Obdolženec v času preizkusne dobe, niti v roku enega leta po izteku preizkusne dobe tj. do 3. 2. 2024, ni storil nobenega hujšega prekrška, za katerega bi bil kaznovan s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, je tako popolnoma pravilna. To, da je sodišče pri odločanju o ugovoru upoštevalo le pravnomočne prekrškovne odločitve, je povsem pravilno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, ne predstavlja zgolj domneve. O tem, da je obdolženi storil prekrške v vmesnem času, bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi to izhajalo iz pravnomočne prekrškovne odločitve. Če pa kje še teče kakšen prekrškovni postopek, v skladu z domnevno nedolžnosti ni dovoljeno trditi, da je oseba prekršek storila.
Čeprav 137. člen ZKP ne določa izrecno, da je mogoč začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka uporabiti zgolj nemudoma po dogodku, to izhaja iz samega bistva tega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa tudi iz načela sorazmernosti.
Res je, da policija storilcu v predmetnem postopku ni nemudoma odvzela vozniškega dovoljenja.
Glede na spisovno gradivo ni bilo ovire, da tožilstvo že po prejemu kazenske ovadbe v predlogu za opravo preiskovalnih dejanj ne bi predlagalo začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.
Čeprav iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v času tik pred iztekom preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ni mogoče strinjati z oceno pritožnika, da obdolženec predstavlja konkretno nevarnost za varnost cestnega prometa.
Ker določila ZSKZDČEU-1 izrecno prepovedujejo domačemu sodišču spreminjati način izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, je sodišče prve stopnje predlog ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 129.a člena ZKP zavrnilo.
Pravica do pravnega sredstva je sicer res človekova pravica, vendar ni absolutne narave, kar pomeni, da je način njenega izvrševanja mogoče predpisati z zakonom. Tako procesni zakoni z namenom zagotavljanja pravne varnosti določajo roke, v katerem morajo stranke vložiti pravna sredstva in s tem uveljavljati svojo ustavno varovano pravico, kot tudi posledico, ki je v tem, da se o prepozno vloženem pravnem sredstvu ne odloča vsebinsko.
Z izvršilnim naslovom nasprotni udeleženki (sedaj dolžnic) povrnitev zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice ni bila naložena, saj ji je bilo naloženo (le), da mora predlagateljici (sedaj upnici) v roku 15 dni povrniti 1.503,12 EUR skupnih stroškov. Ker zakonske zamudne obresti ne izhajajo iz izvršilnega naslova, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) utemeljeno zavrnilo upničin predlog za izvršbo glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 5. 9. 2023 do 25. 3. 2024.
Za dokaz prenosa terjatve v skladu s sodno prakso zadošča overjen podpis odstopnika terjatve.
Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskih zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku in ne petletnem, kot vztraja dolžnica v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno uporabilo tretji odstavek 20. a člena ZIZ ; pravilno je pojasnilo, da je upnik v skladu z 10. členom Kreditne pogodbe z enostransko izjavo razdrl pogodbo, ker je bila kreditojemalka (dolžnica) v zamudi s plačilom začetne ali dveh zaporednih anuitet (da dolžnica ne bi bila v zamudi s plačilom dveh zaporednih anuitet v ugovoru ni niti zatrjevala niti izkazala) in ker dolžnica tudi v dodatnem 15-dnevnem roku, ki ji ga je s pisnim obvestilom določila banka, zapadlih obveznosti ni poravnala.
Pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, ni podana. Sodišče prve stopnje je upnikov odgovor na ugovor dolžnici sicer res vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje in ne že pred izdajo tega sklepa, vendar zaradi tega dolžnici njena pravica do izjave ni bila kršena, saj sodišče prve stopnje pri presoji (ne)utemeljenosti ugovora ni oprlo oziroma upoštevalo nobenih novih dejstev, ki bi jih upnica navedla v odgovoru na ugovor.
Neutemeljena je lastna dokazna ocena, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti oziroma da z izpodbojnim dejanjem ni prišlo do zmanjšanja vrednosti stečajne mase. Tožnica je zmogla trditveno in dokazno breme o vrednosti predmetne nepremičnine in nakupni ceni, medtem ko so toženčeve ugovorne navedbe ostale na ravni pavšalnosti.