Po presoji sodišča so tožniki zaključkom izvedenke nasprotovali z zadostno konkretnimi pravno relevantnimi navedbami, zato bi upravni organ moral razpisati ustno obravnavo, na kateri bi izvedenka ustno predstavila in obrazložila zaključke svojega izvedenskega mnenja, stranke postopka in uradna oseba pa bi ji imele možnosti zastaviti vprašanja in zahtevati pojasnila, pri čemer bi se izvedenka lahko obrazloženo opredelila do razlik v drugih listinskih dokazilih.
Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek, obliko in obseg škode, ter pojasniti, zakaj je zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa mora predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.
Stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.
Glede dopustnosti umeščanja in dvigovanja terena se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zgolj na splošno sklicuje na pridobljeno mnenje občine, da je nameravana gradnja skladna z veljavnim prostorskim aktom. To pa ni ustrezen odgovor na tožnikove ugovore. Skladnost predvidene gradnje z občinskimi prostorskimi akti je na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ namreč dolžan opraviti upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja.
Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je predvideno odvajanje odpadnih in meteornih voda na nepremičnine prvega tožnika. Tak predviden poseg na nepremičnine prvega tožnika pa bi bil brez njegovega soglasja dopusten le, če bi imel obstoječi jarek, ki teče po njegovi nepremičnini, javnopravni status, ki bi po svoji vsebini tak poseg dopuščal.