posameznim postavkam iz obračuna izvršitelja obrazloženo ne nasprotuje, je sodišče druge stopnje opravilo preizkus priglašenih stroškov po višini in ugotovilo, da so priglašeni skladno s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 27.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - diskriminacija - kriterij delovne uspešnosti - izbira presežnega delavca
Tožnica neutemeljeno ponavlja svoje navedbe iz dosedanjega postopka, da se delo, ki ga je opravljala, (v določenem obsegu) še opravlja. To ne pomeni, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, da poslovni razlog ni podan. Toženka sama v odpovedi (in sodnem postopku) razloga za odpoved ni utemeljila na način, da bi potreba po delu (v celoti) prenehala, ampak da se je spremenila. Prav takšna sprememba (reorganizacija), zaradi katere potreba po opravljanju določenega (konkretno tožničinega) dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi preneha, je organizacijski razlog (sodbi VS RS VIII Ips 209/2007, VIII Ips 268/2017).
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža
Ker pritožba ne navaja, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, na podlagi katere je sodišče prekinilo zapuščinski postopek niti obrazloženo ne nasprotuje sklepu o napotitvi na pravdni postopek, v smislu določila prvega odstavka 213. člena ZD, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru tistih absolutno bistvenih kršitev postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00054874
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 86, 86/4.
vikend zapor - zavrnitev predloga - specialni povratnik - delo v splošno korist - izmikanje vročitvi sodnih pisanj - osebnostna urejenost obsojenca - razlogi o odločilnih dejstvih
Ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami v smeri, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer obsojenkin zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP. Izpodbijani sklep ima namreč tehtne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, kar v pritožbi še posebej izpostavlja obsojenkin zagovornik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056265
OZ člen 50, 50/2, 86, 118. ZPP člen 8, 212.
zahtevek za ugotavljanje ničnosti pogodbe - prodajna pogodba - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - prikrita pogodba - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogodba o preužitku - pogodbena volja strank - vsebina pogodbe - kupnina - vrednost prejete pomoči - dogovorjena kupnina - pogodbeno določilo - medsebojne pravice in obveznosti - načelo enakovrednosti dajatev - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - razlogi za izpodbojnost - trditveno in dokazno breme stranke - dokazna ocena
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku.
Prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe (želeli sta, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja).
Pravdni stranki sta v okviru pogodbene svobode določili prodajno ceno za nepremičnino (200.000 EUR), da sta preteklo pomoč in skrb, ki se je dokazano izvajala, soglasno denarno ovrednotili v višini 176.000 EUR, in da sta soglašali z enakovrednostjo protidajatev. Tožnica je vplivala na vsebino prodajne pogodbe, pogodbo z dogovorjeno vsebino je podpisala in nato svoj podpis overila pri notarju. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanske vrednosti pretekle pomoči, prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank enakovredne. Četudi je bila pretekla pomoč vredna manj od kupnine (oziroma manj kot 176.000 EUR), kar bi kazalo na navideznost prodajne pogodbe glede kupnine, to ne pomeni, da posel kot celota ne velja, oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnice, da na toženca prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Velja poudariti, da je očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev razlog za izpodbijanje pogodbe, pri čemer sme oškodovana stranka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od sklenitve pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi in drugi odstavek 118. člena OZ). Dogovorjena kupnina (odmena za prenos lastninske pravice) je lahko nižja ali višja od dejanske vrednosti nepremičnine, zato tožnica navideznosti prodajne pogodbe ne more utemeljiti z navedbami o neekvivalenci med pogodbenimi obveznostmi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00056303
ZDR-1 člen 6, 6/1.. ZVarD člen 2, 2/1, 39, 39/2.. OZ člen 131, 131/1, 169.
prepoved diskriminacije - protipravnost ravnanja - pravno priznana škoda - odškodninska odgovornost delodajalca - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - študent - iskalec zaposlitve
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da četudi bi šteli ravnanje toženke za protipravno, ni podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo, ki jo je tožnik utrpel, oziroma sploh ne gre za pravno priznano nepremoženjsko škodo. Njegove navedbe o izgubljeni volji do zaposlitve, ki jih ponavlja v pritožbi, so v nasprotju z ugotovljenim dejstvom iz njegove izpovedi, da je tudi kasneje opravljal drugo delo. Poseg v tožnikovo osebnostno pravico ni bil tako intenziven, da bi opravičeval prisojo denarne odškodnine, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno in nekonkretizirano navaja, da so se občutki (manjvrednosti) razvili čez čas, pri čemer daje primerjavo s posttravmatsko stresno motnjo, do katere seveda ni prišlo.
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 10. 2021 na podlagi 108. člena ZPP tožnika neutemeljeno pozvalo, naj dopolni predlog za oprostitev plačila sodne takse, tako da vsebuje podatke o dohodkih in premoženju stranke ter njenih družinskih članov, in sicer naj predloži plačilne liste in izpiske transakcijskih računov za obdobje preteklih treh mesecev. ZST-1 temelji na obveznosti sodišča, da materialni položaj stranke in njenih družinskih članov ugotavlja najprej po preiskovalnem načelu.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00055453
ZZZDR člen 51, 51/2, 58, 58/1. SPZ člen 20, 20/1, 59, 59/1, 72, 72/1, 72/2, 101. OZ člen 190. ZNP-1 člen 154, 155.
skupna lastnina - skupno premoženje - neupravičena obogatitev - delitev skupnega premoženja - varstvo skupne lastnine - varstvo lastninske pravice na nepremičnini - plodovi nepremičnega premoženja - ureditev razmerja med skupnimi lastniki - razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom - delitev skupnega premoženja - vmesna sodba na drugi stopnji - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse
Pravica nekaj zahtevati pomeni pravico oziroma upravičenje do tega, ne pa načina uveljavljanja te pravice. Poglavitno je, da je pravno varstvo zagotovljeno, ki mora biti učinkovito, ker v nasprotnem ne moremo govoriti o pravici. Če torej pravo zagotavlja tožnici pravno varstvo v nepravdnem postopku, v katerem lahko učinkovito zavaruje pravice do plačila dela najemnine za preteklo obdobje, potem je morda sprejemljiva teza sodišča prve stopnje, da ni upravičena do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve v pravdnem postopku, posebej glede na okoliščino, da gre za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma, v nasprotnem pa sodišče prve stopnje dejansko ni odločalo o pravici tožnice do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve in posledično je izostala vsebinska odločitev o tej njeni pravici.
Razvoj prava, kot ga je začrtala novejša sodna praksa, v kateri se poudarja ustavni pomen lastninske pravice in s tem, zahteva po učinkovitem pravnem varstvu te pravice, po mnenju pritožbenega sodišča terja v okviru veljavnih predpisov širši spekter možnosti uveljavljanja pravovarstvenih zahtevkov v zvezi z nedopustnimi posegi enega od zakoncev v lastninsko pravico oziroma upravičenja drugega zakonca, ki ima temelje v skupnem premoženju, kar velja (tudi) za primere, ko nekdanji zakonec preprečuje drugemu nekdanjemu zakoncu uporabo civilnih plodov, ki jih daje stvar iz skupnega premoženja, po razpadu življenjske skupnosti.
Tožnica bi torej lahko v nepravdnem postopku uveljavila pravovarstvo v zvezi z (bodočo) ureditvijo delitve civilnih plodov. Odločitev nepravdnega sodišča glede delitve plodov bi veljala za čas od vložitve predloga oziroma od izdaje sklepa. Vendar tožnica takega (bodočega) pravnega varstva v nepravdnem postopku ne uveljavlja. Pravno varstvo uveljavlja v pravdnem postopku, kjer zahteva, da ji toženec plača del najemnin, ki jih je brez pravne podlage in kljub njenim pozivom zadržal, in s tem bil brez pravnega temelja obogaten na „škodo“ tožnice. Že iz teh razlogov ni mogoče zastopali teze, da je tožničin tožbeni zahtevek izvzet iz pravnega varstva v pravdnem postopku, ker ima tožnica zagotovljeno (učinkovito) pravno varstvo v nepravdnem postopku.
Tožnica je upravičena do opisanega pravovarstva, kot ga uveljavlja, ker s tožencem ni sklenila dogovora, na podlagi katerega bi le tožencu pripadale najemnine iz naslova oddajanja poslovnih prostorov oziroma bi iz njenih ravnanj izhajalo, da soglaša s takim režimom, s tem, da tudi toženčeva ravnanja kažejo, da je vedel, da tožnica takega režima ne sprejema, tožnica pa je tudi pozivala toženca, da ji prepusti del najemnin.
Tožniki uveljavljajo, da jim od dneva prenehanja delovnega razmerja v A. obstoji delovno razmerje s tožencem in v zvezi s tem pripadajoče pravice (reintegracija, reparacija, sodna razveza ...). To, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal, pomeni kršitve pravic tožnikov, glede katerih bi ti morali uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Spor tožnikov je zajet v "drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi", ki ga omenja citirana določba, saj ta glede na ustaljeno sodno prakso zajema tudi primere, ko (zatrjevani) delodajalec delavcem ni priznal delovnega razmerja, delavci pa štejejo tako njegovo ravnanje za nezakonito.
ZDR-1 člen 125, 125/4, 144, 144/1, 144/3, 162, 162/3.
terjatve iz delovnega razmerja - plačilo za nadurno delo - odreditev nadurnega dela - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - bolniški stalež - sprememba sodbe
Delavec je upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom tako za ure znotraj omejitev nadurnega dela kot ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR-1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1). Tudi če delodajalec za odrejanje oziroma dopuščanje nadurnega dela nima zakonsko določenega razloga, to ne pomeni, da delavec za ure preko polnega delovnega časa, ko je opravljal delo z vedenjem delodajalca, ni upravičen do plačila.