gradbeno dovoljenje - nezahteven objekt - gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta - odmik od meje - soglasje soseda - bistvena kršitev določb postopka
V zadevi je sporna odločitev, da je organ tožnikovo dovolilo štel kot izjavo v smislu prvega odstavka 39. člena GZ, torej kot strinjanje lastnika sosednjih zemljišč, da je nameravana gradnja manj kot 2 m od meje, skladno z OPN ter je na podlagi tega investorjema izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo zadevnega nezahtevnega objekta - garaže. Ker je bilo soglasje dano več kot štiri leta pred vloženim projektom k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, v njem ni številke dokumentacije za izdajo gradbenega dovoljenja za garažo investitorjev in datuma njene izdelave, še več, soglasje se izrecno nanaša na morebitni prizidek k stavbi, čeprav investitorja nista predlagala izdaje gradbenega dovoljenja za prizidek, pač pa gradnjo (samostojnega) nezahtevnega objekta - garažo. Po presoji sodišča tako iz navedene izjave ne izhaja, da daje soglasje za gradnjo navedene garaže na mejo njegovih parcel.
GZ člen 26, 26/2, 38, 43, 43/1, 43/1-5. ZEKom člen 9.
gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja - nezahteven objekt - gradbeni inženirski objekt - bazna postaja, namenjena telekomunikacijskim storitvam - postavitev bazne postaje mobilne telefonije - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - pravni interes - vpliv sevanja na okolje - strokovno mnenje - postavitev izvedenca - nestrinjanje občanov s postavitvijo objekta
Čeprav tožnika, s tem ko navajata, da na območju, kjer je predvidena gradnja bazne postaje, nameravata graditi turistični objekt, svoj interes za udeležbo utemeljujeta z dejanskim interesom (nameravana gradnja turističnega objekta in kazitev vizualnega pogleda na veduto) oziroma zatrjujeta varovanje javne koristi (upoštevanje turistične strategije na nivoju celotnega območja in zatrjevanje negativnih zdravstvenih, okoljskih ter ekonomskih vplivov) ali koristi tretjih oseb (sokrajanov, ki bi naj trpeli za posledicami raka), sodišče pojasnjuje, da tožbe ni zavrglo, kot je predlagala stranka z interesom. Skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 namreč sodišče tožbo zavrže v primeru, kadar odsotnost pravovarstvene potrebe (očitno) izhaja že iz izpodbijanega akta.
Ker tožnika zgolj s posplošenim nasprotovanjem postavitvi bazne postaje nista vzbudila dvoma v pravilnost strokovnega mnenja, ki ga je bil investitor v konkretnem primeru že po samem zakonu dolžan predložiti kot prilogo vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja in ga zato a priori ni mogoče šteti kot pristranskega, upravni organ tudi ni imel dolžnosti postavitve (drugega) izvedenca v samem postopku.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja - pravni interes tožnika
Vsak ugovor stranskega udeleženca zoper nameravano gradnjo mora biti konkretiziran in jasen, obenem pa še podprt z dokazi. Namen določbe je preprečiti situacijo, ko bi stranski udeleženec le na podlagi splošnih in pavšalnih ugovorov proti gradnji lahko uspel in preprečil izdajo gradbenega dovoljenja. Določba je v skladu s splošnim pravilom upravnega postopka, da tisti, ki zatrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva, nosi tudi dokazno breme v zvezi s tem. Navedbe stranskega udeleženca, s katerim nasprotuje nameravani gradnji, morajo biti tako natančne, da omogočajo konkretizacijo spornih vprašanj in njihovo konkretno vsebinsko obravnavo. Ali konkretne navedbe ustrezajo temu standardu, mora presoditi pristojni upravni organ v vsakem konkretnem primeru posebej.
Organ se ni dolžan spuščati v presojo predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih tehničnih oziroma strokovnih rešitev, temveč mora preveriti, ali ima projektna dokumentacija vse sestavine, ali je gradnja skladna s prostorskim uvedenim aktom, kot tudi, ali je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj. Tako organ ni dolžan preverjati ali je dostopna pot mogoča in ali je mogoča zgolj z večjim gradbenim posegom. V kolikor trditve tožnika držijo, bo navedena okoliščina na škodo investitorju, saj v takem primeru gradnje v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem ne bo mogel izvesti.
Prvostopenjski organ s strani tožnikov zatrjevanega spornega lastništva dela nepremičnin nameravane gradnje (kljub tekočemu postopku sodnega urejanja meje med nepremičninami tožnikov in strank z interesom) ni bil dolžan ali upravičen obravnavati kot predhodno vprašanje, predmetnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja pa tako iz navedenega razloga tudi ne prekiniti.
Oseba, ki trdi, da bi bil njen pravni interes lahko prizadet, mora možnost posega v svoj pravni interes utemeljiti s stopnjo verjetnosti. Obstoj pravnega interesa se sicer lahko izkaže za kompleksno pravno vprašanje, ki bistveno vpliva na potek upravnega postopka, vendar pa organ pri odločanju o tem vprašanju ne sme spregledati ene od bistvenih značilnosti pravne ureditve, in sicer, da mora oseba svoj pravni interes utemeljiti le toliko, da lahko organ brez nepotrebnega odlašanja odloči o njegovem obstoju. Dejanska presoja posega v pravno korist stranskega udeleženca (ne le možnost takega posega) je namreč po naravi stvari lahko šele predmet odločbe.8 Stališče, da se o utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega odločanja o samem predmetu postopka, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.
Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Ali bi bile pravice drugih oseb z nameravano gradnjo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko prizadete, se je presojalo upoštevaje drugi odstavek 36. člena GZ, ali bi bile pravice drugih oseb lahko prizadete v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa po 68. členu GZ. Materialni predpis je torej drug. Toženka je zato s tem, ko je presojo interesa za udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja opravljala na podlagi določb, ki se nanašajo na udeležbo tretjih oseb v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, zmotno uporabila predpis. Posledično relevantnega dejanskega stanja za odločitev o predlogu za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja ni posebej ugotavljala.
Sodišče se načeloma sicer strinja s stališčem tožnice, da iz citirane določbe prvega odstavka 65. člena ZGO-1 nikjer ne izhaja zahteva, da mora stranka, ki nasprotuje gradnji, za svoje trditve predložiti (le) listinske dokaze, vendar pa morajo biti ti dokazi konkretni in strokovno podkrepljeni, torej kvalificirani v tem pogledu. Kot tak dokaz tako tudi po oceni sodišča nedvomno ni mogoče šteti npr. zaslišanja prič, ogleda obravnavane in sosednjih nepremičnin, vpogled v fotografije nepremičnine v solasti tožnice, ipd, kar je tožnica predlagala (tudi) kot dokaz v potrditev svojih trditev.
Sodišče ugotavlja, da se toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelila do konkretnih okoliščin tožnika v zvezi z očitano disciplinsko kršitvijo, temveč je podala zgolj pavšalno obrazložitev glede ugotovitve obstoja disciplinske kršitve (opustitve obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja) za vse domnevne kršitelje, ki so naslovniki izpodbijanega sklepa.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - gradnja brez gradbenega dovoljenja - nelegalna gradnja - inšpekcijski zavezanec - ustavitev gradnje - odstranitev objektov - inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta - odlog izvršbe
Tudi če bi v tem primeru šlo za nepravilno uporabo GZ in bi moral biti uporabljen ZGO-1, po presoji sodišča za to ne gre, bi šlo za navidezno zmotno uporabo materialnega prava. Kajti pravilnost uporabe materialnega prava se presoja glede na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka; če sodišče napačno uporabi materialno pravo, vendar bi bila tudi ob pravilni uporabi materialnega prava odločitev enaka, potem "dejansko" ni zmotne uporabe materialnega prava. Kar bi veljalo za obravnavani primer, saj tako ZGO-1 kot GZ določata za nelegalno gradnjo isti inšpekcijski ukrep - ustavitev gradnje in odstranitev zgrajenega.
Pri tem sodišče še dodaja, da za postopke izvršbe ne velja določba prvega odstavka 106. člena GZ, po kateri se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1.
inšpekcijski postopek - nelegalna gradnja - pravica do izjave - seznanitev z dejstvi in okoliščinami
Glede na to, da gre za pomembne okoliščine, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, bi moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe tožnico seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami, kot izhajajo iz odločbe, in tudi z vsebino listin, ki jih je prejel od ZVKSD, na podlagi zaprosila. Poleg tega bi ji organ moral tudi predočiti nameravano odločitev, ki je za tožnico nedvomno negativna, ter ji dati možnost, da se o tem izjavi. Organ pa tožnice s svojimi stališči ni seznanil, torej ji ni v zadostni meri pojasnil, na katerih materialnih predpisih temelji njegova presoja o utemeljenosti izrečenega ukrepa. Ker prvostopenjski organ tega ni storil, zatrjevane kršitve pa tudi ni odpravil drugostopenjski organ, ko je odločal o pritožbi tožnice zoper prvostopenjsko odločbo, je bila v postopku zagrešena absolutna bistvena kršitev (4. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar terja odpravo odločitve že iz tega razloga.
gradbeno dovoljenje - stranski udeleženec - varovanje svoje pravice in pravne koristi - izjava stranke
V postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje, lahko stranski udeleženec (v tem primeru tožnika) varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. Prav tako tudi upravni spor ni actio popularis in ni namenjen varstvu objektivne zakonitosti. To izhaja iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika.
Odločba inšpektorice za okolje, na katero se sklicuje tožnik, ni mogla poseči na področje gradbene zakonodaje in tožniku naložiti nezakonite gradnje zaradi pravilnega skladiščenja odpadkov.
GZ ureja postopanje gradbenih inšpektorjev, medtem ko postopanje okoljskih inšpektorjev urejajo predpisi o varovanju okolja.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - objektivni rok - obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja
Za določitev v zadevi ni relevantno, kdaj naj bi bil tožnik seznanjen z izdajo gradbenega dovoljenja (kar je med strankami tudi sporno), temveč je pravno pomembno, kdaj se je v smislu navedene določbe GZ začela gradnja.
Utemeljeno pa tožnik opozarja tudi na zmotno razlago pojma začetka gradnje iz drugega odstavka 47. člena GZ. Iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije namreč izhaja, da je začetek teka objektivnega roka za obnovo postopka treba šteti, da je upoštevni trenutek lahko le zakonit začetek gradnje.
Če ne gre za dejansko oviro, na kar po presoji sodišča kaže sama narava stvari, torej da je na mestu gradnje že obstoječ objekt, konkretno drug gradbeni poseg v obliki nastuja zemljine in utrjene brežine, na katerega je v tehničnem smislu mogoče zgraditi predviden objekt, gre za situacijo, ko jo ureja drugi odstvek 43. člena GZ, to je za gradnjo na obstoječem objektu.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - odstranitev nelegalne gradnje - izvršilni postopek - sklep o dovolitvi izvršbe - pravica do doma
Gradbeni inšpektor ni bil dolžan preverjati skladnosti sedaj obstoječega objekta z gradbenim dovoljenjem, pač pa le preveriti, ali je tožnik spoštoval izvršljivo inšpekcijsko odločbo in objekt odstranil. Pri tem pa je ugotovil, da temu ni bilo tako. To, da tožnik objekta do izdaje izpodbijanega sklepa ni odstranil, je razvidno iz zapisnika gradbenega inšpektorja o kontrolnem pregledu in izdelanih fotografij, tožnik pa dejstva, da objekta ni odstranil, tudi ne zanika.
Toženka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila. Posledično se zatrjevana dejstva štejejo za neprerekana in dokazana, zato je ob sprejemanju navedenih dejstev kot resničnih po presoji sodišča izkazan obstoj težko popravljive škode ob izvršitvi inšpekcijske odločbe, kot temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe.
uporabno dovoljenje - uporabno dovoljenje po zakonu - objekt daljšega obstoja - dokaz - pravica do izjave - odprava odločbe
Organ ni upošteval pisne izjave, pa bi moral, kot v tožbi pravilno uveljavlja tožnik. Glede na to, da gre za relevanten dokaz, opustitev izvedbe tega dokaza predstavlja kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe in na pravilno ter popolno ugotovljeno dejansko stanje.
ZGO-1 člen 2, 2/1, 50, 50/6. ZCes-1 člen 97, 97/1, 97/2, 97/3, 99, 99/1, 99/2. ZUP člen 43, 43/1, 4/4, 43/4, 260, 263, 263/1, 263/1-1, 263/1-5, 265, 267, 267/1, 267/2.
priključitev na javno cesto - soglasje občine - obnova postopka - razlogi za obnovo postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - pravočasnost predloga za obnovo - subjektivni rok
Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora, ko prejme predlog, tega najprej formalno preizkusiti, kot to določa ZUP. Takšno stališče je ustaljeno tudi v ustavnosodni (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22-12 z dne 4. 7. 2024) in upravnosodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015 ter sodbe Upravnega sodišča I U 1476/2012 z dne 13. 6. 2013, I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 919/2019 z dne 7. 5. 2020).
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - začasna odredba - težko popravljiva škoda - pasivnost tožene stranke - domneva priznanja neprerekanih dejstev
Po presoji sodišča je tožnik obstoj škode in njeno težko popravljivost v primeru izvršitve izpodbijane odločbe izkazal s stopnjo verjetnosti. V zahtevi za izdajo začasno odredbe je namreč obstoj težko popravljive škode utemeljeval z dejstvom, da bi mu nastala škoda z izgubo same vrednosti objekta, ter tudi s stroški rušenja objekta.
GZ člen 43, 45. ZUreP-2 člen 2, 127, 133. Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata (2013) člen 4.
gradbeno dovoljenje - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - pravni interes - integralni postopek - stavbna pravica - elaborat
Tožnik v upravnem postopku ni nastopal kot stranski udeleženec, temveč kot pooblaščenec drugih stranskih udeležencev, vendar mu je pritožbeni organ priznal lastnost stranskega udeleženca, ko je vsebinsko odločal o njegovi pritožbi, zato je tudi njegova tožba dopustna.
Določba, ki zahteva dokaz pravice graditi, je namenjena zaščiti javnega interesa, ne interesov lastnikov sosednjih nepremičnin. Gradbeno dovoljenje je izdano za industrijsko stavbo - kompostarno, sestavljeno iz montažne hale s tehnološko opremo za predelavo bioloških odpadkov. Tožniki napačno zatrjujejo, da kompostiranje ne sodi v pojem predelave bioloških odpadkov, saj Uredba o odpadkih to izrecno določa. Tožniki grajajo sklep o lokacijski preveritvi, ker ni bil izdan na pobudo investitorja, temveč lastnika zemljišč, vendar sodišče pojasnjuje, da je lokacijska preveritev instrument prostorskega načrtovanja, ki ga sprejme občina, ki ni vezana na posameznega investitorja.
Tožniki v zvezi z elaboratom zmotno menijo, da je elaborat lokacijske preveritve nazakonit zaradi odmikov, saj elaborat ni predpis in ni materialna podlaga za odločanje. Glede očitka tožnikov, da gradbeno dovoljenje ne vsebuje podatka o količini izhodne snovi, sodišče pojasnjuje, da je to vprašanje okoljevarstvenega dovoljenja, ne gradbenega dovoljenja. Glede manjkajočioh ekonomskih izračunov o upravičenosti naložbe, pa sodišče pojasnjuje, da to ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.
Tožnica ima prav, ko navaja, da se je s spremembo ZV-1A, konkretneje z novim petim odstavkom 14. člena ZV-1, zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah iz 35. točke Priloge ZV-1, določila drugače in odslej znaša pet in ne več petnajst metrov od meje vodnega zemljišča, kot je to sicer določeno za preostale vode 1. reda.