V zadevi je sporna odločitev, da je organ tožnikovo dovolilo štel kot izjavo v smislu prvega odstavka 39. člena GZ, torej kot strinjanje lastnika sosednjih zemljišč, da je nameravana gradnja manj kot 2 m od meje, skladno z OPN ter je na podlagi tega investorjema izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo zadevnega nezahtevnega objekta - garaže. Ker je bilo soglasje dano več kot štiri leta pred vloženim projektom k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, v njem ni številke dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja za garažo investitorjev in datuma njene izdelave, še več, soglasje se izrecno nanaša na morebitni prizidek k stavbi, čeprav investitorja nista predlagala izdaje gradbenega dovoljenja za prizidek, pač pa gradnjo (samostojnega) nezahtevnega objekta - garažo. Po presoji sodišča tako iz navedene izjave ne izhaja, da daje soglasje za gradnjo navedene garaže na mejo njegovih parcel.

Oseba, ki trdi, da bi bil njen pravni interes lahko prizadet, mora možnost posega v svoj pravni interes utemeljiti s stopnjo verjetnosti. Obstoj pravnega interesa se sicer lahko izkaže za kompleksno pravno vprašanje, ki bistveno vpliva na potek upravnega postopka, vendar pa organ pri odločanju o tem vprašanju ne sme spregledati ene od bistvenih značilnosti pravne ureditve, in sicer, da mora oseba svoj pravni interes utemeljiti le toliko, da lahko organ brez nepotrebnega odlašanja odloči o njegovem obstoju. Dejanska presoja posega v pravno korist stranskega udeleženca (ne le možnost takega posega) je namreč po naravi stvari lahko šele predmet odločbe.8 Stališče, da se o utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega odločanja o samem predmetu postopka, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.

Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Ali bi bile pravice drugih oseb z nameravano gradnjo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko prizadete, se je presojalo upoštevaje drugi odstavek 36. člena GZ, ali bi bile pravice drugih oseb lahko prizadete v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa po 68. členu GZ. Materialni predpis je torej drug. Toženka je zato s tem, ko je presojo interesa za udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja opravljala na podlagi določb, ki se nanašajo na udeležbo tretjih oseb v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, zmotno uporabila predpis. Posledično relevantnega dejanskega stanja za odločitev o predlogu za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja ni posebej ugotavljala.