legalizacija - legalizacija objekta - legalizacija že zgrajenega objekta - objekt daljšega obstoja - dejansko stanje - dejansko stanje v naravi
Pri presoji izpolnjevanja pogojev za legalizacijo objekta daljšega obstoja ni ključna projektna dokumentacija, pač pa dejansko stanje v naravi, kar pomeni, da je dopustno legalizirati le tiste objekte, ki imajo v bistvenem enake dimenzije in bistveno enako namembnost, kot so jo imeli na dan 1. 1. 1998.
Odstranitev neskladno zgrajenih delov objekta ima namreč za cilj vzpostavitev zakonitega stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, kar pomeni, da mora biti taka uskladitev dejansko mogoča. Če je objekt zgrajen na način, ki ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, ne gre več za neskladno gradnjo, pač pa za nelegalno zgrajen objekt in lahko zato inšpektor izreče ukrepe po 152. členu ZGO-1.
S posegom v stebre, podporne zavetrne cevi in jeklenice bi bilo poseženo v samo bistvo tega enostranskega oglaševalskega panoja. Tožbeni ugovor, da sporni pano ni objekt v smislu 1. točke prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ker ni povezan s tlemi, je zato neutemeljen.
GZ člen 36, 36/1, 36/2, 36/3, 37, 37/1. ZUP člen 134, 265.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka - obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenje - predlog za obnovo postopka - trditveno in dokazno breme - stranski udeleženec
Lastniku zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, položaja stranskega udeleženca ne daje že samo dejstvo lastništva sosednjega zemljišča, temveč mora upravni organ v zvezi z vprašanjem, ali bi ta oseba morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, presoditi, ali mejaš izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sprememba namembnosti
Zaključek Inšpektorice, da je prišlo do spremembe namembnosti športnega objekta, za katero tožeča stranka ni imela gradbenega dovoljena, je na mestu. Obstoječe gradbeno dovoljenje je bilo dano za zimsko kopališče (športna dvorana), in ne za stavbo za kulturo in razvedrilo. Ne gre prezreti, da je za spremembo namembnosti v objekt za kulturo in razvedrilo vedno nujno gradbeno dovoljenje (druga alineja petega odstavka 4. člena ZGO-1).
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - rok za izpolnitev obveznosti - izvršba
Sodišče v upravnem sporu zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki je izdan v okviru izvršilnega postopka in v katerem je določena izvršba po drugih osebah, presoja le, ali je organ zavezanca opozoril, da se tako dejanje lahko opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, kar je v obravnavani zadevi izpolnjeno. Edino logično je, da ga organ seznani tudi s tem, po izteku katerega roka lahko pride do takega načina izvršitve. Pri tem pa primernost roka za izpolnitev obveznosti, naveden v obvestilu, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu zoper sklep o dovolitvi izvršbe, saj z obvestilom, ki niti ni obvezen sestavni del sklepa o izvršbi (gre za opozorilo, ki je lahko dano tudi izven sklepa o izvršbi), ni bil ponovno določen. Kot je sodišče že pojasnilo mora namreč zavezanec inšpekcijsko odločbo izpolniti že v roku, ki mu je naložen s to odločbo, zoper njo pa lahko uveljavlja vsa pravna sredstva in v njih nasprotuje (tudi) neprimernosti oziroma nesorazmernosti roka, določenega za (prostovoljno) izpolnitev.
Sodišče sodi, da zaradi pravnomočno končanega postopka izdaje gradbenega dovoljenja (v katerega si prizadeva vstopiti tožnik) tudi morebitna ugodila sodba, s katero bi sodišče izpodbijani sklep o zavrnitvi udeležbe v postopku odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, na pravni položaj tožnika ne bi mogla vplivati oziroma ga ne bi mogla izboljšati. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je namreč mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Zakon pa omogoča poseg v pravnomočno urejena razmerja na področju upravnega prava le z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP (in pod pogoji iz tega zakona), ne pa preko upravnega spora.
gradbeno dovoljenje - novogradnja - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - razlaga zakonskih določb - jezikovna razlaga - zmotna uporaba materialnega prava
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen način je toženka določila obseg funkcionalnega zemljišča na obravnavanih parcelah. Iz izračunov v izpodbijani odločbi je sicer mogoče razumeti, da je kot funkcionalno zemljišče obravnavala celotno površino zemljiških parcel, brez površine predvidenega stavbišča objektov. Vendar razlogov za določitev takega obsega funkcionalnega zemljišča na opisani način ni pojasnila in se zato sodišče do tega ne more z gotovostjo opredeliti. Ker toženka načina določitve obsega funkcionalnega zemljišča ni pojasnila, ni mogoče nedvoumno ugotoviti niti, da je obseg funkcionalnega zemljišča razumela in določila na način, kot ga za je odmero funkcionalnih zemljišč predvidel 46. člen ZUN - torej (le) kot zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objektov.
Sodišče ugotavlja, da določbe šeste alineje drugega odstavka 16. člena PUP ni mogoče razlagati zgolj jezikovno, tako kot je to storila tožena stranka, pač pa bi morala za njeno (pravilno) uporabo pri pojasnilu pojma "funkcionalno zemljišče" (in pojma "pripadajoče funkcionalno zemljišče", ki ga pozna PUP) obenem upoštevati tudi druge določbe PUP in glede na umestitev te določbe v PUP presojati, kaj je funkcionalno zemljišče v konkretnem primeru. Poleg tega bi morala pri opiranju razlage te določbe na 46. člen ZUN upoštevati, da gre za določbo, ki je (bila) namenjena izvedbi parcelacije in ne za določbo, s katero bi bilo mogoče tolmačiti določbe prostorskih izvedbenih aktov, ki jih urejajo druge določbe tega zakona. Nenazadnje bi morala toženka določbo šestega odstavka 16. člena PUP razlagati tudi ob upoštevanju njenega namena, predvsem pa bi morala ob upoštevanju razvoja prostorskega načrtovanja skozi čas (zlasti dejstva, da pojma "funkcionalno zemljišče" v času njenega odločanja zakonodaja ni več poznala), temu pojmu nameniti vsebino, ki bo temeljila na sedaj veljavni zakonodaji s področja umeščanja objektov v prostor.
Za priznanje položaja stranskega udeleženca na podlagi druge alineje drugega odstavka 36. člena GZ je relevantno zgolj to, ali zemljišče meji na nepremičnine, na katerih je predvidena gradnja, ne pa tudi razdalja med njimi.
Peti odstavek 39. člena GZ določa, da mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za trditve predložiti dokaze, tožnika pa dokazil, da naj bi bila cesta na najožjem delu ožja od 2,98 m nista predložila in niti zatrjevala.
ukrep gradbenega inšpektorja - dejansko stanje - gradbeno dovoljenje - nelegalen objekt - kršitev določb postopka - pravica do izjave - tožbena novota
Pogoj za obravnavanje objekta kot neskladne gradnje je možnost njegove uskladitve z gradbenim dovoljenjem (oziroma obratno). Če ta pogoj ni izpolnjen, kar pomeni, da legalnega stanja - torej usklajenosti gradbenega dovoljenja in objekta - ni mogoče doseči, gre za objekt, ki sploh ni bil predmet gradbenega dovoljenja, torej za nelegalno gradnjo.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - gradnja - gradnja brez gradbenega dovoljenja - enostaven objekt
Izvedba konstrukcijskih del, to je prizidava sanitarij, gradnja skupne strehe za zaprti del objekta in teraso ter gradnja (vodovodnih in kanalizacijskih) inštalacij, so gradbena dela oziroma gradnja v smislu določb GZ. Končni rezultat teh gradbenih del je objekt s tlorisno površino 77,5 m2 ((8 m x 4 m) + (8 m x 4 m) + (2,7 m x 5 m)), ki očitno presega gabarite, po katerih se v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov lahko šteje za enostaven objekt.
ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda
Težko popravljivo škodo tožeča stranka utemeljuje z navedbami, da gre za objekt, ki stoji že od leta 2001 v nespremenjeni obliki, da je sprožen postopek za legalizacijo objekta, da bi odstranitev objekta po drugi osebi pred odločitvijo v upravnem sporu tožeči stranki povzročilo škodo v ocenjeni vrednosti novega nadstreška, ki bi ga morala še enkrat zgraditi, to je v višini cca. 40.000,00 EUR, in škodo v višini stroškov odstranitve nadstreška po II. osebi, ki jih bo inšpekcijski organ naložil v plačilo tožniku. Tožeča stranka je starejši občan, upokojenec, ki mesečno prejema 953,58 EUR pokojnine, kar dokazuje s kopijami mesečnih nakazil pokojnine. Pred časom je doživel tudi hudo srčno kap. To pomeni, da nadstreška ne bo mogel postaviti sam, oziroma pomagati pri delih, da bi zmanjšal stroške postavitve novega nadstreška, del pa glede na višino svoje pokojnine tudi ne bo mogel naročiti. Navedeno bi pomenilo trajno izgubo nadstrešnice, kjer parkira vozilo, kar v situaciji neurij in toč, ki niso več neobičajni vremenski pojavi, predstavlja tudi varovanje njegovega premoženja pred temi vremenskimi vplivi. Teh trditev toženka ne prereka, zato jih sodišče mora šteti za resnične. Sodišče na njihovi podlagi sodi, da bi odstranitev nadstreška pred sodno presojo zakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa in pred končanjem postopka legalizacije istega objekta za tožečo stranko pomenila težko popravljivo škodo. Sodišče je pri tej presoji, to je obstoja težko popravljive škode, zlasti upoštevalo, da gre za objekt, ki stoji že od leta 2001 in ga tožeča stranka uporablja v povezavi s stanovanjem za vsakdanja opravila, torej za objekt, ki je neposredno povezan s funkcijo prebivanja tožeče stranke in zakonske partnerke tožnika, in da je v nespremenjeni obliki že 23 let. Zato je že po naravi stvari razumljivo, da bo z njegovo odstranitvijo nastala škoda, ki je težko popravljiva.
gradbeno dovoljenje - odmik od meje - načelo zaslišanja stranke v postopku
Prvostopenjski organ je s tem, ko tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni omogočil, da se izjavi glede dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz dopolnjene situacije z dne 10. 5. 2021 (odmiki nameravane gradnje od sosednjih nepremičnin), ta dejstva in okoliščine pa so bili pomembni za izdajo odločbe, storil bistveno kršitev pravil postopka.
Toženka sploh ni konkretizirala disciplinske kršitve, ki se tožniku očita, saj ni navedla, koliko kreditnih točk je v okviru obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja tožnik dosegel v letu 2019, niti se ni opredelila do tega, zakaj je tožnik pri očitanemu ravnanju ravnal iz malomarnosti. Tako pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki ni v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Na drugačno presojo ne vplivajo toženkine navedbe v odgovoru na tožbo. Razlogi za sprejeto odločitev morajo biti namreč navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Z dopolnjevanjem razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, bi bila tožniku odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva in s tem kršena pravica iz 25. člena URS. Odgovor na tožbo je namreč namenjen le izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijanem aktu, ne pa odpravljanju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti upravnega akta.
Dovoljenost gradnje je potrebno presojati po materialnih predpisih, veljavnih v času gradnje (posega), kot tudi po predpisih, veljavnih v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa (če bi bili ti milejši). Če je gradnja skladna s predpisi, veljavnimi v času gradnje, kasnejše spremembe predpisov ne smejo vplivati na dopustnost gradnje.
ZAID člen 7, 7/1, 8, 57. ZGO-1 člen 77, 77/3. ZUP člen 6.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - vpis v imenik pooblaščenih inženirjev - pogoji za vpis v imenik - strokovni izpit - načelo zakonitosti
Upravni postopek za vpis tožnika v imenik pooblaščenih inženirjev se je pred IZS uvedel z dnem, ko je tožnik pri tem organu vložil zahtevo za vpis (drugi odstavek 127. člena ZUP), tj. z dnem 5. 5. 2021 (ki ga obe stranki štejeta za datum vložitve tožnikove zahteve). Navedenega dne je bil v uporabi ZAID (ki se je pričel uporabljati 1. 6. 2018), ta predpis pa je (kot veljaven predpis) IZS pravilno uporabila tudi pri odločanju o tožnikovi zahtevi.
Opravljen strokovni izpit je namreč skladno s 126. členom oz. 77. členom ZGO-1 (kot tudi v skladu s 7. členom ZAID) zgolj en izmed pogojev, katerega izpolnjevanje mora posameznik izkazati, da pridobi pravico do vpisa v imenik pri IZS, oz. izpolnjevanje katerega IZS preverja pri odločanju o zahtevi za vpis v imenik. Izpit se tako ne izvaja v okviru upravnega postopka odločanja o zahtevi za vpis v imenik, prijava na izpit pa ne predstavlja zahteve, na podlagi katere bi bil uveden upravni postopek vpisa v imenik IZS.
Tožnik je izpit opravil šele 27. 3. 2019, vlogo za vpis v imenik pri IZS pa je vložil šele 5. 5. 2021. To pomeni, da na dan uveljavitve ZAID v zvezi v vpisom v imenik pooblaščenih inženirjev ni imel pridobljenih pravic (saj ni izpolnjeval zahtev iz predstavljenih prehodnih določb tega zakona ali 120. člena GZ), njegovo kasnejšo zahtevo za vpis (na podlagi kasneje opravljenega izpita) pa je bilo tako treba glede izpolnjevanja pogojev obravnavati po določbah 7. člena ZAID.
Glede na vsebino določb 152. in 153. člena ZGO-1 in ustaljeno upravnosodno prakso, je treba v postopku izdaje odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep na navedeni zakonski podlagi, treba najprej ugotoviti, ali je bilo za obravnavano gradnjo pridobljeno gradbeno dovoljenje, nato pa, v katerem delu oziroma delih točno se objekt gradi oziroma je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, ter ali je (in kako) mogoče z odstranitvijo (konkretno katerega) dela oziroma delov objekta vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. Če to ni obrazloženo, ni mogoče preizkusiti zaključka, da gre za nelegalno gradnjo v smislu določb ZGO-1, ampak gre lahko za neskladno gradnjo, kar je podlaga za izrek ukrepov po 153. členu (in ne 152. členu) ZGO-1.
gradbeno dovoljenje - vloga za legalizacijo gradnje - pravno pomembna dejstva - obrazložena pisna odredba
Investitor lahko (razen v primeru enostavnih objektov) gradi le na podlagi gradbenega dovoljenja, za katerega tožnika priznavata, da ni bilo pridobljeno. Sama vloga za legalnost gradbenih posegov, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, ne zadostuje. Zato dejstvo, da je bila vloga vložena, ni pravno pomembno, prav tako pa tudi ni relevanten razlog, zakaj gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Glede na to toženka teh dejstev ni bila dolžna ugotavljati in se do teh navedb ni bila dolžna opredeliti.
gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja - nameravana gradnja - izjava stranke
Po presoji sodišča bi že prvostopenjski organ moral pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali je, (ne) glede na zgoraj navedeno, drugo predloženo tožnikovo soglasje mogoče šteti kot pisno strinjanje z nameravano gradnjo, ki ustreza zahtevam iz prvega odstavka 39. člena GZ. Povedano drugače, preveriti bi moral, ali je tožnik podal pisno strinjanje z nameravano gradnjo tudi po dopolnjeni dokumentaciji za izdajo gradbenega dovoljenja, ali pa utemeljiti, da se dopolnjena dokumentacija za izdajo gradbenega dovoljenja prav v ničemer, kar bi lahko bilo kakorkoli pomembno z vidika tožnikovega položaja, ne razlikuje od osnovne DGD in da je tožnikova izjava o strinjanju z njo verodostojna ter ima vse zahtevane oblične sestavine, ter vse to tudi konkretno obrazložiti.